Jedro

Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (na primer vložitvijo pravnega sredstva), ki ga je odvetnik opustil. Od sodišča ni mogoče pričakovati, da se v sodbi vedno opredeli do vsakega dokaza posebej, pač pa lahko več dokazov, ki naj bi dokazovali ista dejstva, v obrazložitvi zajame skupaj, zlasti ko je soočeno z zelo obširnim dokaznim gradivom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških pravdnega postopka v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je prvi tožnik dolžan povrniti drugotoženi stranki zniža za 1.977,86 EUR (na 4.144,95 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se dopusti zvišanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožečima strankama pravično denarno odškodnino, in sicer prvotožeči stranki 80.000,00 EUR, drugotožeči stranki 120.000,00 EUR in za materialno škodo prvotožeči stranki še 35.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Glede stroškov je odločilo, da je prvi tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške, prvotoženi stranki v znesku 20,00 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 6.122,81 EUR, oboje v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in zadevo obravnava in odloči samo ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugi senat v ponovno sojenje, o stroških postopka pa odloči samo. V obsežni pritožbi tožeča stranka večkrat ponavlja enake navedbe, določene navedbe pa so za odločitev v zadevi povsem nerelevantne (npr. sklicevanje na druge zadeve v katerih je odločala sodnica prve stopnje), zato jih sodišče druge stopnje ne povzema. Navaja, da bi se morala sodnica, ki je odločala na prvi stopnji, v ponovljenem postopku izločiti, ker je v prejšnjih postopkih, predvsem postopku vrnitve zadeve v prejšnje stanje, vzbudila sum o svoji pristranosti. Večkrat ponavlja trditev, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo predlagane dokaze. Sodišče je izvajanje dokaza CD – priloga A123 nezakonito pridržalo, česar ni obrazložilo. Zavrnilo je dokaz z izvedencem, ki bi ocenil dokaze v spisu v zvezi s starševskim odtujitvenim sindromom (PAS) ter munchavsovim sindromom (MSP) in munchavsovim sindromom po posredovalcu (MSBP). Sodnica je neutemeljeno pritrjevala toženi stranki v zvezi s pravno relevantnim vprašanjem PAS in MSP-MSBP zlorabe drugega tožnika, o katerem stroka in slovenska sodišča v času izdaje sodb v zadevi P 501/2006-IV niso bila in še danes niso enotna, kljub sodbi Elsholz proti Nemčiji. Sodne prakse v primeru, ko se na sodišču pojavi PAS, ni bilo oziroma ni bila enotna, kar dokazuje tudi hudo zmotno ravnanje sodišč prve in druge stopnje, ko ni strokovno evaluiralo vzroka za preprečene stike v smislu PAS. Višje sodišče je ravnalo nasprotno, kot napotuje evropska sodna praksa. Zmotno ravnanje slovenskih sodišč, ko se pojavi PAS ali MSP-MSBP zloraba, je razvidno tudi iz poročila varuha človekovih pravic iz leta 2008. Pritožniku ni jasno, zakaj niso bili prebrani vsi dokazi, ki dokazujejo pomembne parametre PAS in vplivajo na končno vsebinsko odločitev v tej odškodninski zadevi, razlogi za zavrnitev niso bili obrazloženi. Posebej se sklicuje na dokaz pod list. št. 123 (CD-ROM), iz tega je razviden posnetek dinamike odtujevanja, odtujitveni manevri matere otroka, razširjanje sovraštva, predvsem pa načini in metode maltretiranja (GABARINO) otroka, kar izkazuje težko stopnjo odtujitvenega sindroma PAS, ki se je v zaključni fazi postopka o dodelitvi otroka prekril tudi z MSP in MSBP zlorabo. Ker je bil ta dokaz neupravičeno in nezakonito ter brez obrazložitve zavrnjen, je podana tudi kršitev 22.člena Ustave. Izvedba tega (pravilnega) dokaza je ob prekrivanju PAS z MSP in MSBP zlorabo še posebej pomembna in ključna, da bi pritožnik v okviru obravnavanega zahtevka za dopustitev revizije na Vrhovnemu sodišču tudi uspel. Ne gre namreč za ugotavljanje dejanskega stanja v zadevi P 501/2006-IV, ampak za izvajanje dokazov in pravilno ugotavljanje dejanskega stanja na vrhovni instanci sodišča, z novimi dokaznimi predlogi izkazanih zlorab otroka in ciljanega starša, izraženimi v predlogu za dopustitev revizije v zvezi s pravnorelevantnim vprašanjem PAS in MSBP zlorabe. Škodno dinamiko PAS bi Vrhovno sodišče prepoznalo brez vsakega dvoma, zlorabo pa bi ustavilo z dodelitvijo otroka zdravemu in nezlorabljajočemu staršu, hkrati bi podalo tudi pravilne smernice reševanja zadeve v zvezi s PAS sindromom. Izkazana je tudi kršitev načela kontradiktornosti postopka. Sodnica z ustreznim znanjem ni razpolagala, kljub temu ni dopustila dokaza z izvedencem, v zapisnik je celo samovoljno zapisala, da se je pritožnik z zavrnitvijo dokaza z izvedencem strinjal. Ko je bilo treba podpisati zapisnik in tega prvi tožnik ni hotel, je bil na to prisiljen, nastala je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta v zadevi P 501/2006-IV ravnali protizakonito, ko nista ocenjevali razlogov za preprečevanje stikov z zlorabo otroka in sta popolnoma spregledali otrokovo korist. V zadevi P 501/2006-IV sploh nista ugotavljali vzrokov onemogočenih stikov, kar predstavlja tudi zmotno in nepravilno uporabo materialnega prava. Onemogočeni in preprečeni stiki so bili tudi vzrok za dolgotrajen sodni postopek, kar kaže na očitno protizakonitost sklepov Okrožnega in Višjega sodišča v zadevi P 501/2006-IV. Opustitev izvedbe dokazov ter vsebinska neobravnava vprašanja PAS in MSP zlorabe, ki se je zastavljala v zahtevku za dopustitev revizije, pomeni kršitev načela kontradiktornosti in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar vse je brez dvoma vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodbe sodišča prve stopnje se tudi ne da preizkusiti, kar ne vsebuje razlogov v bistvenem delu dokazane zlorabe in odtujevanja otroka. Hujšo kršitev pravice do enakega varstva pravic je sodišče zagrešilo, kar v nasprotju z dokaznim predlogom ni pridobilo spisa P 501/2006-IV, na katerega se ta odškodninska pravda nanaša. Sodišče zmotno povzema pravdo v zadevi P 501/2006-VI. Iz navedenega gradiva izhaja, da niti izvedenka niti obe sodišči nista zavzeli stališča o pravih vzrokih za preprečevanje in onemogočanje stikov, kar bi v skladu z doktrino PAS in pravilno uporabo evropske sodne prakse morali, pritožnik pa je to zahteval tudi v predlogu za dopustitev revizije. Sodišče zmotno ugotavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče v pravdi P 501/2006-IV proučilo gradivo VS „Otrok pred sodiščem“. Grobo kršitev 22. člena Ustave pomeni tudi zavrnitev ostalih dokazov, zlasti zaslišanje predlaganih prič, ki so bile priče odtujitveni dinamiki. Vsi ostali dokazi, ki dokazujejo obstoj pravno relevantnega vprašanja v zvezi s PAS in MSP-MSPB zlorabe, niso bili obrazloženi, zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi iz poročil varuha za človekove pravice je razvidno zmotno ravnanje slovenske prakse ter neenotna in napačna uporaba materialnega prava. Tudi navedba sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bil pritožnik opozorjen na pogrevanje konfliktov, kaže na absolutne in relativne kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, saj je sodišče samo ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno ugotovilo okoliščin v zvezi s PAS in MSP-MSBP zlorabo, nepravilno je uporabilo materialno pravo v okviru pravnorelevantnega vprašanja PAS, ki se je s predlogom zastavljalo Vrhovnemu sodišču. Sodišče ni upoštevalo že veljavne evropske sodne prakse. Tožeči stranki ni jasno, od kod sodišču navedba, da ni ponudila prepričljivih dokazov, da bi Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, ko se do nobenega od predloženih dokazov ni opredelilo, zlasti pa do predloga za dopustitev revizije. Statističen podatek je dokaz, do katerega se mora sodišče strokovno in eksplicitno empirično opredeliti in statistično gledano bi tožeča stranka s predlogom na Vrhovnem sodišču brez dvoma uspela. Sodišče je samovoljno podtaknilo novo statistično ugotovitev, ki je stranke niso podale, gre za absolutno kršitev ZPP. Višje sodišče naj upošteva, da je biološko oče otroku nujno potreben za zdrav razvoj tudi v najbolj zgodnjem obdobju življenja. V zvezi s tem, da o dejanskem stanju ne bi smelo odločati Vrhovno sodišče navaja, da gre za vmešavanje v drugo instančno sodišče in nepotrebno razlaganje, kako bi moralo Vrhovno sodišče ravnati in obravnavati zadevo, kar predstavlja direktno kršitev 3. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka zatrjuje tudi diskriminacijo po spolu in statusu oziroma kršitev enakopravnosti ter absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi navedbe sodišča prve stopnje, da o polnem družinskem življenju ni mogoče govoriti. Izvenzakonska skupnost je izenačena z zakonsko in pravica do družinskega življenja pripada tako otroku kot staršema. Prvemu tožniku tudi nikoli ni bila odvzeta roditeljska pravica, zato je navedba o nepopolnosti pravice do uživanja družinskega življenja zavržna, kaže pa na samovoljnost in diskriminatorno ravnanje sodnice. Glede izvedenke dr. A. A. navaja, da opozarja na protizakonito zaslišanje izvedenke v zadevi P 501/2006-IV, saj se ta na obravnavi brez izvedenega izvedeniškega mnenja sploh ne bi smela izjavljati. Izvedenka je sicer izvedla dve izvedenski mnenji samo za stike, ne pa tudi za skrbniški transfer. Tretje izvedeniško mnenje pa ni bilo izvedeno, ker se B. B. na vabilo izvedenke sploh ni odzvala. Tožeča stranka podaja še navedbe glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z zastopanjem, saj je drugotožena stranka zastopala tudi drugega tožnika v pravdi P 501/2006-IV. O škodi, ki je nastala otroku, sodišče ne reče ničesar, tudi škoda in terjatev, ki izhaja iz naslova otrokove stare matere po očetovi strani izhaja iz opuščenega obravnavanja PAS. Ključno vprašanje razširjanja sovraštva ni bilo obravnavano oziroma je bilo obravnavano zmotno. Ni dvoma o morebitni deljeni škodi in zakonitem jamstvu prvotožene stranke, deljene škode torej ni in je ne more biti. Govori še o stvarni napaki, načelu popolne kompenzacije in načelu predvidljivosti. Nepravilno je uporabljeno tudi materialno pravo glede vzročne zveze. V popolnosti je dokazana adekvatna vzročnost (zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava), poleg tega zadošča že vzročna zveza po načelu conditio sine qua non. Končno pritožnik uveljavlja tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava glede odmere pravdnih stroškov in nagrad. Izrek o stroških je nesorazmeren z Odvetniško tarifo, sodišče je upoštevalo tudi večkratne bogate nagrade odvetnici drugotožene stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (1. odstavek 768. člena v zvezi z 2. odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika – OZ) in splošno poslovno odškodninsko odgovornost. V skladu z 2. odstavkom 239. člena OZ je v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: kršitev poslovne (pogodbene) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; drugi pogodbeni stranki nastala škoda; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Če manjka le ena od navedenih predpostavk, odškodninske odgovornosti ni.

6. Glede opustitve potrebnega ravnanja odvetnika, kot je v primeru prepozne vložitve predloga za dopustitev revizije, se je sodna praksa že izrekla (glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 3502/2009). Takšno ravnanje odvetnika ima za posledico odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (na primer vložitvijo pravnega sredstva), ki ga je odvetnik opustil. To je kot odločilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati (s pretežno verjetnostjo), da bi, v primeru, da bi bil predlog za dopuščeno revizijo pravočasno vložen, le-ta bila dopuščena, s tem pa tudi ni dokazana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja drugotožene stranke in posledico, ki jo zatrjuje tožeča stranka.

7. V skladu s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) Vrhovno sodišče revizijo dopusti, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče zlasti dopusti revizijo, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni ali ta ni enotna. Same revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), pač pa le zaradi določenih absolutno bistvenih in relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (teh v postopku pred sodiščem druge stopnje) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo, da revizija zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustna.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je napačno stališče tožeče stranke, da bi lahko v postopku dopuščene revizije in nato v postopku vsebinske revizije predstavila argumente in vsebino spora drugače, kot je bilo storjeno že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje. Tudi sodišče druge stopnje soglaša, da tožeča stranka v predlogu za dopuščeno revizijo ni predstavila pravno pomembnega vprašanja, glede katerega sodna praksa ni enotna (tega očitka v postopku ni konkretizirala) oziroma glede katerega sodna praksa naj ne bi obstajala. Njene trditve, da naj bi pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti predstavljalo pravno vprašanje odtujitvenega sindroma – PAS in MSP sindrom, o katerem še ni enotne sodne prakse, namreč ne predstavlja ustrezno zastavljenega pravnega vprašanja Vrhovnemu sodišču, na podlagi katerega bi to lahko dopustilo revizijo, pač pa je v svojem predlogu za dopustitev revizije tožeča stranka uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (zato se tudi na poročila varuha človekovih pravic sklicuje neutemeljeno).

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč že v postopku P 501/2006-IV prihajalo do obravnavanja vprašanja konfliktnih razmerij med staršema mladoletnega drugega tožnika in s tem v zvezi do izjemno obsežnega dokaznega postopka glede tega, kaj je najbolje za mladoletnega drugega tožnika, komu naj se dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo. Bistvena ugotovitev povzetih dokazov je, da so se tekom postopka, torej od otrokovega rojstva ... 5. 2005 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje 1. 7. 2009 razvijali odnosi med obema staršema in je prišlo do vzpostavitve stikov med očetom in otrokom. Dejstvo je, da je mladoletni otrok od rojstva dalje živel pri materi in je sodišče ugotovilo, da ta zanj lepo skrbi ter se pri njej počuti varnega. Izrecno je bilo celo ugotovljeno, da je pri materi glede zaupanja otroka obstajala edina ovira, in sicer stiki med otrokom in očetom, v nadaljevanju, pa so bili stiki vzpostavljeni, bili so pogosti, otrok jih je sprejemal in se jih veselil. Sodišče je zato zaključilo, da ni več razlogov, da bi bilo otroka treba zaupati očetu, ker mati preprečuje stike. V postopku je bilo ugotovljeno, da sta oče in sin uspela vzpostaviti pristen odnos, skozi potek postopka so bili stiki vedno obsežnejši. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tožeča stranka, ko zatrjuje, da sodišči v postopku P 501/2006-IV nista ocenjevali razlogov za preprečevanje stikov z zlorabo otroka in da sta popolnoma spregledali otrokovo korist ter nista evaluirali PAS in MSP/MSBP sindrom, kot razlog zaradi katerega bi bil njegov predlog za revizijo uspešen, ne izpostavlja obstoja pomembnega pravnega vprašanja in zmotne uporabe materialnega prava, pač pa, kot že navedeno nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na že navedeno dejansko stanje torej sodišči v navedeni zadevi obstoja PAS in MSP/MSBP sindroma nista ugotovili, saj so bili stiki vzpostavljeni in je bil vzpostavljen pristen odnos, zato je neutemeljen tudi očitek o neupoštevanju veljavne evropske prakse. Pritožnik sodišču očita tudi, da je kršilo določbe ZPP s tem, ko je v sodbi navedlo, da je bil pritožnik opozorjen na pogrevanje konfliktov, saj naj bi s tem ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, vendar je šlo za povzetek iz sodbe v postopku P 501/2006-IV v zvezi z obsegom stikov in predhodnih ovir v okviru presoje možnosti uspeha s predlogom za dopustitev revizije, zato so tudi ti očitki neutemeljeni.

10. Že na tem mestu sodišče druge stopnje odgovarja tudi na trditev v zvezi z izvedenko dr. A. A., glede katere tožeča stranka navaja, da se brez pisnega mnenja ne bi smela izjavljati. Tovrstni očitki so, kot izhaja iz nadaljevanja, neutemeljeni. Zmotno tožeča stranka navaja tudi, da naj bi se izvedenka v navedenem postopku izjasnila le glede stikov, ne pa tudi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo. Kot izhaja iz sodb v že navedenem postopku, je izvedenka izdelala mnenje, njegovo dopolnitev, prisotna je bila tudi na več narokih in se je na naroku 4. 3. 2009 jasno opredelila tudi glede vprašanja morebitne predodelitve otroka, takšnemu dokaznemu postopku pa prvi tožnik ni nasprotoval. 12. 11. 2008 je bilo res sklenjeno, da se dopusti dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar le glede vprašanja morebitne prekinitve stikov. Če bi korist otroka terjala, da se izvedenka o določenih vprašanjih izjavi, bi bilo to treba storiti, vendar to ni bilo potrebno, saj se je glede dodelitve otroka izvedenka na naroku 4. 3. 2009 jasno izjavila in tudi na to stališče stroke je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, sodišče druge stopnje pa jo je potrdilo. Izvedeniško mnenje se lahko poda ustno na obravnavi, lahko pa se da tudi pisno pred obravnavo. Glede na to, da je izvedenka (kar ni sporno) ves čas sodelovala v postopku, je zato očitek, da se izvedenka ne bi smela izjavljati brez (pisnega) mnenja, neutemeljen.

11. Prav tako pa je neutemeljena navedba, da se sodišče prve stopnje v svoji odločitvi vmešava v drugo instančno sodišče in nepotrebno razlaga, kako bi moralo Vrhovno sodišče ravnati in obravnavati zadevo, saj se zaradi narave predmetne zadeve, ni mogoče izogniti presoji revizijskih razlogov, ki so sicer v domeni Vrhovnega sodišča. Odškodninska odgovornost odvetnika je podana pod pogojem, da so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je opustil, ko je že bilo pojasnjeno. Očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s tem storilo kršitev določb postopka je tako neutemeljen.

12. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ker se samo ni ukvarjalo z okoliščinami v zvezi s PAS in MSP/MSBP sindromom. Predmet tega postopka je namreč ugotavljanje odškodninske odgovornosti in s tem povezanega vprašanja, ali so bili podani pogoji, da bi tožnik s pravočasnim predlogom za dopustitev revizije uspel. Okoliščin v zvezi s PAS in MSP/MSBP sindromom se je sodišče prve stopnje dotaknilo v zadostni meri, ko je povzelo ugotovitve oziroma navedbe obeh sodišč, iz katerih je razvidno, da te okoliščine v času odločanja niso bile podane, kar pomeni, kot je bilo že navedeno, da pritožnik skozi zatrjevanje o obstoju pomembnega pravnega vprašanja, neenotne sodne prakse ter nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi s PAS in MSP/MSBP sindromom uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljena je zato tudi navedba, da se sodbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov v bistvenem delu dokazane zlorabe in odtujevanja otroka.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče do nobenega od predloženih dokazov, zlasti pa do predloga za dopustitev revizije, ni opredelilo. Do predloga za dopustitev revizije se je namreč sodišče prve stopnje opredelilo s tem, ko je v 17. točki obrazložitve navedlo, da je vsebina predloga pravzaprav ponavljanje vseh očitkov prvega tožnika, ki jih je izpostavljal že v postopku P 501/2006-IV o dodelitvi otroka. Tako zloraba kot odtujevanje otroka pa nista bila neposreden predmet ugotavljanja in dokazovanja v tem postopku, zato se sodišču prve stopnje do tega vprašanja ni bilo treba še podrobneje opredeljevati.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih je zatrjevana kršitev načela kontradiktornosti ter 22. člena Ustave. Pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje velik del dokaznih predlogov zavrnilo. Tožeča stranka navaja, da sodišče zavrnitve ni obrazložilo, vendar neutemeljeno. Posebej izpostavlja, da sodišče ni postavilo izvedenca, izvedlo dokaza pod A 123 (CD-ROM) ter ni pridobilo spisa v zadevi P 501/2006-IV, na katerega se nanaša ta odškodninska zadeva.

15. Za kršitev načela kontradiktornosti gre, če sodišče dokazni predlog zavrne brez upravičenega razloga. Načelo kontradiktornosti je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic in pravice do izjave v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, mora pa zavrnitev obrazložiti. Vendar pa od sodišča ni mogoče pričakovati, da se v sodbi vedno opredeli do vsakega dokaza posebej, pač pa lahko več dokazov, ki naj bi dokazovali ista dejstva, v obrazložitvi zajame skupaj, zlasti, ko je soočeno s tako obširnim dokaznim gradivom, kot v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pojasnilo, katerih dokazov ni upoštevalo in zakaj. Navedlo je, da dodatni dokazi in njihovo izvajanje ne bi mogli vplivati na sprejeto odločitev v zvezi s tožbenim zahtevkom, s čemer se strinja tudi sodišče druge stopnje. Številni zavrnjeni dokazni predlogi, med katerimi gre tudi za zaslišanje nekaterih prič, so bili namenjeni dokazovanju obstoja starševskega odtujitvenega sindroma in MSP ter MSBP zlorab, kar potrjuje tudi tožnik s pritožbenimi navedbami, v katerih izpostavlja določene zavrnjene dokaze. Tako naj bi se po njegovih besedah predlagane priče izjavile o odtujitveni dinamiki, predlagan izvedenec bi ocenil dokaze glede PAS in MSP/MSBP zlorabe ter definiral stopnjo zlorabe, dokaz v prilogi A 123 (katerega izvajanje je sodišče pridržalo, nato pa ga ni izvedlo, kar pomeni, da ga je dejansko zavrnilo – glede zavrnitve dokazov pa je razlog navedlo) bi poleg odtujitvene dinamike izkazoval tudi način in metodo maltretiranja otroka, spis v zadevi P 501/2006-IV naj bi izkazoval, da niti izvedenka niti obe instančni sodišči nista zavzeli stališča o pravih vzrokih za preprečevanje in onemogočanje stikov ter da za diagnosticiranje vzrokov odtujevanja ni bila uporabljena niti ena strokovna metoda. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo treba pri odgovoru na zastavljeno problematiko (da bi pravočasna vložitev predloga za dopustitev revizije imela za posledico to, kar trdi tožnik, to je dopustitev revizije in spremembo odločitve o dodelitvi v varstvo in vzgojo) v prvi vrsti pravilno uporabiti materialno pravo, to pa so omogočali že izvedeni dokazi, predvsem povzetki sodnih odločb. Tudi Vrhovno sodišče, ko odloča o tem, ali bo dopustilo revizijo, namreč samega spisa nima in je bilo sodišče prve stopnje v enaki spoznavni možnosti, kot bi bilo Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov pojasnilo in zanjo navedlo razloge, zato tudi načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno, neutemeljena je v tem delu tudi navedba, da se sodbe ne da preizkusiti. Pritožba napada tudi ugotovitev, da je v zadevi P 501/2006-IV sodišče obravnavalo tudi gradivo VS RS „Otrok pred sodiščem,“ vendar je to izhajalo iz sodbe sodišča prve stopnje v navedeni zadevi, ki je to gradivo (1. stran) navedlo v dokaznem sklepu.

16. Tudi očitki sodišču prve stopnje v zvezi s statističnimi podatki in metodo niso utemeljeni. Tožeča stranka navaja, da je statističen podatek, v kolikšnih primerih je revizija dopuščena ali uspešna, tehten dokaz, da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem drugotožene stranke in zatrjevano škodo in bi statistično gledano na Vrhovnem sodišču tožeča stranka brez dvoma uspela. Ne glede na to, da tudi statistično gledano tožeča stranka s predlogom za dopustitev revizije ne bi brez dvoma uspela, saj Vrhovno sodišče številne predloge tudi zavrne, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da statistični podatki niso pravno tehten argument za sklicevanje na to, da bi tožeča stranka z revizijo zagotovo uspela, pri čemer je sodišče prve stopnje le za primerjavo podalo statistično podatek, da so mladoletni otroci v času od dobe dojenčka in v prvih letih otrokovega življenja v večji meri dodeljeni v varstvo, vzgojo in oskrbo materam ter posebej poudarilo, da je tudi ta statistični podatek pokazatelj, da statistični podatki niso pravno tehten argument (zato se tudi o pomenu očeta ni treba izjasnjevati). Pritožbene navedbe so zato tudi v tem delu neutemeljene, tudi glede zatrjevane kršitve določb postopka, ki tudi v tem delu ni podana.

17. Enako velja tudi glede očitkov v zvezi z diskriminacijo po spolu in statusu, kršitvijo enakopravnosti ter glede zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodnica z izjavo, da o polnem družinskem življenju v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, tožnikoma odvzela pravico do družinskega življenja. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da o celotnem in polnem obsegu družinskega življenja v smislu skupnosti staršev in otrok v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, podalo zgolj v odgovoru na očitek o kršitvi pravice do družinskega življenja s strani sodišča prve in druge stopnje v zadevi o dodelitvi otroka in ob ugotovitvi, da starša mladoletnega drugega tožnika že ves čas živita ločeno. Pri tem je dodalo, da je bilo ravno ločeno življenje eden izmed temeljnih razlogov, zakaj je do postopka o dodelitvi otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo sploh prišlo. Sodišče se je s to izjavo torej le izjasnjevalo do očitkov glede kršitve pravice do družinskega življenja, od česar naj bi bila odvisna tudi uspešnost revizije, ni pa s tem posegalo v roditeljsko pravico prvega tožnika ali kakorkoli drugače vplivalo na odnose prvega tožnika z drugim tožnikom. Absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje s takšno izjavo ni storilo, tudi ostali navedeni očitki niso utemeljeni.

18. Tožeča stranka nadalje graja ravnanje sodnice, ki se v postopku ni izločila. Navaja, da bi se morala izločiti, ker je pritožbeno sodišče razveljavilo predhoden sklep o ustavitvi postopka. S tem, ko je postopek neupravičeno ustavila, naj bi vzbudila sum o svoji pristranosti, kar je vplivalo tudi na vsebinsko odločitev v izpodbijani sodbi. Dvom o pristranosti naj bi vzbudila tudi v postopku vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila zahteva za izločitev prvostopenjske sodnice s sklepom z dne 8. 7. 2014 zavrnjena. Ker zoper navedeni sklep ni posebne pritožbe, je dopustno izpodbijanje takšne odločitve v tej pritožbi, vendar pritožbene navedbe tudi v zvezi s tem niso utemeljene. Glede na to, da je sodnica postopek prvotno ustavila s sklepom z dne 17. 12. 2012, ki je bil s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2014 razveljavljen zato, ker je bil oprt na določbo 282. člena ZPP, katere posamezne odstavke je Ustavno sodišče RS z odločbo z dne 25. 4. 2013 razveljavilo, to ne kaže na kakršnokoli pristranost. Prvostopenjska sodnica je namreč svojo odločbo oprla na določbo ZPP, ki je bila razveljavljena šele naknadno. Neutemeljene so tudi navedbe o pristranosti v postopku za vrnitev v prejšnje stanje, ko pritožnik sodnici očita, da je samovoljno ocenjevala njegovo zdravstveno stanje, vendar tega svojega očitka ne konkretizira, zato nanj ni treba odgovarjati.

19. Tudi navedbe, da naj bi bil prvi tožnik prisiljen v podpis zapisnika na glavni obravnavi dne 15. 9. 2014 niso utemeljene, saj je iz zapisnika razvidno, da ga je prvi tožnik podpisal brez pripomb. Sicer pa tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje zapisalo, da so se stranke izrecno strinjale, da se kot nepotrebni zavrnejo preostali dokazi. Da je podano soglasje, je bilo namreč navedeno glede branja določenih dokazov izven glavne obravnave.

20. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze med opustitvijo dolžnega ravnanja druge toženke in posledico, kot jo želi prikazati, tožeča stranka navaja še, da je bila v popolnosti dokazana adekvatna vzročnost in da zadošča vzročna zveza po načelu conditio sine qua non, vendar sta tudi ti pritožbeni navedbi neutemeljeni. Teorija o enakosti vzrokov v procesu iskanja odločilnega vzroka ni uporabna in z njo ne moremo dobiti odgovora na pravno vprašanje, ali je zatrjevanemu oškodovalcu moč naložiti breme plačila odškodnine, ker je dejanje, ki ga je on storil, odločilni vzrok za to škodo. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bila s pravočasnim predlogom za dopustitev revizije uspešna, da bi bila revizija dopuščena in bi bilo nato ugodeno predlogu tožeče stranke, ni podana vzročna zveza med opustitvijo dolžnega ravnanja druge toženke in zatrjevano posledico in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker torej niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, odgovornost drugotožene stranke ni podana, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, posledično pa tudi zoper prvotoženo stranko, pri kateri je imela drugotožena stranka zavarovano poklicno oziroma odvetniško odgovornost. 21. Glede na navedene ugotovitve, ko že eden izmed elementov odškodninske odgovornosti ni bil ugotovljen, se sodišču prve stopnje o nastali škodi (tudi glede otroka) ni bilo treba izrekati, tudi na pritožbene navedbe v tej zvezi ni treba odgovarjati (1. odstavek 360. člena ZPP). Enako velja glede pritožbenih navedb v zvezi z zastopanjem, staro materjo drugega tožnika, razširjanjem sovraštva ter glede jamstva prvotožene stranke, stvarnih napak, načela popolne kompenzacije in načela predvidljivosti.

22. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba sicer neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati nižjo tarifo in težko finančno stanje tožnikov ter nagrado in stroške sorazmerno znižati, saj za to pri povračilu pravdnih stroškov sodišče nima podlage. Utemeljeno pa navaja, da je sodišče napačno upoštevalo večkratne nagrade odvetnici drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je drugotoženi stranki priznalo poleg nagrade za postopek (1.756,30 EUR), in zneska 20,00 EUR za materialne stroške še dve nagradi za narok (v prvotnem in ponovljenem postopku, 2x 1.621,20 EUR), vse skupaj z DDV.

23. Glede na to, da gre tudi v ponovljenem postopku za enoten postopek na prvi stopnji, je bilo takšno ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, saj se v pravdnih postopkih nagrada za narok po tarifni številki 3102 priznava samo v enkratnem znesku. Odločitev sodišča prve stopnje je bilo tako v stroškovnem delu treba spremeniti tako, da se stroški znižajo za znesek 1.977,86 EUR, kolikor je bila odmerjena nagrada za drug narok, skupaj z 22% DDV. Pravilno odmerjeni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki tako znašajo 4.144,95 EUR.

24. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu delno spremenilo, kot je bilo že obrazloženo, sicer pa je iz že navedenih razlogov v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. in 358. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.