Jedro

Glede vzročne zveze mora tožeča stranka (mandant) dokazati tudi, da bi spor dobila, v konkretnem primeru torej, da bi s pravnim sredstvom uspela, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od toženk nerazdelno zahtevala, da jima plačata pravično denarno odškodnino, in sicer prvemu tožniku 80.000,00 EUR, drugemu tožniku 120.000,00 EUR, prvemu tožniku pa še 35.000,00 EUR za materialno škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Prvemu tožniku je naložilo, da toženkama povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo le glede stroškov postopka in odločitev o njih spremenilo. Sicer pa je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno ugotovili, da vzročna zveza kot element odškodninske odgovornosti ni podana. Predlog za dopustitev revizije je bil vsebinsko dovolj utemeljen, da bi Vrhovno sodišče revizijo dopustilo in nato reviziji ugodilo ter zadevo presodilo v korist tožeče stranke. Tožeča stranka je pričakovala odločitev o pravnem vprašanju odtujitvenega sindroma - PAS in PSM sindrom, o katerem ni enotne sodne prakse, gre pa za pravno vprašanje, ki je velikega pomena. Na podlagi vsebine naknadno vložene revizije bi Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta Center za socialno delo ... in sodišče prve stopnje ravnala nezakonito, kar je povzročilo dolgotrajnost postopka, prvi tožnik pa je bil prikrajšan za stike s svojim mladoletnim sinom. Izdanih je bilo kar 12 začasnih odredb, ker mu je mati njunega otroka preprečevala stike. Sodišče je z dolgotrajnostjo postopka, pasivnostjo pri sprejemanju odločitev oziroma napačno sprejetimi odločitvami tožnikoma onemogočilo stike, otroku pa kršilo pravice, ki mu pripadajo v skladu s 5. členom Konvencije o otrokovih pravicah OZN. Postopek bi se moral zaključiti hitro, po 106. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pa otrok dodeljen očetu in ne materi, ki je preprečevala stike otroku z očetom, podajala lažne prijave o zlorabi otroka in s svojim ravnanjem povzročila škodo tožnikoma. Določbe šestega odstavka 106. člena ZZZDR niso absolutno obligatorne, vendar pa sodišče ne more spregledati takega preprečevanja in onemogočanja stikov, da je bilo treba zahtevati kar 12 začasnih odredb, namesto da bi bila pravočasno sprejeta zakonita odločitev. Tožnik je v času, ko je otroka imel, zanj ustrezno skrbel, prav tako je ustrezno sodeloval s centrom za socialno delo, skratka izpolnjeval je vse pogoje za dodelitev otroka, medtem ko je njegova mati ravnala ves čas nezakonito. Ravnanje starša, ki neutemeljeno onemogoča stike z drugim staršem, ni otroku v korist in ga ogroža. Sodišče ni ugotovilo nobene od objektivnih okoliščin, ki bi upravičevale, da otrok ostane pri materi, kot tudi ne okoliščin, ki bi preprečevale dodelitev otroka očetu. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, vročena tožei stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnika zahtevata odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nevestnega dela odvetnice (druge toženke, ki ima zavarovano svojo odgovornost pri prvi toženki), ker je za en dan zamudila rok za vložitev predloga za dopustitev revizije. Zato je bil predlog zavržen, sodba druge stopnje, s katero je bil mladoletni drugi tožnik (izvenzakonski otrok prvega tožnika) zaupan v varstvo in vzgojo materi, pa ne preizkušena in razveljavljena oziroma spremenjena v revizijskem postopku. Sodišče prve stopnje, katerega pravilnost odločitve je sodišče druge stopnje potrdilo, je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da odškodninska terjatev zoper toženki ni utemeljena, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi ob pravočasni vložitvi predloga za revizijo z njim v postopku uspela. Strokovna napaka odvetnice (nepravočasna vložitev pravnega sredstva) torej ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

7. Dejstvo je, da je pooblaščenka prvega tožnika v pravdni zadevi P 501/2006 Okrožnega sodišča v Ljubljani, v kateri je prvi tožnik zoper mater drugega tožnika vložil tožbo zaradi ugotovitve očetovstva ter zaupanja otroka (drugega tožnika) v varstvo in vzgojo, določitve stikov in plačevanja preživnine, prepozno vložila predlog za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo druge stopnje. Predlog je bil zato s sklepom II Dor 45/2010 z dne 25. 2. 2010 zavržen.

8. V zadevi P 501/2006 (postopek je podrobneje povzet v 13. točki obrazložitve sodbe prve stopnje) je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo materi in določeni so bili stiki z očetom, za katere je bilo ugotovljeno, da so v otrokovo korist. Otrok je rojen 15. 5. 2005 in se je torej postopek začel v prvem letu otrokovega življenja, ko je ves čas živel pri materi. V začetku postopka je mati preprečevala stike, ki pa so bili nato s pomočjo centra za socialno delo in izdanih začasnih odredb vzpostavljeni. Z začasnimi odredbami so bili stiki korigirani, njihov obseg pa poveč(ev)an v skladu z interesi otroka, iz sodb prve in druge stopnje pa izhaja, da so se konfliktni odnosi med strankama do konca postopka umirili, odnos med očetom in sinom pa se je izgradil tudi s pomočjo sodišča in izdanih začasnih odredb, ki so sledile spremembam razmerij med njimi. Edino oviro za dodelitev otroka materi je predstavljalo začetno materino preprečevanje otrokovih stikov z očetom, ki pa je bilo že v postopku pred sodiščem prve stopnje preseženo, kot že rečeno, tudi z izdajo oziroma zaradi izdaje številnih začasnih odredb. Po mnenju izvedenke je bilo za otroka najkoristneje, da ostane pri materi, z očetom pa ima pogoste stike. Mnenju je sledilo tudi sodišče, ki je s končno odločbo vzpostavilo razmeroma pogoste stike(1). Sodišče druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo tudi v odločitvi o dodelitvi otroka, pa je na pritožbene trditve prvega tožnika o manipulaciji matere z otrokom, na opozorila na sindroma PAS in PSM in na zahtevo po dodelitvi otroka njemu po določilu (tudi sedaj v reviziji izpostavljenega) šestega odstavka 106. člena ZZZDR zapisalo, da gre za „zgolj pogrevanje konfliktov med obema staršema“, da sta „obe stranki prek teh konfliktov že prešli“ in da „pogrevanje starih konfliktov in ravnanj toženke sedaj ni v koristi otroka in tudi ni nobenega razloga, da bi bila ta vprašanja sedaj sploh še predmet postopka.“ V postopku P 501/2006 sta tako sodišči druge in prve stopnje zaključili, da so ovire iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR za dodelitev otroka materi odpadle.

9. V reviziji tožeča stranka poudarja, da je v predlogu za dopustitev revizije kot pomembno pravno vprašanje, o katerem še ni enotne sodne prakse, izpostavila vprašanje odtujitvenega (PAS in PSM) sindroma. Glede na v prejšnji točki obrazložitve povzet potek pravdnega postopka in odločitev v zadevi dodelitve otroka, njegovih stikov in preživljanja pa je treba pritrditi pravilnemu stališču sodišč druge in prve stopnje, da je prvi tožnik v predlogu za dopustitev revizije večinoma napadal dejansko stanje, pri izpostavljanju materinega ravnanja pa izhajal iz dejstev, ki jih sodišči druge in prve stopnje nista ugotovili. Sodišči namreč odtujitvenega sindroma pri otroku nista ugotovili, ampak ravno nasprotno, da si otrok stikov z očetom želi in se jih veseli. Zato vprašanje pomena tega sindroma na odločitev o dodelitvi ni moglo biti relevantno. Prvi tožnik drugih pravnih vprašanj v predlogu za dopustitev revizije ni izpostavil in tega v reviziji ne zatrjuje. Zgolj (revizijska) kritika izpodbijane odločitve pa po praksi Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za dopustitev revizije. Bistvena vsebina predloga za dopustitev revizije, kot jo določa 367.b člen ZPP, je prav natančna in konkretna navedba spornega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločilo Vrhovno sodišče. Pravilen je torej zaključek sodišč, da tožeča stranka ni dokazala, da je škodo utrpela zaradi opustitve pravočasne vložitve predloga za dopustitev revizije, saj ni verjetno, da bi s predlogom za revizijo (in kasnejšo revizijo) uspela. Glede vzročne zveze mora namreč tožeča stranka (mandant) dokazati tudi, da bi spor dobila, v konkretnem primeru torej, da bi s pravnim sredstvom uspela, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja. Sodišči prve in druge stopnje torej na podlagi presoje, da pravočasno vložen predlog za dopustitev revizije ne bi pripeljal do drugačnega - za tožnika ugodnejšega - rezultata, zahtevku tožeče stranke nista mogli ugoditi.

10. V reviziji večkrat ponovljene trditve, da je bilo treba kar 12 krat predlagati izdajo začasne odredbe za vzpostavitev stikov med tožnikoma, merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, z njimi pa tožnika izražata nestrinjanje z odločitvijo Okrožnega sodišča v Ljubljani v pravdni zadevi P 501/2006. Sodba v tej zadevi je pravnomočna in veže tako stranke kot sodišče. Ponovne presoje njene pravilnosti tožnika v tem postopku ne moreta doseči. Vrhovno sodišče pa vendarle pojasnjuje, da je začasne odredbe v omenjenem postopku izdajalo sodišče tudi samo po uradni dolžnosti in ne le na predlog prvega tožnika, pri tem pa sledilo izboljševanju odnosov med pravdnimi strankami ter zasledujoč korist otroka določalo vedno pogostejše stike. Nenazadnje tudi Evropsko sodišče za človekove pravice po tožbi tožeče stranke ni ugotovilo kršitve 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.(2)

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

(1) Dvakrat med tednom, vsak drugi vikend, dvakrat po 8 dni poletnih počitnic, polovico božično novoletnih počitnic, teden dni zimskih počitnic, izmenično prvomajske praznike.

(2) Sodba ESČP 28708/06 z dne 7. 12. 2010.