Jedro

Maščevanje, ki ni brezobzirno, ne pomeni normativne konkretizacije pojma nizkoten nagib v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. Zbiranje obvestil od osumljenca brez prisotnosti njegovega zagovornika v nobenem položaju ne more biti formalno procesno dejanje.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah obtoženega A. A., njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v odločbah o krivdi in kazenski sankciji tako, da se - iz abstraktnega dela opisa dejanja v prvi vrsti izpusti besedilo »iz nizkotnih nagibov« in se dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, - obtoženemu A. A. na podlagi določila 116. člena KZ-1 izreče kazen triindvajset (23) let zapora.

II. Pritožbe obtoženca, njegovega zagovornika in višjega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in mu izreklo kazen petindvajset let zapora. Na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pripora in pridržanja od 3. 6. 2014 od 22.05 dalje. Na podlagi določila četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obtoženec in njegov zagovornik. Predlagata, naj višje sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik pa predlaga, naj se zadeva vrne pred popolnoma spremenjen senat. Višji državni tožilec se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazni. Predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtožencu izreče kazen trideset let zapora.

3. Na pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika je odgovoril višji državni tožilec. Predlaga, naj ju višje sodišče zavrne kot neutemeljeni.

4. Pritožbe so neutemeljene.

K pritožbi obsojenca

5. Navedbe pritožnika, da dejanje ni bilo storjeno, kot je opisano v obtožnici; da ne more odgovarjati za dejanja B. B.; da je v novem sojenju treba izvesti ogled kraja, ki ga je pokazal B. B.; in da ni imel motiva, volje ali želje, da bi ustrelil oškodovanca, so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

6. Pritožnik meni, da na predobravnavnem naroku ni imel dejanske možnosti priznanja krivde ali priznanja posameznih dejstev, ki so predmet obtožbe, ker je tožilec za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagal izrek najstrožje kazni – trideset let zapora. Stališče je zmotno. Priznanje krivde v položaju, ko je obtoženec predhodno seznanjen z vrsto in višino predlagane sankcije za primer priznanja krivde, ne pomeni obtoženčevega strinjanja s predlagano sankcijo, saj ima še vedno možnost, da na naroku za izrek kazenske sankcije predlaga dokaze, ki vplivajo na odločitev o vrsti in višini kazni. Sodišče je namreč na tožilčev predlog vezano le toliko, da ne more izreči strožje sankcije od predlagane (šesti odstavek 285.č člena ZKP). Podobno stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče RS(1). To pomeni, da za priznanje krivde po obtožbi ali za priznanje posameznih dejstev v obtožbi kljub tožilčevemu predlogu ni bilo pravno upoštevnih ovir.

K pritožbi zagovornika

7. Na očitke glede izključitve možnosti priznanja krivde zaradi tožilčevega kaznovalnega predloga je sodišče druge stopnje odgovorilo že v sklopu razlogov glede pritožbe obtoženca.

8. Pritožnik pravilno ugotavlja, da v krivdoreku niso zajeta le ravnanja obtoženca, temveč tudi B. B. Vendar je njegov sklep, da to pomeni, da se kazenska odgovornost obtoženca razteza tudi na dejanja B. B., povsem nesprejemljiv. Pojem ravnanja (enako velja za krivdo) v sklopu splošnega pojma kaznivega dejanja se namreč po naravi stvari nanaša izključno na ravnanje storilca, ne pa na ravnanje drugih oseb. Le s svojim ravnanjem lahko storilec izpolni bit inkriminacije kaznivega dejanja. Vključitev dejanj B. B. v obtožbeni in sodbeni izrek je posledica krajevne in časovne prepletenosti ravnanj obtoženca in B. B. Ta vključitev je smiselna zaradi razumljivosti in celovitosti opisa kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obtoženec. Pritožnikovo stališče, da je bila obtožencu kršena pravico do obrambe, ker tožilstvo ni kazensko preganjalo tudi B. B., ki je zato v obravnavanem postopku imel lastnost priče, ne pa obtoženca, je premalo obrazloženo, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč jasno, zakaj bi se obtoženec sploh moral zagovarjati za dejanja B. B., in kako naj bi dejstvo, da je bil B. B. priča, zmanjševalo ali celo onemogočilo obtoženčev zagovor za svoja ravnanja, kar navaja pritožnik. Obtožnica z izrekom vred pa le zaradi izostanka kazenskega pregona B. B. ni sama s seboj v nasprotju, kot navaja pritožnik, saj notranja skladnost obtožnice ni v nikakršni zvezi z vprašanjem uvedbe kazenskega pregona.

9. Pritožnik navaja, da je zaslišanje policista C. C. nedovoljen dokaz v delu, v katerem je izpovedal, da sta bili izjava, ki jo je obtoženec, tedaj še osumljenec, v sklopu zbiranja obvestil dal policistom dne 5. 6. 2014, in izjava, ki jo je obtoženec dal policistu C. C. dne 4. 6. 2014 zvečer v sklopu njunega neuradnega pomenkovanja, enaki. Pritožnik sicer izhaja s pravilnega stališča, da se sodba ne sme opirati na uradni zaznamek o izjavi osumljenca in da se tega pravila ne sme obiti z zaslišanjem policistov o vsebini osumljenčeve izjave(2). A pri tem spregleda, da se izpodbijana sodba na ta del izpovedbe policista C. C. sploh ne opira. Stališče, da je neformalen pogovor med obtožencem, tedaj osumljencem, in policistom C. C. dne 4. 6. 2014 nedovoljen dokaz, ni utemeljeno, saj pogovor ni bil zabeležen v uradnem zaznamku niti ni kako drugače prešel v dokazno podlago, razen v delu, v katerem je policist C. C. izpovedal, da je bila vsebina pogovora enaka izjavi, ki jo je dal naslednjega dne. Vendar se, kot pojasnjeno, izpodbijana sodba na ta del izpovedbe policista C. C. ne opira.

10. Pritožnik zatrjuje, da so izpovedbe policistov C. C., D. D. in E. E. v delu, da jim je obtoženec pokazal kraj umora, nedovoljeni dokazi. Vendar spregleda, da sodišče na te dele izpovedb sodbe ni oprlo. Poleg tega je bil ogled kraja izvršitve kaznivega dejanja dne 4. 6. 2014 opravljen na podlagi kazenske ovadbe B. B. ne na podlagi morebitnih obvestil osumljenca, saj je obtoženec, tedaj osumljenec, policistom izjavo podal šele 5. 6. 2014 (uradni zaznamek o izjavi osumljenca na red. št. 335). To pomeni, da je bil kraj izvršitve kaznivega dejanja dognan in ogledan neodvisno od obvestil, ki jih je policistom dal obtoženec. Neobrazložena navedba, da obtoženec policistom kraja izvršitve kaznivega dejanja ni pokazal prostovoljno, je zato brez vsakega pomena.

11. Navedba pritožnika, da je uradni zaznamek o izjavi osumljenca nedovoljen dokaz, kar utemeljuje s tem, da so policisti obtoženca, tedaj osumljenca, dne 5. 6. 2014, zaslišali brez prisotnosti zagovornika, ni utemeljena. Zagovornik namreč spregleda, da »zaslišanje« osumljenca brez prisotnosti zagovornika ni zaslišanje v smislu formalnega procesnega dejanja, katerega posledica pa je pridobitev procesno veljavnega dokaza (dokaznega gradiva). Gre, prav nasprotno, za zbiranje obvestil kot neformalno procesno dejanje, posledica pa je pridobitev zgolj dokaznega vira, ki se od procesno veljavnega dokaza razlikuje v tem, da se nanj sodba ne sme opreti. Osumljenčevo izjavo se v tem položaju zabeleži z uradnim zaznamkom (šesti odstavek 148. člena ZKP) in ne z zapisnikom. Ne glede na to, kako je tak dokument poimenovan (v obravnavani zadevi je naslovljen »Uradni zaznamek o izjavi osumljenca« in ne zapisnik, kot navaja pritožnik), ni plod zaslišanja kot formalnega procesnega dejanja in zato ne more imeti lastnosti procesno veljavnega dokaza – četudi bi policisti morebiti menili drugače in osumljenca brez prisotnosti zagovornika »zasliševali«(3). V zadevnem uradnem zaznamku je kot pravna podlaga res naveden 148.a člen ZKP (torej pravna podlaga policijskega zaslišanja kot formalnega procesnega dejanja). Glede na povzeta izhodišča pa je to dejstvo brez vsakega pomena. Pritožnik torej spregleda, da zaslišanje v smislu formalnega procesnega dejanja, ki je dokaz v kazenskem postopku (148.a člen ZKP), brez prisotnosti zagovornika sploh ni mogoče. Njegova obširna izvajanja, da je uradni zaznamek o izjavi osumljenca plod formalnega procesnega dejanja, opravljenega v odsotnosti zagovornika in zato nedovoljen dokaz, ki ga je treba izločiti iz dokaznega gradiva, so zato zgrešena že v izhodišču. Pritožnik se tudi sklicuje na vsebino tega uradnega zaznamka, izpeljujoč sklep, da je obtoženec želel oškodovanca le prestrašiti, vendar pritožnik spregleda, da uradni zaznamek o izjavi osumljenca ni dokaz, temveč le dokazni vir, na katerega se sodba, kot je že pojasnjeno, ne sme opirati.

12. Pritožnik navaja, da je zapisnik o hišni preiskavi javna listina, zato je nesprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo obtožencu zaseženih petnajst ključev in ne štirinajst, kolikor jih je zabeleženih v zapisniku o preiskavi stanovanja na red. št. 326, le zato, ker je ugotovitev v nasprotju z vsebino tega zapisnika. Pritožnikov sklep je neutemeljen, saj je zapisnik res javna listina, katere bistvo je domneva o resničnosti njene vsebine, vendar je ta domneva izpodbojna(4). Razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi je pojasnilo odstop od te domneve (točka 24 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa pritožnik ne graja.

13. Pritožnikova navedba, da če so bili 24. 2. 2012 ponoči nazadnje skupaj obtoženec, oškodovanec in B. B., slednji pa jih je peljal z avtomobilom, to izključuje možnost, da je obtoženec oškodovanca s preslepitvijo zvabil na kraj izvršitve kaznivega dejanja, je nerazumna in je ni mogoče preizkusiti. Videti je, da pritožnik izhaja z očitno zgrešenega stališča, da preslepitev ni mogoča v navzočnosti tretje osebe. Nerazumne so tudi navedbe, da obtoženec ni imel voljnih in zavestnih sestavin naklepa, ker je B. B. po izvršenem dejanju povedal, da je oškodovanec mrtev; in da spor med obtožencem in oškodovancem izključuje možnost, da je obtoženec oškodovanca v prisotnosti B. B. spravil v past. Zakaj bi spor in prisotnost B. B. to onemogočala, pritožnik ne pojasni. Iz opisa dejanja in razlogov sodbe namreč izhaja prav nasprotno; da je prisotnost B. B. omogočila obtožencu, da je izvršil dejanje, kot si ga je bil zamislil. Večkrat ponovljene navedbe, da ni dokazov, da je obtoženec dejanje izvršil tako, kot je opisano v krivdoreku, so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Pritožnikovi očitki o izostanku različnih materialnih dokazov so v nasprotju z načelom proste presoje dokazov (pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna dokazna pravila in ne z njimi omejena – prvi odstavek 18. člena ZKP). Iz tega razloga je zmotno tudi njegovo stališče, da ni mogoče presoditi, kaj se je v resnici dogajalo, ker so iz dokazne podlage izostali posnetki voženj z voziloma obtoženca in B. B. Pritožnik izhaja z napačnega stališča, da je dokazni standard kazenske obsodbe gotovost, saj je z drugim odstavkom 3. člena ZKP predpisan dokazni standard prepričanja. Pri graji izostanka najdbe tulcev in drugih sledov streljanja na kraju izvršitve kaznivega dejanja pritožnik ne upošteva dejstva, da sta od izvršitve dejanja do ogleda kraja izvršitve dejanja minili več kot dve leti. Pritožnikovi očitki glede neizvedenih dokazov so presplošni, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

14. Pritožnik se neutemeljeno čudi ugotovitvi sodišča, da je med obtožencem in oškodovancem prišlo do spora, s pojasnilom, da o tem ni »nobenih dokazov«, zlasti B. B. ni o tem ničesar izpovedal. A pritožnik spregleda, da sodišče spora ni ugotovilo na podlagi neposrednih dokazov, temveč je nanj sklepalo (indična metoda) na podlagi dejstva, da sta obtoženec in oškodovanec sodelovala pri razpečevanju prepovedanih drog. Ta ugotovitev pa sloni na zagovoru obtoženca, da se je oškodovanec ukvarjal s preprodajanjem prepovedanih drog; na izpovedbi B. B. da ga je obtoženec vprašal, ali bi prepeljal droge iz Republike Hrvaške; izpovedbi F. F., da ji je obtoženec rekel, da se ukvarja s »ta belo« drogo in da ima svoje preprodajalce; izpovedbi G. G., da je oškodovanec nekoč pripovedoval o pomembnih ljudeh in poslu, obtoženec pa ga je ob tem dregnil, češ naj bo tiho; izpovedbi H. H., da je oškodovanec preprodajal marihuano okoličanom; izpovedbah, da sta se veliko družila; izpisih telefonskega prometa in ostalih izvedenih dokazih, ocenjenih v točkah 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Pritožnik navaja, da je izkustveno nemogoče, da bi obtoženec v neosvetljenem gozdu ustrelil oškodovanca, a zanemari splošno znano dejstvo, da je človekov zaznavni aparat, vključno z vidom, prilagodljiv in da se vid v kratkem času po prehodu v območje slabše osvetlitve adaptira, kar človeku omogoča vidno zaznavo tudi v slabih svetlobnih pogojih. Zaznava je onemogočena le v popolni ali skrajni temi, takih svetlobnih pogojev pa pritožnik ne zatrjuje. Pritožnik poleg tega spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec v času spravila trupla razpolagal z diodno svetilko. Teza, da obtoženec ni bil v tujini, ker njegov potni list ni bil žigosan, ni prepričljiva, saj je splošno znano, da žigosanje potne listine ni nujna posledica zakonitega prehoda državne meje. Vprašanje, ali sta bila oškodovanec in obtoženec odvisnika od prepovedanih drog, ni pomembno. Zakaj je B. B. po tem, ko je zaslišal strele, ravnal tako, kot je ravnal, ne pa kako drugače, ni pomembno, iz izvedenih dokazov pa je razvidno, da je tako ravnal, ker ga je bilo strah obtoženca. Da ga je bilo obtoženca, ki je ravnokar umoril oškodovanca, strah bolj kot je povprečnega človeka strah temnega gozda, pa ni izkustveno nesprejemljivo, kot implicira pritožnik.

K pritožbi višjega državnega tožilca

16. Pritožnik navaja, da je izrečena kazen prenizka, ker sodišče ni dovolj upoštevalo stopnje krivde; obtoženčevega zavajanja policistov in oškodovančevih znancev; izostanka obžalovanja; dejstva, da je kaznivo dejanje skušal naprtiti G. G. in B. B.; žalosti oškodovančevih svojcev; mladosti oškodovanca in njegove zaupljivosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila mladost oškodovanca implicitno upoštevana v sklopu teže dejanja. Oškodovančevo zaupljivost je sodišče prve stopnje, prav tako implicitno, upoštevalo v sklopu zahrbtnega izvršitvenega načina. Stopnjo krivde je izrecno upoštevalo (izdelan načrt, priprave na dejanje). Zavajanja svojcev in policistov sodišče sicer ni izrecno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, je pa upoštevalo posledico tega zavajanja, to je dejstvo, da je truplo ostalo neodkrito zaradi obtoženčevega vpliva na B. B. Poskus naprtitve kaznivega dejanja G. G. in B. B. je del obtoženčevega zagovora, zato ne more biti ocenjeno kot obteževalna okoliščina. Žalost svojcev in izostanek obžalovanja nista obteževalni okoliščini. Žalost svojcev je deloma vsebovana v teži kaznivega dejanja, ne more pa biti samostojna obteževalna okoliščina, saj ni sprejemljivo, da bi bila odmera kazni odvisna od stopnje čustvene občutljivosti oseb, ki jih storilec največkrat niti ne pozna. Pristno obžalovanje je lahko olajševalna okoliščina, odsotnosti obžalovanja pa storilcu ni mogoče šteti v škodo, saj bi bil tak pristop v nasprotju z domnevo nedolžnosti.

17. Navedbi pritožnika, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti in brezobzirnega maščevanja, ker je obtoženčev nagib temeljil na njegovem pohlepu, zaradi katerega gre za maščevanje, ki presega običajno, nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje namreč sprejema stališče v izpodbijani sodbi, da obtoženčeva koristoljubnost v obliki težnje po gmotni koristi (povečanje, ohranitev ali preprečitev zmanjšanja premoženja) ni ne konkretizirana ne dokazana. Sprejema tudi stališče sodišča prve stopnje, da umora zaradi denarnega spora ob izostanku konkretizacije brezobzirnosti kot nizkotnega nagiba ni mogoče opredeliti za brezobzirno maščevanje. Odvzem človekovega življenja zaradi denarnega spora sicer res presega običajno maščevanje, ni pa tako maščevanje že samo po sebi brezobzirno.

Preizkus sodbe po uradni dolžnosti

18. Sodišče druge stopnje je pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP (glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, je bil uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti). Iz krivdoreka namreč med drugim izhaja, da je obtoženec kaznivo dejanje izvršil – zaradi denarnega spora z oškodovancem – iz maščevanja kot nizkotnega nagiba iz 4. točke 116. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v sodbenih razlogih pojasnilo, da v krivdorek ni vneslo obtožnega očitka o brezobzirnem maščevanju, ker je ugotovilo, da opisano maščevanje ni brezobzirno, temveč gre za običajno maščevanje, ki sodi med druge oblike nizkotnih nagibov, ki niso »pokriti« s pojmi morilske sle, koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja in brezobzirnega maščevanja. Pri tem se je očitno oprlo na stališče mag. Mitje Deisingerja, ki je v svojem delu zavzel identično stališče(5).

19. S 4. točko 116. člena KZ-1 so opredeljeni nizkotni nagibi kot eden od izvršitvenih načinov kaznivega dejanja umora. Za to obliko kaznivega dejanja gre v položaju, ko storilec nekomu odvzame življenje »iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov«. Pri citirani dispoziciji gre za tako imenovano analogijo intra legem, katere bistvo je sklepanje od izrecno navedenih primerov na primer, ki ga zakonodajalec le nakaže z oznakami, kot so »ali kako drugače«, »zlasti«, »na drug način«, »ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov« in podobno. Gre za sklepanje po podobnosti v mejah možnosti, ki so dane znotraj pravnega pravila. Analogija intra legem se nanaša na notranje pravne praznine, ki jih zakonodajalec vnaprej predvidi. Že samo pravno pravilo vsebuje merila za sklepanje po podobnosti. Ne gre za širitev pravnega pravila od pravno urejenega primera na njemu podoben primer, temveč za to, da ostanemo v mejah jezikovnega pomena pravnega pravila. Tudi vrednostno merilo (tertium comparationis), ki utemeljuje sklepanje po podobnosti, se nahaja znotraj teh meja(6). Podobno stališče je v več odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS: pri analogiji intra legem je določbo potrebno razlagati restriktivno, tako da zajamemo le tiste primere, ki so po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredni izvršitvenim načinom, ki so v dispoziciji izrecno navedeni(7).

20. Sodišče druge stopnje na podlagi povzetih izhodišč ocenjuje, da maščevanje, ki ni brezobzirno, ne pomeni normativne konkretizacije pojma nizkoten nagib v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. Ne-brezobzirno maščevanje se od brezobzirnega maščevanja (ki tvori bistveno prvino vrednostnega merila za presojo podobnosti med ne-brezobzirnim maščevanjem in izrecno predpisanimi primeri nizkotnih nagibov) preveč razlikuje, da bi ga bilo mogoče šteti za podpomenko pojma nizkoten nagib. Z drugimi besedami, ne-brezobzirno maščevanje po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju, morilski sli, koristoljubnosti ali težnji po izvršitvi ali prikritju kakšnega drugega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato po uradni dolžnosti odločbo o krivdi spremenilo tako, da je iz abstraktnega dela opisa izpustilo tekst „iz nizkotnih nagibov“, saj v nadaljevanju ni bil podprt s konkretnimi okoliščinami. Ker navedbi „iz maščevanja“ in „zaradi spora med njima o denarju“ ne zadoščata za nizkoten nagib, je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1. 21. Sodišče druge stopnje je zaradi spremembe odločbe o krivdi poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji. Pri izbiri in odmeri kazenske sankcije je upoštevalo okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 41 obrazložitve izpodbijane sodbe), razen maščevanja kot kvalificiranega izvršitvenega načina. Je pa sodišče druge stopnje maščevanje upoštevalo kot vrednostno zavržen nagib. Na tej podlagi je sodišče druge stopnje obtoženemu A. A. izreklo kazen triindvajset let zapora, ki jo ocenjuje kot primerno in pravično.

22. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ali postopku ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

23. S sodbo sodišča druge stopnje je bilo odločeno v obtoženčevo korist, zato slednja odločbe o stroških pritožbenega postopka ne vsebuje (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Op. št. (1): Sodba I Ips 29324/2013-78 z dne 28. avgusta 2014, tč. 7. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007. Op. št. (3): Primerjaj Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 192, 193 in 310. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 265/2005 z dne 3. 11. 2005. Op. št. (5): Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del. GV Založba, Ljubljana 2002, str. 27. Op. št. (6): Pavčnik, Marijan: Teorija prava. GV Založba, Ljubljana 2011, str. 386. Op. št. (7): Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 257/2001 z dne 24. 1. 2001; I Ips 55532/2010-79 z dne 12. 9. 2013, tč. 6; I Ips 25465/2011-88 z dne 20. 2. 2014, tč. 5 in I Ips 4980/2011-785 z dne 9. 6. 2015, tč. 8.