Jedro

Pri tožniku je bilo ugotovljeno zastaranje terjatve do tožene stranke za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010, v tem obdobju pa sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki bi zavračala neposredne zahtevke proti toženi stranki še ni bilo. Tožnik je bil v razmerju do tožene stranke od leta 2005 pa do leta 2013 popolnoma pasiven, razlog za to pa evidentno ne leži v morebitni "normativni protipravnosti," kot zatrjuje tožnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 28. 10. 2013 in 11. 2. 2014 in da se odločba z dne 11. 2. 2014 v tretjem odstavku odpravi ter se toženi stranki naloži izplačilo nadomestila plače od 15. 9. 2005 do 15. 7. 2013 v skupnem znesku 55.536,00 EUR oziroma v bruto znesku 78.314,00 EUR s pripadki, to je v zneskih v višini, kot je določeno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1437/2009 z dne 20. 9. 2011, s tem da se nesporno izplačani zneski, ki jih je tožena stranka tožniku izplačala na podlagi izpodbijanih in izdanih odločb od 1. 7. 2010 pa vse do 22. 2. 2014 poračunajo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zastaral. 3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbi 360. in 361. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju OZ), ki urejata zadržanje zastaranja zahtevka. Zaradi normativne protipravnosti naj tožnik ne bi mogel uveljavljati svojih pravic iz socialne varnosti neposredno od tožene stranke, tj. Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), saj naj bi bila taka pravica zavarovancem tožene stranke priznana šele z odločbo Ustavnega sodišča Up 794/11, od 21. 2. 2013 dalje. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile podane zato, ker sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki naj bi bile podane, ker sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih, tožnik dejansko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik je od tožene stranke z vlogo z dne 31. 7. 2013 zahteval izplačilo nadomestila plače za obdobje od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013. Prvostopni organ tožene stranke je tožnikovo zahtevo za čas od 30. 8. 2005 do 31. 7. 2010 zavrnil zaradi zastaranja. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik upravičen do neposrednega izplačila nadomestila plače za obdobje od avgusta 2010 do 30. 6. 2013 in mu bo ustrezno nadomestilo plače obračunal in izplačal na njegov račun. Tožnik se je zoper zavrnilno odločbo prvostopnega organa tožene stranke pritožil, drugostopni organ pa je njegovi pritožbi delno ugodil, prvostopno odločbo odpravil in odločil, da je tožnik upravičen do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2013, kar je zahteval več, pa je zavrnil. 10. Revizijske navedbe, da je bila šele z odločitvijo Ustavnega sodišča v odločbi Up 794/11 z dne 21. 2. 2013 odpravljena protiustavna zakonska ureditev in vzpostavljena pravna podlaga za terjanje izplačila nadomestila plač neposredno od tožene stranke, ne držijo. Z zgoraj navedeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo pravilnost odločitve v konkretnem primeru, o katerem je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011, zoper katero je bila vložena ustavna pritožba. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče pri konkretni odločitvi zmotno interpretiralo 137. člen Zakona o delovnih razmerjih3 in 229. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja,4 ker je presodilo, da na podlagi teh določb ni možen neposreden zahtevek do Zavoda.

11. Stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zgoraj navedeni zadevi, v tem sporu ne more biti razlog, ki je tožniku onemogočal neposredno terjatev do tožene stranke. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v treh svojih odločitvah, od katerih je bila prva sprejeta šele dne 11. 5. 2010 (sodba VIII Ips 81/2008), pred tem pa je sodišče mnogim tovrstnim zahtevkom ugodilo (npr. sodbe VDSS Psp 312/2008 z dne 28. 5. 2009, Pdp 96/2009 z dne 9. 6. 2009, Psp 57/2009 z dne 10. 6. 2009). Pri tožniku je bilo ugotovljeno zastaranje terjatve do tožene stranke za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010, v tem obdobju pa sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki bi zavračala neposredne zahtevke proti toženi stranki še ni bilo. Tožnik je bil v razmerju do tožene stranke od leta 2005 pa do leta 2013 popolnoma pasiven, razlog za to pa evidentno ne leži v morebitni "normativni protipravnosti," kot zatrjuje tožnik.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta tako pravilno presodili, da je tožnikova terjatev za neposredno izplačilo nadomestila plače do tožene stranke za obdobje od 29. 9. 20055 do 30. 6. 2010, zastarala v skladu z relevantnimi določbami OZ. Na podlagi teh določb zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (335. člen OZ), in sicer z iztekom zadnjega dne z zakonom določenega časa (337. člen OZ), teči pa začne prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (336. člen OZ). Terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (347. člen OZ).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji. 4 Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadaljnji. 5 Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje gre nadomestilo plače za čas nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu do 30 dni odsotnosti (od 30. 8. 2005 do 28. 9. 2005) v breme delodajalca in ne tožene stranke.