Jedro

Tožnik je pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil 31. 7. 2013. Ker je toženec pravilno zavrnil zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca in izplačilo nadomestila utemeljeno zavrnilo. Nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, zato skladno s 1. odstavkom 347. člena OZ zastara v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano, oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 28. 10. 2013 in 11. 2. 2014 pod opr. št. ... in ... in da se odločba z dne 1. 2. 2014 v tretjem odstavku odpravi ter se toženi stranki naloži izplačilo nadomestila plače od 15. 9. 2005 dalje do 15. 7. 2013 v skupnem znesku 55.536,00 EUR oziroma v bruto znesku 78.314,00 EUR s pripadki, to je v zneskih v višini, kot je določeno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1437/2009 z dne 20. 9. 2011, s tem da se nesporno izplačani zneski, ki jih je tožena stranka tožniku izplačala na podlagi izpodbijanih in izdanih odločb od 1. 7. 2010 dalje pa vse do 22. 2. 2014 poračunajo, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da prvostopno sodišče ni pravilno uporabilo 360. in 361. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki normirajo zadržanje zastaranja, to je da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in tudi vplivati na vzrok za zadržanje zastaranja. Tožnik je v razlogih tožbe pod točko III posebej pojasnil, da iz razlogov zatrjevane in normativne protipravnosti, sploh ni mogel zakonito uveljavljati svojih pravic iz socialne varnosti direktno od toženca. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da naj bi bil tožnikov tožbeni zahtevek za obdobje od 29. 9. 2005 do 19. 8. 2010 zastaral. Vztraja, da zastaralni rok v tem obdobju sploh ni mogel teči ter da je tako prišlo do njegovega zadržanja, to je teka zastaranja. Tožnik kot upnik ravno zaradi pravno nepremagljivih ovir tudi ni mogel zahtevati sodne izpolnitve obveznosti od toženca, ker zakonsko tudi ni imel pravice, da bi dopustno od toženca direktno uveljavljal izplačilo nadomestil. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na 365. člen OZ, 360. in 361. člena OZ pa sploh ni pravilno upoštevalo. Ob dejstvu, da so zavarovanci toženca pridobili takšno upravičenje šele z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 794/2011 od 21. 3. 2013 dalje, enako pa tudi tožnik, da so lahko na podlagi določil 50. člena Ustave RS od toženca kot nosilca zdravstvenega zavarovanja v primerih insolventnosti delodajalcev, zahtevali neposredno izplačevanje nadomestil plač ob nastopu zavarovanih primerov. Res je, da je bilo na zakonodajni ravni upoštevano normirano upravičenje delavcev do direktnega izplačevanja nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela z zakonskimi spremembami 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1). Ker sodišče prve stopnje pri svojem razlogovanju sploh ni pravilno upoštevalo dejstva tako normativne protipravnosti predpisov ob nastopu zavarovalnega primera, to je delovne nezgode, vse zaradi nepravilnega lastnega pravnega naziranja ter tudi zaradi nepravilnega upoštevanja pravnih pojmov, pri čemer tožnik meri predvsem na pojem zakonodajne protipravnosti s področja socialnega prava ter tudi upoštevaje, da je s to pravico do denarnega nadomestila, začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe, pravica posameznika, da se mu ob nastopu zavarovalne premije pri nosilcu obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovi določena dohodkovna varnost za čas, ko je nezmožen za delo. Zagotavljanje plačila nadomestila ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi bila predmet urejanja razmerja med delodajalcem in delavcem, ampak je pravica do nadomestila zakonska pravica iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišče prve stopnje ni pravilno rešilo vprašanja obstoja zakonitega razloga, kot ga opredeljuje 361. člen OZ v zvezi z zatrjevano zakonodajno protipravnostjo zakonskih norm, ki so urejale nadomestila plače delavcev v času veljavnosti zakona o delovnih razmerjih. Prav tako ni pravilno rešilo vprašanja zastaranja tožnikovih zahtevkov. Meni, da je sodišče prve stopnje, čeprav je pribavilo spis opr. št. I Pd 1437/2009, s takšnim postopanjem kršilo tudi načelo prirejenosti in vezanosti na odločitev delovnega sodišča. Ker je insolventnost tožnikovega delodajalca bila podana vseskozi iz razloga, ker delodajalec sploh ni imel odprtega računa, kar vse je razvidno tudi iz zaključenega stečajnega postopka nad delodajalcem kot dolžnikom pod opr. št. St 297/2014, ima zavarovanec v takem primeru pravico do nadomestila neposredno od toženca. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih o vprašanju zastaranja terjatve in vse v zvezi z nepravilno rešenim predhodnim vprašanjem glede višine nadomestil. Vztraja, da mu pripada ustavna pravica do socialne varnosti po 50. členu Ustave RS, med katere sodi tudi pravica do nadomestila plače. 3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam. Sklicuje se na obrazložitev sodbe, da so tožnikove terjatve, ki so bile dne 31. 7. 2013 starejše od treh let, zastarale. V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od razlogov za pretrganje zastaranja. Tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-794/11-15 z dne 21. 2. 2013, na katero se sklicuje tožnik, ne predstavlja razloga, ki bi utemeljeval pretrganje zastaranja. Tožnik zoper toženca zaradi direktnega izplačila nadomestila plače ni vložil tožbe oziroma zoper njega ni opravil kakšnega drugega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatev tako, da ni prišlo do pretrganja zastaranja skladno s 365. členom OZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih. Prav tako pa ni podana očitana kršitev po 50. členu Ustave RS, to je pravice do socialne varnosti, ki jo je tožena stranka svojim zavarovancem dolžna zagotavljati ob pogojih, ki so za priznanje posameznih pravic določeni z zakonom.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik upravičen do neposrednega izplačila nadomestila za čas zadržanosti od dela tudi za obdobje od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2010. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 11. 2. 2014 prvostopno odločbo z dne 28. 10. 2013 odpravila in odločila, da je tožnik upravičen do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 7. 2010 do 30. 6. 2013, kar je zahteval več, pa je zavrnil. Hkrati je odločil, da bo nadomestilo plače za julij 2010 obračunala in izplačala Območna enota A..

7. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik pri tožencu zahtevo za neposredno izplačevanje nadomestila za čas zadržanosti od dela za čas od 30. 8. 2005 do 30. 6. 2013 vložil dne 31. 7. 2013, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 28. 10. 2013 in z dne 11. 2. 2014 zavrnilo, ker je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za neposredno izplačilo nadomestila za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010 zaradi zastaranja terjatve.

8. Nadomestilo plače za čas zadržanosti z dela urejajo tako predpisi iz področja socialne varnosti kot predpisi iz področja delovnega prava. Čeprav ZDR-1 v 137. členu določa obveznost delodajalca, da v breme zdravstvenega zavarovanja izplačuje nadomestilo za čas odsotnosti z dela, nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela po svoji naravi ni pravica iz delovnega razmerja in tudi zagotavljanje te pravice ni pravica iz delovnega razmerja, ampak je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Delodajalec izplačuje nadomestilo plače iz lastnih sredstev v primerih nezmožnosti delavca za delo zaradi bolezni le za prvih 30 delovnih dni za posamezne odsotnosti z dela. V primeru daljše odsotnosti delodajalec le izvede izplačilo nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, kasneje pa od njega izplačana sredstva refundira.

9. Po prvem odstavku 347. člena OZ terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali ob določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa gre za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, to je terjatev preživljanja. Po 21. členu Pravilnika o obračunu bruto nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja in o načinu vlaganja zahtevkov delodajalcev za povračilo izplačanih nadomestil (Ur. l. RS, št. 130/2004 in nadalj., Pravilnik) pravica delodajalca, da zahteva refundacijo nadomestila plače zastara v treh letih od dne, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano. V primeru, da nadomestilo plače delavcu ni bilo izplačano do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, zastara pravica zahtevati refundacijo nadomestila plače v 3 letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.

10. Ker je nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki dospeva v plačilo mesečno, skladno s citiranim prvim odstavkom 347. člena OZ, zastara ta dajatev v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve oziroma zastara v treh letih od dneva, ko je bilo nadomestilo plače delavcem izplačano oziroma v treh letih od 19. dne v mesecu, v katerem bi moralo biti le-to izplačano.

11. Skladno s prvim odstavkom 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega oz. kot je določeno v 21. členu Pravilnika.

12. Ko začne zastaranje teči, teče kontinuirano brez prekinitev, razen če nastopijo okoliščine za njegovo pretrganje ali zastaranje. OZ izrecno določa primere, ko zastaranje ne teče, in sicer je to v primerih, ko gre za terjatve med določenimi osebami (npr. med zakoncema, med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica - 358. člen OZ), kadar gre za terjatve določenih oseb (med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo - 359. člen OZ) in tudi v primeru, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir subjektivne ali objektivne narave ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (npr. zaradi vremenskih razmer, naravnih nesreč - 360. člen OZ):

13. V konkretnem primeru ne gre za nobenega od zgoraj navedenih razlogov, niti tega tožnik ni dokazal in se ne sklicuje na kakršnokoli subjektivno oviro, zaradi katere ne bi mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ustavna odločba opr. št. Up-794/2011-15 z dne 21. 2. 2013, na katero se tožnik sklicuje in jo navaja kot nepremagljivo oviro, zaradi katere ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, pa nedvomno ne predstavlja takšne objektivne ovire in ni razlog za pretrganje zastaranja. Tožnik bi ne glede na ureditev v Zakonu o delovnih razmerjih in Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZZS) in ne glede na to, da Ustavna odločba, opr. št. Up-794/2011-15, na katero se sklicuje tožnik, ki je bila izdana v drugem konkretnem primeru, čeprav ravno tako v zvezi z neposrednim izplačevanjem nadomestila za čas zadržanosti od dela, datira šele z dnem 21. 2. 2013, lahko uveljavljal z zahtevo pri tožencu za neposredno izplačilo nadomestila plače zaradi zadržanosti od dela. Drugo je vprašanje, kakšna bi bila odločitev, ki pa na pretrganje zastaranja ne bi imela nobenega vpliva.

14. Ustavna odločba RS, opr. št. Up-794/2011-15 datira z dnem 21. 2. 2013, z dnem 12. 4. 2013 pa je že začel veljati ZDR-1, ki v prvem odstavku 137. člena izrecno ureja vprašanje neposrednega izplačila nadomestila plače za čas zadržanosti od dela. Tožnik se tudi iz tega razloga neutemeljeno sklicuje na nepremagljive ovire ob dejstvu, da je bila zahteva pri tožencu vložena šele 31. 7. 2013. 15. Glede na vse obrazloženo in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.