Jedro

Ko policisti po (anonimni) prijavi nadaljujejo z zbiranjem obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradijo z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi. Ni potrebno, da policija glede takšnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb. Gre za okoliščine, ki nenazadnje podrobno izhajajo že iz opisa kaznivega dejanja (število zaseženih sadik, količina zasežene prepovedane droge, gojenje na dveh lokacijah, med drugim v posebej prirejenih prostorih - dveh šotorih, posest elektronske tehtnice in kovinskega mlinčka, količina predmetov in opreme za gojenje droge, ki je bila nesorazmerno draga z obdolženčevimi prihodki v inkriminiranem obdobju) in na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je v obravnavanem primeru šlo za ukvarjanje s proizvodnjo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo zasežene predmete, navedene v izreku izpodbijane sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 6,20 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbi. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je obdolžencu v plačilo naložilo še krivdne stroške v višini 67,17 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti krivde oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni izločilo obremenilnih dokazov, temveč je na dokaze, pridobljene s kršitvijo pravice do nedotakljivosti obdolženčevega stanovanja in pravice do poštenega sojenja iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), oprlo svojo sodbo. Kršitev utemeljuje z dvema sklopoma navedb. V prvem sklopu zatrjuje, da obe odredbi za hišno preiskavo temeljita na neresničnih dejstvih, saj sta policista zavestno zavedla preiskovalnega sodnika, ko sta v zaprosilu za izdajo odredbe navedla, da sta pred vrati Dogoške zaznala vonj po konoplji (kljub temu, da je bil prostor za gojenje ventiliran navzven) ter da je na vseh oknih blago, ki zastira pogled v notranjost. Slednje po njeni oceni ne drži, saj je bila samo na enem oknu zavesa in ne blago. V zvezi s prvo izdano odredbo zagovornica še navaja, da je anonimni vir, o katerem ni nič znanega, poročal zgolj o nekaj rastlinah konoplje, kar pa ne kaže na kaznivo dejanje proizvodnje konoplje, temveč na gojenje, ki samo po sebi ni kaznivo. Po njeni oceni je preiskovalni sodnik izdal odredbi za opravo hišnih preiskav, kljub temu da ni razpolagal z informacijami takšne kvalitete, ki bi ga lahko prepričale, da dejansko obstajajo utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer sta bila tudi zaprosila izjemno skopa. V drugem sklopu navedb pa zagovornica povzema vsebino odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče RS) Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016 in trdi, da sta obe odredbi preiskovalnega sodnika skopi in neobrazloženi, saj iz njih sploh ni razviden miselni proces, ki ga je sodnik opravil, ko je presojal utemeljenost predloga, temveč obe odredbi vsebujeta le dobesedni prepis predloga policije oziroma tožilstva. Odredbi tako ne vsebujeta razlogov za presojo izpolnjenosti pogojev za poseg v prostorsko zasebnost, s čimer je bila kršena obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS, zato bi morali biti, med hišno preiskavo najdeni dokazi oziroma listine, ki jih povzemajo, kot sadeži zastrupljenega drevesa, izločeni.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je o vsebinsko enakih navedbah, kot jih podaja zagovornica v pritožbi, bilo pravnomočno že odločeno v okviru zagovorničinega predloga za izločitev dokazov. Zagovornica je namreč na predobravnavanem naroku podala predlog za izločitev dveh odredb za opravo hišnih preiskav I Kpd 31245/2017 z dne 18. 7. 2017 ter dokazov, pridobljenih na podlagi le-teh. Razloge v smeri obrazloženosti in utemeljenosti izdanih odredb preiskovalnega sodnika ter posledično zakonitostjo pridobljenih dokazov, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo že v sklepu IV K 31245/2017 z dne 10. 7. 2019, s katerim je zagovorničin predlog za izločitev dokazov zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšnemu naziranju sodišča prve stopnje pritrdilo, ko je s sklepom V Kp 31245/2017 z dne 13. 11. 2019 pritožbo zagovornice zoper prvostopenjsko odločitev zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Glede na podrobne razloge citiranih sklepov, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ni mogoče pritrditi zagovornici v njenih navedbah glede „nekvalitete“ informacij, s katerimi je preiskovalni sodnik razpolagal v času izdaje odredb, saj je odredba za hišno preiskavo na naslovu P. V. temeljila, ne samo na informaciji operativnega vira (kot to neutemeljeno skuša prikazati zagovornica), temveč med drugim tudi na dejanski kontroli policista B. B., ki je z lokalne ceste videl prekopan del vrta, na njem pa rastoče rastline, ki so po zunanjem videzu bile podobne prepovedani drogi konoplji, kar je tudi fotografiral ter o vsem zaznanem sestavil uradni zaznamek. T. i. operativni vir torej ni bil edini vir, s katerim je razpolagalo okrožno državno tožilstvo in kasneje preiskovalni sodnik, zato je zbir takšnih informacij, tudi po oceni pritožbenega sodišča, povsem zadostoval za presojo utemeljenih razlogov za sum. Ob tem je namreč poudariti, da v primeru, ko policisti po (anonimni) prijavi nadaljujejo z zbiranjem obvestil in dokazni standard razlogov za sum nadgradijo z objektivnimi in naknadno preverljivimi dejstvi (kot je to bilo storjeno v obravnavani zadevi, zlasti z ugotovitvami policista B. B. ob opravljanju ogleda lokacije, kar je slednji prepričljivo pojasnil na naroku za glavno obravnavo), ni potrebno, da policija glede takšnega vira posreduje podatke o njegovi zanesljivosti in preverljivosti njegovih navedb,1 kot se za to zmotno zavzema zagovornica.

7. Zagovornici ni mogoče pritrditi niti v navedbah, da je odredba za hišno preiskavo na naslovu Dogoška cesta temeljila le na neresničnih informacijah in da sta policista C. C. in B. B. zavedla preiskovalnega sodnika, ko sta v zaprosilu navedla, da je bilo blago na vseh oknih hiše na naslovu Dogoška cesta kar utemeljuje zlasti s sklicevanjem na njuni izpovedbi, podanima na glavni obravnavi. Iz podatkov, s katerimi je preiskovalni sodnik razpolagal pred izdajo odredbe za opravo hišne preiskave na naslovu Dogoška cesta, je namreč jasno razvidno, da je bila tudi slednja popolnoma utemeljeno izdana in ni temeljila zgolj in edino na zavesah, s katerimi je bilo zastrto okno v pritličju stanovanjske hiše, kot to zmotno zatrjuje zagovornica. Ta očitno prezre, da sta policista C. C. z namenom izročitve odredbe za hišno preiskavo na naslovu Polička vas, odšla na naslov obdolženčevega stalnega bivališča (Dogoška cesta, pri čemer sta v času, ko jima je obdolženec odprl vrata stanovanjske hiše neposredno zaznala močan vonj po prepovedani rastlini konoplji. Ravno slednje ter zlasti takratno obdolženčevo obnašanje, ko je policistoma dejal, da imata odredbo samo za Poličko vas, ne pa za vstop v to stanovanjsko hišo (na naslovu Dogoška cesta) in da ima v hiši kak gram prepovedane droge konoplje, ki je ne bo izročil, pa je preiskovalnemu sodniku nedvomno omogočalo presojo o obstoju utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja. V luči navedenega, zagovornica z lastno interpretacijo in selektivnim povzemanjem izpovedb prič policistov C. C. in B. B. (zlasti o tem, kaj sta slednja videla na predočenih fotografijah), ne more uspeti s pritožbeno zatrjevano neobrazloženostjo in neutemeljenostjo odredbe za hišno preiskavo na naslovu Dogoška cesta. Njuni izpovedbi, ko sta podrobno pojasnila okoliščine zaznanega vonja in opisala preostala opažanja tako pred podajo zaprosila za izdajo odredbe, kot tudi samo izvedbo hišne preiskave, je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot prepričljivi in v bistvenem vseskozi skladni. Zagovorničine trditve, da sta podala neresnične informacije pa so le stvar njene subjektivne ocene, ki nima opore v podatkih spisa.

8. Neutemeljeno je tudi obširno pritožbeno problematiziranje (ne)obrazloženosti ter posledično nezakonitosti obeh odredb za opravo hišne preiskave in sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Kot že podrobno pojasnjeno v sklepih V Kp 31245/2017 z dne 13. 11. 2019 in IV K 31245/2017 z dne 10. 7. 2019, v primeru obravnavanih odredb preiskovalnega sodnika ni mogoče govoriti o neobrazloženosti sodne odločbe, kot je to bilo v zadevi, na katero se nanaša citirana ustavna odločba, saj obe odredbi, kljub temu, da je preiskovalni sodnik deloma povzel besedilo iz zaprosila okrožnega državnega tožilstva oziroma policije, vsebujeta povsem konkretno obrazložitev o tem, na podlagi česa je preiskovalni sodnik ugotovil, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi razlogi o tem, da je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti sledove kaznivega dejanja ali predmete, ki so pomembni za kazenski postopek. Obe odredbi sta tako jasno in določno obrazloženi, prav tako pa je iz njune obrazložitve razvidna presoja preiskovalnega sodnika o tem, ali obstajata vsebinska in zakonska podlaga za izdajo odredb za hišno preiskavo. Glede na dotlej zbrane in preiskovalnemu sodniku predložene podatke je tako zaključiti, da sta bili obe odredbi popolnoma utemeljeno izdani ter vsebujeta vse potrebne sestavine oziroma razloge in zaključke, ki so preiskovalnega sodnika privedle do sprejetih odločitev. V tej zvezi se zato kot nerelevantno izkaže še zagovorničino sklicevanje na odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Ips 78/2008 in I Ips 333/2005. 9. Po obrazloženem, zatrjevane kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 214. člena ZKP, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 22. in 36. člena Ustave RS, niso podane. Vse ostale navedbe zagovornice s tem v zvezi pa pomenijo uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji prav tako ni mogoče pritrditi, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da obstaja neskladje med izjavami prič, vsebino zapisnikov in zaključki sodišča. Takšna pritožbena trditev, ki predstavlja zgolj delni povzetek navedene določbe ZKP, ni v ničemer konkretizirana in je kot take niti ni mogoče preizkusiti. Zagovornica namreč ne pojasni, katere izpovedbe v postopku naj bi bile v neskladju z vsebino zapisnikov in razlogi sodišča prve stopnje, zgolj zatrjevanje, da je policist lahko zaznal le pokajen „joint“, ne pa rastline, ki so bile v gornjem prostoru, ki je bil ventiliran navzven, pa predstavlja le njeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zatrjevana kršitev, ki je pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo, zato ni podana.

11. Istovrstno kršitev zagovornica smiselno uveljavlja še z navedbami, da je izpodbijana sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do problematiziranja odredb in zakonitosti dokazov. Tudi v tem ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer res ni izrecno navedlo, da so bili dokazi pridobljeni zakonito in da sta zakoniti ter ustrezno obrazloženi tudi odredbi za hišno preiskavo. Vendar je takšne zaključke posredno razbrati iz preostalih razlogov izpodbijane sodbe, kjer se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo do izpovedb policistov C. C., B. B. in D. D., ki so prepričljivo izpovedali o dogajanju in njihovih opravilih pred izdajo odredb, kakor tudi o sami opravi hišnih preiskav. Takšnih ugotovitev pa zagovornica ne more omajati zgolj s selektivnim povzemanjem njihovih izpovedb (glede zaznanega vonja konoplje in zaves oziroma blaga na oknih) ter trditvami, da gre za povsem neverodostojne priče. Nenazadnje pa je zagovornica šele v besedi strank po zaključku dokaznega postopka v tej zvezi ponovno utemeljevala svoja stališča, ki so navsezadnje že vsa bila preizkušena tako s strani sodišča prve stopnje, kot tudi pritožbenega sodišča. Pri tem je ugotoviti, da niti tedaj, niti v pritožbi ni navedla nič novega (z izjemo njene subjektivne ocene izpovedb zaslišanih policistov B. in C., kar ne bi bilo že presojano in zavrnjeno kot neutemeljeno. V luči navedenega, vsakršna ponovna (še bolj podrobna) obrazložitev v tej smeri v izpodbijani sodbi ni bila potrebna, ob tem pa tudi izveden dokazni postopek zaključkov sodišč v pravnomočnih sklepih V Kp 31245/2017 z dne 13. 11. 2019 in IV K 31245/2017 z dne 10. 7. 2019 ni v ničemer omajal, niti se tekom postopka niso pojavile nobene nove okoliščine ali dejstva, ki bi terjala ponovno presojo obrazloženosti odredb oziroma zakonitosti na njihovi podlagi pridobljenih dokazov. Zato smiselno zatrjevana kršitev določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Zagovornica s trditvami, da je sodišče kršilo kazenski zakon, saj ne gre za kaznivo dejanje, uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. točke 372. člena ZKP. Takšno kršitev utemeljuje s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS2 in navedbami, da gojenje majhnega števila rastlin konoplje ne zadošča za zaključek, da je šlo za proizvodnjo konoplje. Zatrjuje, da je obdolženec konopljo gojil in posedoval zase ter da je za babico in dedka prideloval konopljino olje. Njegovo gojenje, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na namen prodaje, pa ni mogoče opredeliti kot proizvodnjo drog, temveč samooskrbo z naravnim zdravilom. Samo količina konoplje in ocena sodišča, da je ta prevelika za lastno porabo po presoji zagovornice ne zadošča za zaključek, da je bila konoplja namenjena prodaji.

13. Bistvo kazenskopravnega očitka obdolžencu v obravnavani zadevi je, da je na dveh lokacijah neupravičeno proizvajal in zaradi prodaje hranil prepovedano konopljo s tem, da je ob stanovanjski hiši na naslovu Polička vas gojil 9 sadik konoplje, visokih od 54 do 97 cm (iz katerih je bilo posušeno vsaj 135 gramov za uživanje uporabne konoplje), ter na naslovu Dogoška cesta v prirejenem prostoru v stanovanjski hiši v dveh šotorih gojil 15 sadik konoplje, v velikosti od 90 do 120 cm (iz katerih je bilo posušeno vsaj 301 gram za uživanje uporabne konoplje), na slednjem naslovu pa sušil še sadiko konoplje (iz katere je bilo posušeno vsaj 14 gramov konoplje) in hranil skupno 186,86 gramov posušene konoplje. Pritrditi je sicer zagovornici, da je iz odločb Vrhovnega sodišča RS na katere se sklicuje, v zvezi z izvršitveno obliko proizvodnje prepovedane droge razvidno, da zgolj neupravičeno gojenje nekaj rastlin konoplje samo zase ne zadostuje za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal, ter da proizvodnja že sama po sebi vključuje izdelovanje, gojenje v večjem obsegu za nadaljnjo prodajo. Kadar se storilcu očita gojenje relativno majhnega števila rastlin konoplje, je namreč za kaznivost takšnega dejanja treba ugotoviti tudi obstoj drugih okoliščin, ki kažejo na to, da pridelava konoplje ni namenjena samo storilčevi lastni uporabi, temveč širšemu krogu uporabnikov.3

14. V obravnavanem primeru zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja je razvidno, da je izpolnil dva izvršitvena načina kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, in sicer proizvodnjo konoplje in njeno hrambo. Pri tem je iz kazenskopravnega očitka razvidna relativno velika količina konoplje, ki tudi po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe presega potrebe lastne uporabe. Sodišče prve stopnje je obširno utemeljilo, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na proizvodnjo, torej gojenje konoplje v večji količini in njeno hrambo z namenom nadaljnje prodaje. Gre za okoliščine, ki nenazadnje podrobno izhajajo že iz opisa kaznivega dejanja (število zaseženih sadik, količina zasežene prepovedane droge, gojenje na dveh lokacijah, med drugim v posebej prirejenih prostorih – dveh šotorih, posest elektronske tehtnice in kovinskega mlinčka, količina predmetov in opreme za gojenje droge, ki je bila nesorazmerno draga z obdolženčevimi prihodki v inkriminiranem obdobju) in na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je v obravnavanem primeru šlo za ukvarjanje s proizvodnjo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb. Tako torej prepovedana droga ni bila namenjena zgolj obdolženčevi lastni uporabi, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi količina zasežene droge presegala lastno uporabo na letni ravni za enkrat oziroma dvakrat, kot bo to še pojasnjeno v nadaljevanju. V luči navedenega je tudi zagovorničine navedbe, da dejanje ni bilo storjeno zoper človekovo zdravje saj je konoplja zdravilo, ne pa droga, oceniti kot neutemeljene. V zvezi z obrazloženim je zato zaključiti, da opis dejanja v obravnavani zadevi izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, zagovornica pa v resnici v pretežnem delu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

15. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja zagovornica neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tehtno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

16. Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in trditvah, da je prepovedano drogo konopljo gojil in hranil za lastno uporabo (zaradi zdravstvenih težav), ter da sodišče ne more ocenjevati odmerka za osebno uporabo. S sadikami, ki so še rasle bi si namreč zagotovil dovolj zdravila vsaj za eno leto, če bi izdelal smolo, pa še manj. S tem bi prihranil znatna denarna sredstva, saj mu konoplje ne bi bilo treba kupovati na črnem trgu. Da bi lahko govorili o proizvodnji, bi morale obstajati še druge okoliščine, ki pa v obravnavani zadevi, ko policisti niso našli drugih predmetov, značilnih za prodajo, niso podane, saj tudi najdeni mlinček ni indikator namena prodaje. Stališče sodišča prve stopnje, da je bilo konoplje preveč za lastno uporabo, še ne more zadoščati za zaključek, da je bila namenjena za prodajo. Kot redni uporabnik je obdolženec seveda moral imeti tudi zalogo posušene konoplje. Brez osnove pa so zaključki sodišča prve stopnje glede obdolženčevega premoženjskega stanja, domnevanja, da preživnine ni prejemal, ter sklepanja, da število odmerkov, ki bi jih dobil iz uporabne konoplje nakazuje na to, da jo je predhodno že proizvajal in prodajal. 17. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati, saj je sodišče prve stopnje navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru, da je konopljo gojil in hranil za lastno uporabo (zaradi zdravstvenih težav) oziroma za babico in dedka. Pritožbeno sodišče se s takimi razlogi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Zagovorničina pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Kljub temu, da obdolžencu pri opravi hišnih preiskav niso zasegli več telefonov, vrečk ali denarja različnih apoenov, pa to ne utemeljuje sklepanja, da je bila prepovedana droga namenjena samo obdolžencu, kot to skuša prikazati pritožba. Namen prodaje je dejansko vprašanje in nanj lahko sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, izkazanih tekom dokaznega postopka. Ravno takšen namen pa je sodišče prve stopnje pravilno in logično utemeljilo na samem načinu proizvodnje konoplje, količine zasežene za uživanje uporabne konoplje ter zlasti dejstvom, da je obdolženec konopljo proizvajal na dveh različnih lokacijah, da je za proizvodnjo uporabljal tudi lasten „laboratorij“ z dvema do potankosti urejenima šotoroma z ALU notranjostjo in da je pri gojenju uporabljal (razmeroma draga) gnojila, ki omogočajo bujno rast rastlin, prav tako pa je posedoval številne pripomočke, potrebne za proizvodnjo in prodajo konoplje (med drugim tudi elektronsko tehtnico in mlinček), pri čemer mu njegovi prihodki v inkriminiranem obdobju niso omogočali tako velike investicije. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno kaže na to, da je obdolženec proizvajal prepovedano drogo konopljo, ki je namenjena širšemu krogu uporabnikov, prav tako pa je že posušeno prepovedano drogo konopljo hranil z namenom nadaljnje prodaje. Zagovornica zato ne more biti uspešna z obširnim polemiziranjem glede obdolženčevega premoženjskega stanja in pridobitve podatkov o le-tem. Sodišče prve stopnje je namreč na straneh 8 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, ob podrobni analizi obdolženčevih prihodkov v inkriminiranem obdobju zaključilo, da ti niso omogočali nakupa opreme (po izjavi obdolženca v višini 1.500,00 EUR, ki bi jih naj zaslužil pri delu pri vulkanizerju), kar utemeljuje sklep, da je konopljo z namenom nadaljnje prodaje proizvajal že predhodno, zaslužek od prodaje pa mu je omogočil nakup potrebne opreme za „lasten laboratorij“, ki si ga je uredil v stanovanjski hiši. 18. Po prepričljivih razlogih izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje sicer ni izključilo možnosti, da je bil obdolženec tudi sam uživalec konoplje, medtem ko njegovemu zagovoru, da je iz konoplje izdeloval konopljino olje za dedka in babico, utemeljeno ni verjelo. Obdolženec je namreč sprva pojasnil, da sam še ni izdeloval konopljinega olja, da pa je imel „že vse naštudirano“, nato pa je spremenil zagovor in povedal, da je izdeloval olje za babico in dedka. V tej smeri podane pritožbene navedbe, da je šlo le za dopolnitev zagovora v izogib obremenitvi bližnjih v bolj zgodnji fazi postopka, ne morejo biti uspešne. Še zlasti ne, ko pri opravljenih hišnih preiskavah ni bilo najdeno niti konopljino olje, niti pripomočki za njegovo pridelavo. V zvezi z navedenim je zato povsem utemeljena nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je glede na zagovor obdolženca, da je dnevno zaužil od 0,5 g do 1 g konoplje, zaključilo, da količina obdolžencu zasežene prepovedane droge zagotovo ni bila namenjena njegovi lastni uporabi, saj bi le-ta zadostovala za najmanj 636,86 dnevnih odmerkov, kar presega lastno uporabo na letni ravni za enkrat (upoštevaje, da je dnevno zaužil 1g konoplje) oziroma se ta količina še podvoji (upoštevaje, da je dnevno zaužil 0,5 g).

19. Kot neutemeljene se izkažejo tudi pritožbene navedbe, da se je sodišče spuščalo v vlogo izvedenca ter preostale obširne trditve o obdolženčevem zdravstvenem stanju, zdravljenju s konopljo ter njegovem namenu „zagotovitve dovolj zdravila“, s čimer bi naj privarčeval denar. Tudi v tej zvezi se pritožbeno sodišče sklicuje na podrobne razloge izpodbijane sodbe, pri čemer le še dodaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi obdolženčeve zdravstvene dokumentacije ter izpovedbe priče G. G. (obdolženčevega osebnega zdravnika, ki ni vedel, da je obdolženec užival konopljo, niti se o uporabi konoplje nista pogovarjala) logično in prepričljivo pojasnilo, da se je obdolženec sicer zdravil zaradi motnje koncentracije, vendar le v obdobju od leta 2014 do 2016. Po januarju 2016 in vse do 18. 7. 2017 (datum oprave hišnih preiskav) pa obdolženec ni iskal zdravniške pomoči, niti ni prejemal medikamentozne terapije, temveč je bil psihiatrično hospitaliziran šele 19. 8. 2018. Zdravniško pomoč pa je iskal še 8. 7. 2019 (po vročitvi in pravnomočnosti obtožnice), ko mu je bil predpisan antidepresiv in anksiolitik. Na podlagi takšnih ugotovitev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da je konopljo gojil zato, da bi sebi lajšal zdravstvene težave. In to še zlasti, ko obdolžencu zasežena količina droge konoplje (ter vsa ostala oprema in pripomočki) tudi po mnenju pritožbenega sodišča znatno presega dnevne potrebe rednega uživalca prepovedane droge konoplje. Zagovorničina lastna ocena obdolženčevega zagovora, ko je pojasnil, zakaj ni jemal „kemije“, ampak se je zdravil s konopljo, je zato brezpredmetna. Enako velja še zagovorničin pomislek glede subjektivnega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, v zvezi s čimer je le dodati, da obdolženčevo nesprejemanje odgovornosti za storjena ravnanja ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa.

20. Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da je nedopustno postopanje sodišča prve stopnje, ko je brez da bi bila obramba seznanjena, poizvedovalo o prekrških po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD). Po njeni oceni so nedopustni tudi zaključki sodišča prve stopnje glede ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno kazen zapora in ustrezno dolgo preizkusno dobo. Povsem ustrezno je upoštevalo vse olajševalne okoliščine na strani obdolženca (njegovo nekaznovanost do storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter obdolženčevo mladost), medtem ko se je zagovorničino zavzemanje za upoštevanje obdolženčevega „samozdravljenja s konopljo“, glede na podrobne razloge izpodbijane sodbe, izkazalo za neutemeljeno. Pritrditi pa ni mogoče niti zagovornici v navedbah glede ugotovljene obteževalne okoliščine. Sodišče prve stopnje je kot obteževalno okoliščino res upoštevalo, da je posledica omogočanja uživanja mamil lahko huda okvara zdravja, vendar pa slednje ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, kot se za to zmotno zavzema zagovornica, temveč predstavlja daljnosežno posledico obdolženčevih ravnanj. Končno se kot brezpredmetne izkažejo še pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ravnalo nedopustno, ko je poizvedovalo o prekrških po ZPPPD, saj mora sodišče v skladu z načelom materialne resnice, uzakonjenim v prvem odstavku 17. člena ZKP, po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Nenazadnje pa sta tako zagovornica kot tudi obdolženec bila seznanjena z vsakršnim postopanjem sodišča, pri čemer na naroku, na katerem je sodnica v soglasju s strankami vpogledala in prebrala vse listine in priloge v spisu (med njimi torej tudi tri odločbe o prekršku, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno upoštevalo v okviru obdolženčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju), ki na vpogledano in prebrano nista imela pripomb. Po obrazloženem, pritožbeno sodišče z izrekom odločbe o kazenski sankciji v celoti soglaša, saj je prepričano, da bo izrečena pogojna obsodba tako vplivala nanj, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

21. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, medtem ko slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

22. Glede na socialne in premoženjske razmere obdolženca, ki so razvidne iz njegovih osebnih podatkov v spisu, je pritožbeno sodišče odločilo, da ga sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi ga moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 29195/2016 z dne 14. 11. 2019. 2 Povzema in citira odločbe XI Ips 47924/2012 z dne 3. 12. 2012, I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016, I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013, I Ips 41353/2013 z dne 20. 12. 2018 ter I Ips 13427/2012 in I Ips 47924/2012. 3 Tako sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 45226/2016 z dne 24. 9. 2020 in I Ips 38206/2015 z dne 17. 9. 2020.