Jedro

Pravica zavarovalnice, da v skladu z zavarovalnimi pogoji terja od svojega zavarovanca povračilo oškodovancu izplačane odškodnine, je po višini lahko omejena z zavarovalnimi pogoji ali z zavarovalno polico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 2.340.000 SIT s stroški in zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil toženec udeležen v prometni nesreči dne 24.8.1995, da je tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino in da je na podlagi 3. in 4. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, veljavnih od 10.4.1995 dalje, upravičena uveljavljati od toženca povrnitev izplačane odškodnine. Toženec se je zavezal z izjavo z dne 7.11.1996 plačati znesek 3.240.000 SIT v 54 mesečnih obrokih po 60.000 SIT. Takrat veljavni zavarovalni pogoji po višini niso omejevali pravice zavarovalnice do povrnitve škode. O višini škode bi se moral toženec prepričati pred podpisom izjave.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti tej sodbi. Ker omejitve povračila ni bilo, toženec o tem ni bil v zmoti.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca kot stranke. S tem dokazom bi bilo potrjeno, da je toženec izjavo podpisal v zmoti.

Tožeča stranka je namreč ravnala zvijačno, ker je zamolčala, da predpisi omejujejo njen regresni zahtevek na 12 povprečnih plač.

Sodbi očita, da nima razlogov o tem, zakaj ni bil upoštevan ugovor, da so predpisi omejevali regres na 12 povprečnih neto plač. S sklicevanjem na 1090. člen Zakona o obligacijskih razmerjih in na Splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je sodišče uporabilo napačen predpis, ni pa uporabilo predpisa, na katerega se je tožena stranka izrecno sklicevala.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je bila tedaj, ko je toženec z izjavo z dne 7.11.1996 prevzel obveznost plačila zneska 3.240.000 SIT nasproti tožeči stranki, pravica zavarovalnice, da zahteva od svojega zavarovanca povračilo škode, ki jo je na podlagi zavarovalne pogodbe izplačala oškodovancu, po višini omejena. Pravica zavarovalnice do povračila je bila določena v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur.l. RS, št. 70/94 in 29/96) in po višini z zakonom ni bila omejena. Z zavarovalno pogodbo in z zavarovalnimi pogoji bi bilo mogoče višino povračila omejiti. To so zavarovalnice v posameznih obdobjih s svojimi splošnimi pogoji storile, vendar tožeča stranka v svojih Pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO 95/1) in Pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus 95) nima določbe o tem, da bi bila po višini omejena pravice do povračila, ki je določena v 4. členu Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti v zvezi s 3. členom teh pogojev in 5. členom pogojev AO plus. Omejitev tudi ni določena v zavarovalni polici št..., s katero je imel toženec pri tožeči stranki zavarovano avtomobilsko odgovornost. Glede na tako pravno ureditev in glede na navedeno vsebino pogojev za zavarovanje in zavarovalne police pravica tožeče stranke do povračila izplačane odškodnine po višini ni bila omejena. Tožena stranka v teku celega postopka ni pojasnila, katere predpise ima v mislih, ko se sklicuje na omejitev višine povračila na dvanajst neto povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Zanaša se na časopisni prispevek, ki pa je pomanjkljiv, ker ne pove, na katero zavarovalnico in na podlagi katerih predpisov se informacija o omejitvi povračilne dolžnosti nanaša. Toženec bi bil lahko v zmoti, če bi bila njegova povračilna obveznost, oziroma povračilna pravica tožeče stranke, res po višini omejena. Ker ni bilo tako, ni mogel biti v zmoti in zato tudi njegovo zaslišanje ne bi moglo spremeniti te ugotovitve. Zato opustitev njegovega zaslišanja ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka.

Pravno pravilno je tudi stališče obeh izpodbijanih sodb o tem, da v obravnavai zadevi ni mogoče preverjati ustreznosti odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala oškodovancu. Tožnik bi se lahko rešil svoje obveznosti, če bi izpodbil izjavo z dne 7.11.1996 zaradi zatrjevane zmote. Tega ni storil, zato ga izjava zavezuje. Pripomniti pa je treba, da zmota, tudi če bi bila dokazana, ni vselej razlog za razveljavitev pravnega posla. Upoštevna je samo bistvena zmota, ki nastane kljub skrbnosti, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). To pa pomeni, da bi se moral toženec pred podpisom izjave prepričati o ustreznosti zneska, katerega plačilo je prevzel. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).