Jedro

Pogodbeno ustanovljena stvarna služnost zajemanja vode iz vodnjaka ne preneha, če kasneje ne pride do sprememb glede objektivne koristnosti in gospodarske potrebnosti izvrševanja služnostne pravice, predvidenih v dogovoru o ustanovitvi služnosti (napeljava vodovoda).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora toženka E. K. izročiti tožniku A. Z. ključ obešenke, ki zapira železni pokrov na vodnjaku, stoječem na parceli št. 188/7 k.o. M. in dopustiti tožniku zajemanje vode ter napeljavo hidrofora na vodnjaku, obenem pa mu je dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 58.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Hkrati je sodišče zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek E. K., da A. Z. in njegovim potomcem preneha služnostna pravica zajemanja vode v vodnjaku E. K. ter da ji mora povrniti pravdne stroške, ter v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pritožila toženka E. K. ter uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni podrobno razčistilo dejanske pogodbene volje pogodbenih strank v zvezi s 6. členom pogodbe o delni razdružitvi solastnine, ki so jo sklenile obe pravdni stranki ter njuna sestra M. Z. Med pravdnima strankama je bilo izrecno dogovorjeno, da je služnost zajemanja vode časovno omejena na nekaj let oziroma na toliko časa, kolikor je potrebno za izgradnjo vodnjaka oziroma dokler ne bo znano, ali se bo vodovod gradil ali ne. Ta pomembna okoliščina je pri zapisu pogodbe izpadla, zato pogodba ne izraža dejanske volje pogodbenih strank.

Prav tako je bilo dogovorjeno, da bosta služnostna upravičenca zajemala vodo v mejah normale in prispevala sorazmeren del stroškov za vzdrževanje vodnjaka in žlebov, kar je bil tudi pogoj za izvrševanje služnostne pravice, sicer jima služnostna pravica zajemanja vode ne gre. Dalje pritožba opozarja, da je tožeča stranka nesorazmerno trošila količine vode ne le za osebne potrebe in potrebe stanovanjske hiše, ampak tudi za gradbene namene, s čimer je povzročila, da je toženka ostala brez vode. Zato bi moralo sodišče uporabiti 2. odstavek 58. člena ZTLR, saj je prenehal razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, ta razlog pa je potek časa veljavnosti služnosti. Tožbeni zahtevek je tudi neutemeljen, ker ni prišlo do vpisa služnosti v zemljiško knjigo. Tožbeni zahtevek pa je nesklepčen, oziroma neizvršljiv, ker toženkin vodnjak ne stoji na parceli št. 188/7 k.o. M. Sodišče naj v novem postopku zasliši predlagane priče o spornih dejstvih, tožena stranka pa vztraja tudi pri nasprotnem tožbenem zahtevku, ki ga bo v nadaljnjem postopku ustrezno modificirala.

V odgovoru na pritožbo tožnik zavrača toženkina pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku logična posledica spolnitve sklenjene pogodbe ter da ni nastopil noben razlog, da bi morala služnost prenehati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in iz katerih je zavrnilo zahtevek iz toženkine nasprotne tožbe. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je obravnavalo in pravilno odločilo o vseh ugovorih, ki jih toženka sedaj ponavlja v pritožbi. Katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje ob odločanju o tožbenih zahtevkih obeh pravdnih strank. Upoštevaje izvedene dokaze ter zbrane podatke v spisu je v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarilo, da gre v obravnavani zadevi za stvarno služnost zajemanja vode, ki je bila ustanovljena s pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja med pravdnima strankama dne 20.12.1989, kjer sta se pogodbeni stranki v 6. točki dogovorili, da vodnjak, stoječ na parceli št. 188/7 k.o. M., postane izključna last toženke E. K., slednja pa ostalima pogodbenima strankama priznava služnostno pravico zajemanja vode vključno tudi s pravico priključka hidroforja na vodnjak, kar velja vse do trenutka, ko bo morebiti do navedene hiše napeljan vodovod, ko M. Z. in A. Z. te pravice ne bosta več rabila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je takšno ureditev narekovala življenjska potreba, saj je sporni vodnjak edini vodni vir in potreben za življenje oziroma gospodarske potrebe vseh, sedaj fizično ločenih delov prej enotnega posestva. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je navedena služnost nemoteno izvrševala vse dokler ni tožena stranka vodnjak zaklenila in tožniku onemogočila dostop do vode. Ko je sporni vodnjak edini vodni vir na posestvu in ko je sodišče prve stopnje dalje ugotovilo, da od sklenitve navedene pogodbe do danes ni prišlo do nikakršnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih pogodba danes ne bi več ustrezala pričakovanjem strank, je sodišče utemeljeno zaključilo, da ni pogojev za ukinitev sporne služnosti. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi šel toženki kvečjemu obligacijski zahtevek na izpolnitev obveznosti iz navedene pogodbe, oziroma morebiten odškodninski zahtevek za povzročeno škodo pri vodnjaku, kar pa bi morala toženka posebej uveljavljati. Glede na pritožbena izvajanja pa sodišče druge stopnje pripominja, da je v 58. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 6/80 in 36/90) navedena večina možnih primerov prenehanja služnosti, vendar pa 2. odstavka 58. člena ZTLR ni mogoče razlagati tako, da vsaka stvarna služnost, ne glede na način njene ustanovitve (pravni posel ali priposestvovanje) preneha, če je nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Tako stališče namreč ne more biti sprejemljivo za pogodbeno ustanovljene stvarne služnosti. Pogodbeno ustanovljena stvarna služnost namreč ne preneha, če kasneje ne pride do sprememb glede objektivne koristnosti in gospodarske potrebe izvrševanja služnostne pravice v skladu z dogovorom o ustanovitvi služnosti. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi, je po mnenju pritožbenega sodišča tudi odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, namreč ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Tudi izvedba predlaganih dokazov po mnenju sodišča druge stopnje ne bi mogla pripeljati do popolnejše ugotovitve dejanskega stanja.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 154/1 in člena 166/1 ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožeča stranka navaja že znana dejstva in okoliščine.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).