Jedro

Po določilu 57. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR), lahko lastnik gospodujoče stvari zahteva s tožbo, da preprečevanje oziroma motenje izvrševanja služnosti preneha, kadar ga kdo moti pri izvrševanju stvarne služnosti. Uporaba tega zakonitega določila je imela v ugotovljenem dejanskem stanju polno podlago ter sta zato sodišči prve in druge stopnje na njegovi podlagi pravilno ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Ker pa ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo toženkinih trditev, da je sporna služnost nepotrebna za uporabo tožnikovega gospodujočega zemljišča ali iz kakšnega drugega razloga, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili toženkin nasprotni zahtevek, da naj sporna služnost preneha. Prenehanje služnosti po 2. odstavku 58. člena ZTLR bi bilo mogoče izreči le v primeru, če bi se ugotovilo, da je sporna služnost nepotrebna za uporabo tožnikove gospodujoče stvari ali če bi prenehal kakšen razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena. Glede na revizijsko trditev, da je v tem primeru prenehal "drug razlog", zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, pa je odgovoriti, da ta okolnost v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da mu je dolžna izročiti ključ obešanke, ki zapira železni pokrov na vodnjaku, stoječem na parc. št. in mu dopustiti zajemanje vode ter napeljavo hidrofora na vodnjaku, hkrati pa je zavrnilo toženkin nasprotni zahtevek, da je tožniku prenehala sporna služnostna pravica. Glede stroškov pa je odločilo, da jih mora toženka povrniti tožniku. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper tako sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je bila služnostna pravica dogovorjena le za časovno omejeno razdobje in to, dokler se ne bi zgradil vodnjak oziroma vodovod. To je bilo izrecno dogovorjeno, čeprav je iz zapisa pogodbe res izostalo po pomoti. Prav zaradi dogovora o časovni omejenosti služnosti je toženka predlagala zaslišanje več prič. Toda sodišče druge stopnje je brez konkretne obrazložitve zavrnilo dokazni predlog. To pa ima za posledico, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Posledica navedene kršitve pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne, ker je prepozna, pa tudi neutemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 382. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. V tem primeru je toženka prejela sodbo sodišča druge stopnje 30.11.1994, revizijo pa je vložila 27.12.1994, kar pomeni, da drugačno v odgovoru na revizijo toženke zavzeto stališče, da je toženkina revizija prepozna, ni utemeljeno. Revizijsko sodišče je zato obravnavalo toženkino revizijo tako v smeri v njej zatrjevanih kršitev, kot v okviru, ki ga določa 386. člen ZPP.

Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker da sodišče druge stopnje ni pojasnilo razlogov, zakaj je zavrnilo v pritožbi uveljavljeno dopolnitev dejanskega stanja z zaslišanjem nadaljnjih prič. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v svoji odločbi navedlo dovolj jasne in procesnopravno pravilne razloge, zakaj ni sprejelo navedenega pritožbenega predloga. Zato očitana procesna kršitev ni podana. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato zaključuje, da revizija v smeri uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljena.

Prav tako pa ni utemeljena revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili stvarno služnost zajemanje vode s pogodbo o razdružitvi skupnega premoženja 20.12.1989, da sta s pogodbo dogovorili v 6. točki, da postane vodnjak na parc. št. 188/7 k.o... izključna toženkina last, ta pa tožniku in nadaljnji sestri pravdnih strank priznava služnostno pravico zajemanja vode vključno tudi s pravico priključka hidroforja na vodnjak vse do trenutka, ko bo morebiti do navedene hiše napeljan vodovod in ko te pravice navedena ne bosta več rabila. Nižji sodišči sta še ugotovili, da se je sporna služnost izvrševala vse dokler toženka vodnjaka ni zaklenila, da je vodnjak edini vodni vir na posestvu in da glede oskrbe z vodo od ustanovitve služnosti pa vse doslej ni prišlo do nikakršnih spremenjenih okoliščin, zaradi katerih služnost ne bi bila več potrebna.

Ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljevalo na prvi in drugi stopnji sprejeto odločitev. Namreč po določilu 57. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR), lahko lastnik gospodujoče stvari zahteva s tožbo, da preprečevanje oziroma motenje izvrševanja služnosti preneha, kadar ga kdo moti pri izvrševanju stvarne služnosti. Uporaba tega zakonitega določila je imela v ugotovljenem dejanskem stanju polno podlago ter sta zato sodišči prve in druge stopnje na njegovi podlagi pravilno ugodili tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Ker pa ugotovljeno dejansko stanje ni potrdilo toženkinih trditev, da je sporna služnost nepotrebna za uporabo tožnikovega gospodujočega zemljišča ali iz kakšnega drugega razloga, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili toženkin nasprotni zahtevek, da naj sporna služnost preneha. Prenehanje služnosti po 2. odstavku 58. člena ZTLR bi bilo mogoče izreči le v primeru, če bi se ugotovilo, da je sporna služnost nepotrebna za uporabo tožnikove gospodujoče stvari ali če bi prenehal kakšen razlog, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena. Glede na revizijsko trditev, da je v tem primeru prenehal "drug razlog", zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, pa je odgovoriti, da ta okolnost v obravnavanem primeru ni bila ugotovljena, v reviziji pa pravilnosti dejanskih ugotovitev ni mogoče preizkušati, ker v revizijskem postopku ni dopustno pobijati na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih kršitev, niti ne uradoma upoštevnih, je moralo toženkino revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Revizijsko sodišče je zavrnilo zahtevo tožnika, da se mu priznajo stroški odgovora na revizijo. Stroškovna zahteva je bila zavrnjena iz razloga, ker revizijski odgovor ni vseboval pravno tehtnih razlogov in zato z njim nastali stroški niso potrebni stroški postopka (1. odstavek 166. in 155. člena ZPP).