Jedro

Kako bo delodajalec ob prenosu informacijske službe drugega podjetja spremenil organizacijo dela, je izključno njegova odločitev. V kolikor ima takšen prenos za posledico ukinitev določenih delovnih mest (kar privede do rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), sodišče v tako odločitev ne sme posegati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, glaseč se na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in da mu delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu vodja sektorja za informatiko od 6. 2. 2008 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, ga za ta čas prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, plačati vse dajatve, regres, prispevke in obveznosti iz delovnega razmerja, tožniku pa plačati vse neizplačane plače v višini, kot če bi delal, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od bruto plače obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku odškodnino po prvem odstavku 118. člena ZDR v višini 18 mesečnih plač tožnika, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpoklicem z delovnega mesta vodja sektorja za informatiko (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008). Navaja, da prevzeti delavci ne smejo biti v privilegiranem položaju oziroma ne morejo uživati večjega varstva kot ostali delavci pri delodajalcu prevzemniku. Ker tožnik in delavec M.T. opravljata enake naloge, je prišlo do smiselno enake situacije kot v primeru, ko na enem delovnem mestu opravljata delo dva delavca, delo pa je mogoče opraviti samo z enim delavcem. V zvezi s tem tožena stranka zmanjšanja obsega dela ni izkazala niti dokazala. Pri odločitvi, s katerim delavcem se bo delovno razmerje nadaljevalo in kateri delavec bo prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je potrebno uporabiti objektivna merila. Dejstvo, da je k toženi stranki prišla ustaljena ekipa, ki je delo „zadovoljivo“ opravljala, po mnenju tožnika ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, zaradi katerega z njim ne bi bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Razlog za odpoved ne more biti ukinitev delovnega mesta, saj je tožena stranka delo vodje informacijskega sistema potrebovala, kar je izkazala s tem, da je na delu obdržala celotno ekipo te službe, ki jo je prevzela iz podjetja K. d.d.. Če bi tožena stranka opravila izbiro med obema vodjema objektivno, bi bila odločitev prav gotovo drugačna. S tem, ko je tožnik opozarjal na nepravilnosti v podjetju in ni želel prodati delnic njegovemu vodstvu, ni pokazal nelojalnosti podjetju. Meni, da tožena stranka sploh ni opravila izbire za delo vodenja informatike oziroma je izbiro zatrjevala šele potem, ko je ugotovila, da v pisni odpovedi opredeljeni razlogi niso pravi. Na namen tožene stranke, da se znebi tožnika kažejo tudi okoliščine in dogodki po vročitvi redne odpovedi. V konkretnem primeru niso podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor pa je razlog podan, kriteriji za izbiro med kandidatoma niso bili zakoniti. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja. Utemeljenost odpovednega razloga mora na podlagi prvega odstavka 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil dne 26. 6. 2007 sklenjen dogovor o prenosu in prevzemu delavcev (B1), v katerem je bil določen seznam prenesenih funkcij in prevzetih delavcev, med drugim tudi posli informacijske tehnologije in trije delavci v okviru te službe. ZDR v 73. členu zagotavlja varstvo teh delavcev z varstvom zaposlitve in z ohranitvijo pravic, ki so jih imeli delavci na dan prenosa, zato je tožena stranka dne 3. 7. 2007 sprejela spremembo in dopolnitev akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. S to spremembo je tožena stranka (delodajalec prevzemnik) na novo sistemizirala delovno mesto vodja službe info sistema ter sistemski analitik I in II (B4). Tožena stranka je iz K. d.d. prevzela posle informacijske tehnologije, zato je temu ustrezno prišlo do prenosa tam zaposlenih delavcev, med njimi tudi vodje službe info sistema M.T., ki je imel tako kot tožnik strokovno izobrazbo univerzitetni diplomirani inženir računalništva. Zaradi spremembe števila delavcev na področju poslov informacijske tehnologije in ker je M.T. opravljal smiselno enako funkcijo kot jo je pri toženi stranki opravljal tožnik, je temu sledila druga sprememba sistemizacije, s katero je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto vodja sektorja za informatiko (A2). Tožena stranka je skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR "v postopku" redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila, ali lahko zaposli tožnika pod spremenjenimi pogoji, ga prekvalificira oziroma ga dokvalificira, vendar teh možnosti glede na specifičnost njegove izobrazbe in že zasedeno delovno mesto vodje službe info sistema s strani M.T. dejansko ni bilo.

Ukinitev tožnikovega delovnega mesta v posledici reorganizacije dela pri toženi stranki ima za posledico prenehanje potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in po presoji pritožbenega sodišča predstavlja utemeljen in resen odpovedni razlog. Pri tem dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se lahko naloge iz prejšnjega delovnega mesta opravljajo na drugem delovnem mestu, v okviru druge službe oziroma v obravnavani zadevi z delavcem - vodjo službe info sistema, ki je skupaj s še dvema delavcema prešel k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka ni izkazala ne dokazala zmanjšanja obsega dela. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo zaradi zmanjšanega obsega dela, temveč zaradi reorganizacije dela pri toženi stranki in posledično ukinitve tožnikovega delovnega mesta. Kako bo delodajalec ob prenosu informacijske službe drugega podjetja spremenil organizacijo dela, je izključno njegova odločitev. V kolikor ima takšen prenos za posledico ukinitev določenih delovnih mest, sodišče v tako odločitev praviloma ne sme posegati. Izbira enega od konceptov oziroma odločitev za drugačno organizacijo dela je namreč v celoti na strani delodajalca in jo sodišče, razen njenega dejanskega obstoja in v kolikor bi do nje prišlo zaradi diskriminacije, ne presoja.

Glede na določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR v povezavi s 6. členom ZDR je predmet sodne presoje tako le izbira med več izvajalci na istem delovnem mestu. Tožena stranka se je odločila posle informacijske tehnologije opravljati po spremenjeni organizaciji z ekipo delavcev, ki so bili na dan prenosa poslov informacijske tehnologije zaposleni pri delodajalcu prenosniku - K. d. d., in ne več na dotedanjem delovnem mestu vodje sektorja informatike. Tako sta direktor A.K. in priča B.B. pojasnila, da so sklenili vzpostaviti novo organizacijo in nov načina zadovoljevanja potreb po storitvah informatike in organiziranja računalniške podpore. V okviru izvedene spremembe v organizaciji in delu se je tožena stranka odločila obdržati „prenešene“ delavce, ki so več let delali skupaj in so bili utečena ekipa. Na področju opravljanja informacijskih poslov sta namreč obstajala dva koncepta. Pri toženi stranki so zahtevnejše naloge znotraj podjetja opravljali s tožnikom, enostavnejše naloge pa so dodelili zunanjim sodelavcem. V K. d.d. so imeli drugačen koncept. Slednjega so tudi ohranili pri toženi stranki. Glede na navedeno ne gre za privilegirano obravnavanje teh delavcev oziroma za izbiro, ki bi temeljila na kriteriju kakovosti opravljenega dela med primerljivima delavcema, temveč je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi združevanja služb v okviru sprejete poslovne politike tožene stranke in izbranega koncepta, kar je imelo za posledico ukinitev sektorja za informatiko, v katerem je bil tožnik kot edini zaposlen.

V zvezi z očitkom šikane je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil razgovor med tožnikom in toženo stranko opravljen po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da so se več ali manj vsi delavci, ki so prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklicevali na šikaniranje, ker niso želeli prodati delnic ter da je do združevanja služb, posledično pa do kadrovskih sprememb in odvečnega števila delavcev, prišlo ne glede na prodajo delnic. Glede na takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da pri domnevnih ravnanjih tožnika kot delničarja, slednji ni bil šikaniran. Navedbe o okoliščinah in dogodkih, tj. da tožniku ni bil dovoljen vstop v njegovo pisarno in da tožena stranka ni želela izdati potrdila o delu, pa so za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, neupoštevne in neutemeljene.

Posledice ukinitve tožnikovega delovnega mesta so bile glede na vse obrazloženo izvedene na podlagi ZDR. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov pravilna in zakonita, je posledično neutemeljen zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.