Jedro

Sodbi sodišč temeljita na nekaterih nepravilnih izhodiščih v zvezi s tem, kaj sploh predstavlja delovno obveznost pripadnika Slovenske vojske na vojaški misiji v tujini, ki posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, kar je revizijsko sodišče že obrazložilo v več zadevah (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 65/2019). Med drugim je izpostavilo, da je treba ločiti pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v drugačnih sredinah, kot je vojaška baza), in delovne obveznosti.

Za presojo, ali gre za poseg v pravico do tedenskega počitka, je pomembno ugotoviti, kakšne so bile konkretne zadolžitve tožnika v dneh, ko je imel po evidenci prosto.

Na podlagi teh ugotovitev bo moralo sodišče presoditi, ali so bila tožniku naložena opravila, ki so pomenila kršenje pravice do tedenskega počitka ali pa je šlo le za opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na vojaški misiji.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v II. in III. točki izreka ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi glede zahtevka za obračun bruto zneska glede na neto znesek 3.210,80 EUR ter za odvod davkov in prispevkov (točka I); da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 3.210,80 EUR (kot odškodnino zaradi neomogočenega koriščenja tedenskega počitka v času, ko je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru mirovne operacije KFOR na Kosovu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje do plačila (točka II) ter da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka (točka III izreka). Dne 9. 11. 2018 je izdalo še dopolnilni sklep o plačilu sodne takse v višini 140,00 EUR, kar je naložilo v plačilo toženki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje z dne 25. 10. 2018 ter izpodbijani del sklepa z dne 9. 11. 2018. 3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 310/2019 z dne 11. 2. 2020 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe pravdnega postopka z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje dveh s strani toženke predlaganih prič, tožnikovih nadrejenih, ter ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče glede načina vodenja evidenc v zvezi s tedenskim počitkom moralo zaslišati tožniku nadrejena D. C. (ki je pisal poročila) in M. D. Prav tako izpostavlja, da so stališča sodišč v zvezi z vprašanjem, katere zadolžitve pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka nepravilna in v nasprotju z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

6. Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnik, zaposlen v Slovenski vojski, je v času od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 vojaško službo opravljal izven Republike Slovenije, v mirovnih silah Joint enterprise - KFOR Kosovo. Za ta čas zahteva denarno odškodnino zaradi neomogočenega koriščenja tedenskega počitka.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da evidence prostih dni in tedenskega počitka, ki jih je predložila toženka (iz katerih izhaja, da je bil tožniku tedenski počitek omogočen in ki jih je tožnik podpisal) ne odražajo resničnega dejanskega stanja na misiji, da bi bil torej tožnik na v evidencah zavedenih prostih dneh dejansko prost prav vseh svojih obveznosti. Sodišče je na podlagi zaslišanja tožnika, tožnikovih prič (K. Š., R. L., N. I.) ter priče toženke (tožniku nadrejenega J. M.) zaključilo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, ker je moral biti na misiji ves čas v uniformi in brez odobritve nadrejenih ni smel zapustiti baze; ker je na dan, ko je bil zabeležen kot prost, opravljal razne padalske naloge - npr. raznašal pitno vodo ter oblačila po vojaški bazi (ne le za sebe), moral pospravljati in čistiti, biti v pripravljenosti na delo (QRF) in ves čas dosegljiv (pri sebi je ves čas imel mobilni telefon), da se je udeleževal sestankov in se usposabljal. 10. Sodišče druge stopnje se je s presojo sodišča prve stopnje strinjalo. Navedlo je, da je tožnik vsakodnevno opravljal različna opravila, bil razporejen v QRF, imel usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, nositi je moral vodo in oblačila zase in za druge, čistiti orožje in opremo, se udeleževati sestankov. Čeprav tožnik s tem ni opravljal efektivnega dela za toženko, po stališču sodišča druge stopnje ni mogoče zaključiti, da mu je toženka tedenski počitek zagotovila.

11. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

12. V prvi vrsti gre izpostaviti, da sodbi sodišč temeljita na nekaterih nepravilnih izhodiščih v zvezi s tem, kaj sploh predstavlja delovno obveznost pripadnika Slovenske vojske na vojaški misiji v tujini, ki posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, kar je revizijsko sodišče že obrazložilo v več zadevah (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 65/2019). Med drugim je izpostavilo, da je treba ločiti pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v drugačnih sredinah, kot je vojaška baza) in delovne obveznosti. Spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski je tudi sicer odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije. Podvrženost pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. Prav tako ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo izvajanje delovnih nalog.

13. Tudi glede opravil, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, je revizijsko sodišče že presodilo, da ta načeloma ne posegajo v pripadnikovo pravico do počitka. Odrejen urnik, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda so vsakdanja opravila, ki spadajo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve (VIII Ips 31/2019). V ta sklop načeloma spada tudi redno pospravljanje in čiščenje bivanjskih prostorov. Mogoče sicer je, da bi v določenih posebnih primerih lahko tudi takšne aktivnosti šteli kot delovno obveznost pripadnika, ki posega v pravico do tedenskega počitka, vendar bi to sodišče moralo ustrezno obrazložiti in utemeljiti.

14. Kot je revizijsko sodišče večkrat izpostavilo, je za presojo, ali gre za poseg v pravico do tedenskega počitka, pomembno ugotoviti, kakšne so bile konkretne zadolžitve tožnika v dneh, ko je imel po evidenci prosto. Za takšno presojo ne zadostujejo povsem splošne ugotovitve sodišč (tudi v konkretnem primeru), da je tožnik vsakodnevno opravljal različna opravila - npr. imel usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, se udeleževal sestankov, čistil orožje in opremo, da je moral biti dosegljiv - brez kakršnegakoli pojasnila, za kakšne sestanke, priprave, usposabljanja ipd. naj bi sploh šlo. Presoja sodišč v zvezi z navedenimi aktivnostmi je posledično najmanj preuranjena.

15. V zvezi z udeležbo na sestankih je revizijsko sodišče pojasnilo, da je za presojo, ali gre za poseg v tedenski počitek pripadnika, pomembno, kakšni so pravzaprav bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina. Kot izhaja iz zadeve VIII Ips 31/2019 »sestanki« v smislu krajšega dnevnega informiranja pripadnikov o aktualni situaciji ne predstavljajo delovne obveznosti, ki bi posegala v pravico pripadnika do tedenskega počitka, temveč so sestavni del vojaških misij na kritičnih območjih, na kateri morajo nadrejeni pripadnike ažurno seznanjati z varnostnimi in drugimi relevantnimi informacijami. Za presojo, ali gre v konkretnem primeru sploh za sestanke, ki posegajo v tožnikov tedenski počitek, bi zato sodišče najprej moralo ugotoviti, kakšna je bila narava in vsebina sestankov1 (glej tudi VIII Ips 3/2020).

16. Enako velja za povsem splošen zaključek sodišča, da se je tožnik moral usposabljati (kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, gre zgolj za termin od 24. do 27. 12. 2015, torej štiri dni), pri čemer ni jasno, za kakšno usposabljanje je šlo, ali je bil tožnik udeležen na usposabljanju vse dni ipd. Revizija tudi pravilno izpostavlja, da je v odškodninskem sporu trditveno breme v zvezi z domnevnim protipravnim ravnanjem toženke na tožniku. Tožnik bi moral navesti konkretne podatke o usposabljanju oziroma pojasniti, kdaj in kako je to poseglo v njegov tedenski počitek (enako velja za sestanke, priprave itd.).

17. Sodišči tudi povsem splošno omenjata dolžnost čiščenja orožja in opreme, v zvezi s katero je revizijsko sodišče že obrazložilo, da je za presojo, ali gre za poseg v pravico do tedenskega počitka, pomembno, ali je tožnik orožje oziroma opremo prostovoljno čistil tega dne, ali mu je bilo s stranki toženke odrejeno, da čiščenje izvaja v času, ko ima tedenski počitek. V kolikor mu je bila s strani toženke odrejena naloga čiščenja orožja, ki bi jo lahko izvedel kadarkoli (ne nujno v času tedenskega počitka), potem mu pravica do tedenskega počitka ni bila okrnjena.

18. Tudi ugotovitve, da je tožnik moral biti dosegljiv in ob sebi nositi mobilni telefon same po sebi ne zadostujejo za zaključek o posegu v pravico do tedenskega počitka. Takšna zahteva je, glede na to, da je šlo za bivanje v vojaški bazi v tujini, pričakovana in razumljiva. Če tožnik v tem času na konkretne naloge ni bil klican (glede česar je trditveno breme na tožniku) in ni opravljal nobenih delovnih nalog, potem ni mogoče šteti, da mu je bil tedenski počitek onemogočen.

19. Nepravilno je tudi stališče sodišč, da že sama formalna razporeditev v QRF predstavlja poseg v pravico do tedenskega počitka. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je razporeditev v QRF pomenila zgolj pripravljenost na delo v smislu, da bi se moral tožnik, če bi bilo to potrebno, na delo odzvati v roku dveh ur. Sodišče je pri tem ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju - ko je bil formalno razporejen v QRF - ni bil nikoli aktiviran. Toženka je posledično v primeru, če do aktivacije ni prišlo, tožniku pravilno priznala tedenski počitek, saj tožnik v tem času ni opravljal nikakršnih delovnih nalog. Hkrati je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za opravljanje vojaške misije v bazi v tujini, ki je pripadniki niti niso smeli prosto zapuščati, kar pomeni, da so bili že zaradi narave misije omejeni pri opravljanju dejavnosti v prostem času oziroma v času, ki je bil namenjen počitku. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi formalna razporeditev v QRF pripravljenost kakorkoli dodatno posegala oziroma omejevala prostočasne dejavnosti pripadnikov; sploh ob upoštevanju, da je bil odzivni čas 2 uri. Posledično ni mogoče šteti, da je bila tožniku v času, ko je bil zgolj formalno (pisno) razporejen v QRF, kršena pravica do tedenskega počitka.

20. Materialnopravna presoja, da je bila tožnikova pravica do počitka kršena, je v zvezi z določenimi ugotovljenimi opravili napačna, glede preostalih pa preuranjena, saj so ugotovitve sodišč presplošne (odgovor na drugo dopuščeno vprašanje). Tožnikovo zatrjevanje, da evidence o prostih dnevih ne držijo, bi moralo sodišče preizkusiti tako, da bi ugotovilo, kaj je na dneve, ki so zabeleženi kot prosti, dejansko in konkretno delal. Šele na podlagi ugotovitve, kaj je tožnik dejansko in konkretno delal, bi sodišče lahko presodilo, ali so mu bila res naložena opravila, ki so pomenila kršenje pravice do tedenskega počitka ali pa je šlo le za vsakodnevna opravila, ki sta jih narekovala narava in režim bivanja na misiji na vojnem območju oziroma skupinske nastanitve.

21. Glede na obrazloženo je najmanj preuranjeno tudi stališče sodišča prve stopnje, da so evidence tedenskega počitka nepravilne, ker tožnik v dnevih, ko naj bi imel tedenski počitek, ni bil popolnoma prost. Sodišče je namreč izhajalo iz napačnega izhodišča, da že vsako, tudi povsem vsakodnevno opravilo v okviru pravil reda in obnašanja v bazi predstavlja delovno obveznost, ki posega v pravico do tedenskega počitka. Posledično se zastavlja vprašanje, ali so evidence toženke dejansko nepravilne, ali gre zgolj za zmotna izhodišča sodišča glede vprašanja, v katerih primerih je pravica pripadnika do tedenskega počitka okrnjena. V konkretnem primeru je zato bistveno, da se razjasni vsebina evidenc in poročil toženke, predvsem v smislu, v katerih primerih je toženka dan pripadnika na misiji označila kot prost oziroma kot dan tedenskega počitka2. 22. Posledično je sodišče zmotno kot neprimeren dokaz za dokazovanje pravno relevantnih dejstev ocenilo zaslišanje tožniku nadrejenih D. C. in M. D. Kot je pojasnilo, s tožnikom nista bila v neposrednem stiku oziroma mu nista dajala ukazov in posledično nista bila seznanjena s tožnikovim vsakdanom na misiji. Prav tako je navedlo, da zaslišanje C. ni primeren dokaz niti za vsebinsko razlago poročil toženke. Takšno stališče je zmotno. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je več poročil sestavil ravno C., torej bi lahko sam najbolje pojasnil, v katerih primerih je toženka evidentirala tedenski počitek in zakaj. Sodišče bi zato moralo v zvezi z vodenjem evidenc in koriščenjem tedenskega počitka zaslišati vsaj D. C. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 8. alineji drugega odstavka 339. člena ZPP (odgovor na prvo vprašanje).

23. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v II. in III. točki izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče v zvezi z evidentiranjem tedenskega počitka moralo zaslišati pričo D. C. (po potrebi tudi M. D.) in ob upoštevanju trditvene podlage strank dopolniti dokazni postopek, ugotoviti, kaj je tožnik v dneh, ko naj bi bil prost, dejansko delal in v skladu z že zavzetimi stališči revizijskega sodišča (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 32/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 65/2019) ponovno presoditi, ali je bila v okoliščinah konkretnega primera kršena tožnikova pravica do tedenskega počitka.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

25. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Sodišče v zvezi s sestanki povzema tudi izpoved Š. (ki ji je sledilo), da so imeli sestanke na dva dni, torej niti ni jasno, ali so sploh potekali vse dneve, za katere tožnik trdi, da mu je bila okrnjena pravica do tedenskega počitka. 2 Kot že navedeno, je toženka pravilno kot tedenski počitek opredelila razporeditev v QRF, če pripadnik v času formalne pripravljenosti ni bil aktiviran.