Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v tujini, vsakodnevno opravljal različna opravila, pri čemer je poleg operativnih nalog, med katere spada tudi pripravljenost, opravljal tudi različna druga dela (imel je usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, nositi je moral vodo in oblačila zase in za druge, čistiti orožje in opremo, se udeleževati sestankov). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da navedena opravila ne predstavljajo opravljanje dela za toženo stranko, ampak so zgolj odraz načina bivanja in delovanja na misiji. Čeprav tožnik z opravljanjem takšnih opravil ni opravljal efektivnega dela za toženo stranko, pa ni mogoče zaključiti, da je bil prost in da mu je torej tožena stranka v tistem času zagotovila počitek. Sodišče prve stopnje je kot delovno opravilo sicer res navedlo tudi nošenje uniforme, vendar pa ni zgolj na to okoliščino oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa z dne 25. 10. 2018 ter izpodbijani del sklepa z dne 9. 11. 2018. II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 25. 10. 2018 odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede zahtevka za obračun bruto zneska glede na neto znesek 3.210,80 EUR ter za odvod davkov in prispevkov (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača 3.210,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka) in naj mu plača 728,08 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 11. 2018 toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 140,00 EUR stroškov sodne takse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Zahtevek za povračilo stroškov prihoda prič na narok za glavno obravnavo je zavrnilo (II. točka izreka).

3. Tožena stranka se pritožuje zoper obe odločbi sodišča prve stopnje.

4. Pritožbo zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/19 in nasl.) in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora glede dopustnih odstopanj po 17. členu Direktive 2003/88/ES, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek. Zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožnik na proste dni, ki so razvidni iz evidence, ni opravljal delovnih obveznosti, iz izvedenih dokazov pa nasprotno ne izhaja. Dokazna ocena je izrazito pomanjkljiva, zaključek, da predložene evidence ne odražajo dejanskega stanja, pa ni pravilen. V zvezi z verodostojnostjo mesečnih poročil je tožena stranka predlagala zaslišanje A.A. in B.B., vendar je sodišče prve stopnje ta dokazna predloga zavrnilo. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ne omogoča zaključka, da ni možno, da bi bili predlagani priči bolje seznanjeni z delom in počitkom tožnika od priče C.C. Tožnik sam je izpovedal, da je bil A.A. tisti, ki je poznal celoten njegov dan. Predlagani priči bi vedeli izpovedati o načinu vodenja mesečnih poročil in njihovi verodostojnosti, A.A. pa tudi o tožnikovem vsakdanu. Razlogi, zaradi katerih je tožnik evidence podpisal, so odraz njegovih lastnih dojemanj in zaradi teh ni mogoče odrekati verodostojnosti evidencam, iz katerih izhaja, da so bili tožniku prosti dnevi omogočeni in da jih je dejansko koristil. Le tožnikove priče so izpovedale, da so evidence podpisovali, čeprav prostih dni niso imeli. Tožnik je imel možnost odkloniti podpis evidenc, prav tako je imel možnost uveljavljati varstvo svojih pravic. Izpostavlja izpovedi D.D., E.E., C.C. in F.F. in navaja, da opravila (nošenje uniforme in športne opreme, obiskovanje fitnesa, nahajanje v stavbi, nošenje vode, pranje avtomobilov, udeleževanje sestankov) ne pomenijo odrekanja tedenskega počitka. Ugotovitev sodišča, da pripadniki prostih dni niso imeli, temelji na pavšalnih izpovedih prič in njihovem subjektivnem dojemanju. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, katera dela šteje kot delovne naloge, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pripravljenost neutemeljeno enači z operativno nalogo G. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo evidenc, in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do teh listinskih dokazov in ker ni obrazložilo, katere službene dolžnosti naj bi tožnik opravljal na dela proste dni. Vsako opravilo namreč ne pomeni opravljanja dela za delodajalca. Prav tako sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi nošenje uniforme in nemožnost nenadzorovanega izhoda iz baze predstavljalo opravljanje dela za delodajalca. Zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da je tožnik koristil tedenski počitek, izhaja iz mesečnih poročil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da G. nikoli ni bil aktiviran, mesečna poročila pa ne dajejo podlage, da bi tožnik tedenski počitek prav vsakič ali sploh koristil v času G. Čeprav je potekalo usposabljanje in so bili nekateri pripadniki pisani v G., to ne pomeni, da se je tudi tožnik na dan, ko je iz evidence izhajalo, da je prost, usposabljal oziroma imel G. Na takšen dan je bil tožnik prost, dejstvo, da je moral biti v uniformi, se nahajati v bazi, nositi vodo in oblačila ter se obnašati v skladu s pravili hišnega reda, pa ne pomeni, da ni koristil počitka. Tožena stranka je v postopku izpostavila ugovore glede specifik dela in bivanja na misijah, vendar se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, zato sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačen način ugotovitve osnove za odmero vtoževane odškodnine. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, določa, da se plačilo za delo obračunava drugače, ko pripadnik dela v tujini, in sicer le v višini nominalne osnove brez dodatkov. Materialnopravno zmotna je odločitev o zakonskih zamudnih obresti, saj te tožniku pripadajo šele od naslednjega dne od vročitve tožbe toženi stranki dalje. Sodišče prve stopnje svojega stališča o teku zakonskih zamudnih obresti ni obrazložilo in se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v zvezi s tem, zato sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke zoper sodbo in sklep. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbo zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tožena stranka vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in v njej navaja, da je tožnik stroške sodne takse priglasil prepozno, saj bi jih moral priglasiti najkasneje do konca glavne obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da zavrne zahtevo za povrnitev stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbah, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi zoper sodbo in sklep:

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizkoriščen tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba in sklep vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje šteje naloge, ki jih je tožnik opravljal na dneve, ko je bil v skladu z listami obremenjenosti (B1-8) prost, kot delovne naloge. Sodišče prve stopnje se je do tega izrecno opredelilo v 22. točki obrazložitve sodbe in sklepa. Navedena kršitev ni podana niti glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih. Sodišče prve stopnje se v tem delu zadostno sklicuje na dosedanjo sodno prakso. Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) iz 5. člena ZPP. Zato ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s posebnim misijskim dopustom, saj je to storilo v 9. točki obrazložitve sodbe in sklepa. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do list obremenjenosti (po vsebini v tem delu tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP), saj iz izpodbijane sodbe izhaja obširna in prepričljiva dokazna ocena teh listin (13. in 14. točka ter 20. in 21. točka obrazložitve sodbe in sklepa) in tudi ostalih izvedenih dokazov. Pritožbeni očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen, ker tožena stranka pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič A.A. in B.B. Iz jasne in zadostne obrazložitve te postopkovne odločitve je razvidno, da sodišče prve stopnje šteje zaslišanje navedenih prič kot neprimeren dokaz za dokazovanje pravno relevenatnih dejstev. V tem sporu je bistveno, ali je tožena stranka tožniku v času, ko je ta opravljal delo v mirovnih silah na Kosovu, zagotavljala pravico do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je zato moralo ugotoviti, kakšna opravila je tožnik v tem času opravljal in kdaj jih je opravljal oziroma ali jih kdaj ni (je bil prost). Zato zaslišanje prič, ki s tožnikom v času, ko je bil na misiji, niso bile v neposrednem stiku oziroma mu niso dajale ukazov, ni mogoče šteti za primeren dokaz za dokazovanje teh relevantnih dejstev. Da A.A. in B.B. nista bila seznanjena s tožnikovim vsakdanom na misiji, izhaja iz izpovedi tožnika in C.C. Ne drži, da naj bi tožnik povedal ravno nasprotno, saj iz njegove izpovedi (glej stran 4 prepisa zvočnega posnetka z dne 7. 9. 2018) izhaja, da je imel tožnik neposredni stik le z C.C., poveljnikom oddelka, ki je bil njegov prvi nadrejeni. Zaslišanje A.A. pa ni primeren dokaz niti za vsebinsko razlago poročil tožene stranke (B9, B13, B14, B15), pri čemer je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno navajala, da je bil pripadnikom zagotovljen tedenski počitek v času, ko so bili razporejeni v G., če ta ni bil aktiviran. Pripravljenost v okviru G. je operativna naloga, ki pomeni, da se morajo pripadniki v primeru aktivacije odzvati v roku dveh ur. Čeprav pripadniki v času pripravljenosti niso aktivirani, pa ni mogoče šteti, da jim je v tem času zagotovljen počitek1, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. To pomeni, da že iz samih navedb tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožniku na določene dneve zagotovo ni bil zagotovljen tedenski počitek. Slednje pa potrjujejo tudi navedena poročila, kot je pravilno in prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A. 12. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka, glede na to, da je bil na misiji 23 polnih tednov, v času od 31. 1. 2016 do 16. 2. 2016 pa na posebnem misijskem dopustu. Dejstvo, da je bil tožnik upravičen do posebnega dopusta, ki ga je tudi izrabil, ne vpliva na presojo sodišča, da tožena stranka tožniku ni omogočila tedenskega počitka. Pravica do posebnega dopusta namreč ne izključuje pravice do tedenskega počitka.

13. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Že v 5. točki uvoda ta direktiva določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Za odločitev o pritožbi ni odločilno poudarjanje tožene stranke, da direktiva ureja dva položaja - delovni čas in počitek, saj s tem tedenski počitek ni izključen. Sodišče EU je v svojih odločbah2 poudarilo, da delovni čas pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da ni predvidene vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče3, da tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v tujini, vsakodnevno opravljal različna opravila, pri čemer je poleg operativnih nalog, med katere spada tudi G. pripravljenost, opravljal tudi različna druga dela (imel je usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, nositi je moral vodo in oblačila zase in za druge, čistiti orožje in opremo, se udeleževati sestankov). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da navedena opravila ne predstavljajo opravljanje dela za toženo stranko, ampak so zgolj odraz načina bivanja in delovanja na misiji. Čeprav tožnik z opravljanjem takšnih opravil ni opravljal efektivnega dela za toženo stranko, pa ni mogoče zaključiti, da je bil prost in da mu je torej tožena stranka v tistem času zagotovila počitek. Sodišče prve stopnje je kot delovno opravilo sicer res navedlo tudi nošenje uniforme, vendar pa ni zgolj na to okoliščino oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Tožena stranka neutemeljeno navaja še, da sodišče zmotno enači pripravljenost in operativno nalogo G. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi C.C. (stran 11 prepisa zvočnega posnetka z dne 25. 10. 2018) pravilno ugotovilo, kakšno opravilo predstavlja naloga G. 15. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni imel niti enega prostega dneva oziroma, da je vsak dan na misiji moral opraviti vsaj kakšno opravilo, narejeni na podlagi pavšalnih izpovedi tožnika in prič, ki temeljijo na njihovem subjektivnem dojemanju. Navedeni, med njimi tudi tožnikov nadrejeni C.C. (čigar zaslišanje je predlagala tožena stranka), so povsem jasno, skladno in prepričljivo izpovedali o tožnikovem vsakdanu na misiji in o nalogah, ki jih je moral tožnik (in drugi) opravljati vsak dan. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja na verodostojnosti list obremenjenosti, ki jim sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, čeprav jih je tožnik podpisal, saj so v direktnem nasprotju s poročili tožene stranke, tožnik in zaslišane priče (tudi priča C.C., ki je bil predlagan s strani tožene stranke) pa so prav tako ovrgli njihovo verodostojnost. S tem, ko sodišče ni zgolj sledilo formalnim zapisom v evidenci, pač pa jih je preverilo po vsebini, tudi ni storilo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa je dokaze, izvedene v zvezi z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka, ustrezno ocenilo, svojo dokazno oceno pa je v sodbi tudi jasno obrazložilo. Pri tem ni odločilno, da tožnik v zvezi s tedenskim počitkom ni vložil ugovora po službeni poti. Tožena stranka ne more uspeti z navedbami, da bi moral tožnik pravočasno in po predpisanem postopku uveljavljati varstvo svoje pravice do tedenskega počitka pri toženi stranki4. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo osnovo za izračun nadomestila za neizrabljen tedenski počitek. Enotno je stališče sodne prakse5, da se pri odmeri upošteva celotna plača pripadnika, tako osnovna plača kot dodatki, opredeljena v odločbi o plači, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku za 174 ur kot povprečni mesečni obveznosti. Upoštevati je treba 98.c člen ZObr, ki določa, da pripadniku za delo na misiji pripada plača po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS (glede osnove za odmero odškodnine), v drugem odstavku 98.c člena pa je še določeno, da se pripadniku plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o materialnopravno zmotni odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od naslednjega dne po dnevu vrnitve tožnika z misije. Stališče je skladno z ustaljeno sodno prakso6. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Upoštevajoč določbo 165. člena OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ta določba se upošteva tudi v obravnavani zadevi glede na določbo 246. člena OZ, ki določa, da se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode, če v določbah tega odseka (ki ureja pravico do povračila škode zaradi kršitve pogodbe oziroma neizpolnitve obveznosti) ni drugače določeno. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega odstavka, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

K pritožbi zoper sklep:

18. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi tožnik moral stroške sodne takse za tožbo priglasiti najkasneje do konca obravnave v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP. Skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) taksna obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom z dne 6. 11. 2018 tožnika pozvalo, da v roku 15 dni plača sodno takso za tožbo v višini 140,00 EUR. Tožnik je že v tožbi priglasil strošek sodne takse po odmeri sodišča, vendar pa povrnitve teh stroškov v konkretni višini že takrat oziroma do konca obravnave 25. 10. 2018 ni mogel zahtevati, saj mu višina do prejema plačilnega naloga ni bila znana. Tožnik je tako povrnitev teh stroškov pravilno priglasil pred potekom 15‑dnevnega roka iz plačilnega naloga, v katerem mu je bila sodna taksa odmerjena7. Glede na navedeno je pravilen in zakonit izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

19. Ker niso podane niti s pritožbama uveljavljene pritožbene navedbe niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo in sklep. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 279,99 EUR.

1 Pdp 441/2015, Pdp 816/2015. 2 V zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas". 3 VIII Ips 30/2016. 4 Pdp 213/2018. 5 Pdp 230/2018, Pdp 145/2018, Pdp 32/2018, Pdp 37/2019, VIII Ips 226/2017. 6 Pdp 37/2019, Pdp 1012/2016, Pdp 839/2016, Pdp 961/2017. 7 Tako tudi Pdp 1001/2018 in Pdp 192/2019.