Jedro

Predlog problematizira vprašanja, ali so protipravna samo dejanja, ki so v nasprotju z zakonom ter razporeditve trditvenega in dokaznega bremena v odškodninski prevari.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, da mu mora tožena stranka plačati 15.600,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z njegovim vozilom, ki je bilo vredno 25.000,00 EUR, je 13. 9. 2014 ponoči v A., v podvozu, kjer cesto prečka železniška proga, zapeljala v visoko vodo in obtičala v njej. Vozilo je bilo poškodovano do te mere, da je po škodnem dogodku njegova tržna cena znašala le 9.400,00 EUR. V tožbi je tožnik trdil, da je za škodo izključno odgovorna toženka, ker je zapeljala v visoko stoječo vodo, čeprav bi se kot povprečno skrben človek morala zavedati posledic svojega dejanja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja in da se je uspela razbremeniti krivde. Taka odločitev temElji na dejanskih ugotovitvah, da je bil podvoz poplavljen v močnem nalivu, v nočnem času, da je bil neosvetljen, da ni bilo ustrezne prometne signalizacije, ki bi opozarjala na nevarnost na cestišču ali na prepreke prevoza podvoza in ureditve obvoza ter da je toženka pred dogodkom vozilo upravljala tako, kot se pričakuje od povprečnega voznika, ki upošteva vse veljavne predpise v cestnem prometu. Upoštevalo je še, da se toženka po navedeni cesti ni vozila redno, pač pa le izjemoma in tako ni mogla vedeti za obstoj grozeče nevarnosti v obliki zalitja cestišča ob večjih nalivih. Za nedokazano je štelo, da bi škodo povzročila namenoma.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Tudi samo je razsodilo, da toženka ni ravnala protipravno in da ji za nastanek škodnega dogodka ni mogoče očitati nobene oblike krivde. Poudarilo je dejansko ugotovitev, da ovira na cesti zanjo ni predstavljala pričakovane ovire: povprečno skrben voznik na vozišču javne ceste brez ustreznih prometnih znakov ali kakršnihkoli drugih opozoril o možnosti poplave vozišča ob večjih nalivih ne more pričakovati tako globoke vode na vozišču, kot je bila v obravnavanem primeru. Dejstvo, da je zapeljala v na vozišču stoječo vodo, pa samo po sebi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost oziroma nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti.

4. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: - ali predpostavka odškodninske odgovornosti, nedopustnost ravnanja oziroma tudi protipravno ravnanje, obsega zgolj ravnanja, ki so v nasprotju z določenim predpisom ali splošnim pravilom pravnega reda in ali ta predpostavka obsega tudi druga ravnanja, ki niso nujno obsežena z določenim predpisom ali s splošnim pravilom pravnega reda, - kdo v pravdnem postopku, ki teče za plačilo denarne odškodnine po sistemu subjektivne odškodninske odgovornosti dokazuje krivdo ter - katera dejstva je dolžna dokazati katera od pravdnih strank.

V zvezi s prvim vprašanjem meni, da je nedopustnost toženkinega ravnanja že v tem, da je zapeljala vozilo v stoječo vodo, saj je vsakomur in splošno znano, da se vozila v stoječo vodo ne sme zapeljati; v nasprotnem primeru mora voznik računati s tem, da bo na vozilu nastala škoda. V nasprotju s tem je sodišče druge stopnje menilo, da je protipravnost oziroma nedopustnost ravnanja tožene stranke omejena na kršitev pozitivnega pravnega pravila, konkretno zakonske določbe 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, prvostopenjsko sodišče pa je v tej zvezi pojasnilo še, da toženka ni storila niti prekrška, niti kaznivega dejanja. V nasprotju s tem pa je prvostopenjsko sodišče navedlo še, tokrat pravilno, da je protipravno vsako dejanje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škode, kar je povzelo iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 98/2006. Poškodovanje vozila je predvidljiva posledica, ko nekdo z vozilom zapelje v stoječo vodo. Poudarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih sodnih odločbah že odločilo, da pojem nedopustnega ravnanja ne obsega samo ravnanj, ki so v nasprotju z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, temveč tudi takšna, ki so v nasprotju z običajnimi normami obnašanja.

V zvezi z drugim in tretjim vprašanjem tožnik zatrjuje kršitev pravila o dokaznem bremenu: povzročitelj škode mora dokazati, da škoda ni nastala po njegovi krivdi (materialno dokazno breme, 131. člen Obligacijskega zakonika), da bi temu zadostil, pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze (procesno dokazno breme, 212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Toženka je sicer navajala dejstva, relevantna za razbremenitev krivde (da je vozila počasi, pravočasno in pravilno zavirala in podobno), a ni o tem predlagala nobenega dokaza, čeprav bi bilo ta dejstva primerno dokazovati z izvedencem prometne stroke. Sodišče prve stopnje pa je njene trditve glede vožnje sprejelo, ker jih je potrdil policist, ki pa je na kraj dogodka prišel po tem, ko je bil avtomobil, ki ga je vozila toženka, že lep čas v vodi in torej o toženkini vožnji ni mogel povedati ničesar. Pritožbeno sodišče pa je zapisalo, da bi dejstvo, da je toženka kot voznica vozila z neprilagojeno hitrostjo in da zaradi tega ni pravočasno zavirala pred stoječo vodo, morala dokazati tožeča stranka oziroma, da bi morala tožeča stranka predlagati izvedenca prometne stroke, pri čemer pa trditve, da naj bi toženka vozila z neprilagojeno hitrostjo in da ni pravočasno zavirala, sploh ni podana. Tožnik opozarja, da bi z dokaznim predlogom za imenovanje izvedenca cestnoprometne stroke dejansko dokazoval krivdo tožene stranke, kar glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ni naloga tožeče stranke.

Nazadnje tožnik uveljavlja še „bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339/I. člena ZPP, in sicer po petnajsti alineji“ ker sodišče druge stopnje trdi, da tožnik ni dokazal vožnje toženke z neprilagojeno hitrostjo, česar tožnik ni zatrjeval, ter ta dejstva, da se toženka ni pravočasno ustavila pred stoječo vodo, ni potrebno dokazovati, ker gre za nesporno dejstvo, kot je tudi nesporno, da bi se tožena stranka morala zaustaviti pred stoječo vodo.

5. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene. Zato je Vrhovno sodišče skladno za določbo tretjega odstavka 367.c člena istega zakona predlog zavrnilo.