Jedro

Ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, ki temelji na tožnikovi izpovedbi in izvedenskem mnenju, ki je strokovno, preverljivo, razumljivo in zato prepričljivo, je pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 25.000,00 EUR nadomesti z zneskom 31.500,00 EUR in - v II. točki izreka znesek 51.810,00 EUR nadomesti z zneskom 45.310,00 EUR, znesek 25.000,00 EUR pa z zneskom 31.500,00 EUR; - III. točka izreka glasi: Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 26,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 182,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2011 dalje do plačila (I točka izreka), višji zahtevek (zahtevek za plačilo 51.810,00 EUR z obrestmi in obresti od prisojenega zneska za čas od 13.7.2011 do 29.7.2011) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.509,36 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del odločitve (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje povezuje z dejstvom, da je izvedenec v izvedenskem mnenju nepravilno navedel trajanje bolniškega staleža v času od 20.5.2010 do 22.2.2011, kajti tožnik je bil v bolniškem staležu do 24.5.2011, kakor je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na to nepravilnost izvedeniškega mnenja se zastavlja vprašanje pravilnosti po izvedencu ugotovljenega trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti. Pritožnik ocenjuje, da so telesne bolečine trajale dlje, kot je ugotovil izvedenec in da ima tožnik po zaključku zdravljenja večje težave, kot jih je ugotovil izvedenec. Zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo zavestjo ob nezgodi in nepravilno ugotovitev okoliščin, ki so pomembne za presojo posledic, ki trajno vplivajo na tožnikovo psihofizično stanje. Zatrjuje tudi nepravilno uporabo materialnega prava in se sklicuje na sodno prakso v zadevah II Ips 888/2007, II Ips 849/2006 in II Ips 616/94. Prenizko je odmerjena odškodnina za vse oblike škode: telesne bolečine in nevšečnosti, strah in duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izpostavlja izvedenčevo ugotovitev, da je prišlo do 20 % zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti, da je potrebno upoštevati tožnikovo duševno stanje (depresija) in omejene delovne zmožnosti (nesposobnost za opravljanje del v gradbeništvu in na višini). Dolgoročnost posledic ni ovrednotena. Pravilno ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti terjajo odmero višje odškodnine. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tožnikovo zavestjo ob nezgodi ni bila prisojena odškodnina za primarni strah. Izvedenčev dvom o obstoju primarnega strahu ne pomeni, da je izvedenec obstoj te vrste strahu izključil. Ugotovljene okoliščine pa utemeljujejo tudi višjo odškodnino za sekundarni strah. V zvezi z višino škode ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Niso pojasnjene okoliščine, ki bi utemeljevale zavrnitev večjega obsega in večje intenzivnosti bolečin. Sodišče se sklicuje na izvedensko mnenje, niso pa upoštevani drugi dokazi o trajanju posledic in obsegu zdravljenja. Drugačna ugotovitev bolniškega staleža, ko jo je ugotovil izvedenec, ni pojasnjena. Ni obrazložena zavrnitev večjih težav v prihodnje, niti na osebnem niti na službenem področju. Sodišče se ni opredelilo do ogroženosti tožnikove eksistence. Posledično je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbena trditev, da so razlogi sodbe pomanjkljivi in nejasni, je neargumentirana. Zgolj navržen je očitek, da niso pojasnjene okoliščine, ki bi utemeljevale zavrnitev večjega obsega in večje intenzitete telesnih bolečin, da niso pojasnjene večje tožnikove težave v bodočnosti. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopna sodba nima pomanjkljivosti. Sodba vsebuje jedrnato, vendar jasno in zadostno utemeljitev razlogov, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve o obsegu škode in primerni odškodnini. Z razlogi, ki utemeljujejo nastalo škodo in prisojeno odškodnino, je pojasnjeno, da večja škoda ni nastala in da do višje odškodnine tožnik ni upravičen. Navedeni razlogi omogočajo preizkus odločitve. Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

5. V pravilnost ugotovitve trajanja telesnih bolečin pritožnik dvomi zaradi dejstva, da je izvedenec v izvedeniškem mnenju zapisal, da je bolniški stalež trajal od 20.5.2010 do 22.2.2011 in ne do 24.5.2011 kot izkazujejo listine in kot je ugotovilo sodišče. Pritožbeno sodišče v pravilnost izvedenčevih ugotovitev o škodi ne dvomi, saj jo je ugotavljal na osnovi medicinske dokumentacije, tam postavljenih diagnoz in podatkov o tožnikovem zdravljenju. Izvedenčevo mnenje o trajanju telesnih bolečin je preverljivo, saj je izvedenec natančno opisal vrsto poškodb, način zdravljenja, zaplet pri zdravljenju (trombemboljo pljuč), tožnikovo zdravstveno stanje v času pregledov pri specialistu (anamneza in ugotovitve specialista). Brez osnove je pomislek, da je izvedenec zaradi napačne ugotovitve dolžine bolniškega staleža nepravilno ugotovil tudi posledice poškodb oz. konkretno telesne bolečine in nevšečnosti, ki so tožnika spremljale v času zdravljenja. Izvedencu ni mogoče očitati, da medicinske dokumentacije ni natančno proučil, saj je iz medicinske dokumentacije lahko razbral trajanje bolniškega staleža do 22.2.2011. S strani osebnega zdravnika in komisije Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je bilo namreč odločeno, da tožnik za delo ni bil sposoben do 22.2.2011. Šele z odločbo Delovnega in socialnega sodišča III Ps 1127/2011 je bila ugotovljena tožnikova začasna nezmožnost za delo od 23.2.2011 do 24.5.2011. Sodišče je trajanje tožnikove nezmožnosti za delo pravilno upoštevalo. Ugotovitev o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, ki temelji na tožnikovi izpovedbi in izvedenskem mnenju, ki je strokovno, preverljivo, razumljivo in zato prepričljivo, je pravilna.

6. Pritožbeni očitek, da niso ugotovljena dejstva v zvezi s trajnimi posledicami, možnostmi za zaposlitev in preživljanje, ni utemeljen. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni sposoben za opravljanje del v gradbeništvu in na višini. Ugotovljeno je, da tožnik trpi zaradi popoškodbenega depresivnega stanja. Izvedenec drugih posledic ni ugotovil, tožnik o drugih posledicah ni izpovedoval. Katere so druge trajne posledice, ki naj bi vzrok za tožnikove duševno trpljenje, pritožba ne navaja. Tudi očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s stanjem tožnikove zavesti po škodnem dogodku, ni utemeljen. S tem vprašanjem se je sodišče ukvarjalo pri argumentiranju odškodnine za strah. Sledilo je tožniku, ki je izpovedal, da se niti nesreče same niti dogajanja do prihoda v bolnišnico ne spominja. Zgolj navržen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh dokazov, ki so relevantni za presojo višine odškodnine. Pri argumentiranju obsega škode in višine odškodnine se prvostopenjsko sodišče sklicuje na izvedeniško mnenje in tožnikovo izpoved. Vsebina medicinske dokumentacije je povzeta in obrazložena v izvedeniškem mnenju, na katerega nobena do strank ni imela pripomb.

7. Materialna podlaga za določitev odškodnine je 179. čl. Obligacijskega zakonika. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti tako, da je oškodovancu zagotovljena primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo. Ustrezno mora biti upoštevano načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, strahu, neprijetnosti, omejitev, ki oškodovanca spremljajo in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pritožnik uveljavlja nepravilno uporabo citiranega materialnopravnega določila. Zatrjuje prenizko odškodnino zaradi neustrezne individualizacije, s sklicevanjem na sodno prakso pa oporeka tudi objektivni pogojenosti prisojene odškodnine za vse vrste škode.

8. V zvezi z neupoštevanjem dolgoročnosti posledic nezgode na tožnikovo življenje velja opozoriti, da je tožnik star 60 let. Nesposobnost za dela v gradbeništvu in na višini, kar je tožnikova poklicna dejavnost, je treba ocenjevati z upoštevanjem dejstva, da se tožnik približuje zaključku poklicne poti. Kljub temu, da tožnik o drugih dejavnosti, pri katerih bi bil zaradi posledic poškodbe prikrajšan, ni izpovedal, je jasno, da tudi v privatnem življenju dejavnosti, ki terja večje fizične napore in delo na višini, ne zmore opravljati. Vprašan o konkretnih težavah je tožnik omenil težave pri dihanju in kratkotrajen nočni spanec (od ene do treh ur) in zdravnikovo prepoved dvigovanja bremen težjih od 5 kg. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je posledica depresivnega stanja, se odraža pri vseh tožnikovih aktivnostih in dojemanju okolice. Zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina 8.500,00 EUR je prenizka. Po oceni pritožbenega sodišča je 15.000,00 EUR ustrezna satisfakcija za duševne bolečine, ki so posledica trajno omejenih sposobnosti za opravljanje poklicne dejavnosti ter omejenih sposobnosti za delo in druge aktivnosti v vsakdanjem življenju.

9. Zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za primarni strah (strah, ki naj bi ga tožnik utrpel ob škodnem dogodku) je pravilna. Sam škodni dogodek se ni odrazil v tožnikovi duševni sferi, saj je tožnik izpovedal, da se „do bolnice ničesar ne spominja, da ni vedel za vzrok hospitalizacije“. Prisojena odškodnina višini 2.000,00 EUR pa je ustrezna odmena za strah, ki ga je tožnik utrpel zaradi negotovosti v zvezi z izidom zdravljenja, vključno s strahom zaradi negotovosti, povzročene z zapletom pri zdravljenju. Prisojena odškodnina je ustrezna odmena tudi za strah, ki je tožnika v času zdravljenja spremljal zaradi pričakovanih trajnih posledic, ki lahko vplivajo na način življenja in preživetja v bodoče. 10. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 14.500,00 EUR je ustrezna odmena za telesne bolečine (kumulativno: 18 dni hude, en mesec in tri tedne srednje in dva meseca lahke; občasne lahke bolečine so trajale ves čas zdravljenja in so trajne) in nevšečnosti v času zdravljenja (hospitalizacija, neugodje zaradi uporabe urinskega katetra v času hospitalizacije, dvanajstdnevna nepokretnost, več kot enoletna omejena pokretnost – uporaba bergel, odvisnost od pomoči drugih, izpostavljenost sevanjem zaradi RTG in CT slikanja, imobilizacija prsta na roki, kontrolni pregledi pri kirurgu in pri psihiatru). Zdravljenje je potekalo konservativno.

11. Tako določena odškodnina za vse vrste škode je tudi objektivno pogojena oz. ustrezna glede na odškodnine, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjsko škodo primerljivega obsega. Primeri iz sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožnik, ne kažejo nasprotnega. Škoda, obravnavana v zadevi II Ips 616/1994, ni primerljiva, ker je bil oškodovanec mlajši moški, ki je imel tri operacije. Razen tega je bila sodba izdana v oktobru 1992, kar je več kot dvaindvajset let pred obravnavno sodbo. V zadevah II Ips 849/2006 in II Ips 888/2007 sta bila oškodovanca mlajša (32 in 48 let), kar je zaradi ugotovljene izgube delovne sposobnosti bistveno pri primerjavi odškodnine, prisojene zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina zaradi strahu je v primerljivih zadevah nekaj višja od prisojene, vendar je treba opozoriti, da je bila v zadevi II Ips 888/2007 prisojena tudi odškodnina za kratkotrajen, intenziven primarni strah. Za telesne bolečine in nevšečnosti je v primerjanih primerih prisojena odškodnina v višini 18 plač (II Ips 888/2007) in 16 plač (II Ips 849/2006), v obravnavni zadevi pa nekaj več kot 14 plač. Ne gre za bistveno odstopanje, zlasti ob upoštevanju dejstva, da bolečine in nevšečnosti kljub enakemu opisu niso povsem primerljive in ker je prisojena odškodnina tudi rezultat individualizacije. Novo določena odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je ustrezno uvrščena v sistem odškodnin, ki se prisojajo za to vrsto škode.

12. Kadar sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Merilo za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Iz specifikacije stroškov, podane v 17. točki prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožniku nastalo 3.561,81 EUR pravdnih stroškov, tožencu pa 2.519,54 EUR pravdnih stroškov. Ker je tožnik uspel uveljaviti 41 % svojega zahtevka, je upravičen do povrnitve 1.460,42 EUR svojih stroškov. Tožena stranka se je uspela ubraniti 59 % zahtevka in je upravičena do povrnitve 1.486,80 EUR svojih stroškov. Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 26,38 EUR stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

13. Tudi v pritožbenem postopku je merilo za odločitev o stroških uspeh strank v postopku. Tožnik, ki je izpodbijal zavrnjeni del zahtevka v višini 51.810,00 EUR, je uspel v višini 6.500,00 EUR. Gre za 12,5 % uspeh, zato je v tem obsegu upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so mu nastali v sledeči višini: nagrada za postopek (tar. št. 3210 Odvetniške tarife – Ur. list RS 67/2008) 1.177,60 EUR, materialni stroški (tar. št. 2002) 20,00 EUR, DDV 263,56 EUR.