Jedro

Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar, takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da toženec ne bi, v obdobju, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, zakonito ustavil izplačevanje invalidske pokojnine in tudi ne pomeni, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Toženec lahko, ne da predhodno z odločbo odloči o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, že takoj, z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in Pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega in zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani tožnika za izplačevanje invalidske pokojnine, uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine. Vse navedeno namreč ne pomeni, da je tožnik za obdobje, ko je imel status zavarovanca, upravičen še do izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 22. 3. 2012 in odločbo iste številke z dne 17. 4. 2012 ter odločilo, da odločbi tožene stranke - sklep št. ... z dne 19. 4. 1991 in odločba št. ... z dne 18. 6. 2008 ostaneta v veljavi ter toženki naložilo, da je tožniku dolžna povrniti 527,32 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbo se iz razloga napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, saj meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženka z odločbo o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka v rednem postopku posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Tožnik je bil spoznan za invalida I. kategorije zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela na podlagi sklepa toženke z dne 13. 12. 1990 in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 5. 12. 1990 dalje. Sklep je postal pravnomočen 22. 1. 1991 in se je tožniku s sklepom z dne 19. 4. 1991 odmerila invalidska pokojnina in pričela izplačevati od 23. 1. 1991 dalje. Od tega dne dalje mu je bila s sklepom z dne 7. 5. 1991 priznana tudi pravica do varstvenega dodatka, ki se mu je po odločbi z dne 9. 5. 1996 prenehal izplačevati s 1. 5. 1996. Od 1. 2. 2008 dalje je tožniku bila ponovno priznana pravica do varstvenega dodatka z odločbo z dne 18. 6. 2008. Tožnik je bil tako v sklepu z dne 19. 4. 1991, s katerim je bila opravljena odmera invalidske pokojnine, kakor s sklepom z dne 7. 5. 1991, s katerim mu je bila priznana pravica do varstvenega dodatka, opozorjen, da je dolžan v roku 8 dni javiti vsako osebno ali dejansko okoliščino oziroma spremembo, ki vpliva na pravico do prejemanja njegove pokojnine in varstvenega dodatka. Tožnik je sklenil delovno razmerje v Avstriji v mesecu april 1991, kar pomeni, da gre za novo nastalo dejstvo, ki je nastalo že po pridobljeni pravici do invalidske pokojnine. Zaradi tega tožnik od 1. 4. 1991 ni več upravičen do izplačevanja invalidske pokojnine in posledično od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 in od 1. 2. 2008 dalje tudi ni več upravičen do varstvenega dodatka. Toženka je za takšno odločitev z izpodbijanima odločbama z dne 22. 3. 2012 in z dne 17. 4. 2012 imela pravno podlago v določbi 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). S svojo odločitvijo toženka ni v ničemer posegla v samo priznanje pravice do pokojnine, saj pravnomočni sklep o priznanju pravice do invalidske pokojnine zajema odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in pridobitvi pravice do invalidske pokojnine, o izplačilu in odmeri te pravice pa je bilo odločeno z odločbo z dne 19. 4. 1991, s katero je bil določen datum pričetka izplačevanja pokojnine od 23. 1. 1991 dalje in višina pokojnine od 23. 1. 1991 dalje. Meje pravnomočnosti so zgolj v priznanju pravice, v datumu pričetka izplačevanja in v kakšni višini, za vse ostale mesece pa o invalidski pokojnini z odločbo ni bilo odločeno, izplačevanje v bodočnosti tako ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja, saj je izplačevanje odvisno od dejstev, ki se pojavljajo v prihodnosti in tekom časa, ki pa imajo, v kolikor gredo za pravno relevantna dejstva glede izplačevanja tudi določene pravne učinke. Ker se je tožnik vključil v obvezno zavarovanje v Avstriji, ki je nastopilo po izdaji pravnomočnega sklepa, ko je tožnik pridobil pravico do invalidske pokojnine in jo uživa, ima ta spremenjena okoliščina za posledico (upoštevaje določbo 178. člena ZPIZ-1) ustavitev izplačevanja pokojnine. Tožnik je nezakonito od 1. 4. 1991 dalje užival izplačevanje dajatev zaradi spremenjene okoliščine, kar pa pravno ni dopustno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 17. 4. 2012, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 22. 3. 2012, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine od 1. 4. 1991 dalje in da od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 in od 1. 2. 2008 dalje tožnik nima pravice do izplačila varstvenega dodatka.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku s sklepom organa prve stopnje toženke z dne 13. 12. 1990, kot delovnemu invalidu I. kategorije invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine. Toženka je zatem s sklepom z dne 19. 4. 1991 tožniku odmerila pokojnino od 23. 1. 1991 dalje. S sklepom z dne 7. 5. 1991 je toženka tožniku priznala pravico do varstvenega dodatka k pokojnini od 23. 1. 1991 dalje, z odločbo z dne 9. 5. 1996 se je tožniku pravica do varstvenega dodatka z dnem 1. 5. 1996 prenehala izplačevati, od 1. 2. 2008 dalje je bila tožniku z odločbo z dne 18. 6. 2008 ponovno priznana pravica do varstvenega dodatka. Toženka je na podlagi potrdila tujega nosilca zavarovanja z dne 12. 7. 2011 ugotovila, da je bil tožnik od 1. 4. 1991 ponovno vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji in je v posledici tega sprejela izpodbijani odločbi, da tožnik nima pravice do izplačevanja invalidske pokojnine od 1. 4. 1991 dalje in varstvenega dodatka za čas od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 ter od 1. 2. 2008 dalje, ker je imel v navedenem obdobju status zavarovanca. Toženka je sporno odločitev sprejela na podlagi 178. člena ZPIZ-1, ki ureja ponoven vstop v zavarovanje.

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi postavilo na stališče, da je odločilnega pomena to, da je bilo o priznanju pravice do invalidske pokojnine tožniku odločeno s sklepom toženke z dne 13. 12. 1990, o odmeri invalidske pokojnine in njenem izplačevanju s sklepom z dne 19. 4. 1991, o priznanju pravice do varstvenega dodatka in izplačevanju varstvenega dodatka pa s sklepom z dne 7. 5. 1991 in odločbo z dne 18. 6. 2008. Navedena odločba in sklepi toženke so postali dokončni in pravnomočni in kot taki zavezujejo tako stranke kot sodišče z vsemi pravnimi učinki, ki veljajo do takrat, dokler niso odpravljeni, razveljavljeni ali spremenjeni na zakonit način. V pravnomočno odločbo je možno poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi.

O predmetni zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo in s sklepom opr. št. Psp 68/2013 z dne 21. 5. 2013 ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi pomanjkljivosti sodbe, ki se ni dala preizkusiti, saj je izrek sodbe nasprotoval samemu sebi. V citiranem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo tudi stališče glede pravnega stališča sodišča prve stopnje, ki ga tudi sedaj ne spreminja. Višje delovno in socialno sodišče se je že v več zadevah postavilo na stališče, da ponoven vstop v zavarovanje, ki predstavlja bodisi začetek opravljanja dejavnosti ali sklenitev delovnega razmerja, pomeni pridobitev lastnosti zavarovanca in razlog za prenehanje izplačevanja pokojnine oziroma za njeno ustavitev (enako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 443/2008 z dne 12. 11. 2010). S sodbo opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012 pa Vrhovno sodišče RS ni izpostavilo le pravnomočne odločbe, pač pa dodatno vprašanje pravnomočno urejenega pravnega razmerja in možnost posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje z odločbo. Postavilo se je na stališče, da z izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj v rednem postopku, toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. Odločba o ustavitvi izplačevanja neke dajatve, bi se lahko glasila le za naprej, na podlagi ugotovitev o prenehanju pogojev za izplačevanje. Za enako dejansko in pravno stanje gre tudi v tem obravnavanem primeru. Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi tega, takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da toženec ne bi, v obdobju, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, zakonito ustavil izplačevanje invalidske pokojnine in tudi ne pomeni, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Prav nasprotno, toženec lahko, ne da predhodno z odločbo odloči o ustavitvi izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, že takoj, z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in Pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega in zaradi neizpolnjevanja pogojev na strani tožnika za izplačevanje invalidske pokojnine, uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine. Vse navedeno namreč ne pomeni, da je tožnik za obdobje, ko je imel status zavarovanca, upravičen še do izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Navedeno je odločilno v predmetni zadevi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.