Jedro

Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo.

Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po 23. 1. 1991. Navedeno pomeni, da tožnik ni ponovno vstopil v zavarovanje po izdaji odločbe o odmeri, temveč pred tem. Zato tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.

Druge pravne podlage za izdajo spornih odločb tožena stranka ne zatrjuje, niti je ZPIZ-1 ne vsebuje. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka šele v letu 2011 zvedela za tožnikovo zavarovanje, ki je v času izdaje odločbe o odmeri invalidske pokojnine in varstvenega dodatka ter izplačevanju že obstajalo, bi tožena stranka lahko posegla v tožnikovi pravnomočni odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991 le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 21 0 647 268 z dne 22. 3. 2012 in z dne 17. 4. 2012 ter odločilo, da sklep št. 21 0 647268 z dne 19. 4. 1991 in odločba št. 21 - 0647268 z dne 18. 6. 2008 ostaneta v veljavi. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka.

2. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnika s sklepom št. 21 647.268 z dne 13. 12. 1990 razvrstila v I. kategorijo invalidnosti, s pravico do invalidske pokojnine od 5. 12. 1990 dalje. S sklepom št. 2 1 0647268 z dne 19. 4. 1991 mu je priznala pravico do invalidske pokojnine v znesku 3.013,16 DIN na mesec od 23. 1. 1991 dalje. S sklepom z dne 7. 5. 1991 je bila tožniku priznana pravica do varstvenega dodatka od 23. 1. 1991 dalje, z odločbo z dne 9. 5. 1996 se mu je s 1. 5. 1996 varstveni dodatek prenehal izplačevati, od 1. 2. 2008 dalje pa mu je bila ponovno priznana pravica do varstvenega dodatka in sicer z odločbo z dne 18. 6. 2008. Na podlagi obvestila tujega nosilca zavarovanja z dne 12. 7. 2011 je tožena stranka izvedela, da je tožnik od 1. 4. 1991 dalje vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Avstriji. Zato je sprejela izpodbijano odločitev, da tožnik za nazaj v obdobju od 1. 4. 1991 dalje nima pravice do izplačila invalidske pokojnine, v obdobju od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 in od 1. 2. 2008 dalje pa nima pravice do izplačila varstvenega dodatka. Ker so prvotne odločbe tožene stranke postale dokončne in pravnomočne, zavezujejo stranki z vsemi pravnimi učinki in veljajo vse dotlej, dokler niso odpravljene, razveljavljene ali spremenjene z izrednimi pravnimi sredstvi. V obravnavanem primeru pa tožena stranka ni uporabila izrednih pravnih sredstev, ampak redni postopek po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji) in kot pravno podlago uporabila 178. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji). S tem je v rednem postopku posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje, za kar pa nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1 in zato takšni odločbi nista zakoniti. Posledično ju je sodišče prve stopnje odpravilo in vzdržalo v veljavi prvotni odločbi.

3. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da ponoven vstop v zavarovanje, ki predstavlja bodisi začetek opravljanja dejavnosti ali sklenitev delovnega razmerja, pomeni pridobitev lastnosti zavarovanca in razlog za prenehanje izplačevanja pokojnine oziroma njeno ustavitev. Vendar tožena stranka za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj v rednem postopku ni imela posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. Odločba o ustavitvi izplačevanja dajatve bi se lahko glasila le za naprej, na podlagi ugotovitve o prenehanju pogojev za izplačevanje. Tožena stranka bi lahko na podlagi določbe 275. člena ZPIZ-1 in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega uveljavlja vračilo preveč izplačane pokojnine.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v obravnavanem primeru bistveno dejstvo vključitve tožnika v obvezno zavarovanje v Avstriji, ki pa je nastopilo po priznanju pravice in pričetku izplačevanja invalidske pokojnine in varstvenega dodatka. Navedeno dejstvo ima za posledico ustavitev izplačevanja pokojnine in varstvenega dodatka, upoštevaje, da gre za spremenjeno okoliščino, ki v času priznanja pravic ni bila znana in ni obstajala. To spremenjeno okoliščino je bil tožnik dolžan sporočiti toženi stranki. Ker tega ni storil, je zakonodajalec predvidel pravno podlago za take primere ravno v določbi 178. člena ZPIZ-1. Zato se je tožena stranka v izpodbijanih odločbah pravilno sklicevala na določbo 178. člena ZPIZ-1, saj je tožnik od 1. 4. 1991 nezakonito užival izplačevanje dajatev, glede na to, da so se okoliščine spremenile in za izplačevanje ni bilo več podlage. Meni, da je treba učinek odločb razlagati tako, da se zagotovi učinkovito izvrševanje materialnopravnih določb in s tem delovanje sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je upravljalka sredstev pokojninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije in je zato upravičeno po uradni dolžnosti ukrepala zoper neupravičena izplačila pokojnine, saj gre za javno korist. Trditev pritožbenega sodišča, da je tožena stranka posegla v pravnomočne odločbe, ni utemeljena. Izplačevanje dajatev je namreč vezano na izpolnjevanje zakonskih kriterijev in tožnik je bil opozorjen, da je dolžan sporočiti spremenjene pogoje, ki nastopijo po pričetku izplačevanja dajatev. Zato vsa nadaljnja izplačila ne morejo biti varovana. Odločbe so določale zgolj začetek izplačevanja in je pravno razmerje postalo pravnomočno samo ob časovno dejanskem in pravnem stanju priznanja izplačevanja dajatev. Ker pa se je dejansko stanje spremenilo po pričetku izplačevanja, ne gre več za isto dejansko in pravno podlago. Zato v pravnomočne odločbe tudi ne bi bilo mogoče poseči z izrednimi pravnimi sredstvi, niti ni tožena stranka posegla v pravnomočno pravno razmerje. Tožena stranka je torej z izpodbijanima odločbama na podlagi 178. člena ZPIZ-1 ugotovila, da tožnik zaradi spremenjenih okoliščin ni upravičen do izplačevanja dajatev od zaposlitve v tujini. Dejstva, ugotovljena v taki odločbi, predstavljajo argument za utemeljenost zahtevka za vrnitev izplačanih denarnih zneskov, do katerih oseba ni imela pravice. Zadevi VIII Ips 443/2008 z dne 12. 11. 2010 in VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012 nista identični, poleg tega pa je bilo v zadevi VIII Ips 443/2008 toženi stranki ugodeno in odločeno, da slednja ni posegla v pravnomočno pridobljeno pravico za nazaj. Poleg tega so pritožbeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, izrek pa nasprotuje razlogom sodbe. Posledično se sodbe ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Navedena bistvena kršitev določb postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožena stranka z utemeljitvijo nasprotja v razlogih sodbe sodišča druge stopnje, da naj bi se odločba o ustavitvi izplačevanja dajatve lahko glasila le za naprej, hkrati pa bi tožena stranka lahko uveljavila vračilo neupravičeno izplačanega brez izdaje odločbe o ustavitvi izplačevanja, dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in ne bistvene kršitve določb postopka.

9. Tožena stranka je tožnika s sklepom z dne 13. 12. 1990 razvrstila v I. kategorijo invalidnosti, s pravico do invalidske pokojnine od 5. 12. 1990 dalje. S sklepom z dne 19. 4. 1991 mu je odmerila višino invalidske pokojnine za nazaj (sodišče prve stopnje navaja, da mu je priznala pravico do invalidske pokojnine), od 23. 1. 1991 dalje. S sklepom z dne 7. 5. 1991 je bila tožniku priznana pravica do varstvenega dodatka od 23. 1. 1991 dalje, z odločbo z dne 9. 5. 1996 se mu je s 1. 5. 1996 varstveni dodatek prenehal izplačevati, od 1. 2. 2008 dalje pa mu je bila ponovno priznana pravica do varstvenega dodatka in sicer z odločbo z dne 18. 6. 2008. Z izpodbijanima odločbama z dne 22. 3. 2012 in dne 17. 4. 2012 je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine od 1. 4. 1991 dalje, ter da nima pravice do izplačila varstvenega dodatka v času od 1. 4. 1991 do 30. 4. 1996 in od 1. 2. 2008 dalje.

10. Z izpodbijanima odločbama je torej tožena stranka posegla samo v izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, ni pa ukinila same pravice do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, niti ni posegla v razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Zato sta za presojo v obravnavanem primeru bistvena sklepa tožene stranke z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, kar je sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi spregledalo, vendar to na odločitev ni vplivalo. Posledično zadevi VIII Ips 443/2008 z dne 22. 11. 2010 in VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012, na kateri se sklicuje pritožbeno sodišče, nista primerljivi obravnavani zadevi.

11. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi navedla določbo prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki pa je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991, vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Avstriji, in sicer od 1. 4. 1991 dalje. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku priznala pravico za nazaj (od 23. 1. 1991), ni bistveno, glede na to, da se upošteva dejansko stanje v trenutku izdaje odločbe. Tožena stranka v zvezi s tem zmotno navaja, da je dejstvo ponovne vključitve v obvezno zavarovanje nastopilo po pričetku izplačevanja pokojnine, torej po 23. 1. 1991. Navedeno pomeni, da tožnik ni ponovno vstopil v zavarovanje po izdaji odločbe o odmeri, temveč pred tem. Zato tožena stranka v določbi prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje invalidske pokojnine in varstvenega dodatka.(1)

12. Druge pravne podlage za izdajo spornih odločb tožena stranka ne zatrjuje, niti je ZPIZ-1 ne vsebuje. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka šele v letu 2011 zvedela za tožnikovo zavarovanje, ki je v času izdaje odločbe o odmeri invalidske pokojnine in varstvenega dodatka ter izplačevanju že obstajalo, bi tožena stranka lahko posegla v tožnikovi pravnomočni odločbi z dne 19. 4. 1991 in dne 7. 5. 1991 le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1. Upravna odločba tožene stranke, tudi če je nepravilna, postane dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja vse dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010 in sodba VIII Ips 15/2013 z dne 17. 6. 2013, VIII Ips 15/2013 z dne 17. 6. 2013, VIII Ips 4/2014 z dne 16. 6. 2014 in VIII Ips 10/2014 z dne 10. 3. 2014.