Jedro

Obnovitveni razlogi niso podani. Ob upoštevanju razlogov, ki sta jih nižji sodišči navajali za zavrženje predlogov za obnovo postopka, bi morali ugotavljati tudi, ali sta bila ta dva predloga za obnovo postopka sploh pravočasna - v roku iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP - in če bi ugotovili, da nista, bi morali predloga kot prepozna zavreči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 30/2005-33 z dne 14. 7. 2005 zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati dokup zavarovalne dobe (4 leta, 7 mesecev in 22 dni) oziroma prispevek za dokup te dobe v višini 3.892.302,40 SIT. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom Pdp 1246/2005-2 z dne 6. 10. 2005 pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnilno odločanje. Sodišče prve stopnje je 22. 12. 2005 izdalo dopolnilno sodbo Pd 30/2005-46. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje s sodbo Pdp 184/2006-2 z dne 9. 3. 2006 delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških, v ostalem pa je sodbo potrdilo. Vrhovno sodišče je tožnikovo revizijo zoper sodbo Pdp 1246/2005-2 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Pd 30/2005-33 z dne 14. 7. 2005 s sodbo VIII Ips 149/2006 z dne 26. 2. 2008 zavrnilo, reviziji tožnika zoper sodbo Pdp 184/2006-2 z dne 9. 3. 2006 v zvezi s sodbo Pd 30/2005-46 z dne 22. 12. 2005 pa je s sodbo in sklepom VIII Ips 453/2007 z dne 26. 2. 2008 delno ugodilo in sodbo sodišče druge stopnje v delu, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 18. 2. 1998, ampak je trajalo do izpolnitve pogojev za pokojnino, razveljavilo, in tožbo v tem delu zavrglo, revizijo pa je zavrglo tudi v delu, ki se je nanašal na plačilo razlike med pokojnino in dejansko plačo. 2. Tožnik je 26. 10. 2009, 4. 10. 2010 in 23. 2. 2012 podal predloge za obnovo postopka po sodbi Pdp 184/2006-2 z dne 9. 3. 2006 v zvezi s sodbo Pd 30/2005-46 z dne 22. 12. 2005 in po sodbi Pdp 1246/2005-2 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Pd 30/2005-33 z dne 14. 7. 2005. Vsi predlogi so bili kot nedovoljeni zavrženi. Prva predloga z dne 26. 10. 2009 sta bila zavržena s sklepom Pdp 1199/2009-73 z dne 28. 1. 2010 v zvezi s sklepom Pd 30/2005-70 z dne 23. 11. 2009, druga predloga z dne 4. 10. 2010 pa s sklepom Pdp 1293/2010-80 z dne 9. 12. 2010 v zvezi s sklepom Pd 30/2005-77 z dne 28. 10. 2010. 3. Predmet revizijske presoje sta tretja predloga za obnovo postopka z dne 23. 2. 2012, ki sta bila kot nedovoljena zavržena s sklepom Pdp 392/2012-89 z dne 16. 5. 2012 v zvezi s sklepom Pd 30/2005-86 z dne 8. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je predloga zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik v predlogu za obnovo postopka ni predložil nobenih dokazil, za katere ni vedel oziroma jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času, ko je tekel postopek o glavni stvari po vsebini.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tožnik je kot novo dejstvo izpostavljal ugotovitev sodišča prve stopnje v sodbi Pd 389/2010 z dne 20. 4. 2011, da tožena stranka v sklepu št. 3/98 z dne 18. 2. 1998 niti formalno niti dejansko ni odločila o njegovem delovnopravnem statusu, niti o njegovih materialnih pravicah. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje ne gre za novo dejstvo, ki bi bilo odločilno za obravnavanje zahtevka o glavni stvari, temveč za obrazložitev namena sprejema sklepa št. 3/98 z dne 18. 2. 1998. Obrazložitev sodbe ne more predstavljati novega dejstva, ki bi bilo podlaga za obnovo postopka.

5. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje Pdp 392/2012-89 z dne 16. 5. 2012 vlaga tožnik revizijo po odvetniku, ki ji prilaga osebno vlogo „Moje teze in moja pravna naziranja za utemeljitev moje revizije.“ Meni, da izpodbijani sklep ni pravilen, pri čemer se sklicuje na zadevo Pd 389/2010, kjer je bil drugače obravnavan tožnikov zahtevek, ki se „vleče“ skozi ta in ostale postopke pred Delovnim sodiščem v Mariboru. Vsi postopki se nanašajo na sklep št. 3/98, ki je po mnenju tožnika nezakonit. S tem sklepom je namreč tožena stranka odločila, da mu je prenehalo delovno razmerje z izdajo sklepa z dne 19. 5. 1998, ko je vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke Z. B. izdala sklep, ki vsebuje ugotovitev, da je tožniku s tem sklepom prenehalo delovno razmerje, v samem sklepu pa ni ugotovitve, da mu je prenehalo delovno razmerje 18. 2. 1998. Sklep št. 3/98 pomeni prenehanje delovnega razmerja. Ta sklep pa je izdala nepristojna oseba, to je B. Z. v funkciji vršilca direktorja, čeprav ga ni sprejela ona kot direktorica, ampak svet CSD. Zato bi moral izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja svet CSD. Rok za tožbo zoper sklep št. 3/98 je začel teči 19. 5. 1998, zato je tožba pravočasna. Tožnik je v predlogu za obnovo postopka v smislu 10. točke 394. člena ZPP predložil nove dokaze: sodbo Pdp 663/2011 z dne 20. 12. 2011 v zvezi s sodbo Pd 389/2010 z dne 20. 4. 2011, ki povsem drugače obravnava sklep št. 3/98. Sodišče druge stopnje je namreč v 6. točki obrazložitve navedlo, da tega sklepa ni podpisala pooblaščena oseba, vendar pa pri odločitvi tega ni upoštevalo. Zoper to sodbo je tožnik 22. 2. 2012 vložil revizijo, o njej pa še ni odločeno. Ugotovitev, da sklepa št. 3/98 ni podpisala pooblaščena oseba, pomeni razlog za obnovo postopka. Za ta razlog je tožnik izvedel šele po prejemu sodbe Pdp 663/2011 z dne 20. 12. 2011. 6. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

7. Revizijsko sodišče tožnikove osebne vloge po vsebini ni obravnavalo, saj lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima stranka sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), tožnik pa tega ob vložitvi revizije ni dokazal. 8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožnik je zadnjem predlogu za obnovo postopka zoper dve pravnomočni odločbi, in sicer Pdp 1246/2005-2 z dne 6. 10. 2005 in Pdp 184/2006-2 z dne 9. 3. 2006, zoper kateri z revizijama ni uspel, navedel, da ga vlaga v skladu z 10. točko 394. člena ZPP. Ta določba določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Vendar pa se lahko ti upoštevajo le v primeru, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Predlog za obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP je treba vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je stranka mogla sodišču navesti nova dejstva oziroma nova dokazila (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP), najpozneje pa v petih letih od dneva, ko je odločba postala pravnomočna, razen v primerih iz 2. in 4. točke 394. člena ZPP (tretji odstavek 396. člena ZPP).

11. V reviziji je tožnik izpostavil, da mu je delovno razmerje prenehalo šele 19. 5. 1998, saj v sklepu št. 3/98 z dne 12. 2. 1998 ni ugotovitve, da mu je delovno razmerje prenehalo z 18. 2. 1998. To dejstvo, ki ga želi izpostaviti kot novo, to ni. Tožnik je že ob vložitvi tožbe leta 2003 razpolagal s sklepom št. 3/98 z dne 12. 2. 1998 (A1), iz katerega izhaja, da mu z 18. 2. 1998 preneha delovno razmerje pri toženi stranki, in sklepom z dne 19. 5. 1998 (A3), ki vsebuje enak izrek o prenehanju delovnega razmerja z 18. 2. 1998. Sodišče prve stopnje se je v sodbi Pd 30/2005-46 z dne 22. 12. 2005 opredelilo do tega, kdaj je tožniku prenehalo delovno razmerje in mu tudi pojasnilo, da je 19. 5. 1998 celo podpisal izjavo, da se mu izplača odpravnina in da se odpoveduje uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti, to izjavo pa je štelo kot soglasje k prenehanju delovnega razmerja z 18. 2. 1998. Sodišče druge stopnje je pri zavrnitvi tožnikove pritožbe v sodbi Pdp 184/2006-2 z dne 9. 3. 2006 soglašalo z datumom prenehanja delovnega razmerja. Da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 18. 2. 1998, pa je presodilo tudi sodišče prve stopnje v sodbi Pd 30/2005-33 z dne 14. 7. 2005, ki je bila potrjena s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1246/2005-2 z dne 6. 10. 2005. 12. Druga trditev v reviziji je, da je novo dejstvo in nov dokaz sodba Pdp 663/2011 z dne 20. 12. 2011 v zvezi s sodbo Pd 389/2010 z dne 20. 4. 2011, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke št. 3/98 z dne 12. 2. 1998, s katerim mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, in sicer ugotovitev sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve, da sklepa št. 3/98 z dne 12. 2. 1998 ni podpisala pooblaščena oseba. Ne drži, da je tožnik šele po prejemu sodbe Pdp 663/2011 z dne 20. 12. 2011 v zvezi s sodbo Pd 389/2010 z dne 20. 4. 2011 zvedel za to, da bi naj sklep št. 3/98 z dne 12. 2. 1998 podpisala nepooblaščena oseba, saj je vse to zatrjeval že v pritožbi zoper dopolnilno sodbo Pd 30/2005-46 z dne 22. 12. 2005, na kar je sodišče druge stopnje odgovorilo (1), prav tako pa je to zatrjeval tudi v dveh revizijah, s katerima ni uspel, in sicer zoper sodbo Pdp 1246/2005-2 z dne 6. 10. 2005 v zvezi s sodbo Pd 30/2005-33 z dne 14. 7. 2005 in zoper sodbo Pdp 184/2006-2 z dne 9. 3. 2006 v zvezi s sodbo Pd 30/2005-46 z dne 22. 12. 2005. 13. Glede na navedeno obnovitveni razlogi niso podani. Ob upoštevanju razlogov, ki sta jih nižji sodišči navajali za zavrženje predlogov za obnovo postopka, bi morali ugotavljati tudi, ali sta bila ta dva predloga za obnovo postopka sploh pravočasna - v roku iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP - in če bi ugotovili, da nista, bi morali predloga kot prepozna zavreči. 14. Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Poleg tega revident narobe povzema sodbo Pdp 663/2011 z dne 20. 12. 2011, saj je iz nje razvidno, da je Svet tožene stranke bil pristojen organ za imenovanje in razrešitev direktorja (tožnik pa je bil zaposlen kot v.d. direktorja), v njej pa je sodišče pojasnilo, da bi bil sklep št. 3/98 z dne 12. 2. 1998, če bi ga sprejel nepristojen organ, razlog za izpodbojnost sklepa, ne pa za ničnost, roki za izpodbijanje sklepa pa so že potekli. Revizijo tožnika je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 85/2012 z dne 1. 10. 2012 zavrnilo.