Jedro

Sodbi prvostopnega in pritožbenega sodišča, ki ju je tožnik priložil k predlogu za obnovo postopka, ne predstavljata novega dokaza, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka dopusten (in utemeljen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka z dne 23. 2. 2012 po sodbi opr. št. Pd 30/2005 z dne 14. 7. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1246/2005 z dne 16. 10. 2005 in sodbi opr. št. Pd 30/2005 z dne 22. 12. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 184/2006 z dne 9. 3. 2005. Ugotovilo je, da tožnik v predlogu za obnovo postopka ni predložil nobenih dokazil, za katere ni vedel oziroma jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času, ko je tekel postopek o glavni stvari po vsebini.

Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da izpodbija sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je prejel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 663/2011, s katero je bila potrjena sodba prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 389/2010. Navedeni sodbi vsebujeta ugotovitev, da gre pri sklepu tožene stranke z dne 12. 2. 1998 za deklaratorni akt, s katerim tožena stranka niti formalno niti dejansko ni odločila o njegovem delovnopravnem statusu, kot tudi ni odločila o njegovih materialnih pravicah. Po njegovem predstavlja to novo dejstvo, na podlagi katerega je nastopil razlog za obnovo postopka. Sklicuje se na sodbe prvostopenjskega sodišča, ko je bilo odločeno o njegovih zahtevkih. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je sprožil postopek po izteku 5 letnega zastaralnega roka. V tej zvezi je sodišče napačno razlogovalo, da je ugovor tožene stranke glede zastaranja utemeljen. Tožena stranka je izdala sklep z dne 19. 5. 1998 v času, ko že tri mesece pri njej ni bil več v delovnem razmerju. Nihče od tožene stranke ga ni poklical nazaj na delo in se kakorkoli zanimal o njegovem stanju. Tudi nihče mu ni ponudil morebitne razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto. Tožena stranka mu je izdala navedeni ugotovitveni sklep z namenom, da je popravila svojo napako v zvezi s sklepom 12. 2. 1998, saj ta sklep ne vsebuje nobenega pravnega pouka. Meni, da mu bo z dovolitvijo obnove postopka zagotovljen postopek za meritorno reševanje njegovih tožbenih zahtevkov. Prilaga konkretne sodbe tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega sodišča. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Tožnik je v zadevi ponovno vložil predlog za obnovo postopka v skladu z določbo 10. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva, ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Glede tega je pomembno, da se uporabijo nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog samo v primeru, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka (do zaključka prvega naroka glavne obravnave), ko jih je še lahko navajala. Vendar pa se lahko ti upoštevajo le v primeru, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Tožnik izpostavlja v predlogu za obnovo postopka kot novo dejstvo ugotovitev sodišča prve stopnje v pravnomočni sodbi opr. št. Pdp 389/2010, da tožena stranka v sklepu dne 18. 2. 1998 niti formalno niti dejansko ni odločila o njegovem delovnopravnem statusu, niti o njegovih materialnih pravicah. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je takšna navedba razvidna iz obrazložitve sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti navedenega sklepa. Za presojo tega vprašanja je pomembno, da pri takšnem navajanju ne gre za novo dejstvo, ki bi bilo odločilno za obravnavanje zahtevka o glavni stvari (dokup pokojninske dobe in ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 18. 2. 1998 oziroma je trajalo še do izpolnitve pogojev za upokojitev), temveč za obrazložitev namena sprejema sklepa z dne 18. 2. 1998. Drugače povedano, obrazložitev sodbe, s katero je sodišče utemeljilo sprejeto odločitev, četudi je lahko zgolj pojasnjevalne narave, ne more predstavljati novega dejstva, ki bi bilo podlaga za obnovo postopka.

Poleg tega predložene sodbe tako prvostopenjskega kot pritožbenega sodišča, ki so bile do sedaj izdane v tem sporu, ne morejo imeti narave novega dokaza, ki bi doprinesle k spremembi odločitve, za kar se tožnik ves čas zavzema. V tej zvezi pritožbeno sodišče ponovno navaja, da sta sklepa tožene stranke z dne 12. 2. 1998 in 19. 5. 1998 postala dokončna, saj tožnik zoper sklepa ni uveljavljal notranjega varstva pravic. Za presojo je v konkretnem primeru odločilno, da ni bilo z zadnjim sklepom v ničemer odločeno o tožnikovem prenehanju delovnega razmerja po vsebini, temveč sprejeta ugotovitev, da mu je že prenehalo delovno razmerje z dnem 18. 2. 1998 kot trajno presežnemu delavcu. Poleg tega je tožnik po prenehanju delovnega razmerja dobil s strani tožene stranke izplačano odpravnino v znesku takratnih … SIT za skupno 34 let in 5 mesecev delovne dobe. V tej zvezi je tožena stranka v sklepu z dne 19. 5. 1998 tudi navedla, da izplačilo odpravnine izključuje odkup zavarovalne dobe. Očitno se je tožnik s takšnim izplačilom strinjal. Če se ne bi, bi najbrž že takrat v roku v skladu s pravnim poukom izpodbijal sklep v sodnem postopku.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka.