Jedro

18.Prav tako tožnik ni nasprotoval navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo, da: (1) je spletni članek časopisa Delo iz septembra 2015, ki ga povzema tožba, zastarel in da ne odraža dejanskega stanja v Republiki Bolgariji, ter da (2) se število predanih oseb na podlagi Uredbe Dublin III v zadnjih treh letih v Republiko Bolgarijo povečuje. Sodišče je zato na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 štelo, da tožnik ta navedbe glede teh dejstev priznava za resnične.

Tožnik je v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji na osebnem razgovoru podal posplošene trditve, ki jih v tožbi ni konkretiziral.

Tožnik ni izkazal tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

19.Na naroku za glavno obravnavo je imel tožnik možnost pojasniti in konkretizirati okoliščine, ki jih je posplošeno opisal na osebnem razgovoru in jih zatem ponovil v tožbi. Na vprašanje, zakaj se ne želi vrniti v Republiko Bolgarijo, je odgovoril, da zato, ker je biseksualec, tam pa grdo ravnajo z njimi. Slabih razmer v bolgarskih kampih in neprimernega odnosa Bolgarov do tujcev, ni omenil. Vztrajal je, da je biseksualnost navedel že prej v postopku in sicer tako v prošnji za mednarodno zaščito kot tudi kasneje na osebnem razgovoru. Po skrbni in natančni presoji celotne sodne in upravne dokumentacije, sodišče ugotavlja, da njegova izpoved glede tega ne drži.

Izrek

20.Skladno z določbo 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče tožnikovih navedb glede biseksualnosti kot razlog proti predaji v Republiko Bolgarijo ni upoštevalo, saj je to okoliščino prvič navedel šele na naroku za glavno obravnavo 26. 9. 2024, brez da bi obrazložil, zakaj tega ni omenil že prej. Po presoji sodišča za to ni bilo nobenih ovir, saj je iz tožnikove izpovedbe na naroku razvidno, da se je svoje spolne usmerjenosti zavedal že v izvorni državi Tuniziji. Na vprašanje, kako komentira dejstvo, da iz njegovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ni razvidno, da je biseksualec, temveč, da ima v Tuniziji ženo in štiri otroke, je namreč dejal, da je svojo ženo že dolgo nazaj o tem obvestil v Tuniziji.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

21.V prid drugačni sodni presoji tudi ne more pretehtati tožnikova utemeljitev, da njegova biseksualnost ni navedena na prošnji, ker da mogoče prevajalec tega ni povedal, na zapisniku osebnega razgovora pa ne zato, ker ga uradna oseba kljub opozorilu ni želela upoštevati. Niti iz prošnje niti iz zapisnika osebnega razgovora ne izhaja, da bi imel tožnik kakršno koli pripombo na tolmačenje ali vsebino zapisnika ali na kaj drugega. Ob koncu osebnega razgovora je potrdil, da k povedanemu nima več kaj dodati in je podpisal zapisnik.

Izpodbijani sklep

22.Glede na ugotovljeno se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Hkrati je odločila, da se predaja tožnika iz 1. točke izreka tega sklepa izvrši najkasneje v šestih mesecih od 15. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 29. 4 2024 odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno evidenco Eurodac. Ugotovila je, da ga je 18. 12. 2023 v to evidenco kot prosilca vnesla Republika Bolgarija (v nadaljevanju tudi Bolgarija). Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 15. 5. 2024 prejela odgovor, da v skladu s točko (d) člena 18(1) te uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. Dne 4. 6. 2024 je tožena stranka seznanila tožnika s potekom dublinskega postopka in z njim opravila osebni razgovor. Zavrnila je njegove razloge o tem, zakaj se ga ne sme vrniti Bolgarijo.

23.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

3.Izpostavila je, da je pri ugotavljanju ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah bistveno to, kakšno je bilo ravnanje oblasti s prosilcem po tem, ko je že imel status prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da tožnik ni navajal nobenih težav z bolgarskimi policisti ali uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj na splošno je govoril o tem, da imajo tamkajšnji prebivalci nečloveški odnos do tujcev, svojih trditev o tem pa ni konkretiziral. Ni omenil, da bi sam v Bolgariji imel kakšno slabo izkušnjo, glede na katero bi bilo mogoče sklepati, da bo po predaji izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Iz njegovih izjav je razvidno, da so ga v Republiki Bolgariji nastanili, na voljo je imel hrano, njegove izjave o nečistoči v kampu pa ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti. V odprtem kampu je imel razgovor z uradno osebo, takrat je bil prisoten tudi tolmač, na voljo pa je imel pooblaščenko. Glede na vse ugotovljeno tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik v Republiki Bolgariji deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi.

Bistvene trditve strank

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Dublinska uredba.

4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Zahteva odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje toženi stranki. Sklicuje se na svoje izjave na osebnem razgovoru, da so v Bolgariji z njim grdo ravnali, ga porivali in nanj kričali, čeprav jim je povedal, da je bil v svoji izvorni državi preganjan in ogrožen. Če bi se vrnil tja, bi ga ubili, kljub temu pa so mu v Bolgariji rekli, naj državo zapusti. Meni, da v Bolgariji ne marajo tujcev, povsod so ga "odbijali”. Razmere v kampu za tujce so slabe, postelje so umazane in polne pršic, toaletni prostori nimajo vrat, hrana je slaba, zato je tam jedel le kruh. Tudi odnos zaposlenih v kampu do tujcev je slab, varnostniki imajo palice, če je kdo kaj spraševal, so ga udarili s palico. Tožnik na razgovoru z bolgarskimi organi ni smel nič spraševati in pojasnjevati. Če bi ga predali Republiki Bolgariji, bi tam z njim slabo ravnali in ga poslali nazaj v izvorno državo, kjer bi bil v nevarnosti. Tam ima sina invalida, ki pa nima invalidskega vozička, saj tožnik za to nima denarja. Navedel je tudi, da se v Sloveniji počuti varno, tu prostovoljno dela v azilnem domu. V nadaljevanju tožbe je povzel vsebino spletnega članka časopisa Delo iz septembra 2015, ki govori o odklonilnem odnosu bolgarskih pristojnih organov in bolgarskega prebivalstva o tujcih ter o sovržnem govoru v Republiki Bolgariji.

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

5.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Navaja, da se tožnik sklicuje na deset let star članek, ki ne odraža dejanskega stanja. Iz aktualnega poročila AIDA za Republiko Bolgarijo je razvidno, da se število predanih prosilcev na podlagi Uredbe Dublin III povečuje. Leta 2021 je bilo tja vrnjenih 78 oseb, v letu 2022 sta bili to 202 osebi, lansko leto pa je bilo tej državi predanih kar 590 oseb. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Presoja sodišča

3Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

6.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo priloge A1, A2 in B1 v sodnem spisu ter listine upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo. V soglasju s strankama jih je vse štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

4V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

7.Tožba ni utemeljena.

8.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

5C-411/10 (88. točka).

9.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. Republika Bolgarija je s tem soglašala. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

10.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru. Ugotovila je, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti in da ni nevarnosti, da bi tam s tožnikom ravnali nečloveško ali poniževalno v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU).

6Tako Ustavno sodišče RS v sodbi Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, točka 15.

11.Tožnik ne prereka, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Bolgariji, da je tam tam podal prošnjo, ter da je iz tega razloga ta država odgovorna za njegovo obravnavo.

Zveza:

12.Sporna pa je pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da za predajo Bolgariji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

13.Tožnik smiselno meni, da bi tožena stranka glede na njegove izjave o osebnih izkušnjah v Republiki Bolgariji lahko domnevala o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Bolgariji. S tem se ni mogoče strinjati.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1, 18, 18/1, 18/1-b

14.Po presoji sodišča je tožnik v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji na osebnem razgovoru podal posplošene trditve, ki jih v tožbi ni konkretiziral, temveč jih je le ponovil. Na zapisnik osebnega razgovora z dne 4. 6. 2024 je izjavil, da so v Bolgariji z njim grdo ravnali, ga porivali in nanj kričali, čeprav jim je povedal, da je bil v Tuniziji preganjan in ogrožen. Če bi se vrnil tja, bi ga ubili, kljub temu pa so mu v Bolgariji rekli, naj državo zapusti. Meni, da tam ne marajo tujcev, povsod so ga "odbijali”. Razmere v kampu za tujce so slabe, postelje so umazane in polne pršic, toaletni prostori nimajo vrat, hrana je slaba, zato je tam jedel le kruh. Tudi odnos zaposlenih v kampu do tujcev je slab, varnostniki imajo palice, če je kdo kaj spraševal, so ga udarili s palico. Enake trditve je tožnik podal tudi v tožbi.

Pridruženi dokumenti:*

15.Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami. Enako dolžnost ima prosilec tudi v postopku presoje ali so za predajo odgovorni državi članici podane ovire v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. On je tisti, ki mora navesti vse relevantne okoliščine posameznega primera, pri čemer morajo biti te okoliščine konkretizirane vsaj do te mere, da je mogoča individualna presoja. Tej dolžnosti tožnik po oceni sodišča ni zadostil. Do njegovih posplošenih trditev v zvezi z ravnanjem bolgarskih pristojnih organov in v zvezi z razmerami v obeh kampih se je opredelila že tožena stranka (prim. 3. do 5. stran izpodbijanega sklepa). Sodišče se z njeno skrbno in natančno presojo teh okoliščin strinja in je na tem mestu ne ponavlja.

16.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora grdo ravnanje doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti. Presoja te stopnje je odvisna od posameznih okoliščin primera (trajanje takega ravnanja ter fizični in psihični učinki na posameznika). Okoliščine, ki jih upošteva ESČP, so tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Po presoji sodišča iz tožnikovih posplošenih izjav zahtevana minimalna intenzivnost ni razvidna.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

17.Sodišče tudi ugotavlja, da tožnik v tožbi ni prerekal, da je v Republiki Bolgariji imel razgovor s pristojno osebo, pri katerem je bila zagotovljena prisotnost tolmača, imel je tudi pooblaščenca. Kot je povedal na osebnem razgovoru, je Republika Bolgarija o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločila, prošnjo je zavrnila in ga s to odločitvijo tudi seznanila.