Jedro

Kot neverodostojno je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikovo pojasnilo, podano na naroku za glavno obravnavo, da je biseksualnost zatrjeval že pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, vendar pa pritožba, ki povzema le splošna izhodišča glede dokazne ocene v postopkih mednarodne zaščite, tem dejanskim ugotovitvam obrazloženo ne nasprotuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ob tem napačno uporabilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na način, da bi bodisi uporabilo vezano namesto proste dokazne ocene ali kako drugače kršilo s tem povezane standarde skrbnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper sklep, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je za njeno obravnavanje na podlagi Uredbe Dublin III odgovorna Republika Bolgarija, in določila rok za izvedbo predaje.

2.V obrazložitvi je pritrdilo toženki, da v Bolgariji ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, niti drugih okoliščin, ki bi lahko tožnika v primeru predaje izpostavile nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Tožnik v tožbi zgolj ponavlja posplošene trditve glede ravnanj bolgarskih pristojnih organov in razmer v kampih, ki jih je navedel na osebnem razgovoru in do katerih se je v izpodbijanem upravnem aktu pravilno opredelila že toženka. Grdo ravnanje mora po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice doseči neko minimalno stopnjo intenzivnosti, ki pa ga s strani tožnika zatrjevano ravnanje ne dosega. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi, da je tožnik z navedbami glede svoje biseksualne spolne usmerjenosti, ki jih je prvič navedel šele na naroku za glavno obravnavo, prekludiran. Njegovemu pojasnilu, da prevajalec tega pri prošnji ni prevedel, uradna oseba na razgovoru pa ni želela upoštevati, ni sledilo, ker je ugotovilo, da ne iz prošnje, ne iz zapisnika o osebnem razgovoru ne izhaja, da bi imel tožnik kakršnokoli pripombo na tolmačenje ali vsebino zapisnika. Ob koncu osebnega razgovora je potrdil, da nima več kaj dodati, in podpisal zapisnik.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Vztraja pri tem, kar je navedel na osebnem razgovoru. Sodišče prve stopnje njegove izpovedbe, da mu v Bolgariji in v izvorni državi grozita nečloveško poniževanje in diskriminacija zaradi spolne usmerjenosti, ne bi smelo oceniti kot neverodostojne in neresnične z obrazložitvijo, da teh dejstev ni navajal v upravnem postopku. Gre za zmotno dokazno oceno in za kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da izpolnjuje pogoje za status begunca, kar utemelji z navedbami glede razlogov, subjektov in dejanj preganjanja, zaščite v izvorni državi in utemeljenega strahu pred preganjanjem. Ocena minimalne stopnje resnosti, ki se zahteva za nečloveško ali ponižujoče ravnanje, je odvisna od okoliščin primera. Preganjanje pripadnikov muslimanske vere in istospolno usmerjenih v pritožniku vzbuja velik strah. Ker je bil v Bolgariji diskriminiran ter izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, obstajajo ovire za njegovo predajo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Ker predmet presoje tega upravnega spora ni priznanje mednarodne zaščite, ampak odločitev o predaji pritožnika Bolgariji kot državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da pritožnik izpolnjuje pogoje za status begunca,(2) za presojo izpodbijane sodbe nebistvene. Pritožnik jih bo lahko uveljavljal, ko bo odgovorna država članica obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Irelevantne so tudi navedbe, ki se nanašajo na dokazno breme pri ugotavljanju, ali je prosilec podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi s tem ni ukvarjalo.(3)

7.Pritožnik nadalje spregleda, da odločitev sodišča prve stopnje, da navedb glede njegove biseksualne spolne usmerjenosti ne bo upoštevalo, temelji na 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče prve stopnje torej pritožnikove izpovedbe v tej zvezi ni ocenilo kot neverodostojne ali neresnične, ampak je presodilo, da je z navajanjem teh dejstev prekludiran, ker drugi vsebinski pogoj iz 52. člena ZUS-1 (da je bila njegova pasivnost v upravnem postopku upravičena) ni izpolnjen. Takšnega zaključka sodišča prve stopnje pa pritožnik ne problematizira.

8.Kot neverodostojno pa je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikovo pojasnilo, podano na naroku za glavno obravnavo, da je biseksualnost zatrjeval že pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, vendar pa pritožba, ki povzema le splošna izhodišča glede dokazne ocene v postopkih mednarodne zaščite, tem dejanskim ugotovitvam obrazloženo ne nasprotuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi sicer ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje ob tem napačno uporabilo 8. člen ZPP na način, da bi bodisi uporabilo vezano namesto proste dokazne ocene ali kako drugače kršilo s tem povezane standarde skrbnosti. Ker je torej presoja sodišča prve stopnje glede prekluzije pravilna, Vrhovno sodišče tudi nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ta, prepozno zatrjevana dejstva, ne more upoštevati.

9.Pritožnik argumentirano ne nasprotuje niti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tudi če bi vse, kar je navedel na osebnem razgovoru (in kar ponavlja v tožbi in v pritožbi), držalo, zatrjevano ravnanje ne dosega minimalne stopnje intenzivnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. V pritožbi namreč zgolj pritrjuje sodišču prve stopnje, da mora takšno ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, in (pre) splošno navaja, da mu preganjanje pripadnikov muslimanske vere vzbuja tako velik strah, da se upravičeno boji za svoje življenje. Zato lahko tudi Vrhovno sodišče zgolj pritrdi izpodbijani sodbi, da zatrjevane pritožnikove izkušnje njegovega bivanja v bolgarskih kampih s slabo hrano in bivanjskimi pogoji, kjer naj bi nanj kričali in ga porivali, opisanega standarda ne dosegajo.

10.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

Op. št. (2)Gre za navedbe glede razlogov, subjektov in dejanj preganjanja, zaščite v izvorni državi in utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Op. št. (3)Iz povzetka izpodbijanega upravnega akta v 2. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja le, da je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 29. 4. 2024.