Jedro

Tožnica z dopisom z dne 5. 9. 2013 ni določila dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, kot to predvideva tretji odstavek 105. člena OZ, ampak je bil po sklenitvi pogodbe, v kateri je bil določen osemdnevni rok za plačilo kupnine, ta pred potekom zadnjega dne za plačilo kupnine (očitno sporazumno) odložen za 20 mesecev, šteto od dopisa z dne 5. 9. 2013. Ker opisani odlog tako ne pomeni ene od okoliščin, ki v konkretnem primeru zapolnjujejo pravni standard primernega dodatnega roka, tudi roka v opominu v z dne 28. 6. 2018 ni mogoče ovrednotiti kot „drugega dodatnega roka“, ampak je treba njegovo primernost presojati samostojno in neodvisno od sporazumnega podaljšanja roka za izpolnitevi.

Presoja primernosti naknadnega roka je, kot nakazuje sodna praksa, odvisna od številnih in raznolikih okoliščin, na primer od vrste izpolnitve, poslovnih običajev, dolžnikovega siceršnjega poslovanja, znanega tudi upniku, dolžine zamude, primerjave dolžine prvotno določenega in naknadno postavljenega roka, pripravljenosti dolžnika, da v celoti izpolni obveznost, stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena, od tega, iz čigave sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno izpolnitev, ipd. Pri zapolnitvi pravnega standarda „primernega naknadnega roka“ z okoliščinami primera je treba imeti pred očmi, da je pravna ureditev instituta odstopa od pogodbe zaradi kršitve rezultat tehtanja interesov pogodbenih strank.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožencev ugodi ter se sodba sodišča prva stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., sklenjena med pravdnima strankama v obliki notarskega zapisa notarja ... z dne 29. 8. 2013, razvezana z dnem 4. 7. 2018. Prvi toženec B. B. je dolžan tožnici C., d. d., izstaviti z zakonom predpisano listino v obliki notarskega zapisa, na podlagi katerega se bo pri njegovem 100 % poslovnem deležu v družbi A., d. o. o., vpisala kot lastnica poslovnega deleža in družbenica tožnica, vse v roku 15 dni, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino.“

II. Tožnica mora tožencema v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.707,93 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožnica mora tožencema v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.231.95 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev razveze pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A., d. o. o., sklenjene med pravdnimi strankami v obliki notarskega zapisa notarja ... z dne 29. 8. 2013 (v nadaljevanju pogodba), in izstavitev ustrezne listine, na podlagi katere se bo vpisala kot lastnica navedene družbe. Toženca obveznosti po pogodbi, to je plačila kupnine, nista izpolnila v roku, ki je bil dogovorjen, prav tako pa obveznosti nista izpolnila v celoti niti po tem, ko jima je tožnica določila dodatni rok za izpolnitev obveznosti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za prenehanje pogodbe in izstavitev listine ugodilo in tožencema naložilo povračilo pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da morata toženca tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo.

4. S sklepom II DoR 625/2019 z dne 27. 2. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje v konkretnem primeru materialnopravno pravilno napolnili pravni standard „primerni dodatni rok za izpolnitev“ iz drugega odstavka 105. člena Obligacijskega zakonika (ter ali je bila vsebina poziva za izpolnitev ustrezna).

**Dejanski in pravni okvir spora**

5. Bistvene prvine spora so naslednje: - Pravdne stranke so dne 29. 8. 2013 sklenile Pogodbo o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A., d.o.o., na podlagi katere je vsak od tožencev pridobil 50 % poslovni delež te družbe.

- Kupnina za posamezni delež je znašala 3.750,00 EUR.

- Osemdnevni rok za plačilo kupnine sta določila toženca in ni bil bistvena sestavina pogodbe. Tožnica je ta rok z dopisom z dne 5. 9. 2013 podaljšala za 20 mesecev.

- Toženca sta kupnino za poslovni delež v višini 1.500,00 EUR vsak delno poravnala 3. 7. 2014. - Tožnica je tožencema 28. 6. 2018 poslala opomin za plačilo, v katerem ju je pozvala, da do 3. 7. 2018 plačata „preostanek dolga 2,250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in obresti od 1.500,00 EUR od zapadlosti do 3. 7. 2014“ in ki sta ga toženca prejela 2. 7. 2018. - Toženca sta znesek 2.250,00 EUR vsak poravnala 3. 7. 2018, nista pa plačala obresti, s pojasnilom, da bodo te „dali izračunati in jih plačali v roku 45 dni od nakazila preostanka kupnine“.

- Tožnica je po pooblaščencu 12. 7. 2018 tožencema poslala dopis, v katerem ju je obvestila, da odstopa od pogodbe oziroma da se ta šteje za razvezano po samem zakonu ter zahteva vračilo poslovnega deleža, pri čemer je bil dopis tožencu vročen 14. 7. 2018, toženki pa 16. 7. 2018. - Toženca sta 16. 7. 2018 plačala dolgovane zamudne obresti, vsak v znesku 1.065,16 EUR.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

6. Kljub temu da sta imela toženca za izpolnitev obveznosti le en dan časa, je po stališču sodišča prve stopnje treba upoštevati, da sta z izpolnitvijo pogodbene obveznosti zamujala več kot tri leta. Nepomembno je, da ju tožnica k temu ni nikoli pozvala, obveznost plačila kupnine je bila namreč obveznost tožencev in ne tožnice; še več, prav dejstvo, da sta toženca z izpolnitvijo zamujala več kot tri leta, in to po tem, ko jima je bil rok za izpolnitev enkrat že podaljšan, sodišče ocenjuje kot okoliščino, ki utemeljuje postavitev kratkega dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Toženca nista navedla razlogov, zakaj obveznosti v dodatnem roku nista mogla poravnati. Ob primerni skrbnosti bi višino zneska, ki sta ga dolgovala iz naslova obresti, lahko izračunala (sama ali s pomočjo računovodskega servisa) v enem dnevu. Toženca sta k izpolnjevanju obveznosti po oceni sodišča pristopila dokaj neskrbno. Pri tem je pravno nepomemben njun očitek, da naj bi tožnica zahtevala plačilo kupnine samo zato, ker je v teku pravdni postopek, v katerem družba A., d. o. o., zahteva vračilo posojila od tožnice, ki je to dejstvo zamolčala pri prodaji poslovnih deležev, zato je ni mogoče šteti za pogodbi zvesto stranko in nima pravice do razveze pogodbe. Samo dejstvo obstoja posojila namreč še ne pomeni ničesar; če sta toženca menila, da je imel predmet prodaje napako, bi morala to konkretizirati in pojasniti, katero upravičenje uveljavljata. Sodišče dodaja, da tudi če bi šteli, da je dodatni rok, ki ga je določila tožnica, neprimeren, to ne bi vplivalo na odločitev. Toženca bi za obračun obresti brez težav lahko poskrbela v roku 8 dni. Ker sta opomin prejela 2. 7. 2018, bi se rok iztekel 10. 7. 2018. Plačilo sta izvedla 16. 7. 2018, kar pomeni, da obveznosti nista izpolnila niti v tem s strani sodišča ocenjenem primernem roku.

7. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bil dodatni rok, ki ga je določila tožnica, glede na okoliščine primeren. V konkretnem primeru je opomin za plačilo z dne 28. 6. 2018 in v njem postavljen rok plačila 3. 7. 2018 v resnici pomenil že drugi dodatni rok. Toženca sta imela kot družbenika več kot dovolj časa, da se seznanita s podrobnostmi pravnega razmerja in preverita morebitne odprte obveznosti, ki sta jih prevzela. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi znašal primeren rok 8 dni. Sodišče druge stopnja pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pravdni postopek med tožnico in družbo A., d. o. o., ne more vplivati na pravico tožnice uveljavljati razvezo pogodbe zaradi nepravočasnega plačila kupnine. Če sta toženca menila, da ima izpolnitev tožnice napake, bi morala podati ugovor neizpolnjene pogodbe ter to jasno konkretizirati in podpreti z dokazi.

**Povzetek relevantnih revizijskih navedb**

8. Sodišči prve in druge stopnje sta z arbitrarno razlago o primernosti enodnevnega dodatnega roka za izpolnitev po drugem odstavku 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tožnici omogočila zlorabo instituta prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve. Pri presoji pravnega standarda primernosti roka je treba upoštevati načelo sorazmernosti iz 2. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in v skladu z 22. členom Ustave tehtati pravne interese obeh pogodbenih strank. Če je od sklenitve posla minilo dlje časa, mora biti rok sorazmerno daljši, ker nasprotna stranka ne more takoj razpolagati z vsemi podatki in dokumenti. Poleg tega mora rok začeti teči s trenutkom prejema poziva, sicer bi se utegnil izteči, preden bi toženca poziv sploh prejela. Zgrešena je razlaga sodišča prve stopnje, da sodišče samo določi primerni rok. Posledica neprimernega roka je namreč, da upnik ni veljavno odstopil od pogodbe, zato pogodba velja in jo dolžnik lahko veljavno izpolni (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 292/2012). Pri uporabi drugega odstavka 105. člena OZ je pomembno tudi dolžnikovo ravnanje. S tem ko sta toženca kljub neprimernosti dodatnega roka poravnala glavnico, sta izrazila nedvoumno voljo po plačilu in zvestobo do sklenjene pogodbe. Nasprotno je bila tožnica nepoštena, ker njen namen ni bil izpolnitev pogodbe, ampak posredno vplivanje na postopek I Pg 295/2018. Opomin z dne 28. 6. 2018 vsebinsko ne pomeni pravilnega poziva k plačilu v pomenu drugega odstavka 105. člena OZ, ker v njem ni navedena posledica, če obveznost v dodatnem roku ne bo izpolnjena. V zvezi s tem je podana tudi kršitev četrtega odstavka 269. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave.

9. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Revizija je utemeljena.

11. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

12. Odgovor na vprašanje, ali je bila pogodba razvezana po samem zakonu, je odvisen od ugotovitve, ali je tožnica tožencema postavila primeren dodatni rok za izpolnitev plačila kupnine. Jedro spora med pravdnima stranka torej leži v pravnem vprašanju, katere so tiste okoliščine primera, ki zapolnjujejo nedoločen pravni pojem „primeren dodatni rok“, in v vrednotenju teh okoliščin, upoštevaje standarde vedenja in ravnanja, ki so se izoblikovali v poslovnih obligacijskih razmerjih.

13. Pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku vsebujejo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve, če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe (105. člen OZ). V tem primeru dolžnik obdrži pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku dodatni rok za izpolnitev; če dolžnik tudi v dodatnem roku ne izpolni obveznosti, se šteje, da je z iztekom roka pogodba razvezana po samem zakonu.

**O 20-mesečnem podaljšanju roka za izpolnitev obveznosti**

14. Sodišče prve stopnje je pri presoji primernosti postavljenega roka za odločilno štelo dejstvo, da je tožnica prvotni rok za plačilo kupnine z dopisom z dne 5. 9. 2013 podaljšala za 20 mesecev, zato je po prepričanju sodišča prve stopnje opomin za plačilo preostanka kupnine z dne 28. 6. 2018 in v njem določen rok plačila 3. 7. 2018 v resnici pomenil že drugi dodatni rok. Sodišče druge stopnje je to stališče podprlo, opirajoč se na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani,1 ki dodatni rok razlaga kot kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku.

15. Takšna argumentacija nižjih sodišč je zmotna in je posledica napačnega razumevanja materialnopravnega instituta razveze pogodbe, pri kateri čas ni bistvena sestavina. Prenehanje tako imenovane nefiksne pogodbe je odvisno od aktivnih ravnanj pogodbi zveste stranke. Če ta ne stori potrebnih korakov za prenehanje pogodbe, ostane nasprotna stranka še naprej upravičena izpolniti. Če zaradi zamude nasprotne stranke nima več interesa za izpolnitev, mora pogodbi zvesta stranka z enostransko izjavo volje določiti primeren naknadni rok za izpolnitev obveznosti. To lahko stori kadarkoli, a ne prej, preden je nastopila dolžniška zamuda. Bistveni predpostavki za določitev primernega dodatnega roka sta torej neizpolnitev obveznosti in potek pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti (dospelost).

16. Tožnica z dopisom z dne 5. 9. 2013 ni mogla postaviti naknadnega roka za izpolnitev obveznosti v pomenu tretjega odstavka 105. člena OZ, ker se v trenutku, ko je podala to izjavo, še ni iztekel v Pogodbi o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža z dne 29. 8. 2013 določen osemdnevni rok za plačilo kupnine. To pomeni, da ni bila izpolnjena ena od predpostavk, ki morata biti podani, da pogodbi zvesta stranka pridobi upravičenje uveljavljati prenehanje pogodbe.2 Strnemo torej lahko, da tožnica z dopisom z dne 5. 9. 2013 ni določila dodatnega roka za izpolnitev pogodbe, kot to predvideva tretji odstavek 105. člena OZ, ampak je bil po sklenitvi pogodbe, v kateri je bil določen osemdnevni rok za plačilo kupnine, ta pred potekom zadnjega dne za plačilo kupnine (očitno sporazumno) odložen za 20 mesecev, šteto od dopisa z dne 5. 9. 2013, torej do 5. 5. 2015. Ker opisani odlog tako ne pomeni ene od okoliščin, ki v konkretnem primeru zapolnjujejo pravni standard primernega dodatnega roka, tudi roka v opominu v z dne 28. 6. 2018 ni mogoče ovrednotiti kot „drugega dodatnega roka“, ampak je treba njegovo primernost presojati samostojno in neodvisno od sporazumnega 20-mesečnega podaljšanja roka za izpolnitev denarne obveznosti.

**Kdaj je začel teči naknadni rok za plačilo kupnine in presoja njegove primernosti?**

17. Namen naknadnega roka za izpolnitev obveznosti je neizpolnitelju ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pogodbe. Da bi bila ta možnost učinkovita in ne le formalna, mora neizpolnitelj obvestilo pogodbi zveste stranke prejeti.3 Takšna razlaga ni pretirano stroga do pogodbi zveste stranke, saj ji ostane pravno varstvo v obliki odškodninskega zahtevka in zamudnih obresti zaradi neizpolnitve ali izpolnitve z zamudo. Ob dejstvu, da sta toženca dopis z dne 28. 6. 2018 prejela 2. 7. 2018, je naknadni rok za plačilo kupnine začel teči 3. 7. 2018. 18. Tožnica je 28. 6. 2018 tožencema poslala opomin za plačilo preostalega dela dolga z zamudnimi obrestmi, v katerem je rok plačila odredila s točno določenim datumom, tj. 3. 7. 2018, kar pomeni, da sta toženca, upoštevaje prejemno teorijo in datum prejema, za izpolnitev obveznosti imela le en dan. Ni dvoma, da je odločitev o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve v rokah pogodbi zveste stranke, tj. tožnice, toda njena samovolja je omejena z zahtevo, da mora določiti primeren, ne prekratek naknadni rok za izpolnitev obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja je tisto, ki, s tem ko zarisuje mejo (še) dopustnega uveljavljanja interesov ene stranke na račun interesov druge stranke, sodoloča vsebino pojma primernosti roka. Tudi če kot izhodišče sprejmemo stališče sodne prakse, da je naknadni rok dopolnilen in podrejen temeljnemu, se enodnevni dodatni rok upira načelu vestnosti in poštenja. Tako kratek rok namreč nima podlage v objektivnih dejanskih okoliščinah spornega pogodbenega razmerja – ne utemeljujeta ga ne narava oziroma vrsta obligacijskega razmerja pravdnih strank ne vsebina izpolnitvene obveznosti tožencev, katere predmet je bilo plačilo določenega denarnega zneska. Strnemo lahko, da enodnevni naknadni rok v konkretnem primeru ni imel stvarne podlage, zato je nerazumen in nepošten do tožencev.

**Ali sta toženca kupnino plačala v primernem roku?**

19. Tožnica je v dopisu z dne 28. 6. 2018 jasno izrazila svojo voljo po prenehanju pogodbe. Z določitvijo naknadnega roka je nase prevzela tudi breme določitve njegove primernosti. Ker je rok opredelila datumsko, zaradi česar sta imela toženca za plačilo preostanka plačila le en dan, šteto od prejema dopisa, je treba zaradi nerazumno kratkega roka za pravilno šteti tudi njuno izpolnitev po poteku neprimernega roka, vendar najkasneje do izteka primernega roka.4

20. Toženca sta preostanek glavnice, tj. 2.250,00 EUR vsak, kljub neprimernosti naknadnega roka poravnala že 3. 7. 2018, nista pa plačala obresti, ki sta jih v znesku 1.065,16 EUR vsak poravnala štirinajsti dan po prejemu dopisa tožnice z dne 28. 6. 2018, torej 16. 7. 2018. Po oceni Vrhovnega sodišča sta to storila v primernem roku, zato ni nastopila pravna posledica razveze pogodbe po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena v zvezi s tretjim odstavkom 105. člena OZ).

21. Pri zapolnitvi pravnega standarda „primernega naknadnega roka“ z okoliščinami primera je treba imeti pred očmi, da je pravna ureditev instituta odstopa od pogodbe zaradi kršitve rezultat tehtanja interesov pogodbenih strank. Po eni strani želi imeti pogodbi zvesta stranka v primeru, ko njena sopogodbenica krši pogodbene obveznosti, na voljo učinkovito sankcijo, s katero lahko doseže prenehanje pogodbenega razmerja. Poleg tega lahko od sopogodbenice zahteva tudi povrnitev škode zaradi neizpolnitve. Po drugi strani ima sopogodbenica, ki krši pogodbo, interes, da kljub kršitvi vendarle izpolni v naravi in se tako izogne zanjo praviloma manj ugodnim posledicam odstopa. Nenazadnje je interes pravnega reda, da se pogodbe po možnosti ohranijo v veljavi.5 Tako kot je normativna ureditev odraz interesov pogodbenih strank, mora tudi presoja primernosti naknadnega roka, ki jo ex post opravi sodišče, temeljiti na tehtanju interesov pogodbenih strank in concreto. Temeljno vrednostno merilo, ki usmerja oblikovanje pravila za konkretni primer, je, da se položaj pogodbi zveste stranke – tožnice, ki je jasno izrazila svojo voljo za prenehanje pogodbe, zaradi izpolnitve v naknadnem roku ne sme poslabšati. Po drugi strani pa vzpostavitev pravičnega ravnovesja med interesi pogodbenic zahteva, da se v pravi meri in na ustrezen način upošteva izpolnitveni interes tožencev.

22. Presoja primernosti naknadnega roka je, kot nakazuje sodna praksa, odvisna od številnih in raznolikih okoliščin, na primer od vrste izpolnitve, poslovnih običajev, dolžnikovega siceršnjega poslovanja, znanega tudi upniku, dolžine zamude, primerjave dolžine prvotno določenega in naknadno postavljenega roka, pripravljenosti dolžnika, da v celoti izpolni obveznost, stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena, od tega, iz čigave sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno izpolnitev, ipd.6

23. Vrednotenje okoliščin primera je ob upoštevanju izhodišč, pojasnjenih v 21. točki, tehtnico nagnilo v korist tožencev. V prid temu govori najprej okoliščina, da sta stranki skladno z avtonomijo volje določili (oziroma je to z dopisom z dne 5. 9. 2013 storila celo sama tožnica) sorazmerno dolg, dvajsetmesečni rok za plačilo kupnine. To kaže, da časovna dimenzija ni bila v ospredju tožničinega pogodbenega interesa. To potrjuje tudi njena popolna neaktivnost v času od dospelosti denarne obveznosti tožencev 5. 5. 2015 do 28. 6 2018. Drži, da je bila obveznost plačila kupnine v roku dolžnost tožencev in v zvezi s tem ni bila potrebna nikakršna sodelovalna dolžnost tožnice. Ne glede na to je bila v več kot triletnem obdobju dolžniške zamude usoda pogodbe, upoštevaje možnost izbire med vztrajanjem pri izpolnitvi ali odstopno izjavo, v njenih rokah. Na podlagi ravnanja tožnice v sklenitveni fazi in njene pasivnosti v izpolnitveni fazi pogodbe ter primerjave dvajsetmesečnega pogodbeno določenega roka za izpolnitev denarne obveznosti z obdobjem, ki je pretekel od odstopne izjave tožnice do poplačila preostanka denarne obveznosti, lahko utemeljeno sklepamo, da s plačilom, ki sta ga toženca izvršila štirinajsti dan (16. 7. 2018), ni bilo nesorazmerno poseženo v pogodbeni interes tožnice. Ugotovljene niso bile nobene objektivne okoliščine, ki bi kazale na to, da tožnica zaradi tako postavljenega roka ne bi mogla uresničiti namena pogodbe ali bi bila zaradi dodatne zamude s plačilom v pravno pomembnem slabšem položaju, zlasti ker se je preostanek dolga nanašal na denarno obveznost, ki je posebna vrsta generične obveznosti, ne pa na ravnanje, značilno za določen tip pogodbe (tipično izpolnitveno ravnanje). Dodaten pomemben argument v prid stališču, da sta toženca kupnino poplačala v primernem dodatnem roku in se zato pogodba ohrani v veljavi, je njuna pripravljenost, ki sta jo pokazala za izpolnitev pogodbe s tem, da sta kljub neprimernemu naknadnemu roku že prvi dan po prejemu odstopne izjave poravnala glavnico, tako da so ostale neporavnane le (pogodbene in zamudne) obresti za vsakega toženca v znesku 1.065,16 EUR. Čeprav ne neznaten, je to manjši in akcesorni del denarne obveznosti, ki sta ga nenazadnje morala šele izračunati.

**Odločitev o reviziji**

24. Zaradi zmotne uporabe tretjega odstavka 105. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 104. člena OZ je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožencev ugodilo in tožbeni zahtevek z vsebino, ki izhaja iz izreka te sodbe, zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

25. Sprememba sodb nižjih sodišč je narekovala odločitev o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, mora tožencema skladno z načelom uspeha povrniti njune potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožencev v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.194,62 EUR skupaj z DDV (za odgovor na tožbo, pripravljalno vlogo, materialne stroške in dodatek za zastopanje več strank), v postopku prd sodiščem druge stopnje pa 513,31 EUR (za pritožbo, materialne stroške in dodatek za zastopanje več strank), skupaj 1.707,93 EUR. Tožnica mora tožencema povrniti tudi njune revizijske stroške (za predlog za dopustitev revizije, revizijo, materialne stroške in dodatek za zastopanje več strank) v višini 1.231,95 EUR.

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba VSL Cpg 11/2015 z dne 6. 10. 2015. 2 Rok, v katerem bi toženca morala plačati kupnino, se je iztekel 6. 9. 2013. 3 Tako tudi M. Juhart, v N. Plavšak et al., Obligacije, splošni del: komentar splošnega dela Obligacijskega zakonika: (1. do 434. člen in 1012. do 1049. člen), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, str. 462; enako N. Plavšak, v N. Plavšak et al., Obligacije, splošni del: komentar splošnega dela Obligacijskega zakonika: (1. do 434. člen in 1012. do 1049. člen), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, str. 843. Primerjaj tudi sklep II Ips 104/2018 z dne 20. 6. 2019, tč. 13-15. 4 Primerjaj M. Juhart, v N. Plavšak et al., Obligacije, splošni del: komentar splošnega dela Obligacijskega zakonika: (1. do 434. člen in 1012. do 1049. člen), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2020, str. 462. 5 Primerjaj D. Možina, Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis 2011, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 61. 6 Primerjaj sodbo II Ips 70/97 z dne 7. 1. 1998 .