Jedro

Toženec je z izjavo 14. 5. 2012 pripoznal predhodno že zapadlo tožničino terjatev. S tem je bilo zastaranje terjatve pretrgano. Toženec se je z izjavo zavezal poravnati dolg "nemudoma, ko prejme denar". Rok izpolnitve v toženčevi izjavi ni bil natančno določen, ampak je bila toženčeva izpolnitev odložena v prihodnost, pravdni stranki pa soglašali o odložitvi izpolnitve toženčeve obveznosti. Glede na to, da je bila izpolnitev toženčeve obveznosti plačila odložena do trenutka "ko bo prejel denar", je z materialnopravnega vidika jasno, da po pretrganju zastaranje ni začelo znova teči že naslednji dan po 14. 5. 2012, ampak je bil začetek teka zastaranja "vezan" na dan, ko bo toženec imel denar za izpolnitev te obveznosti. Kdaj je nastopil ta dan, ko je toženec razpolagal z denarnimi sredstvi za plačilo svojega dolga in je tedaj začelo znova teči zastaranje, bi moral v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena izkazati toženec, ki pa temu bremenu ni zadostil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 1.323,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2017 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da povrne tožnici pravdne stroške v znesku 492,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Iz vsebine pritožbe izhaja, da toženec izpodbija le ugodilni del sodbe prvega sodišča. Navaja, da je bil njegov ugovor zastaranja zadostno konkretiziran in substanciran. Tožničina terjatev je nastala in zapadla pred 14. 5. 2012. Na listini z dne 14. 5. 2012 je toženec potrdil, da bo terjatev plačal nemudoma, kar pomeni že istega dne oziroma v kratkem. Zato je treba šteti, da je terjatev zastarala, saj je zastaralni rok začel teči 15. 5. 2012. V sodbi ni navedeno, kaj je pravni temelj terjatve tožnice, saj je od tega odvisno, kateri zastaralni rok pride v poštev. Sodišče tudi ni upoštevalo 368. člena OZ. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je protispisna, gre za bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijana sodba ima izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njenih razlogih pa ni nobene protispisnosti. Očitek o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka je zato neutemeljen.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je terjatev tožnice, ki je predmet toženčeve izjave z dne 14. 5. 2012 (priloga A7), pred tem dnem že zapadla v plačilo in da je toženec s to izjavo pripoznal tožničino terjatev. S tem je bilo zastaranje terjatve pretrgano. Iz izjave še izhaja, da se je toženec zavezal poravnati dolg "nemudoma, ko prejme denar". Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da rok izpolnitve v toženčevi izjavi ni bil natančno določen, ampak je bila toženčeva izpolnitev odložena v prihodnost, iz tožničinih neprerekanih trditev o odlogu plačila pa tudi izhaja, da sta pravdni stranki soglašali o odložitvi izpolnitve toženčeve obveznosti.

7. Glede na to, da je bila izpolnitev toženčeve obveznosti plačila odložena do trenutka "ko bo prejel denar", je z materialnopravnega vidika jasno, da po pretrganju zastaranje ni začelo znova teči že naslednji dan po 14. 5. 2012, ampak je bil začetek teka zastaranja "vezan" na dan, ko bo toženec imel denar za izpolnitev te obveznosti. Kdaj je nastopil ta dan, ko je toženec razpolagal z denarnimi sredstvi za plačilo svojega dolga in je tedaj začelo znova teči zastaranje, bi moral v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena izkazati toženec, ki pa temu bremenu ni zadostil. Ker toženec ni podal obrazložene trditve o tem, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče, je bil njegov ugovor zastaranja nesklepčen in zato neutemeljen. Ob takšnem položaju je brezpredmetno razpravljati o dolžini zastaralnega roka (prvo sodišče je sicer pravilno navedlo triletni zastaralni rok za tožničino terjatev iz naslova zakupnine). Določba 368. člena OZ ni aktualna za obravnavano zadevo.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

9. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti stroški so odmerjeni v skladu z OT. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.