Jedro

Investitorju je šele s pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja gotovo znano, da lahko začne z gradnjo brez tveganja lastne odgovornosti. Upoštevaje 3. člen ZGO-1 je bila tožnica v obnovitvenem postopku vse do pravnomočne odprave gradbenega dovoljenja v negotovosti glede dovoljenosti gradnje. Tako v tem času tudi ni mogla vedeti, da z že začeto gradnjo ne bo smela nadaljevati in da bodo do takrat nastali izdatki v zvezi z (že izvedeno) gradnjo (stroški nakupa zemljišča, komunalnega prispevka, gradbenih, obrtniških in instalacijskih del...) predstavljali njeno škodo. V primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu bi lahko izdano gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi in tožnici zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato je tožnica za nastalo škodo dokončno izvedela šele v trenutku vročitve zavrnilne sodbe Upravnega sodišča.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi protipravnega delovanja državnih organov v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (I. točka izreka), in toženki naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo ter tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo še, da tožnica krije toženkine stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo toženkine pritožbe in potrditvijo prvostopenjske sodbe, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj

5. Upravna enota ...(v nadaljevanju UE) je tožnici (kot investitorju) dne 5. 11. 2004 izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječih objektov in gradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš v k. o. ... Po vloženih predlogih za obnovo postopka (gradbeno dovoljenje je vmes postalo pravnomočno, tožnica pa je že pričela z gradbenimi deli) je UE najprej 26. 7. 2005 izdala sklep, s katerim je predloge zavrgla. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) je dne 15. 11. 2005 sklep odpravilo in UE vrnilo zadevo v ponovno presojo. Z istim sklepom je MOP ugodilo predlogoma dveh predlagateljev za obnovo postopka in hkrati zadržalo izvršitev gradbenega dovoljenja z dne 5. 11. 2004 do dokončne odločitve o obnovi postopka. Po prejemu odločbe MOP v novembru 2005 je tožnica gradnjo ustavila, zaradi zime in nevarnosti škode pa zavestno pristopila k dokončanju objekta v delu, kjer bi bilo nevarno odlašati in zato tudi plačala denarno kazen zaradi nespoštovanja odločbe. Dne 9. 3. 2006 je UE izdala odločbo, s katero je v pustila v veljavi prvotno gradbeno dovoljenje. Po pritožbi stranskih udeležencev je MOP z odločbo dne 26. 6. 2006 gradbeno dovoljenje z dne 5. 11. 2004 v delu, ki se nanaša na gradnjo dveh individualnih hiš, odpravilo in hkrati v tem delu zavrnilo zahtevek tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica je sprožila upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo U 222/2008 dne 26. 6. 2008 zavrnilo tožničino tožbo, s čimer je bil postopek ugotavljanja zakonitosti izdaje gradbenega dovoljenja pravnomočno končan. Tožnica je tožbo za povračilo škode(1) vložila 19. 1. 2010. Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Ker je z revizijo izpodbijana le odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka, Vrhovno sodišče razloge sodb sodišč nižjih stopenj v nadaljevanju povzema zgolj v tem delu.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja. Po njegovem prepričanju je zastaranje odškodninske terjatve pretrgala vložitev tožbe pri Upravnem sodišču, s katero je tožnica ob prepričanju, da je odločitev MOP napačna, želela doseči nadaljevanje gradnje in preprečiti nastanek škode. Zastaranje tožničine terjatve je nato znova začelo teči z odločitvijo v upravnem sporu. Do vložitve tožbe pa triletni zastaralni rok za zastaranje odškodninske terjatve (subjektivni rok) še ni potekel. 8. Sodišče druge stopnje odločitvi prvostopenjskega sodišča ni sledilo. Presodilo je, da je tožnica ob običajni skrbnosti najkasneje ob izdaji odločbe MOP z dne 26. 6. 2006 mogla vedeti za vse elemente, ki so ji omogočali uveljaviti odškodninski zahtevek. Drugače kot prvostopenjsko sodišče, se je drugostopenjsko sodišče postavilo na stališče, da tožba v upravnem sporu zastaranja ni pretrgala. Upoštevaje 365. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastaranje pretrga le dejanje, ki se nanaša na terjatev samo in mora biti namenjeno njeni ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi. Med takšna dejanja pa tožničine tožbe v upravnem sporu ni mogoče šteti. Upoštevaje, da je triletni zastaralni rok potekel pred dnem vložitve tožbe, je sodišče druge stopnje odločilo, da je ugovor zastaranja utemeljen.

Revizijske navedbe

9. Revizija v bistvenem izpodbija odločitev sodišča druge stopnje o začetku teka zastaralnega roka. Revidentka trdi, da ves čas, ko je glede usode izdanega gradbenega dovoljenja tekel upravni in kasneje še sodni postopek, ni vedela in tudi ni mogla vedeti, ali bo na koncu postopka, to je v primeru odprave gradbenega dovoljenja, škoda dejansko nastala in če, v kakšnem obsegu. Za nastanek škode kot tudi za njenega povzročitelja je revidentka izvedela šele s pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu. Zato zastaranje pred izdajo zavrnilne sodbe v upravnem sporu, to je 26. 6. 2008, ni moglo začeti teči. O utemeljenosti revizije

10. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (352. člen OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšna sta njen obseg in višina. Glede povzročitelja velja, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka.

11. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v prvem odstavku 3. člena določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.(2) Pravnomočnost gradbenega dovoljenja pa ni absolutni pogoj za začetek gradnje. ZGO-1 namreč v drugem odstavku 3. člena dopušča začetek gradnje (že) po dokončnosti gradbenega dovoljenja(3) (drugi odstavek 3. člena ZGO-1), toda na lastno odgovornost investitorja. To pomeni, da investitor, ki z gradnjo začne po dokončnosti gradbenega dovoljenja, a pred njegovo pravnomočnostjo, tvega, da bo v primeru naknadno pravnomočno odpravljenega gradbenega dovoljenja in zavrnjene zahteve za njegovo izdajo izdatke, ki so mu nastali z (začeto ali pa celo že dokončano) gradnjo, dolžan nositi sam. Šele s pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja je investitorju gotovo znano, da lahko začne z gradnjo brez tveganja lastne odgovornosti.

12. Iz dejanskih ugotovitev, povzetih v 5. točki te obrazložitve, izhaja, da je tožnica z gradnjo pričela na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki je bilo kasneje v obnovitvenem postopku pravnomočno odpravljeno, zahteva za njegovo izdajo pa zavrnjena. Upoštevaje 3. člen ZGO-1 je bila tožnica v obnovitvenem postopku vse do pravnomočne odprave gradbenega dovoljenja v negotovosti glede dovoljenosti gradnje. Tako v tem času tudi ni mogla vedeti, da z že začeto gradnjo ne bo smela nadaljevati in da bodo do takrat nastali izdatki v zvezi z (že izvedeno) gradnjo (stroški nakupa zemljišča, komunalnega prispevka, gradbenih, obrtniških in instalacijskih del...) predstavljali njeno škodo. V primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu bi lahko izdano gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi in tožnici zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato je tožnica za nastalo škodo dokončno izvedela šele v trenutku vročitve sodbe Upravnega sodišča z dne 26. 6. 2008. 13. Glede na to, da je bila sodba Upravnega sodišča izdana 26. 6. 2008, je gotovo, da pred tem datumom sodba tožnici ni mogla biti vročena. To pomeni, da do dne 19. 1. 2010, ko je bila vložena odškodninska tožba, triletni rok za zastaranje odškodninske terjatve iz naslova povračila škode še ni potekel. Na podlagi obrazloženega se presoja sodišča druge stopnje o zastaranju odškodninske terjatve v tem delu izkaže kot zmotna.

14. Sodišče druge stopnje se zaradi zmotne materialnopravne presoje o zastaranju tožbenega zahtevka za povračilo škode v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spustilo. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP; I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

(1)

Tožnica vtožuje navadno škodo (izguba pri izgradnji objekta v višini 2.006.079,00 EUR) in izgubljeni dobiček (izguba zaradi nezmožnosti razpolaganja s pričakovanim dobičkom in njegovo obrestovanje v višini 1.613.587,00 EUR), skupaj 3.619.666,00 EUR.

(2)

Gradbeno dovoljenje postane pravnomočno, ko ga ni več mogoče izpodbijati v upravnem sporu (prvi odstavek 225. člena Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

(3)

Gradbeno dovoljenje postane dokončno, ko ga ni mogoče več izpodbijati s pritožbo (prvi dostavek 224. člena ZUP).