Jedro

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev pretrgalo zastaranje. Tožeča stranka je trdila, da tožbe na upravno sodišče ni vlagala zaradi uveljavljanja škode, temveč zato, ker je želela gradbeno dovoljenje ohraniti v veljavi.

Postopki, ki so bili pred vložitvijo predmetne tožbe usmerjeni v odpravo sporne odločbe ministrstva, kot tudi zahteve, ki jih je tožeča stranka naslavljala na Ministrstvo za okolje, Ministrstvo za javno upravo in Državno pravobranilstvo, zato teka zastaralnega roka v tej zadevi niso pretrgali.

Glede storilca se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Vedenje o storilcu torej ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.

Zmotno je stališče, da v primerih, ko gre za odškodninsko odgovornost države, oškodovanec izve za obseg škode in protipravnost ravnanja šele, ko pristojni organ pravnomočno odloči o nepravilnosti izdanih odločb. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje VII Pg 281/2010 z dne 3. 12. 2014 v: - II./I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki škodo v višini 3.619.666,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, zavrne, - II./III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 20.782,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 13.260,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I.

Zaradi umika pritožbe tožene stranke z dne 6. 2. 2014 zoper sklepa opr. št. VII Pg 281/2010 z dne 11. 12. 2013 in z dne 12. 12. 2013 se pritožbeni postopek ustavi.

II.

I. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožeči stranki Š. d. o. o., škodo v višini 3.619.666,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

II. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške v višini 39.573,75 EUR in za izvedence v višini 6.935,74 EUR ter sodno takso v znesku 34.125,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

2. Zoper sodbo v celoti se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbe tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženi stranki nastale pravdne stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki prizna stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je tožeča stranka vložila odškodninski zahtevek zaradi odškodninske odgovornosti države za delo njenih organov po 26. členu Ustave RS(1). Med strankama ni sporno, da je 5. 11. 2004 Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik (v nadaljevanju: UE) tožeči stranki kot investitorju izdala gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječe stanovanjske stavbe, gospodarskega poslopja in dveh garaž na parc. št. 000 k. o. X in gradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš z zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo na parc. št. 000 in 001 iste k. o. Dne 20. 6. 2005 je upravni organ tožečo stranko obvestil, da so vloženi predlogi za obnovo postopka in 26. 7. 2005 najprej izdal sklep, s katerim je predloge zavrgel, Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: MOP) pa je na pritožbe vlagateljev dne 15. 11. 2005 sklep odpravilo in vrnilo v ponovno presojo, predlogoma dveh predlagateljev za obnovo postopka ugodilo in hkrati zadržalo izvršitev gradbenega dovoljenja. Po prejemu odločbe v novembru 2005 je tožeča stranka gradnjo ustavila, zaradi zime in nevarnosti škode pa zavestno pristopila k dokončanju objekta v delu, kjer bi bilo nevarno odlašati in zato tudi plačala denarno kazen zaradi nespoštovanja odločbe. Dne 9. 3. 2006 je UE izdala odločbo, s katero je v celoti pustila v veljavi prvotno gradbeno dovoljenje, zoper to pa so se stranski udeleženci pritožili. Z odločbo z dne 26. 6. 2006 je upravni organ druge stopnje (MOP) pritožbi ugodil, odpravil gradbeno dovoljenje v celoti in hkrati zavrnil zahtevek investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja. Dne 5. 4. 2007 je Upravno sodišče RS ugodilo tožbi tožeče stranke in odločbo MOP razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. MOP je dne 4. 1. 2008 ponovno odločil enako, tudi vsebinsko: ponovno je ugotovil, da upravni organ prve stopnje ni ravnal skladno s prvim odstavkom 66. člena Zakona o gradnji objektov (ZGO-1), saj ni ugotovil, da projekt, ki ga je predložila tožeča stranka, ni skladen z določili PUP in lokacijsko informacijo. Tožba tožeče stranke zoper to odločbo je bila zavrnjena 26. 6. 2008, s čimer je bil postopek ugotavljanja zakonitosti gradbenega dovoljenja pravnomočno končan. Ker v času vložitve tožbe objektov ni bilo mogoče legalizirati, je tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja UE uveljavljala povračilo premoženjske škode, in sicer tako navadne škode kot izgubljenega dobička.

6. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala tako po temelju, kot tudi po višini, uveljavljala pa je tudi ugovor zastaranja, in sicer, da je tožeča stranka tožbo vložila 19. 1. 2010, za škodo pa je izvedela že več kot tri leta prej, 26. 6. 2006, z izdajo odločbe MOP, s katero je bila odločba UE z dne 9. 3. 2006 v 1. točki odpravljena, pritožba zoper 2. točko zavrnjena, odločba z dne 5. 11. 2004 pa odpravljena v delu, ki se nanaša na gradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš. S tem, ko je bil predlog za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjen, je tožeča stranka po stališču toženke že vedela, da ji je nastala škoda in za tistega, ki jo je povzročil. 7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke delno ugodilo. V zvezi z ugovorom zastaranja je sledilo tožeči stranki, ki je trdila, da je bila prepričana, da je odločitev državnega organa napačna in je z ustreznimi pravnimi sredstvi želela doseči nadaljevanje gradnje in preprečiti nastanek škode, zato je sprožila upravni spor in druge postopke za zavarovanje svojih pravovarstvenih upravičenj. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da na dolžino trajanja sodnih in drugih postopkov tožeča stranka nima nobenega vpliva, ker niso v njeni sferi, vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev pa zastaranje pretrga.

8. Tožena stranka v pritožbi najprej uveljavlja, da je spremenjeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka v postopku podala 3. 12. 2014, v delu, ki po višini presega tožbeni zahtevek z dne 29. 5. 2012, zastaran. Na tem mestu višje sodišče izpostavlja, da je izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu, ki ga je jasno izrazila tožena stranka v pritožbeni izjavi:(2) navedla je, da vlaga pritožbo zoper celotno sodbo. Ne le, da se tak preizkus v celoti pokriva s toženkinim pritožbenim interesom, višje sodišče zaradi razlogov, iz katerih toženka sodbo izpodbija, obsega pritožbenega preizkusa ni ožalo(3). Pritožbeni razlogi pa, ker gre za materialnopravni ugovor zastaranja, narekujejo preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti.

9. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana sodba zaradi pomanjkljive obrazložitve o odločilnih dejstvih v zvezi z ugovorom zastaranja (razlogi so povzeti v 8. točki te obrazložitve) sicer obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, a jo je, glede na njeno naravo, višje sodišče lahko samo odpravilo(4). Višje sodišče nadalje ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje ob presoji ugovora zastaranja materialno pravo nepravilno uporabilo. Vendar dejansko stanje v zvezi s tem ni nepopolno ugotovljeno, saj je kot del ugotovljenega dejanskega stanja mogoče šteti tudi neprerekane trditve strank(5), iz katerih izhajajo dejstva, odločilna za zaključek, ali je zastaranje nastopilo, torej dejstva, vezana na nastop subjektivnega elementa, potrebnega za začetek teka zastaralnega roka (kdaj je tožeča stranka izvedela tako za škodo, kot za tistega, ki jo je povzročil), kot dejstva, ki zastaranje pretrgajo. Zato višje sodišče izpodbijane sodbe ni razveljavilo, temveč je v zadevi lahko odločilo samo (5. in 6. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

10. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (352. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Na splošno se šteje, da je oškodovanec izvedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino. Pogoj za začetek teka zastaralnega roka je izpolnjen, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira(6). Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Vedenje o storilcu torej ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.(7)

11. V zadevi ni sporno, da je bila z odločitvijo MOP dne 15. 11. 2005 izvršitev gradbenega dovoljenja zadržana, tožeča stranka pa je že v tožbi navedla, da je takoj po prejemu odločbe gradnjo ustavila in je k dokončanju pristopila le v delu, kjer bi bilo nevarno odlašati in s tem v zvezi tudi plačala denarno kazen zaradi nespoštovanja odločbe, ki je bila z grozečo škodo, ki bi sicer nastala, neprimerljiva(8). Že odločba MOP z dne 15. 11. 2005 je tako vzpostavila stanje, ki je imelo potrditvah tožeče stranke zanjo škodljive posledice – prepovedana je bila namreč nadaljnja gradnja objekta. Prepoved nadaljnje gradnje, še preden je bilo gradbeno dovoljenje v nadaljevanju upravnega postopka odpravljeno (26. 6. 2006), je torej tisto dejstvo, ki ga tožeča stranka podaja kot vzrok oziroma enega od vzrokov za nastanek škode. Iz njenih trditev pa izhaja tudi, da se je tega očitno zavedala, saj je škodo z nadaljnjo gradnjo želela zmanjšati. Kot dejansko škodo(9), ki ji je zaradi tega nastala, je tožeča stranka v tožbi (takrat sicer še ob predpostavki, da bo potrebna rušitev objekta, ki ga ne bo mogoče legalizirati) uveljavljala vrednost gradbenih, obrtniških in instalacijskih del, vrednost projektov ter obresti od začetka do ustavitve del in obresti na vložena sredstva do ustavitve del (torej dne 15. 11. 2005)(10). Da škoda, ki je tožeči stranki nastala po tem, ko je bilo dokončno odločeno o tem, da se dopusti obnova postopka, bremeni toženo stranko, tožeča stranka trdi tudi v svoji tretji pripravljalni vlogi, ko navaja, da je z gradnjo nadaljevala zaradi zmanjšanja škode(11). Da je škoda nastala in da bremeni toženo stranko, se je torej po ugotovitvi višjega sodišča tožeča stranka zavedala že ob seznanitvi z odločitvijo MOP dne 15. 11. 2005. 12. Na ugovorne trditve tožene stranke v zvezi z zastaranjem, da je tožeča stranka za škodo izvedela najkasneje 26. 6. 2006 z izdajo odločbe MOP (s katero je bila odločitev UE z dne 9. 3. 2006, da se gradbeno dovoljenje pusti v veljavi, odpravljena, odločba UE z dne 5. 11. 2004 (gradbeno dovoljenje) odpravljena v delu, ki se nanaša na gradnjo dveh individualnih stanovanjskih hiš, zahtevek investitorja Š. d. o. o. za izdajo gradbenega dovoljenja pa zavrnjen), je tožeča stranka odgovorila s trditvami, da je za nastanek škode in njenega povzročitelja izvedela šele, ko je bilo pravnomočno odločeno, da se gradbeno dovoljenje odpravi in zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, kar je bilo ob prejemu sodbe upravnega sodišča z dne 26. 6. 2008, saj v kolikor bi bilo v postopku ugotovljeno, da je gradbeno dovoljenje zakonito in bi ostalo v veljavi, tožeči stranki ne bi nastala škoda, ki jo uveljavlja. Nadalje je navedla, da je bila ob izdaji odločbe z dne 26. 6. 2006 čvrsto prepričana, da je odločitev organa druge stopnje napačna, zaradi česar je sprožila upravni spor, a prišla sama s seboj v nasprotje s trditvijo, da ji je nesporno takrat škoda že nastajala, le da ni mogla vedeti, kakšno usodo bo doživelo sporno gradbeno dovoljenje, torej, ali bo ostalo v veljavi ali ne.

13. Situacija, ki jo zatrjuje tožeča stranka, pa je po stališču višjega sodišča obstajala najkasneje tudi že ob izdaji odločbe z dne 26. 6. 2006. Ob običajni skrbnosti je namreč že takrat tožeča stranka mogla vedeti za vse elemente, ki ji omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, saj je pri tem pomembno zavedanje o ravnanju tožene stranke v dejanskem svetu, ne glede na pravni epilog teh dejstev v upravnem postopku(12). Vrhovno sodišče je tudi že večkrat odločilo, da je zmotno stališče, da v primerih, ko gre za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, oškodovanec izve za obseg škode in protipravnost ravnanja šele, ko pristojni organ pravnomočno odloči o nepravilnosti izdanih odločb (ali šele, ko Ustavno sodišče odloči o protiustavnosti določene pravne ureditve). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja(13). Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, tako nosi tožeča stranka in se ga s trditvami, da se je o škodi zavedla in jo občutila šele, ko je izrabila vsa pravna sredstva in ko ni bilo več možnosti, da bi spremenila odločitev organa druge stopnje, ne more razbremeniti. Vlaganje odškodninskega zahtevka in pravnih sredstev v upravnem postopku se namreč ne izključujeta.

14. Po določbi 365. člena OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je vlaganje rednih in izrednih pravnih sredstev pretrgalo zastaranje. Tožeča stranka je trdila, da tožbe na upravno sodišče ni vlagala zaradi uveljavljanja škode, temveč zato, ker je želela gradbeno dovoljenje ohraniti v veljavi(14). Glede na na 365. člen OZ pa se zastaranje pretrga z dejanjem, ki se nanaša na terjatev samo in mora biti namenjeno njeni ugotovitvi, zavarovanju ali izterjavi. Lahko se pretrga tudi z dejanjem, storjenim na primer v upravnem postopku, vendar pa mora biti takšno, da se nanaša na terjatev samo(15). Terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem postopku, je odškodninska terjatev, postopki, ki so bili pred vložitvijo predmetne tožbe usmerjeni v odpravo odločb v upravnem postopku, zato niso bili dejanja upnika, ki jih upnik sproži proti dolžniku, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala odškodninska terjatev, ki je predmet tega postopka(16). Postopki, ki so bili pred vložitvijo predmetne tožbe usmerjeni v odpravo sporne odločbe ministrstva, kot tudi zahteve, ki jih je tožeča stranka naslavljala na Ministrstvo za okolje, Ministrstvo za javno upravo in Državno pravobranilstvo(17), zato teka zastaralnega roka v tej zadevi niso pretrgali.

15. Na podlagi ugotovljenega višje sodišče zaključuje, da je tožeča stranka za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, izvedela najkasneje 26. 6. 2006, do pretrganja zastaranja pa ni prišlo. Upoštevaje triletni zastaralni rok po 352. členu OZ in dejstvo, da je subjektivni rok za zastaranje terjatve tožeče stranke pričel teči 27. 6. 2006, je zastaralni rok do vložitve tožbe dne 19. 1. 2010 že potekel, zato je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen.

16. Višje sodišče je glede na obrazloženo pritožbi tožene stranke ugodilo že iz tega razloga in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Do nadaljnjih pritožbenih trditev tožene stranke se zato višje sodišče ni več opredeljevalo.

17. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je v pravdi uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške pravdnega postopka, svoje stroške pravdnega postopka pa krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi stroškovnika tožene stranke z dne 2. 12. 2014 (list. št. 507 spisa) je višje sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v znesku 10.757,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 9.930,00 EUR in pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupaj 20.707,50 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti tudi plačane stroške zaslišanja prič, kot izhaja iz sklepov v spisu, in sicer B.B. v znesku 34,06 EUR, G.B. v znesku 34,06 EUR in M.S. v znesku 6,50 EUR. Skupaj tako stroški znašajo 20.782,12 EUR.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Višje sodišče je skladno s 155. členom ZPP tožeči stranki za pritožbo priznalo 13.240,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar znaša 13.260,00 EUR, ki jih mora toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Op. št. (1): 26. člen Ustave RS (pravica do povračila škode) določa:

1.) Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

2.) Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. Op. št. (2): Prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Op. št. (3): Prim. Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 420. Op. št. (4): Prvi odstavek 354. člena ZPP.

Op. št. (5): Prim. 214. člen ZPP.

Op. št. (6): Prim. V. Kranjc v: N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.) idr., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 479. Op. št. (7): Prim. sodba in sklep VS RS II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012 Op. št. (8): Glej list. št. 3 spisa.

Op. št. (9): S tem je pravno gledano verjetno mišljena navadna škoda.

Op. št. (10): Glej tožbo na list. št. 13 spisa.

Op. št. (11): Druga pripravljalna vloga tožeče stranke, red. št. 15, list št. 51 spisa.

Op. št. (12): Sodba VS RS II Ips 357/2011 z dne 17.7.2014. Op. št. (13): Sodba VS RS II Ips 887/2009 z dne 25. 4. 2013, sodba VS RS II Ips 41/2011 z dne 15. 5. 2014. Op. št. (14): Prim. trditve tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi, red. št. 15, list. št. 53 spisa.

Op. št. (15): Tako tudi npr. VSL sodba V Cpg 58/2015 z dne 20. 3. 2015. Op. št. (16): Prim. VSL sodba II Cp 446/2013 z dne 24. 7. 2013 in VSL Sodba II Cp 3798/2008 z dne 18. 2. 2009. Op. št. (17): Na ravnanje tožeče stranke v predpravdnem postopku se sicer tožnica sklicuje že v tožbi (list št. 5 spisa in naprej), vendar 368. člen OZ določa, da za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost.