Jedro

Za vsak prehod premoženja iz javnopravne sfere v zasebno je potrebna pravna podlaga. Brez odločbe tožnica od toženk ne more zahtevati plačila za delo spremljevalke. To plačilo bi bilo možno le na odškodninski podlagi.

Sam poseg v osebno sfero fizične osebe še ni podlaga za prisojo denarne satisfakcije. Kršitev mora povzročiti katero izmed v 179. členu OZ naštetih škodnih posledic.

Zakonske podlage, ki bi dajala staršem otroka s posebnimi potrebami pravico do plačila za spremljanje takega otroka v šolo in v šoli, ni. Vendar pa to ni v nasprotju niti z 52. členom URS niti s konvencijami in drugimi predpisi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 6. 2012 in izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (izpodbijanih točkah II. in IV. izreka) ter v stroškovnem delu v točki V. izreka.

II. Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki III. izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, da ji je tretjetožena stranka dolžna plačati 3.270,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 do plačila; v točki VII. v zvezi s točko VI. pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna tretjetoženi stranki povrniti 2.357,33 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku 15 dni od prejema te odločbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

III. Tožeča stranka je dolžna tretjetoženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe plačati 209,98 stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka odločbe z dne 18. 2. 2013 zaradi umika tožbe delno ustavilo postopek. V tem delu je odločba pravnomočna. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke, da sta ji prvo in drugotožena stranka dolžni plačati 19.673,79 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznih mesecev ter zahtevek drugega tožnika za plačilo 14.800,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in zahtevek prvotožeče stranke, da ji je drugotožena stranka dolžna povrniti 3.947,06 EUR z obrestmi (točka II. izreka). V točki III. je tretjetoženi stranki naložilo plačilo 3.270,24 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2008 do plačila prvotožeči stranki, višji tožbeni zahtevek, to je za 676,82 EUR z obrestmi, pa zavrnilo. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna prvotožeči stranki plačati 19.673,79 EUR z obrestmi od posameznih mesecev, ko je prvotožeča stranka opravila potrebne storitve spremljevalca ter da je prvotožena stranka dolžna drugotožeči stranki plačati 14.800,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (točka IV. izreka). V točki V. izreka je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka prvotožene stranke, v točki VI. izreka pa je odločilo, da je prvotožeča stranka dolžna tretjetoženi stranki plačati 405,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Tretjetoženi stranki pa je v točki VII. izreka naložilo, da je dolžna prvotožeči stranki plačati 1.536,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

2. S sklepom z dne 21. 6. 2012 je zavrglo zahtevo tožeče stranke za izločitev izvedenke M. Ž.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper II., IV., V. In VI. točko izreka prvostopenjske odločbe, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Skladno z drugim odstavkom 363. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se pritožuje tudi zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev izvedenke. Šele po prejemu izvedenskega mnenja sta tožnika izvedela za razlog za izločitev izvedenke, in sta zahtevo za izločitev podala takoj, ko sta izvedela za izločitveni razlog, kar je glede na šesti odstavek 247. člena ZPP pravočasno. Odločitev je tudi vsebinsko napačna, ker za izločitev zadošča že videz pristranskosti. Povezavo z M. Ž. je potrdila izvedenka sama. Poleg tega so se trditve o pristranosti izvedenke pokazale tudi na naroku, ko ji je ravnatelj drugotožene stranke dal roko.

4. V sodbi je sodišče povsem zgrešilo bistvo zatrjevanih protipravnih ravnanj prvo in drugotožene stranke ter vzročne zveze, sodbo je zgradilo na dejanskem stanju, ki za spor ni relevantno, obrazložitev je v precejšnji meri sama s seboj v nasprotju. Pritožbe zoper odločbo o usmeritvi, ki so bile usmerjene zlasti v to, da se mld. tožniku dodeli pravice v zvezi z njegovo dolgotrajno boleznijo, so se vsakokrat izkazale za utemeljene. Ugotovitev, da je odločba o usmeritvi z dne 29. 6. 2004 izgubila dejansko veljavo, je neobrazložena in materialnopravno zgrešena. Ključno v tej zadevi je, da drugotožniku v času šolanja pri drugotoženi stranki pravica do stalnega spremljevalca ni bila ponujena, še manj pa mu je bila ta pravica zagotovljena. Sodišče si prihaja v nasprotje, ko po eni strani trdi, da je šola dolžna skrbeti za otrokovo korist, nato pa, da brez pravnomočne odločbe za otrokove koristi ni dolžna skrbeti in zato tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne. Sprašuje se, od kje prvostopenjskemu sodišču ugotovitev, da so se pravice drugotožnika v celoti izvrševale. Zakonodaja dolgotrajno bolnemu otroku ne daje prav nikakršnih pravic, pač pa zgolj ugotovitev, da je dolgotrajno bolan. Izvedenec urolog je potrdil, da mld. tožniku v zvezi z njegovo boleznijo ni bila dana nikakršna pravica. Prvotoženka bi morala poskrbeti, da odločba o usmerjanju sledi otrokovemu zdravju in telesni oviranosti, ne more od mld. tožnika in prvotožnice pričakovati, da bi morala pristati na improvizacijo. Sodišče je napačno povzelo, da je izvedenec P. pojasnil, da se lahko iztiskanja mehurja hitro priuči ob učenju pri osebah, ki ta postopek izvajajo. Sicer pa je ta ugotovitev nepomembna, saj drugemu tožniku pravica do spremljevalca v spornem obdobju nikoli ni bila ponujena in je obrazložitev v tej smeri povsem nerazumna.

5. Sodišče je prezrlo določbe drugega odstavka 52. člena Ustave RS (URS), 2. člen protokola k evropski Konvenciji o varstvu človekovih pravic (EKVČP), protokol št. 12 k EKVČP, 3. in 23. člen Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Drugotožnik namreč ni dobil nikakršne pravice, ki bi mu omogočala normalen in skladen razvoj ter izobraževanje, ker se vse pravice, ki jih je deležen, nanašajo izključno na njegovo težjo gibalno oviranost. V odločbi o usmerjanju bi moralo biti izrecno zapisano, da je nefrološko dolgotrajno bolan otrok in potrebuje spremljevalca za izvajanje postopkov pravilnega praznjenja mehurja in pomoči pri menjavi plenic v času pouka. Odločitev prvotožeče stranke, da bo spremljala drugotožnika k pouku, še zdaleč ni bila prostovoljna. Ker mu pravice do izobraževanja prvo in drugotožena stranka nista zagotovili, je morala to nalogo ves čas spornega obdobja prevzeti. Drugotoženka tej njeni odločitvi ni nasprotovala, način angažiranja prvotožeče stranke je podpirala. Če mati ne bi prevzela vloge spremljevalca, se mld. tožnik ne bi mogel šolati.

6. V zvezi s poslovodstvom brez naročila tožnika poudarjata, da RS ni poskrbela za implementacijo ustreznih pravnih pravil, ki bi omogočala individualno obravnavo otrok s posebnimi potrebami, zato je prva tožnica opravljala posel, ki ga ni bilo mogoče odložiti. Za ugotovitev, da je spremljala drugega tožnika kljub prepovedi drugotožene stranke, ni podlage v izvedenem dokaznem postopku. Dejansko iz enakih razlogov so materialnopravno zmotna tudi stališča sodbe o tem, da ni prišlo do neupravičene obogatitve. Tudi tu sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da je imel drugi tožnik v spornem obdobju pravico do spremljevalca.

7. Iz obrazložitve zavrnitve zahtevka iz naslova nepremoženjske škode izhaja, kot da otrok s posebnimi potrebami ne potrebuje odločbe o usmerjanju. Drugotoženka ni izvrševala nikakršnih pravic mld. tožnika oziroma ni v celoti skrbela za uresničevanje njegovih potreb. Individualiziran program zanj ni bil pripravljen. Govoriti o tem, da zaradi nepravnomočnosti odločbe o usmerjanju ni imel težav, je smešno. Prilagoditve so mu bile med šolanjem večkrat odvzete, negotovost glede pravic se je odražala v počutju tožnika. Do trditev o odvzetih pravicah drugotožniku se sodišče ni opredelilo.

8. Obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka zoper prvotoženko, ki je odgovorna, ker pravnega področja ni uredila tako, da bi mld. tožniku zagotovila celovito in individualno obravnavo, je poenostavljena in temelji na dejanskem stanju, ki v resnici ni bilo ugotovljeno, zaključki pa so materialnopravno zmotni. Skrb za izobraževanje drugega tožnika je prevzela prva tožnica, če je ne bi, se ne bi mogel šolati. Ustrezne pravice mld. tožniku niso bile priznane oziroma podeljene zato, ker tega ne omogoča Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) niti ne predpisi, izdani na njegovi podlagi.

9. Sodišče se ni opredelilo do zaslišanja tožnikov in prič D. G., A. R. ter do številnih listinskih dokazov. V spis vložena zdravniška potrdila in spričevala ne predstavljajo trditev, temveč dokaze o zdravstvenem stanju.

10. Tretjetožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek III. točke) in zoper zanjo neugoden stroškovni izrek. Predlaga, da pritožbeno sodišče tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne ali pa izpodbijani del razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zmotno je stališče sodišča, da drugotožniku pripada pravica do brezplačnega prevoza v šolo in iz šole že zaradi tega, ker je otrok s posebnimi potrebami. Peti odstavek 56. člena Zakona o osnovnih šolah (ZOsn) predpisuje pravico do brezplačnega prevoza le, če je tako odločeno v odločbi o usmeritvi, ki pa je v konkretnem primeru v času od septembra 2004 do aprila 2008 ni bilo. Odločba o usmeritvi z dne 29. 6. 2004 se je nanašala na Osnovno šolo I., podružnica M., in ne na drugotoženo stranko. Drugi tožnik je imel organiziran ustrezen prevoz v šolo in iz šole in se je mati sama odločila, da sina prevaža s svojim osebnim vozilom.

11. Na pritožbo tožeče stranke toženke niso odgovorile. Tožeča stranka pa je odgovorila na pritožbo tretjetožene stranke. V tem delu pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne.

12. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba tretjetožene stranke.

O pritožbi tožeče stranke: - Glede sklepa o zavrženju zahteve za izločitev izvedenke:

13. Prav ima sicer tožeča stranka, da je bil glede na njene trditve, s katerimi je utemeljevala predlog za izločitev izvedenke M. Ž., predlog pravočasen. V predlogu je namreč obrazloženo navajala, da je za razlog za izločitev izvedela šele po prejemu izvedenskega mnenja. Skladno s šestim odstavkom 247. člena ZPP se v takem primeru ravna, kot da bi bila izločitev zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo. Ker pa je sodišče prve stopnje, čeprav je zahtevo za izločitev izvedenke kot prepozno zavrglo, v sklepu obrazložilo, da predlog za izločitev tudi utemeljen ni, kršitev šestega odstavka 247. člena ZPP ni vplivala na pravilnost odločitve. Prav je, da se izvedenka ne izloči. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da tožeča stranka glede na pavšalnost navedb, s katerimi je utemeljevala pristranskost izvedenke, le-te ni dokazala. Dokazala ni niti „videza pristranskosti“, za katerega v pritožbi zatrjuje, da zadostuje za izločitev, vendar neutemeljeno. Za izločitev je potrebno dokazati obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca (6. točka 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP). To pa gola dejstva, da izvedenka skupaj z M., ki je v upravnem postopku sodeloval pri izdaji mnenja za drugega tožnika, piše strokovno literaturo in drugače strokovno sodeluje ter da je M. predstojnik ustanove, kjer del svojih poklicnih nalog opravlja M. Ž., niso. Tudi ravnanje zakonitega zastopnika drugotožene stranke, ko je izvedenki po njenem zaslišanju podal roko z namenom, da izrazi strinjanje z njenimi ugotovitvami, ni okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v nepristranskost izvedenke.

14. Razlogov za izločitev izvedenke ni in ker je njeno mnenje strokovno utemeljeno in prepričljivo, je prvo sodišče utemeljeno izpodbijano sodbo oprlo (tudi) na ugotovitve izvedenke, zato pritožba ni utemeljena.

Primarni zahtevek prve tožnice, temelječ na odškodninski podlagi (26. člen URS v zvezi s 148. členom in prvim odstavkom 131. člena OZ):

15. Sodišče prve stopnje ni sodilo mimo nespornega dejstva, da ves čas šolanja drugega tožnika (tožnik) pri drugotoženi stranki ni bila izdana pravnomočna odločba o usmeritvi. Skladno z določili ZUOPP bi jo morala izdati prvotožena stranka. Pravilno pa je pri ugotavljanju razlogov za tako stanje upoštevalo tudi vse ostale, s strani pravdnih strank zatrjevane okoliščine primera. Le na ta način je zadostilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in skladno z njimi naredilo celostno dokazno oceno ter pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Tako je v dokazne namene potrebno upoštevati tudi odločbo o usmeritvi, ki je bila izdana 29. 6. 2004 zaradi zagotovitve pravic tožnika, ki je (nesporno) otrok s posebnimi potrebami (2. člen ZUOPP), čeprav ta odločba ni bila izdana v obdobju, za katerega tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine in se ni nanašala na drugotoženo stranko, pač pa so bile z odločbo priznane pravice tožnika za šolanje na Osnovni šoli I. Izdala pa je odločbo o usmeritvi prvotožena stranka, za katero tožeča stranka zatrjuje, da je pri izdaji odločb o usmeritvi za tožnika ravnala protipravno.

16. Dolžnost prvotožene stranke je, da otrokom s posebnimi potrebami zagotovi njim ustrezno šolanje in pogoje za tako šolanje. To je prvotožena stranka z izdajo odločbe z dne 29. 6. 2004 storila. Če se tožnik ne bi prešolal, bi na Osnovni šoli I. imel zagotovljene vse pravice, ki mu gredo skladno z zakonodajo. Prvotožeča stranka (tožnica) pa je s svojim ravnanjem, ko je tožnika prepisala na drugo osnovno šolo (drugotoženo stranko) povzročila, da Osnovna šola I. tožniku že pravnomočno priznanih pravic ni mogla izvrševati. Za presojo protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanj pravdnih strank so pomembne okoliščine, ki so pripeljale do situacije, da se pravnomočna odločba o usmeritvi ni mogla izvrševati, že izbrani in v ta namen zaposleni spremljevalec M. H. pa ni mogel opravljati dela spremljevalca drugega tožnika. Ni prerekano, da tožnika M. H. nista sprejela, nista mu dala niti možnosti, da bi pričel opravljati delo spremljevalca drugega tožnika. Zaključek prvega sodišča, da se je tožnik prešolal ravno zato, ima oporo v dopisu prve tožnice Osnovni šoli I. (priloga B2) in življenjsko logični dokazni oceni (točka 30 izpodbijane sodbe), ki je tožeča stranka s sklicevanjem na arhitektonsko neprilagojenost šole, za katero je vedela že ob vpisu na šolo I., ne omaje.

17. Prešolanje otroka je legitimna pravica staršev in je tožnici nihče ne odreka. Vendar pa je ta odločitev tožnice povzročila, da je bilo potrebno izdati novo odločbo o usmeritvi za tožnika (32. člen takrat veljavnega ZUOPP – Uradni list RS št. 54/2000; veljal je do 31. 12. 2006). Pravnomočna odločba o usmeritvi, ki jo izda Zavod za šolstvo RS, je namreč pravna podlaga za udejanjanje pravic, ki jih imajo otroci s posebnimi potrebami v zvezi z njihovim šolanjem. Po prešolanju tožnika je prvotožena stranka izdala odločbo o usmeritvi z enakimi pravicami, kot so bile tožniku priznane že s predhodno odločbo, le izvrševale bi se na drugi šoli – drugotoženi stranki.

18. Pravica tožeče stranke je, da se na odločbo o usmeritvi pritoži, dolžnost prvotožene stranke pa, da tudi v primeru pritožbe otroku s posebnimi potrebami čimprej zagotovi ustrezne pogoje za šolanje. Tega pa prvotožena stranka ni storila. V tem delu se pritožbeno sodišče strinja s tožečo stranko. S tem, ko več kot štiri leta ni uspela izdati odločbe o usmeritvi, ki bi postala pravnomočna, je prvotožena stranka ravnala protipravno. Nedopustno je, da otrok s posebnimi potrebami pravno formalno nima zagotovljenih pravic, ki mu gredo po mednarodnih aktih, ustavi in zakonu. Vendar pa tožnici odškodnina kljub temu ne gre, ker med tem, da ni bila izdana pravnomočna odločba o usmeritvi za tožnika in škodo, ki jo vtožuje tožnica, ni vzročne zveze.

19. Z odločbo o usmeritvi se priznajo pravice otroka s posebnimi potrebami in ne pravice njegovih staršev. Prva tožnica je t.i. posredna oškodovanka. Škoda ji je nastala, ker je zaradi pomoči svojemu otroku (to mu je dolžna nuditi v okviru roditeljske pravice), tožnika vozila na svoje stroške v šolo ter ga spremljala in mu nudila pomoč tudi med poukom. Pravica do plačila za tako pomoč gre le tistemu, ki mu je v skladu s predpisi ta pravica priznana; prizna pa se lahko le na podlagi pravnomočne odločbe o usmeritvi. Vtoževana premoženjska škoda tožnice bi bila v relevantni vzročnosti z navedenim protipravnim dejanjem le, če bi dokazala, da bi morala biti v odločbi o usmeritvi drugemu tožniku priznana pravica do spremljevalca z drugačno vsebino, kot so bile izdane.

20. Zaključka prvega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi morala biti v odločbi o usmeritvi drugemu tožniku zagotovljena pravica do spremljevalca, ki bi mu nudil ustrezno zdravstveno nego in da je edino prva tožnica primerna spremljevalka za drugega tožnika, sta pravilna. Temeljita na mnenjih v tej pravdi angažiranih izvedencev P. in M. Ž. ter pravilni uporabi materialnega prava – 10. člena ZUOPP.

21. Pravilno je sicer stališče pritožbe, da zdravniška potrdila v spisu ne predstavljajo trditev strank, pač pa dokaze. Ne gre namreč za pred pravdo pridobljena mnenja izvedencev, pač pa potrdila in mnenja zdravnikov in drugih strokovnjakov, ki so obravnavali drugega tožnika. Ker pa je prvo sodišče v celoti sledilo obema izvedencema, in to glede na njuno prepričljivost utemeljeno, s tem pa se je smiselno opredelilo tudi do ostalih izvidov in mnenj v spisu, pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve nista vprašljivi. Zato ne gre za kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Procesne kršitve sodišče tudi ne zagreši, če se v sodbi ne opredeli prav do vseh izvedenih dokazov. Opredeliti se mora le do za sprejeto odločitev relevantnih dejstev, kar pomeni do dokazov, ki so sodišče pripeljala do spoznanja, da posamezno za odločitev relevantno dejstvo obstoji ali ne. Do vseh teh dokazov pa se je prvo sodišče opredelilo.

22. Izvedensko mnenje P. je sodišče prve stopnje povzelo pravilno. Pač pa pritožba poudarja zgolj posamezne izseke mnenja in jih interpretira, ne da bi upoštevalo celoto – trditve in dokaze, ki gledano v kontekstu, posamezne s strani tožeče stranke poudarjene stavke izvedenca pokažejo v drugi luči. Na tak način pritožba ne more omajati pravilnega zaključka prvega sodišča, da se lahko vsak povprečen človek hitro nauči postopka iztiskanja seča. Za to delo in enako velja za menjavanje plenic (slednje je splošno znano), ni potrebna posebna strokovna izobrazba ali dolgoletne izkušnje. Tudi pri teh dveh opravilih gre le za fizično pomoč, ki jo je potrebno drugemu tožniku ves čas nuditi. Ni objektivno utemeljenega razloga, da te pomoči ne bi opravljal nekdo, ki ustreza razpisnim pogojem za delovno mesto spremljevalca za fizično pomoč gibalno oviranemu otroku. Da ni razloga, da bi to pomoč drugemu tožniku lahko nudila le prva tožnica, je prepričljivo obrazložila izvedenka M. Ž., kateri je prvo sodišče utemeljeno v celoti sledilo. Ni namreč razlogov za njeno izločitev (že obrazloženo), izdelano mnenje je strokovno utemeljeno, njegovo prepričljivost pa je izvedenka še podkrepila, ko je bila zaslišana. Tudi višje sodišče v pravilnost njenih ugotovitev ne dvomi.

23. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati, da bi se morala odločba o usmeritvi glede spremljevalca glasiti drugače, kot so se odločbe, ki jih je izdajala prvotožena stranka, vendar zaradi pritožb tožnice vse do ponovnega prešolanja tožnika niso postale pravnomočne. V vseh sicer nepravnomočnih odločbah je bila drugotožniku priznana pravica do spremljevalca z vsebino, kakršna mu gre. Glede na 10. člen ZUOPP prvotožena stranka v odločbi o usmeritvi (24. člen ZUOPP), ni imela podlage za priznanje pravice do spremljevalca drugemu tožniku z drugačno vsebino. Ker prva tožnica ni dokazala, da bi morala biti odločba o usmeritvi za drugega tožnika za šolanje pri drugotoženi stranki izdana s tako vsebino, da bi omogočala, da bi prav ona postala spremljevalka drugega tožnika, protipravno ravnanje (dejstvo, da ves čas šolanja drugega tožnika pri drugotoženi stranki ni bila izdana pravnomočna odločba o usmeritvi) ni vzrok za tožničino škodo. Odškodninske odgovornosti prvotožene stranke zato ni.

24. Drugotoženi stranki protipravnega ravnanja ni mogoče očitati. Kot je zapisalo že prvostopenjsko sodišče, je šele po pravnomočnosti odločbe o usmeritvi osnovna šola, na podlagi 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in 15. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, dolžna poskrbeti za zaposlitev osebe, ki opravlja delo spremljevalca. S pravnomočno odločbo o usmeritvi pa drugotožena stranka ni razpolagala. Kljub temu, da mu pravice, ki mu gredo, pravno formalno niso bile priznane, je drugemu tožniku omogočila šolanje. Ker ni mogla zaposliti spremljevalca, je ves čas dopuščala, da je to delo opravljala prva tožnica. To pritožba na več mestih izrecno priznava (gl. zadnji odstavek na 8. strani pritožbe, večkrat na strani 9 pritožbe, stran 12 zgoraj).

25. Za razsojo o škodi, ki jo vtožuje prvotožeča stranka, je relevantna le pravica drugega tožnika do spremljevalca, ne pa ali so bile odločbe pravilne glede zagotovitve ostalih pravic. Odločbe o usmeritvi določajo pravice otrokom s posebnimi potrebami, ne njihovim staršem. Da je oseba, ki opravlja delo spremljevalca otroka s posebnimi potrebami za to delo plačana, mora biti izbrana na razpisu, katerega se objavi po pravnomočnosti odločbe o usmeritvi. Med nepravočasno izdajo pravnomočne odločbe in vtoževano škodo, bi obstajala vzročna zveza le, če bi tožnica dokazala, da bi bila izbrana na razpisu. Ker tega ni dokazala, njen zahtevek za plačilo premoženjske škode (stroški spremljanja drugega tožnika) ni utemeljen.

Zahtevek prve tožnice iz naslova poslovodstva brez naročila (199. - 201. člen OZ):

26. Zahtevek iz tega naslova pojmovno ni mogoč. Posel, ki ga je opravljala tožnica, je bilo fizično spremljanje šoloobveznega otroka s posebnimi potrebami. Posel države v zvezi s šolanjem otrok s posebnimi potrebami je, da z ustrezno zakonodajo in izdajo odločb poskrbi, da se ima tak otrok možnost izobraževati v njemu prilagojenih pogojih. Posel drugotožene stranke (šola) pa je izobraževati učence. Tožnik se je šolal pri drugotoženi stranki, ni ga poučevala tožnica, pa tudi zakonodaje in na njej utemeljenih odločb o usmeritvi ni sprejela prva tožnica. V tej pravdi obravnavana razmerja niso civilnopravna, pač pa upravnopravna, zato vtoževani zahtevek na pravilih poslovodstva brez naročila ne more biti utemeljen; tožba je v tem delu neodpravljivo nesklepčna.

Zahtevek prve tožnice iz naslova neupravičene obogatitve (197. in 190. člen OZ):

27. Tožeča stranka zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve izrecno utemeljuje na 197. členu OZ. Pod navedeni člen je mogoče subsumirati le primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga (prim. komentar dr. A. Polajnar Pavčnik k 197. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003). Tožeča stranka pa ni plačala nobenega dolga.

28. Po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče preizkusilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), ali je mogoče tožbenemu zahtevku ugoditi na podlagi splošnih pravil o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) ter ugotovilo, da ne. Ker tožnica s toženo stranko ni v civilnopravnem razmerju, z obogatitvenim zahtevkom ne more uspeti. Za vsak prehod premoženja iz javnopravne sfere v zasebno je potrebna pravna podlaga. Brez odločbe tako tožnica od toženk ne more zahtevati plačila za delo spremljevalke; to plačilo bi bilo možno le na odškodninski podlagi.

Tožbeni zahtevek drugega tožnika za plačilo nematerialne škode (26. člen URS v zvezi s 148. členom in prvim odstavkom 131. člena OZ ter 179. člen OZ):

29. Očitki tožeče stranke, da drugotožena stranka ni izvrševala nikakršnih pravic mld. tožnika oziroma ni v celoti skrbela za uresničevanje njegovih potreb, niso utemeljeni. Tožeča stranka sama priznava, da se je tožnik ves čas v vtoževanem obdobju šolal. Očita pa drugotoženi stranki, da ni izdelala individualnega programa zanj, da mu je odvzela podaljšan čas pisanja testov, da ni organizirala prevoza zanj, da je moral prisostvovati pri urah telesne vzgoje in da ni imel pravice do spremljevalca. Drugotožena stranka ni imela zakonske podlage (pravnomočne odločbe o usmeritvi drugega tožnika) za formalno priznanje tožnikovih pravic. Že zato njeno ravnanje ni protipravno. Sicer pa iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki jim drugostopenjsko sodišče pritrjuje, izhaja, da se je drugi tožnik dejansko šolal pri drugotoženi stranki. Dovoljevala je spremstvo prve tožnice, razen krajšega obdobja je tožniku dejansko zagotavljala pravico do podaljšanega pisanja testov, drugi tožnik ni telovadil. Dejansko je bilo šolanje drugega tožnika tako, kot bi bilo, če bi bila izdana pravnomočna odločba o usmeritvi. Da drugotožena stranka ni razpolagala s pravnomočno odločbo, na podlagi katere bi lahko izdelala individualni program za drugega tožnika, je odgovorna prvotožena stranka, zato bi za škodo, ki bi bila posledica te protipravnosti, lahko odgovarjala le prvotožena stranka. Če ne bi bile upoštevane njegove individualne potrebe, se drugi tožnik ne bi mogel šolati. Dejstvo, da mu krajši čas ni bila zagotovljena pravica do podaljšanega pisanja testov, na odločitev nima vpliva, ker mu zaradi tega ni nastala nobena pravno priznana nematerialna škoda. Ves čas šolanja pri drugotoženi stranki je dosegal odličen učni uspeh. Zaradi nepravnomočnosti odločb o usmeritvi ni utrpel nepremoženjske škode.

30. Osebnostne pravice drugega tožnika niso bile kršene. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da naj bi mu bila kršena pravica do individualno prilagojenega izobraževanja (gl. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 9. 3. 2010). To ne drži, saj mu je drugotožena stranka kljub odsotnosti pravnomočne odločbe o usmerjanju dejansko ves čas omogočala šolanje.

31. Sam poseg v osebno sfero fizične osebe še ni podlaga za prisojo denarne satisfakcije. Kršitev mora povzročiti katero izmed v 179. členu OZ naštetih škodnih posledic. Med njimi je tudi strah. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, je afektivni odgovor na nevarno situacijo. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. Da bi utrpel strah, ki je glede na obrazloženo pravno priznan, že iz trditev tožeče stranke ne izhaja. Zaskrbljenost in težavnost šolanja nista pravno priznani škodi. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z ničemer izkazala nastanka posledic, ki bi se kazale v zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika, to je povečanih potrebah in naporih zaradi ravnanj toženk. Te le pavšalno zatrjuje.

Podredni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (26. in 52. člen URS):

32. Kot že pojasnjeno, se je drugi tožnik v vtoževanem obdobju uspešno izobraževal. Pravica do izobraževanja mu ni bila kršena. Povračila škode iz naslova stroškov izobraževanja drugotožnik ne zahteva, to zahteva prva tožnica. Zakonske podlage, ki bi dajala staršem otroka s posebnimi potrebami pravico do plačila za spremljanje takega otroka v šolo in v šoli, ni. Vendar pa to ni v nasprotju niti z 52. členom URS niti s konvencijami in drugimi predpisi. Vsi ti države obvezujejo, da sprejmejo take predpise, da se bodo otroci s posebnimi potrebami lahko izobraževali na njim prilagojen način. To pa je prvotožena stranka storila. Nedopustno je ravnala, ker ni v razumnem času izdala pravnomočne odločbe, za kar pa tožnikoma odškodnina ne gre iz že pojasnjenih razlogov. ZUOPP in na njegovi podlagi izdani predpisi omogočajo tožniku šolanje tako, da se prilagodi njegovim potrebam. Tudi udejanjena je pravica do šolanja bila, saj se je drugotožnik ves čas vtoževanega obdobja uspešno šolal. Da se vse pravice, ki bi mu bile priznane s pravnomočno odločbo, niso ves čas izvrševale (nekaj časa ni imel pravice do podaljšanega pisanja testov), na odločitev ne vpliva, ker zaradi tega drugotožniku ni nastala škoda. Da šolanje drugotožnika ni bilo v celoti financirano iz javnih sredstev (samo šolanje je bilo, ne pa tožničino spremstvo in prevozni stroški tožnika), pa je povzročila tožeča stranka sama, s tem ko, kot je pokazal ta dokazni postopek, neupravičeno ni pristala, da bi drugotožnika spremljal kdo drug, ne pa prva tožnica.

33. V pritožbi tožeče stranke uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. S pritožbo tožeče stranke izpodbijane odločitve so materialnopravno pravilne, pa tudi nobene procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, prvo sodišče ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zavrnilne dele izpodbijane sodbe ter odločitev, da mora tožeča stranka povrniti stroške postopka prvotožene stranke (353. člen ZPP).

O pritožbi tretjetožene stranke:

34. S tem, ko je dosodilo, da je tretjetožena stranka dolžna prvi tožnici povrniti stroške za prevoz drugega tožnika k drugotoženi stranki, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno s 56. členom ZOsn se o načinu prevoza osnovna šola dogovori s starši in lokalno skupnostjo; otroci s posebnimi potrebami pa imajo pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njihovega prebivališča do osnovne šole, če je tako odločeno v odločbi o usmeritvi. Obveznost tretjetožene stranke za plačilo stroškov prevoza drugega tožnika bi glede na določila 56. člena ZOsn nastala, ko bi bilo tako odločeno v pravnomočni odločbi o usmeritvi in bi se na podlagi nje o načinu prevoza dogovorili z osnovno šolo in starši drugega tožnika. Te predpostavke niso bile izpolnjene, saj pravnomočne odločbe o usmeritvi ni bilo, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa je tretjetožena stranka za to, da prva tožnica na lastne stroške vozi drugega tožnika v šolo, izvedela šele, ko je prejela njen odškodninski zahtevek, to je bilo 11. 3. 2008. Priznanje zahtevka iz naslova prevoznih stroškov gre zato lahko prvi tožnici le na odškodninski podlagi.

35. Prvo sodišče je sicer sodilo, kot da gre za odškodnino, vendar pa pri tem ni obrazložilo, kaj v ravnanju tretjetožene stranke, ki jo je obvezalo za plačilo, je protipravno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje takega dejanja tretjetoženi stranki ni mogoče očitati, zato tožbeni zahtevek zoper njo ni utemeljen.

36. Povrnitev prevoznih stroškov je prva tožnica zahtevala tudi od drugotožene stranke. Dela sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo ta tožbeni zahtevek, tožeča stranka ne izpodbija obrazloženo; zgolj v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija točko II. izreka, kjer je zajeta tudi ta odločitev. Zato je ta del prvostopenjske sodbe višje sodišče preizkusilo le v mejah uradoma upoštevnih kršitev. Ugotavlja, da je zaključek prvega sodišča, da šola ni zavezana za plačila stroškov prevoza učencev materialnopravno pravilen, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni.

37. Po obrazloženem je bilo potrebno pritožbi tretjetožene stranke ugoditi ter izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeniti tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo na prvi stopnji dosojenih prevoznih stroškov. Podlago ta takšno odločitev ima višje sodišče v 5. točki 358. člena ZPP.

38. Ker je spremenilo odločitev o glavni stvari v razmerju do tretjetožene stranke, je moralo drugostopenjsko sodišče odločiti o vseh stroških postopka tretjetožene stranke (drugi odstavek 165. člena ZPP), saj je ta po spremembi prvostopenjske sodbe v pravdi uspela in ji mora zato tožeča stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tretjetožene stranke (list. št. 435 spisa) ter skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur.l. RS št. 67/2003; postopek v tej zadevi se je začel, preden je stopil v veljavo Zakon o odvetniški tarifi). Specifikacija odmerjenih stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu in pravilne odmere prvostopenjskega sodišča na strani 36 izpodbijane sodbe. Potrebni pravdni stroški tretjetožene stranke znesejo 2.357,33 EUR. Ker je prvo sodišče o stroških postopka v razmerju med tožečo in tretjetoženo stranko odločilo v točkah VI. in VII. izreka, saj stroškov ni medsebojno pobotalo, je moralo višje sodišče poseči v obe navedeni točki izreka.

39. Ker je uspela s pritožbo, mora tožeča stranka tretjetoženi stranki povrniti tudi potrebne pritožbene stroške. Te je višje sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku na koncu pritožbe, ker ugotavlja, da jih je tretjetožena stranka priglasila skladno z OT. Pritožbeni stroški znesejo 209,98 EUR.

40. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka. Če jih tožeča stranka v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ) od dosojenih prvostopenjskih stroškov. Ker tretjetožena stranka nikjer v pritožbi ni zahtevala dosoje zamudnih obrsti za primer zamude plačila pritožbenih stroškov, pravdno sodišče pa sodi v mejah postavljenih zahtevkov strank (2. člen ZPP), zamudnih obresti od pritožbenih stroškov ni dosodilo.