Jedro

Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.

Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke.

Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 1.500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 10/2014 z dne 26. 9. 2017 obsojenega A. A. spoznalo za krivega pod točko 1 kaznivega dejanja zlorabe pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, pod točko 2 pa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen enega leta in desetih mesecev zapora, za drugo dve leti in štiri mesece zapora in mu na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je X, d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Obsojencu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 10/2014 z dne 26. 8. 2020 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.200,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, ki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Predlagali so tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o tem izrednem pravnem sredstvu.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in v skladu s tem predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Odgovor državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki pa se o njem niso izjavili.

B.

6. Obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navajajo, da bi morali sodišči obsojenčevo ravnanje glede na pravilo uporabe milejšega zakona iz 7. člena KZ-1 presojati v skladu z normativno ureditvijo v noveli KZ-1B. Po tej spremembi ni zadoščalo, da je obdolženec sebi ali drugemu pridobil premoženjsko korist, ampak je bilo predpisano, da mora biti ta protipravna. Po mnenju vložnikov protipravnost premoženjske koristi v konkretni zadevi ni izkazana in bi zato moralo sodišče obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

7. Tako stališče vložnikov je izrazito mehanicistično, saj izhaja samo iz primerjave abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pri čemer pa prezre, da je treba pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeniA. A.Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.

8. V izpodbijani pravnomočni sodbi je ugotovljeno, kolikšno premoženjsko korist je obsojenec s svojim ravnanjem pridobil B. B., tako s prvim kreditom, kot tudi z drugim prek slamnatega kreditojemalca D. D. in da je zaradi tega nastala X premoženjska škoda v enakem znesku. Iz obeh kreditov so bile poplačane tudi izrecno navedene obveznosti gospodarskih družb, v katerih je bil B. B. družbenik, pri čemer pa je šlo za neizterljiva posojila, ki so jih te pravne osebe najele pri X. Da je tako je razvidno tudi iz prvostopenjske sodbe, ko v obrazložitvi pojasnjuje, koliko se je s kreditoma, obravnavanima v tej kazenski zadevi, še povečala izpostavljenost banke.

9. Nižji sodišči sta ugotovili, da je postopek pridobitve kredita, višjega od 500.000,00 EUR, potekal skozi več faz. V začetni je bilo treba pripraviti kreditni predlog, ki ga je nato sopodpisal tudi direktor poslovne mreže oziroma njegov pooblaščenec, nakar je bila zadeva posredovana v odobritev upravi banke. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bil obsojenec dejanski predlagatelj obeh kreditov, ki je naročil in vodil pripravo obeh kreditnih predlogov, opredelil njuno vsebino, komercialisti v poslovalnicah (G. G., H. H., I. I., J. J.) pa so kot obsojenčevi podrejeni zgolj izvršili njegovo naročilo, torej pripravili kreditne predloge, ki so v realnosti pomenili le enostaven, standarden obrazec na zgolj dveh straneh, ki je bil posredovan v sopodpis direktorju poslovne mreže ter nato v potrditev upravi gospodarske družbe.

10. Vložniki navajajo, da opis kaznivega dejanja ni sklepčen in s tem merijo na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje nikakršnega pooblastila, ki bi bilo dano obsojencu za vodenje gospodarske dejavnosti. Na enak očitek v pritožbi je odgovorilo že višje sodišče, ko je navedlo, da je imel obsojenec glede na samo funkcijo, kot direktor podružnice G. in K. v X, d. d. nedvomno vodstveni položaj in je bil že na podlagi funkcije pooblaščen za vodenje in nadzor poslovanja podružnice. Navedba o obsojenčevem vodstvenem položaju v opisu kaznivih dejanj zadostuje, v obrazložitvi pravnomočne pa je pojasnjeno, da je bila obsojenčeva funkcija vodenje in poslovanje podružnice, za kar je imel splošno pooblastilo, v okviru katerega je bila njegova naloga tudi priprava kreditnih predlogov preko poslovalnic, ki so sodile pod okrilje navedene podružnice, prav tako pa tudi za sklepanje pravnih poslov - kreditnih pogodb, s katerimi je razpolagal s premoženjem banke.

11. Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, še posebej tesno z B. B., določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke. Zato vložniki ne morejo uspeti z navedbami, da obsojenec ni imel lastnosti, ki je pri storitvi teh kaznivih dejanja, ki spadajo med delicta propria, nujna.

12. Kolikor pa si zagovorniki prizadevajo prikazati, da obsojenca razbremenjuje kazenske odgovornosti poznejši sopodpis direktorja poslovne mreže L. L. in njegovega pooblaščenca K. K. ter da je kredita v končni fazi odobrila uprava banke, jim ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz pravnomočne sodbe tem ni bila predložena celotna dokumentacija, tako da niso bili seznanjeni s pravo vrednostjo nepremičnin, s tem pa so bili v tem pogledu zavedeni, kar pa obsojenca, ki je imel odločilno vlogo pri posredovanju neresničnih podatkov v obeh predlogih, nato pa je po odobritvi obeh kreditov, pogodbi tudi podpisal, v skladu z ustaljeno sodno prakso ne more razbremeniti kazenske odgovornosti.

13. Zaradi boljše preglednosti je treba izpostaviti naslednje značilnosti, skupne za oba posla, ki kažejo, da je izpodbijana pravnomočna sodba zakonita. Po ugotovitvah sodišče je obsojenec: ‒ naročil, naj njegovi podrejeni uredijo vse kar je potrebno v zvezi s tema kreditoma, pri čemer je potekala med njim in zgoraj navedenimi v zvezi z urejanjem kreditov sprotna živahna komunikacija; ‒ opravila v zvezi z odobritvijo obeh kreditov premišljeno zaupal dvema različnima poslovalnicama; ‒ bil seznanjen s stanjem obeh nepremičnin, na katerih je banka pridobila hipoteko, in vedel, da je šlo na njih za starejše objekte, čeprav je bila v mnenjih obeh cenilcev vrednost ocenjena kot da gre za novogradnjo; ‒ ostal gluh na opozorila H. H. in I. I., ki sta izražala skepso glede vrednosti nepremičnin, pa tudi možnosti novogradnje na njih, pa tudi glede vračila kreditov; ‒ vedel, da bodo podrejeni glede na to, da je šlo v banki za jasno strukturirane hirarhične odnose, sledili njegovim usmeritvam; ‒ seznanjen s cenama v kupoprodajnih pogodbah, ki nista bili starejši od enega leta in bi jih po notranjih bančnih pravilih morali upoštevati pri oceni vrednosti nepremičnin, ki so bile bistveno nižje od tistih v mnenjih cenilcev; ‒ vedel, da iz mnenj cenilcev izhajalo, da sta na obeh nepremičninah novogradnji, kar pa ni bilo res; ‒ pri kreditnih predlogih, pri katerih je tvorno sodeloval in oblikoval njihovo vsebino, ni upošteval, da je mogoče premostitveni hipotekarni kredit odobriti le za nakup in gradnjo stanovanjske nepremičnine, pri čemer se hipoteka ustanovi na nepremičnini, ki jo kreditojemalec že ima v lasti in jo potem v roku, v katerem mora vrniti kredit proda in s tem izpolni svojo obveznost do banke; ‒ v zvezi z odobritvijo kredita D. D., kot slamnatemu kreditojemalcu za B. B., v medsebojnih dogovorih že konec meseca avgusta 2008 B. B. utrdil v prepričanju, da mu bo uredil kredit za nakup nepremičnine, saj se v nasprotnem B. B. že v tem času ne bi dogovoril z O. O., da kot pooblaščenec družbe A. kupi nepremičnino od P. P., kateri pa je bila kupoprodajna cena nakazana v januarju 2009, torej po odobritvi kredita v mesecu decembru 2008; ‒ vedel kakšno razmerje mora biti z vidika kakovostnega zavarovanja podano med vrednostjo nepremičnine in odobrenega kredita ; ‒ vedel, da sta bila B. B. in D. D. prezadolžena in kreditno nesposobna ter da nista razpolagala s sredstvi, ki bi jih investirala v novogradnjo(i) in da tudi nobenih resnih projektov v tem pogledu ni bilo; ‒ da je šlo za nov, sui generis bančni produkt, kjer je celotno tveganje brez kakršnihkoli varovalnih mehanizmov nosila banka; ‒ v postopku poskušal prikazati, da B. B., ki je stal tudi v ozadju drugega kredita, pozna le bežno, da je šlo za stranko kot vsako drugo, vendar pa je iz prvostopenjske sodbe razvidno, predvsem iz povzetka izpovedb prič C. C. in E. E., ki sta slišala pogovor med obsojencem in B. B., da sta si bila ta blizu, pri čemer pa, da je B. B., ki je dolgoval C. C. 325.000,00 EUR, povedal, da ni treba skrbeti, ker mu bo A. A. "zrihtal" kredit, pri čemer je C. C. B. B. posredoval tudi podatke, na podlagi katerih je ta v podružnici, kjer je bil direktor A. A., tudi preveril B. B. trditve o obeh kreditih; ‒ imel pogoste stike z F. F., B. B. šoferjem, tudi poslovne, nenazadnje pa je bil F. F. tudi pritegnjen v ogled nepremičnin na avstrijskem, na prošnjo A. A. je v banko prinesel je tudi cenitev nepremičnin, sicer pa naj bi imela tudi številne druge posle, kar je v prvostopenjski sodbi natančno obrazloženo; ‒ ne oziraje se na navedene okoliščine, storil vse, da sta bila kredita odobrena, čeprav je vedel, da ju kreditojemalca ne bosta mogla vrniti, pri čemer je bil del obeh kreditov tudi nenamensko porabljen, saj je šlo za dvige, v prvem primeru okrog 72.000,00 EUR, v drugem pa 250.000,00 EUR, ki naj bi ju kreditojemalca porabila za neugotovljene namene.

14. Predstavitev celotne slike je nujna, saj se na ta način mozaik storitve kaznivih dejanj v celoti sestavi. Vložniki pa v zahtevi jemljejo iz konteksta dele izpovedb prič in navajajo okoliščine, ki niso odločilnega pomena, s katerimi si prizadevajo spodnesti predvsem drugostopenjsko sodbo. Vendar je treba ugotoviti, da se ta razhajanja ne nanašajo na odločilna dejstva in je zato tudi s tega vidika izpodbijana sodba zakonita.

15. Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Tako navajajo, da ne drži, da bi G. G. izpovedala, da jo je poklical obsojenec in ji povedal, da bo prišel do nje B. B. in naj mu uredi kredit. Taka navedba v esencialnem delu ne odstopa od izpovedbe omenjene priče, da sta se o kreditu predhodno dogovorila A. A. in B. B. ter da ji je to nato prenesla M. M. (list. št. 1069). Prav tako ni nobene protispisnosti v sklicevanju drugostopenjskega sodišča na izpovedbo priče H. H., ki da je potrdila navedbe priče G. G., saj je ta izpovedala, da je G. G. šla gor k direktorju in da so se o kreditu skupaj pogovarjali (list. št. 1138). Tudi ko se sklicujejo na izpovedbi prič I. I. in J. J., vložniki navajajo le dele njunih izpovedb, iztrgane iz celote, nato pa navajajo, kaj sta ti dve priči povedali, pa sodišče tega ni upoštevalo, s čimer po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Kot je razvidno iz argumentacije sodišč, pri I. I. ni bil poudarek na njegovi govorici telesa med zaslišanjem, ampak v tem, da je potrdil svojo navedbo v preiskavi, da ga je približno dva meseca pred sklenitvijo kreditne pogodbe poklical obsojenec in mu naročil, naj pripravi vse potrebno za postopek odobritve kredita na ime D. D. v višini 1,45 milijona evrov in da se bo v zvezi s tem kreditom v poslovalnici oglasil B. B. (točka 63 sodbe sodišča prve stopnje). Kolikor pa vložniki problematizirajo povzetek izpovedbe priče M. M., ki je ta opisovala stike med obsojencem in B. B. in da ni povedala, da sta oba kreditojemalca prišla na banko preko obsojenca, pa je treba izpostaviti, da ta okoliščina v luči ugotovitev, ki izhajajo iz izpovedb C. C. in E. E., ki sta sledeč izpodbijani pravnomočni sodbi jasno osvetlila ozadje razmerja med obsojencem in B. B., popolnoma zbledi. Povzemanje izpovedbe priče M. M., zato nikakor ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Z navedbami, da obsojencu ni dokazan obarvani naklep, da ni niti enega dokaza, da bi bil obsojenec seznanjen z vsemi podrobnostmi kreditov, ki jih ni niti pripravljal niti urejal, temveč je samo nadziral njihovo izvedbo, da nobena priča ni potrdila, da je obsojenec od svojih podrejenih zahteval naj v pogodbe vnesejo fiktivno vrednost, da nobena od prič ni izpovedala, da bančni uslužbenci zaradi hierarhije niso mogli nasprotovati direktorju, ter da v primeru, da je ta ukazal, naj se nekaj naredi, se mu bančni uslužbenci niso upali nasprotovati, da je iskustveno nesprejemljivo, da je H. H., na dan, ko je bil kredit B. B. na upravi že odobren, obsojencu natančno predočila vsebino cenilnega mnenja, kar da je že samo po sebi nelogično, vložniki po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno problematizirati. Tudi kolikor vložniki poudarjajo, da obsojenec L. L. in K. K. pa tudi upravi banke ni ničesar zamolčal, saj so jim bili na voljo vsi podatki, po vsebini prav tako ugovarjajo v pravnomočni sodbi ugotovljenemu dejanskemu stanju. V zvezi s temi navedbami je treba še enkrat izpostaviti, da je odločilnega pomena, kar je določno zapisalo tudi sodišče druge stopnje, da obsojenca morebitna premajhna skrbnost sopodpisnikov oziroma uprave, ki je kredita odobrila, ne more razbremeniti kazenske odgovornosti. Obsojenec je bil kot direktor, ki je v končni fazi podpisal obe kreditni pogodbi, glede na svoj položaj in pooblastila, dolžan skrbeti za zakonitost poslovanja. Sicer pa je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je ključni očitek obsojencu, da je preko podrejenih dosegel, da sta v obeh predlogih kreditnih pogodb navedeni odločno previsoki vrednosti obeh nepremičnin, s katerimi sta bila kredita zavarovana, pri čemer pa je vedel, tudi glede na kupoprodajni pogodbi za nepremičnini, da so podatki v predlogu neresnični. S tem pa je zavedel nadaljnje odločevalce. Tudi kolikor vložniki navajajo, kako so se spreminjale vrednosti nepremičnin (str. 17 zahteve), pa s tem po vsebini izpodbijajo dejansko stanje, pri čemer ni mogoče mimo izpovedbe priče O. O., ki je kot pooblaščenec družbe A., po navodilih B. B. kupil nepremičnino od P. P. in jo nato prodal B. B., pri čemer naj bi pri izvedbi teh poslov omenjena avstrijska družba zaslužila 140.000,00 EUR. Vse te navedbe po vsebini ne presegajo izpodbijanja dejanskega stanja. Prav tako ne tiste, s katerimi vložniki popolnoma zanemarjajo celovito presojo v obeh izpodbijanih sodbah in zatrjujejo, da so v obe poslovni odločitvi obsojenca vodili mnenji cenilcev o vrednosti nepremičnin.

16. Prav tako ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vložniki uveljavljajo z navedbami, da je višje sodišče zapisalo, da obsojencu nihče ne očita, da je zahteval spremembo namembnosti kredita, ker da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je zahteval od G. G. (N. N.) in H. H., da kot zaprošeni znesek kredita napišeta 1.100.000,00 EUR, čeprav je B. B. zaprosil za 950.000,00 EUR. V tem delu ni nobenega nasprotja, saj je govora le o višini kredita, ne pa o njegovi namembnosti.

17. Vložniki tudi navajajo, da so navedbe v 17. točki drugostopenjske sodbe v nasprotju z vsebino pritožbe v četrtem odstavku na sedmi strani (list. št. 1388), ker obsojenec ni priznal, da je bil pooblaščen za odobritev teh dveh kreditov. Sodišče druge stopnje je to resda zapisalo, vendar pa je bistvenega pomena navedba, da sprejema oceno v prvostopenjski sodbi, da je bila obsojenčeva naloga v okviru pooblastil priprava kreditnih predlogov preko poslovalnic, ki so bile pod njegovim okriljem. Sicer pa ni dvoma o tem, da obsojenec samostojno kreditov, ki so presegali 500.000,00 EUR, ni bil pooblaščen odobriti.

18. Vložniki tudi navajajo, naj se sodišči (že) odločita ali je bil obsojenec vodilni delavec s pooblastilom in pripravljalec kreditnih predlogov, ali pa je dajal zgolj navodila in prisilil svoje sodelavce, na pripravo kreditnega predloga, saj obsojenec v eni osebi to ni mogel biti. Te dileme, ki jo nakazuje vložnik, pravnomočna sodba sploh ne odpira, saj je sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bil obsojenec dejanski predlagatelj obeh kreditov, ki je naročil in vodil pripravo kreditnega predloga ter določil njegovo vsebino, medtem ko so komercialisti v poslovalnicah, ki so mu bili podrejeni, samo izvršili njegovo naročilo, torej pripravili kreditni predlog, ki v realnosti predstavlja enostaven standarden obrazec na zgolj dveh straneh (točka 30 drugostopenjske sodbe).

19. Kolikor se vložniki sklicujejo na odločitev sodišča v delovnem sporu, v katerem je bilo ugotovljeno, da obsojenec ni kršil delovnih obveznosti, pa je že višje sodišče pravilno odgovorilo, da odločitev v postopku pred delovnim sodiščem, sodišča v kazenskem postopku ne zavezuje in da stališče, da naj bi šlo kar za nekakšen avtomatizem, ki bi narekoval izrek oprostilne sodbe, nedopustno poenostavljajo stvari. Sodišči sta v tem pogledu odločilna dejstva ugotovili na podlagi dokaznega postopka, izvedenega v kazenskem postopku.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati 1.500,00 EUR sodne takse (tarifni številki 7115 in 7152 Taksne tarife).

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.