Jedro

Soglasje (odobritev) uprave, ki temelji na pomanjkanju informacij in preslepitvi oziroma zamolčanju ključnih dejstev s strani obtoženca o tem, da je posel za oškodovano pravno osebo škodljiv, ni iskreno, zato nima dejanske veljave in ne more ekskulpirati obtoženca, ki je naklepno ravnal protipravno in povsem netransparentno. Četudi bi bilo moč članom uprave očitati premajhno skrbnost in je to lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, to ne izključuje obtoženčeve kazenske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati 1.200,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 244. člena KZ in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora, na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1 pa dve leti in štiri mesece zapora, nato pa mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora. Oškodovanko Banko X d.d. (X d.d.) je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili obtoženčevi zagovorniki in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti krivde in mu povrne vse stroške postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec A. A. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki pritožbi v celoti nasprotuje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je pritožba obsežna in se mestoma ponavlja, jo bo pritožbeno sodišče obravnavalo po vsebinskih sklopih. Poleg tega se pritožbeno sodišče, zaradi obširnosti zadeve, na več mestih v celoti sklicuje na povsem pravilno obrazložitev prvostopenjske sodbe, skladno z ustaljenimi standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb.1

6. Pritožbeno sodišče opozarja, da pritožba pogosto pod videzom absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja zgolj pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in izraža nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Pritožba povzema obrazložitev izpodbijane sodbe iz posameznih točk in zatrjuje, da so dokazni zaključki nepravilni ter da sodba o nekih odločilnih dejstvih nima razlogov, kar pa ne drži. 7. Pritožbeno sodišče zato najprej kot povsem neutemeljene zavrača pritožbene očitke, da se je prvostopenjsko sodišče pri dokazni oceni poslužilo „nedopustne spekulacije“. Pri ocenjevanju dokazov sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila, temveč velja načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), kar pomeni, da sodišče po prostem preudarku oceni dokazno vrednost vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Zahteva se le, da je takšna dokazna ocena v skladu z logično in psihološko analizo; torej mora biti življenjsko-logično in izkustveno sprejemljiva (strokovna in prepričljiva) ter v sodbi tudi razumljivo in prepričljivo obrazložena, da jo je mogoče preveriti.2 Prvostopenjsko sodišče po mnenju pritožbenega sodišča ni postopalo špekulativno, temveč je uporabilo strokovno-izkustveno sklepanje in življenjsko logiko ter tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilne, utemeljene zaključke, ki jih je prepričljivo, podrobno in korektno obrazložilo. Pri tem se je oprlo tako na personalne, kot tudi na materialne dokaze. Nasprotno od pritožbenega očitka, da se prvostopenjska sodba ne opira na listinske dokaze – pri čemer niti ne pojasni, na katere konkretno –, se namreč prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pogosto sklicuje na listine, denimo v točkah 11. -14. in 28.-232. in 33.-34. ter v točkah 40.-48. in 55.-57. ter 67.-68., in drugih.

8. Pritožniki absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidijo v tem, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, da je obramba v spis vložila zapisnike zaslišanj iz delovnega postopka. Dokaz z branjem zapisnikov je bil izveden (narok za glavno obravnavo dne 25.8.2017, l. št. 1270), vendar jih sodba ni posebej navajala oziroma se je do njih posredno opredelila pri oceni ostalih dokazov iz delovnega postopka (sodbe delovnih sodišč), kar bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. Predvsem pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ocenjevalo verodostojnost v kazenskem postopku zaslišanih prič, bančnih uslužbencev, v povezavi z zagovorom, izpovedbami drugih prič in listinskimi dokazi.

9. Pritožba navaja tudi, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do zaključne besede obrambe, da so si elektronska sporočila med pripravo kreditnih predlogov večinoma izmenjevali obtoženčevi podrejeni, do obtoženca pa sploh niso prišla. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se prvostopenjsko sodišče ni dolžno opredeliti do končnih besed, saj slednje predstavljajo stališča strank in niso dokazno sredstvo. Prvostopenjsko sodišče pa se je ustrezno opredelilo do vseh dokazov in ugovorov obrambe ter vseh odločilnih dejstev – tudi v zvezi s tem, da je komunikacija potekala posredno, po posamičnih nivojih, skladno s hierarhično organizacijo v banki, kakor bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega, katere notranje pravne akte je obtoženec kršil, saj je v 111. in 115. točki izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče jasno obrazložilo, da je priročnik Odobravanje naložb fizičnim osebam – zavarovanje z zastavo nepremičnine z dne 10.6.2008 (v nadaljevanju: Priročnik)3 veljal tudi za kredite, ki so predstavljali odstop od redne ponudbe, pa ga obtoženec, kot dejanski predlagatelj kredita, ni upošteval. 11. Do preostalih zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev kazenskega postopka, ki, kot pojasnjeno, po svoji vsebini dejansko predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, se bo pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju opredelilo v posamičnih sklopih, ko bo v nadaljevanju obravnavalo ugotovljeno dejansko stanje.

VODSTVENI ALI NADZORSTVENI POLOŽAJ TER OBTOŽENČEVA VLOGA PRI ODOBRAVANJU KRITIČNIH KREDITOV Glede uporabe milejšega zakona in vodstvenega ali nadzorstvenega položaja na splošno

12. Pritožba trdi, da obtoženec ni imel vodstvenega položaja, zato je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona (2. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), ker je pri sojenju uporabilo napačen zakon. Pravilna uporaba zakona pa je vselej vezana na poprej pravilno ugotovljeno dejansko stanje,4 zato navedena pritožbena razloga pritožbeno sodišče v tem razdelku obravnava skupaj.

13. Obtožencu pod I. točko izreka sodbe očitano kaznivo dejanje je bilo izvršeno v času od 23.4.2008 do 18.7.2008, torej v času veljavnosti KZ, kaznivo dejanje pod točko II. izreka sodb je bilo izvršeno v obdobju od avgusta 2008 do 19.12.2008, torej v času veljavnosti KZ-1. Sodba je bila izrečena dne 26.9.2017, v času veljavnosti KZ-1E, in se je torej zakon po izvršitvi vsakega od obtožencu očitanih kaznivih dejanj pa do končne sodne odločitve večkrat spremenil. 3. člen KZ in 7. člen KZ-1 pa enako določata, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, pa se uporablja zakon, ki je za storilca milejši. 14. Pritožniki navajajo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za obtoženca glede obeh očitanih mu kaznivih dejanj uporabiti KZ-1B (pravilno KZ-1A) kot milejši zakon, saj je novela KZ-1 v 240. členu z naslovom „Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti“ kot dodaten zakonski znak določala, da to kaznivo dejanje kot pravi delictum proprium5 stori, „Kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ...“, medtem ko je KZ, pa tudi vse kasnejše novele KZ-1, krog storilcev tega kaznivega dejanja zarisal zgolj z uporabo dikcije „Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ...“.

15. Zahteva po t.i. vodstvenem ali nadzorstvenem položaju storilca kot dodatni znak kaznivega dejanja še dodatno oži krog storilcev, pri čemer mora tožilstvo seveda dokazati tudi ta dodatni zakonski znak. Zato je načeloma zgoraj opisana norma 240. člena KZ-1A dejansko milejša za storilce, za katere vodstveni oz. nadzorstveni položaj ni izkazan.6

16. Sodna praksa vodenje oziroma nadzor gospodarske dejavnosti, v skladu z določbo 240. člena KZ-1A, opredeljuje kot vodenje in sodelovanje pri upravljanju in poslovodstvu gospodarske dejavnosti, in se nanaša na razmerje zaupanja glede razpolaganja, upravljanja ali vodenja. Povedano drugače, vodenje ali nadzor gospodarske dejavnosti zajema vse aktivnosti, ki pomenijo sprejemanje poslovnih odločitev, sklepanje poslov ter upravljanje in razpolaganje s premoženjem družbe.7 240. člen KZ-1A je blanketna določba, zato je potrebno upoštevati tudi relevantne predpise s področja gospodarskega prava. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) razlikuje med dejavnostjo gospodarskih družb, kot jo opredeljuje 6. člen ZGD-1, in vodenjem poslov (poslovodstvom), za katerega je v 10. členu ZGD-1 določeno, da so to organi ali osebe, ki so pooblaščeni, da vodijo posle.8 Vodenje oziroma nadzorstvo ni pridržano le lastnikom kapitala, upravam družbe ter nadzornim svetom. V praksi je predmet zlorabe res najpogosteje položaj pripadnikov t.i. managementa. Vendar se področja zlorabe ne nanašajo le na položaj storilca, ampak tudi na dano zaupanje kot alternativno obliko zlorabe, ki ne izhaja iz položaja oziroma vanj ni vključena, temveč izhaja iz posebnega pooblastila (de facto vodilni položaj). Storilci, ki zlorabijo s pooblastilom posebej dano zaupanje za vodenje ali nadzor, so tako izenačeni s storilci, ki zlorabijo splošni vodstveni ali nadzorstveni položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktov družbe.9

17. V zvezi z obtoženčevim položajem je prvostopenjsko sodišče v točkah 169-175 izpodbijane sodbe tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je imel obtoženec že glede na samo funkcijo oziroma naziv v X d.d. nedvomno vodstveni položaj. Obtoženec je v X d.d. zasedal mesto direktorja Podružnice ...: njegova funkcija je bila vodenje in nadzor poslovanja podružnice, za kar je imel splošno pooblastilo (kar izrecno priznavajo tudi pritožniki – četrti odstavek na 7. strani pritožbe), v tem okviru pa je bila njegova naloga priprava kreditnih predlogov preko poslovalnic, ki so bile pod njegovim okriljem (110. točka izpodbijane sodbe) ter sklepanje pravnih poslov – kreditnih pogodb, preko katerih je razpolagal s premoženjem X d.d. 18. Sodišče prve stopnje tako nikakor ni zmotno ugotovilo, da je bil obtoženi pooblaščeni predlagatelj kreditov. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v tem delu sodbeni razlogi tudi niso sami s seboj v nasprotju, pa čeprav prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da so fizično kreditni predlog pripravljali obtoženčevi podrejeni.

19. Kakor bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, je imel namreč obtoženec v konkretnem primeru tudi de facto vodilni položaj (128. točka izpodbijane sodbe).

20. Dejanska vloga obtoženca pri pripravi spornih kreditov je del dejanskega stanja, ki ga je preko ocene dokazov ugotavljalo prvostopenjsko sodišče. Nestrinjanje pritožnikov z razlogi iz 38. točke izpodbijane sodbe, da je obtoženec naročil pripravo kritičnih kreditnih predlogov ter da je bil obtoženec pooblaščeni predlagatelj kredita, tako ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. 21. Pritožba sicer izpostavlja določene izjave prič, ki bodo konkretneje predstavljene v nadaljevanju, vendar so iztrgane iz konteksta in povsem napačno tolmačene. Ob tem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sicer, kakor je izpostavilo tudi prvostopenjsko sodišče v 128. točki izpodbijane sodbe, iz izpovedb zaposlenih na X d.d., podanih v različnih fazah postopka razvidno ne samo, da je s potekom časa pričam slabel spomin, temveč je očitno razvidna tudi določena zadržanost prič, zlasti v kasnejših fazah postopka, ki pa jo gre tudi po oceni pritožbenega sodišča pripisati strogi hierarhiji znotraj X d.d., o kateri so izpovedovale priče (C. C. str. 37 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 17.3.2017; D. D. (zdaj D. D.), str. 24 prepisa z dne 17.3.2017; E. E., str. 11 prepisa z dne 11.4.2017) in ki jo je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (160.-161. točka izpodbijane sodbe). Tovrstna odstopanja med izpovedbami prič tekom postopka, ki so sicer običajen pojav, so predmet dokazne ocene.

Priprava kreditnega predloga

22. Pritožba neutemeljeno trdi, da so zaslišane priče – obtoženčevi podrejeni potrdili obtoženčev zagovor, da jim ni dajal nobenih navodil glede spornih kreditov oziroma, da jim obtoženec ni naročil priprave kreditnih predlogov.

23. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da so vsi obtoženčevi podrejeni skladno izpovedali, da je obtoženec dejansko naročil in vodil pripravo kreditnega predloga. Takšnega zaključka v ničemer ne omaje pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je pri pripravi sodelovalo več oseb ter da zaposleni niso komunicirali neposredno z obtožencem (direktorjem) – zaradi stroge hierarhije je namreč komunikacija potekala posredno, po posamičnih nivojih (E. E., 11. stran prepisa z dne 11.4.2017).

24. Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da je bil obtoženec tisti, ki je v konkretnem primeru vzpostavil prvi kontakt z F. F. in G. G. ter stranki nato „poslal“ k svojim podrejenim, za pripravo kreditnega predloga. Priča H. H., namestnica direktorja, je pojasnila, da sta oba kreditojemalca prišla na banko preko obtoženca, ki ju je poznal (32. stran prepisa z dne 11.4.2017), to pa so potrdile tudi vse ostale zaslišane priče. Tako je priča D. D. (zdaj D. D.) v zvezi s kreditom za 1.1 mio EUR danim F. F. povedala, da jo je poklical obtoženec in ji povedal, da bo prišel do nje F. F. in naj mu uredi kredit (to potrdi tudi priča I. I., 28. stran prepisa z dne 17.3.2017); podobno pa je glede kredita za 1.6 mio EUR, danega G. G., priča E. E. povedal, da ga je prav tako poklical obtoženec in mu naročil, naj uredi kredit za G. G. in da se bo pri njem oglasil F. F. (9. stran prepisa z dne 11.4.2017; to potrdi tudi E. E. nadrejena, J. J., 25. stran prepisa). Priča J. J. je povedala še, da se je F. F. redno oglašal pri obtožencu in so pogovori večinoma potekali tam, sama pa kontaktov niti s G. G. niti z F. F. ni imela. Pri pripravi kreditnega predloga sta sodelovala tudi obtoženec in njegova namestnica, saj sta imela onadva največ informacij o tem kreditu (27. stran prepisa z dne 11.4.2017 ).

25. Priče so skladno pojasnile tudi, da se je obtoženec kot direktor odločil, da se bosta kredita odobrila (I. I., 29. stran prepisa z dne 17.3.2017) in katera cenitev bo podlaga za oceno vrednosti nepremičnine (priča D. D., 26. stran prepisa z dne 17.3.2017), ter da se je o vsebini kreditne pogodbe, torej o višini, pogojih in tipu kredita s kreditojemalcem v celoti (in izključno) dogovoril obtoženec (priča D. D., 23. stran prepisa z dne 17.3.2017; priča I. I., 20. stran prepisa z dne 17.3.2017; priča E. E., 21. stran prepisa zvočnega zapisa o zaslišanju priče z dne 9.2.2015) ter celo posredoval vse podatke in dokumentacijo (priča J. J., 27. in 29. stran prepisa z dne 11.4.2017).

26. Priča J. J. je povedala, da je obtoženec dal vsa vsebinska navodila za pripravo kredita G. G., ker je obtoženec zadevo bolj poznal in da je čutila direktorjevo pričakovanje, da se kredit tudi dejansko uredi (29.-30. stran prepisa z dne 11.4.2017). Priča I. I. pa je izrecno navedla, da je bilo treba, če je direktor nekaj naročil, to tudi izvršiti in je to dojemala kot nekakšno prisilo, saj jim je obtoženec naročil, naj „speljejo“ kredit v višini 1.1. mio EUR za F. F. (33.-34. stran prepisa na z dne 17.3.2017), izrecno pa je navedla tudi, da je direktor nanje pritiskal, naj kredit F. F. priskrbijo čim prej (21.-22. stran prepisa).

27. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo priči D. D. (zdaj D. D.) – sodišče ji namreč je sledilo. Čeprav pritožba pravilno izpostavlja, da je priča D. D. (zdaj D. D.) res izpovedala, da obtoženec nad njo ni neposredno vršil izrecnega pritiska, je prvostopenjsko sodišče v 128. in 161. točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bila v banki vzpostavljena stroga hierarhija in pojasnilo, da je že poziv nadrejenega „punce, naredite“ zadostoval, da so obtoženčevi podrejeni to razumeli kot „ukaz“, da je dejansko potrebno storiti vse potrebno, da bo kredit podeljen, saj sta to potrdili tudi priči I. I. in J. J., kot povzeto zgoraj. Poleg tega je obtoženec ignoriral opozorila uslužbenk I. I. in D. D. (elektronsko sporočilo z dne 15.7.2008, priloga A1 262-263) v zvezi z vrednostjo nepremičnine, dane v zavarovanje za kredit F. F., kar dodatno priča o tem, da podrejeni niso imeli nikakršnega vpliva na odločitve obtoženca in niso imeli možnosti nasprotovati njegovim navodilom.

28. Pritožbena sklicevanja na izpoved priče E. E., da mu obtoženec ni naročil, naj kreditni predlog opre na cenitveno poročilo K. K., so posledica dejstva, da je bil kredit zavarovan z nepremičnino, zato je bilo potrebno navesti vrednost zavarovanja, ta pa je izhajala iz cenilnega mnenja K. K. kot edine cenitve, ki se je (v primeru kredita G. G.) nahajala v kreditni mapi. Osrednji očitek obtožencu pa leži v tem, da se je zavedal, da je ta cenitev nepravilna, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

29. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede priče E. E. (130. točka izpodbijane sodbe), ki je tekom postopka najbolj izrazito „omilila“ svojo izpovedbo, poleg tega pa je pritožbeno sodišče opazilo, da iz zapisnikov izhaja, da so se priči pogosto tresle noge, kadar mu je bilo postavljeno vprašanje, ki bi bilo za obtoženca potencialno obremenilno. Predvsem pa je bila izpovedba priče E. E. v delih, v katerih se je razhajala od izpovedbe G. G., ovržena tako z izpovedbo njegove nadrejene, J. J., kot s prepričljivo izpovedbo G. G. Slednji je ves čas med postopkom izpovedoval skladno in prepričljivo ter odločno, njegovo verzijo dogajanja pa sta potrdili tudi L. L. in N. N. 30. Pritožbeno sodišče tako brez dvoma zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bil obtoženec dejanski predlagatelj obeh kreditov, ki je naročil in vodil pripravo kreditnega predloga ter določil njegovo vsebino, medtem ko so komercialisti v poslovalnicah – obtoženčevi podrejeni zgolj izvršili njegovo naročilo, torej pripravili kreditni predlog, ki v realnosti predstavlja enostaven, standarden obrazec na zgolj dveh straneh.

So-podpis kreditnega predloga

31. Kreditni predlog je nato obtoženec kot osrednji podpisnik sopodpisal s svojim nadrejenim – direktorjem poslovne mreže. Pritožba skuša v tem delu odgovornost prevaliti na obtoženčeva nadrejena – O. O. in C. C., kot sopodpisnika spornih kreditnih predlogov.

32. Vendar je obtoženec sam povedal, da je v banki veljal „Vier Augen Prinzip“, torej da sta morali vsak dokument podpisati dve osebi (7. stran prepisa na z dne 17.3.2017), kar pa seveda ne more avtomatsko pomeniti, da je sopodpis razbremenil obtoženca kot enega od podpisnikov, saj je zavestno in naklepno ravnal protipravno. Kakor sta skladno izpovedala C. C. (glede kredita 1.1. mio EUR, danega F. F.) in O. O. (glede kredita 1.6 mio EUR, danega G. G.), sta sama kot sopodpisnika prejela le podpisno mapo, v kateri se je nahajalo več različnih kreditnih predlogov. Nasprotno od pritožbenih trditev, da so C. C., O. O. in Uprava X imeli ves čas možnost vpogleda v kreditno mapo, v kateri so bili zbrani vsi dokumenti, vključno z več cenitvami in kupoprodajnimi pogodbami, sta O. O. in C. C. kot sopodpisnika kreditnega predloga torej videla zgolj in samo kreditni predlog – enostaven dokument na dveh straneh, v katerem so bili navedeni kreditojemalec, tip in višina kredita, obrestna mera in vrednost zavarovanja ter dejstvo, da ocena vrednosti temelji na cenitvi zapriseženega sodnega cenilca. Nista pa razpolagala s kreditno mapo in pripadajočo dokumentacijo – nista bila torej obveščena, da obstaja več različnih vrednosti v zavarovanje danih nepremičnin, niti nista videla cenitvenih poročil, zato nista mogla presojati njihove vsebine ali kvalitete (37. in 41. stran prepisa z dne 17.3.2017 - C. C.; 15. stran prepisa z dne 11.4.2017 - O. O.). Preverila sta le, ali je kreditni predlog ustrezno sestavljen, torej zlasti, ali obrestna mera ter razmerje med višino kredita in vrednostjo zavarovanja, kakor sta bila navedena na predlogu, ustrezata (38. stran prepisa z dne 17.3.2017 - C. C.). Sicer pa se v zadevo nista poglabljala in sta precej avtomatsko podpisovala kreditne predloge, če so na prvi pogled delovali ustrezno, saj sta zaupala podrejenim službam, da so svoje delo opravile korektno in da so podatki na kreditnih predlogih resnični (37.-38. stran prepisa z dne 17.3.2017 - C. C.; 15.-16. stran prepisa z dne 11.4.2017 - O. O.). C. C. je izrecno poudaril še, da je ob podpisu kreditnega predloga za kredit F. F. le nadomeščal O. O., zato o zadevi resnično ni vedel ničesar in je bil še toliko manj podroben pri pregledu (36. stran prepisa z dne 17.3.2017). Vse navedeno pa velja tudi za člane uprave. V banki je namreč veljalo načelo zaupanja in niti ni bila praksa, da bi se sopodpisnikom kreditnega predloga in članom uprave pred podpisom oziroma pred odobritvijo kreditnega predloga predložila v presojo oziroma v vpogled tudi kreditna mapa.

Odobritev uprave

33. V nadaljevanju je bil kreditni predlog, ki so ga torej po obtoženčevih navodilih pripravili njegovi podrejeni in ki ga je obtoženec kot predlagatelj in glavni podpisnik sopodpisal s svojim nadrejenim, predložen v odobritev Upravi X d.d. 34. Pritožba skuša sodišče prepričati, da je bila uprava tista, ki je sama odobrila sporna kredita in je zato samo uprava odgovorna za posledice. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je navsezadnje obtoženec sam izpovedal, da so kredita „odobrili skupaj“ (5. stran prepisa z dne 17.3.2017), čeprav niti to ne drži. O kreditu namreč uprava in obtoženec niso soodločali, temveč je postopek v celoti vodil obtoženec, uprava pa je podala le svoje soglasje.10 Ni utemeljena pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj za očitani kaznivi dejanji ni odgovorna uprava, saj iz obširne obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote jasno izhaja, v čem je očitek obtožencu, zlasti torej, kakšen kreditni predlog je posredoval upravi in da je imel zgolj obtoženec za dejanja dokazano obarvani naklep.

35. Kot je izpovedal takratni član uprave P. P., je namreč uprava prav tako dobila le kreditni predlog, brez kakršnekoli druge spremljajoče dokumentacije (kot je bila tudi sicer takrat običajna praksa), o predlogu pa je odločala na korespondenčni seji, brez posebne vsebinske predstavitve predloga (42. stran prepisa z dne 11.4.2017). Tudi uprava banke je zaupala odgovornim službam, da so korektno in vestno opravile svoje delo in da so podatki v kreditnem predlogu resnični in zanesljivi, zato je kredit odobrila že, če je bil kreditni predlog ustrezno pripravljen.

36. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču Višjega sodišča v Kopru, ki je v sodbi II Kp 674/2009 z dne 27.3.2014 smiselno pojasnilo, da dajanje soglasja ne šteje za samostojen akt vodenja poslov, saj o takem poslu še vedno odloča drug organ. Če je namreč dano soglasje k protipravnemu ravnanju organa (nezakonitemu ravnanju ali ravnanju v nasprotju z dolžnostjo, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in da varuje poslovno skrivnost družbe – prvi odstavek 263. člena ZGD-1), so za škodo odgovorni člani obeh organov. Oboji pa se lahko ekskulpirajo, če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1) oziroma, da z njihovim ravnanjem niso izpolnjeni elementi kaznivega dejanja.

37. Soglasje (odobritev) uprave, ki temelji na pomanjkanju informacij in preslepitvi oziroma zamolčanju ključnih dejstev s strani obtoženca o tem, da je posel za oškodovano pravno osebo škodljiv, ni iskreno, zato nima dejanske veljave in ne more ekskulpirati obtoženca, ki je naklepno ravnal protipravno in povsem netransparentno.11 Četudi bi bilo torej morda moč članom uprave (pa tudi C. C. in O. O.) očitati premajhno skrbnost in je to lahko podlaga za odškodninsko odgovornost, to ne izključuje obtoženčeve kazenske odgovornosti. Obtoženec je bil tisti, ki je naročil pripravo kreditnega predloga, iz katerega so izhajale neresnične informacije, ter zamolčal relevantna dejstva (glede vrednosti zavarovanja), s tem pa je preslepil tako O. O. oziroma C. C., kot tudi upravo X d.d., da so podpisali kreditna predloga oziroma odobrili sporna kredita v škodo X d.d. 38. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil obtoženec na koncu tisti, ki je po odobritvi uprave (ki ga ni zavezovala, saj, kot pojasnjeno, ni šlo za soodločanje) podpisal kreditni pogodbi, s katerima je kreditojemalcema F. F. in G. G. (kot formalnemu, slamnatemu kreditojemalcu) tudi dejansko dal kredita. Ob podpisu kreditne pogodbe, ki predstavlja sklenitev pravnega posla v imenu in na račun X d.d., je torej zastopal X d.d., ravnal v poslovodni funkciji ter razpolagal s premoženjem banke, saj je na podlagi kreditnih pogodb pravna oseba – banka kreditojemalcema prenesla sredstva.12

39. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je imel obtoženec nedvomno vodstveni položaj in da je ravnal po splošnem pooblastilu, ki ga je zlorabil, pri tem pa je tudi opustil dolžnosti, ki jih je imel po zakonu in po internih aktih banke. Zloraba položaja je namreč podana, kadar posameznik, ki ima pooblastilo ravnati na določen način, pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe to pooblastilo izrabi za dosego določenih ciljev, ki niso v interesu gospodarske entitete, temveč zasledujejo njegove osebne interese ali interese tretjih oseb, v čemer se kaže njegova nezvestoba do družbe.13 V danem primeru je bil obtoženec pobudnik in posredni pripravljalec kreditnega predloga – pri čemer so bili obtoženec in njegovi neposredno podrejeni edine osebe, ki so imele vpogled v celotno relevantno dokumentacijo v kreditni mapi –, prav tako pa je sprejel tudi končno odločitev skleniti kreditno pogodbo, pri tem pa je zasledoval interese tretjih oseb, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

UPORABA MILEJŠEGA ZAKONA IN PROTIPRAVNOST PREMOŽENJSKE KORISTI

40. Pritožniki zmotno navajajo, da se obtožencu očita zloraba z namenom drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist ter da ni podan zakonski znak „protipravnosti“ premoženjske koristi in zato dejanje, za katerega je obtožen, ni kaznivo dejanje.

41. Kakor sta se že večkrat izrekli tako teorija kot sodna praksa je zakonski izraz „protipravna“ pravzaprav odvečen. Vsaka korist, pridobljena s kaznivim dejanjem oziroma kakršnokoli protipravno dejavnostjo, je namreč že sama po sebi protipravna.14 Zato opustitev izraza „protipravna“ ne pomeni dekriminalizacije, temveč gre le za opustitev odvečnega pridevnika, saj protipravnost predstavlja splošni element vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je v zakonu posebej navedena.15 Posledično so pritožbene navedbe, da ima izraz „protipravna“ v povezavi s pridobljeno premoženjsko koristjo poseben pomen, očitno neutemeljene.

OPREDELITEV PRAVE VREDNOSTI V ZAVAROVANJE KREDITA DANIH NEPREMIČNIN V RELEVANTNEM OBDOBJU

42. Pritožba navaja, da je obtoženec postopal v skladu z običajno prakso delovanja v banki, saj so bili nepravi premostitveni krediti – odstop od ponudbe običajni, kar izhaja tudi iz pisma Banke Slovenije in odredbe Banke Slovenije o odpravi kršitev z dne 26.1.2010, v kateri je kot odgovorne označila člane uprave X d.d. (priloga A1, l. št. 98). Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo potrebno tudi pri kreditih, ki so odstopali od redne ponudbe, zagotoviti ustrezno zavarovanje. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je nek poslovni manever navzven, formalno izveden po pravilih ali ustaljeni praksi poslovanja še ne izključuje možnosti, da je prišlo do kaznivega dejanja oziroma zlorabe položaja – tovrstna kazniva dejanja so namreč pogosto spretno zavita v tančico navidez regularnih poslovnih odločitev, njihovo bistvo pa je v netransparentnosti, prikritosti delovanja ter v izrabljanju sistema pravil, ne pa v njegovem popolnemu zanikanju.16

43. Drži sicer, da je bil v banki sistem delovanja nekoliko problematičen in da zgoraj opisano postopanje obtoženca ob pripravi kreditnega predloga samo po sebi ni bilo nič neobičajnega. Tudi P. P. je povedal, da so bili tovrstni krediti, ki so po vsebini odstopali od ponudbe in so bili namenjeni izboljšanju položaja banke, razmeroma običajni (44. stran prepisa z dne 11.4.2017). Prav tako ima pritožba prav, da je priča O. O. potrdil, da je on zahteval spremembo namembnosti kredita, danega G. G., tudi za zapiranje nekaterih drugih, povezanih kreditov (16. stran prepisa z dne 11.4.2017). Sicer pa tega niti prvostopenjsko sodišče ne skuša „naprtiti obtožencu“ in v tem delu sodba tudi ne prihaja sama s seboj v nasprotje, kot neutemeljeno trdi pritožba.

44. Vendar pritožniki neutemeljeno očitajo prvostopenjskemu sodišču, da ni upoštevalo, da sta bila oba kredita označena kot odstop od ponudbe; da tega obtoženec upravi ni prikril; ter da za tovrstne kredite interni akti niso veljali.

45. Prvostopenjsko sodišče ni zanikalo, da sta bila kredita jasno označena kot „odstop od ponudbe“, vendar je v 115. točki ustrezno pojasnilo, da sta v obravnavanem primeru kredita tako močno odstopala od ponudbe, da sta izvotlila bistvo premostitvenih kreditov. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja še, da so interna pravila banke sicer dopuščala odstop od ponudbe, kar pa še ne pomeni, da za takšne „netipske“ kredite interna pravila in določbe Priročnika niso (smiselno) veljala, kakor napačno razlagajo pritožniki. Prvostopenjsko sodišče je v 111. točki izpodbijane sodbe povzelo relevantne določbe omenjenega Priročnika, ki je jasno določal, kako se določi vrednost v zavarovanje dane nepremičnine.

46. Sicer pa je osrednji očitek obtožencu v tem, da je prikril oziroma ni razkril (kot bi bila njegova obveznost), da se v kreditni mapi nahaja več različnih vrednosti nepremičnin ter da cenilni mnenji, na kateri se je opiral kreditni predlog, nista strokovni in zanesljivi. Tako P. P. kot O. O. sta namreč poudarila, da je bila pri odobritvi tovrstnih kreditov daleč najpomembnejša vrednost v zavarovanje dane nepremičnine, pri čemer je P. P. izrecno navedel, da sta bila konkretna kredita za banko dobra pod pogojem, če je bila vrednost v zavarovanje danih nepremičnin res tako visoka, torej če je cenitev odražala pravo vrednost (43. stran prepisa z dne 11.4.2017). Pri tem pritožbeno sodišče dodatno poudarja še, da je priča O. O. izrecno povedal, da bi se, če bi vedel, da obstajata kupoprodajni pogodbi, po katerih je bila nepremičnina, dana v zavarovanje za kredit G. G., prodana za manj kot šestino vrednosti, odločil drugače oziroma kreditnega predloga ne bi podpisal (16. stran prepisa z dne 11.4.2017).

47. Pritožba zatrjuje, da je obtoženi sledil cenilnim mnenjem zapriseženih avstrijskih sodnih cenilcev, kot je bila ustaljena praksa in da se ni zavedal, da cenilna mnenja niso pravilna.

48. Pritožba sicer pravilno navaja, da so zaposleni na banki izpovedali, da so pri opredelitvi vrednosti zavarovanja načeloma zaupali cenitvi pooblaščenega cenilca. Vendar so priče skladno pojasnile tudi, da niti cenitve, niti samega cenilca, niso posebej preverjali. Pritožba tako napačno navaja, da so sporna cenilna mnenja preverili v pravni službi in niso našli nepravilnosti. Priči M. M. in S. S., zaposleni v pravni službi X d.d., sta jasno izpovedali, da pravna služba cenitev vsebinsko ni preverjala, temveč so preverili le, če je nepremičnina morebiti že obremenjena, ipd. (prepis z dne 16.5.2017). Pritožba nadalje zatrjuje, da niti zaslišani odvetnik Š. Š. ni seznanil banke, da je s cenilnim mnenjem cenilca K. K. kaj narobe, kako bi potem to lahko vedel obtoženi. Vendar pritožba ne upošteva, da priča Š. Š. ni delal za X d.d., poleg tega pa je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da kot pravnik ni preverjal ustreznosti cenilnega mnenja oziroma same ocene vrednosti in da tudi sicer pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin niso nikoli sodelovali (17. stran prepisa z dne 16.5.2017). Tudi v tem delu se zato, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti pridružuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča v 120.-122. točki izpodbijane sodbe, da se je pri določitvi vrednosti nepremičnine, dane v zavarovanje kredita, načeloma upoštevala tudi cenitev zapriseženega cenilca, vendar ne gre spregledati tudi vseh drugih konkretnih okoliščin obravnavanih primerov, ki bodo izpostavljene v nadaljevanju.

Glede vrednosti nepremičnine, dane v zavarovanje kredita 1.1 mio EUR kreditojemalcu F. F. 49. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je kreditni predlog opiral na cenitev zapriseženega avstrijskega sodnega cenilca T. T. z dne 8.4.2008, ki je vrednost nepremičnine ocenjevala na 1.600.000,00 EUR. Kot naročnica cenitve je navedena U. U., čeprav je slednja, zaslišana pred sodiščem v Beljaku preko mehanizma mednarodne pravne pomoči, povedala, da nikoli ni naročila cenilnega mnenja in da za cenilca prvič sliši (priloga A1, l. št. 446). Tudi cenilec T. T. je povedal, da mu je cenitev naročil Z. Z., direktor družbe V. V. (priloga A1, l. št. 444). Predvsem pa je v cenitvi jasno opredeljeno, da je narejena za novogradnjo („Neubauveswertes“ - besedo Google Translate prevede v „vrednost nove zgradbe“), torej da gre za hipotetično vrednost, kakršno bi imela nepremičnina, če bi bila povsem nova (čeprav je bila v trenutku cenitve stara več kot 100 let). Pritožbeno sodišče nima nikakršnega dvoma, da je bila ocena vrednosti narejena za novogradnjo (in ne za prenovljeno nepremičnino, kot trdi pritožba), saj je to potrdil tudi sam cenilec, sicer pa to jasno izhaja iz cenitvenega poročila in je bil s tem torej nedvomno seznanjen tudi obtoženec. O. O. je v zvezi s tem povedal, da ni bilo običajno, da bi se kot vrednost vzela vrednost novogradnje (23. stran prepisa z dne 11.4.2017.), kar je navsezadnje tudi povsem logično, saj je za banko pomembna realna, tržna vrednost zavarovanja, kakršna je ob trenutku odobritve kredita, da se bo banka potencialno, če kredit ne bo poplačan (in kreditojemalec denimo ne bo obnovil nepremičnine), lahko poplačala iz zavarovanja.

50. Obtoženec je hkrati razpolagal tudi s cenitvijo cenilca Ž. Ž. z dne 10.6.2008, ki jo je naročil F. F. in ki naj bi odražala prodajno vrednost nepremičnine, ocenjevala pa jo je na 1.372.000,00 EUR. Pritožniki trdijo, da naj bi Ž. Ž. cenitev dokazovala, da je bila nepremičnine dejansko vredna več kot milijon evrov. Vendar je potrebno upoštevati, da se je cenitev Ž. Ž. opirala na cenitev cenilca T. T., ki, kot pojasnjeno zgoraj, ni bila ustrezna. Poleg tega pa dejstvo, da obtoženec kreditnega predloga ni oprl niti na cenitveno poročilo Ž. Ž., še toliko bolj priča o obtoženčevem odločnem namenu izbrati najvišjo cenitev, ki bo najugodnejša za kreditojemalca. Do vseh teh ključnih vprašanj se je izpodbijana sodba izdatno in na ustrezni ravni obrazloženosti opredelila v točkah 11.-14., zlasti pa 116., 120. in 121. 51. Hkrati se je v kreditni mapi nahajala še kupoprodajna pogodba med U. U. in F. F. z dne 27.5.2008, po kateri je bila nepremičnina (le dober mesec po nastanku cenitve T. T.) prodana za 540.000,00 EUR (torej za cca. tretjino ocenjene vrednosti). Pritožba trdi, da prodajna cena iz kupoprodajne pogodbe predstavlja le delno (dokončno) plačilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti iz kupoprodajne pogodbe (l. št. 210), niti iz zemljiškoknjižnega izpiska (l. št. 292-298) ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli delno (dokončno) plačilo, niti da bi bilo več lastnikov, sicer pa je priča U. U. izrecno in odločno povedala, da je nepremičnino prodala za točno tolikšen znesek, kot je naveden v pogodbi in da je točno toliko tudi prejela (l. št. 895). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je izpovedba priče U. U. o prodajni ceni nepremičnine v nasprotju s 14. točko sodbe, posledično pa ni podana absolutna bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

52. Navsezadnje pa si je obtoženec nepremičnino v spremstvu F. F. in A. B. tudi ogledal, z F. F. pa sta si nepremičnino (sicer istega dne, ko je uprava že glasovala o kreditnem predlogu) ogledali tudi komercialistki D. D. (zdaj D. D.) Slednji sta obtoženca v elektronskem sporočilu z dne 15.7.2008 obvestili, da se s cenitvijo ne strinjata, da je zgradba stara 110 let in v zelo slabem stanju, potrebna temeljite prenove, ter da jima je F. F. zaupal, da v zgradbo ne bo vlagal in je ne namerava obnoviti, vsekakor pa ne v roku enega leta, saj da že vnaprej računa na podaljšanje roka zapadlosti kredita (priloga A1, l št. 262-263). Vendar je obtoženec v odgovoru v elektronskem sporočilu v dveh vrsticah njune pomisleke glede vrednosti nepremičnine zavrnil, na opozorila glede F. F. namenov pa se sploh ni odzval. 53. Obtoženec je torej razpolagal z dvema različnima cenitvama in s kupoprodajno pogodbo, poleg tega sta ga njegovi podrejeni (čeprav laično) izrecno opozorili na dvome glede vrednosti nepremičnine, pa je obtoženec kljub temu vztrajal, da se kot vrednost nepremičnine vzame najvišja ocenjena vrednost, vedoč, da predstavlja neko hipotetično vrednost, in ne tržne vrednosti, kar je bilo povsem v nasprotju s previdnostnim načelom, ki ga omenja priča C. D. (15. stran prepisa z dne 16.5.2017), v nasprotju z internimi pravili banke, zlasti Priročnikom (po katerem bi moral za podlago vzeti kupoprodajno pogodbo, saj le-ta ni bila starejša od enega leta)17 in tudi očitno v nasprotju z interesi X d.d., ki bi bili najbolje zaščiteni, če bi bila izbrana najnižja vrednost (tako tudi 148. točka izpodbijane sodbe).

Glede vrednosti nepremičnine, dane v zavarovanje kredita 1.6 mio EUR kreditojemalcu G. G. 54. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je kreditni predlog opiral na cenitev avstrijskega zapriseženega sodnega cenilca K. K. z dne 7.7.2008, v kateri je nepremičnina ocenjena na 2.319.465,00 EUR. Kot lastnica nepremičnine je navedena Č. Č., leta 2007 umrla teta takratne 100% lastnice E. F. To navsezadnje izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska (l. št. 364-367) in obtožencu ni moglo biti nepoznano. Za nameček iz spisa izhaja, da je cenilec K. K. umrl že dne 29.3.2005, torej tri leta pred domnevno izdelavo spornega mnenja. Pritožba neutemeljeno trdi, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je cenilec K. K. umrl, obrazložitev sodbe pa naj bi bila v tem delu nepopolna. Pritožbeno sodišče se strinja s povsem ustrezno obrazloženim zaključkom prvostopenjskega sodišča v 46. točki izpodbijane sodbe, da je iz spisovne dokumentacije jasno, da sta K. K. in K. K. ista oseba, saj so navsezadnje sodišču tako sporočile avstrijske oblasti (l. št. 883-884), obe osebi imata isti datum rojstva, kot razlog za izbris izvedenca iz evidence pa je navedena smrt izvedenca z istim datumom. Pritožba sicer pravilno opozarja, da to, da bi se obtoženec zavedal, da je cenitev ponarejena, ni del obtožbenih očitkov – tudi prvostopenjsko sodišče obtožencu tega ne očita, temveč v tem delu le povzema dokazni postopek. Je pa pomembno, da iz cenitvenega poročila izhaja, da je cenilec ob oceni vrednosti upošteval tudi streho, pergolo in uto na dvorišču, ipd. (7. stran cenitvenega poročila v prilogi A1, l. št. 297), kar tudi laiku že na prvi pogled vzbuja resen dvom v strokovnost in pravilnost mnenja. Posledično pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je v 45. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je cenitveno poročilo že na prvi pogled nestrokovno in neprimerno. Da slednje ni moglo ostati neopaženo niti obtožencu kot izkušenemu pripravljavcu kreditov, pa je podrobneje obrazloženo še v 121. in 151. točki izpodbijane sodbe. Zato tudi v tem delu ne gre pritrditi očitno nepravilnim pritožbenim očitkom, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nepopolna.

55. Poleg tega je obtoženec hkrati razpolagal še s kar dvema kupoprodajnima pogodbama iz kritičnega obdobja, in sicer pogodbo z dne 27.8.2008, po kateri je bila predmetna nepremičnina prodana za 300.0000,00 EUR (l. št. 381), ter pogodbo z dne 11.9.2008, po kateri je bila nepremičnina prodana za 440.000,00 EUR (l. št. 387) – torej za skoraj šestino vrednosti, kakršna je izhajala iz sporne cenitve. Pritožba ponovno trdi, da naj bi šlo zgolj za delno plačilo, vendar tega dokazni postopek tudi v tem primeru ni pokazal, poleg tega je potrebno upoštevati, da tudi zapis o delnem poplačilu v elaboratu tega ne dokazuje, sploh, ker je G. G. povedal, da ga ni sestavil on, kar protispisno trdi pritožba.

56. Pritožba sicer izpostavlja še vrednost, kot jo je ocenila mag. G. H., vendar ta sega v leto 2010 in se prav tako glasi na novogradnjo, zato za presojo obtoženčevega ravnanja v obravnavanem obdobju nikakor ni relevantna.

57. Tudi v primeru kredita v višini 1.6 mio EUR je torej obtoženec razpolagal z več različnimi ocenami vrednosti, pri čemer so mu interni akti banke narekovali izbiro tržne vrednosti, kakor je izhajala iz kupoprodajnih pogodb, pa se je kljub drastičnim odstopanjem odločil izbrati najvišjo možno vrednost. Pritožbenega sodišča ne prepriča argument, da se obtoženec kot izkušeni bančnik ni zavedal, da je cenitev K. K., ki je bila očitno nestrokovna, tudi dejansko pretirana, saj je navsezadnje celo njegov podrejeni, E. E., izrazil dvom v pravilnost ocenjene vrednosti (e-mail z dne 10.9.2008, priloga A14 v rednem delu spisa).

58. Pritožba se sprašuje tudi, kakor naj bi obtoženec vnaprej vedel, da nepremičnini ne bosta obnovljeni ali prodani. Ob tem pritožbeno sodišče opominja na dejstvo, da je bilo siceršnje premoženjsko stanje obeh kreditojemalcev zelo slabo in je bilo očitno, da nimata sredstev za prenovo nepremičnin, v primeru kredita F. F. pa sta ga uslužbenki celo izrecno opozorili, da F. F. nepremičnine ne namerava obnavljati. Zato je obtoženec nedvomno vedel, da kreditojemalca nepremičnin realno ne bosta mogla obnoviti in bi zato kot izkušen, skrben bančnik moral ravnati še toliko bolj previdno ter glede na podatke o različnih vrednostih, s katerimi je razpolagal v kreditni mapi, še toliko skrbneje preveriti, kakšna je prava, tržna vrednost nepremičnin. Na to pa je utemeljeno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče v 148.-149. točki napadene sodbe in je torej tudi v tem delu izpodbijana sodba v celoti ustrezno obrazložena, nasprotno od pritožbenih navedb.

59. Glede pritožbenih očitkov, da bi moralo prvostopenjsko sodišče za oceno cenilnih mnenj postaviti izvedenca, da je preseglo svoja pooblastila, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka (v resnici bi potencialno lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prvostopenjsko sodišče dejansko ni ocenjevalo vrednosti nepremičnin, ampak je ocenjevalo oziroma primerjalo le prepričljivost (kvaliteto) različnih cenitvenih poročil. Za presojo obtoženčevega ravnanja je zadoščala ugotovitev, da cenitveni poročili, ki ju je za podlago ocene vrednosti v kreditni predlog naročil vnesti obtoženec, nista odražali prave vrednosti nepremičnin, ki je bila precej nižja, tega pa se je obtoženec nedvomno zavedal, kakor je v 116. točki napadene sodbe pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče opozarja tudi, da si je prvostopenjsko sodišče pri obrazložitvi sicer pomagalo tudi s ceno, za katero sta bili leta kasneje nepremičnini prodani na javni dražbi, vendar gre le za podporni argument, ki bolj kot ne izkazuje zgolj, da je bila banka na koncu tudi dejansko prikrajšana.

60. Bistveno pa je, kot je povsem pravilno ugotovilo in v 121., 126., 148., 149. in 151. točki ustrezno obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče, da cenitveni poročili nista bili strokovni, niti prepričljivi – ena cenitev se je glasila na novogradnjo, druga pa je bila celo ponarejena, ker naj bi jo izdelal že umrli cenilec – in da je glede na vse ugotovljene okoliščine edini mogoč in življenjsko sprejemljiv zaključek le ta, da je obtoženec, kljub izrazitim odstopanjem med vrednostmi, namerno ignoriral vsa opozorila in interna pravila ter naklepno izbral najvišjo, fiktivno vrednost nepremičnin, da je na ta način pridobil premoženjsko korist F. F., G. G. in z njima povezanim pravnim osebam. Zato ni bila (in ni) potrebna dopolnitev dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca za ugotovitev o nestrokovnosti, neprimernosti in celo nepristnosti cenilnih mnenj.

OBTOŽENČEV NAMEN IN SUBJEKTIVNI ELEMENT KAZNIVEGA DEJANJA

61. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po 244. členu KZ in 240. členu KZ-1 je namen storilca, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. Ta namen se hkrati zrcali tudi v posebni obliki direktnega naklepa – dolus coloratus.

62. Pritožniki trdijo, da je bil obtoženčev namen delovati v korist banke, ki naj bi s predmetnima kreditoma pridobila zavarovanje za druge, pretekle, nezavarovane kredite. Pritožbeno sodišče se tudi v tem delu pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je v 124. in 156. točki napadene sodbe prepričljivo obrazložilo, da obtoženčevo postopanje nikakor ni zasledovalo interesov banke. Kot že pojasnjeno je namreč priča P. P. navedel, da bi bila obravnavana kredita banki v korist zgolj, če bi bila vrednost v zavarovanje danih nepremičnin res tako visoka. Ker se je obtoženec nedvomno zavedal, da je vrednost nepremičnin znatno nižja in da kredita ne bosta nikoli poplačana, sta kritični kreditni pogodbi za banko X d.d. pomenili le menjavo dolžnika.

63. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja t.i. pravilo proste podjetniške presoje („business judgment rule“),18 ki pri presoji skrbnosti ravnanja v sklopu garantne dolžnosti upošteva, med drugim, ravnanje v dobri veri, ki ne sme biti motivirano z osebnimi interesi ali vplivi ter poudarja t.i. poizvedbeno dolžnost – obtoženec je imel torej dolžnost s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika poizvedeti o tem, kakšna je prava vrednost nepremičnin. Naštete elemente je prvostopenjsko sodišče v napadeni sodbi prepričljivo ovrglo in pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje obtoženca v nasprotju z interesi X d.d. in usmerjeno v njegov osebni interes za vsako ceno pridobiti kredit F. F. kot dejanskemu kreditojemalcu v primeru obeh kreditov (in ki je bil sicer kreditno nesposoben in ne bi mogel dobiti nobenega kredita) ter s tem premoženjsko korist. Ravno ta namen obtoženca pa je tisto, kar njegovo ravnanje prevesi v sfero protipravnosti.

64. Pritožbeno sodišče opozarja tudi, da je potrebno sodbo brati kot celoto, saj je iz njene jasne, strukturirane in podrobne obrazložitve vsekakor mogoče izluščiti vse prvine dokazanega obarvanega naklepa, nasprotno od pritožbe, ki se osredotoča zgolj na 167. odstavek, v katerem je prvostopenjsko sodišče le povzelo svoje zaključke.

65. Obtoženčev obarvani naklep tako izhaja iz sklenjenega kroga indicev in vseh okoliščin dejanja, zlasti nesporno izkazanih povezav med relevantnimi osebami v ozadju: med obtožencem, F. F., A. B. in L. L. Pritožba sicer navaja, da ni jasno, na podlagi katerih dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo omenjene povezave, trdi pa tudi, da je v tem delu sodba neobrazložena, čeprav je očitno, da to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pritožba dejansko oporeka dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. Navedene povezave je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in prepričljivo obrazložilo v 136.-142. in zlasti 145. točki izpodbijane sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

66. Pritožba nadalje navaja, da je bil že v kreditnem predlogu del kredita neopredeljen, zato naj bi uprava banke vedela, da bo del kredita porabljen nenamensko. Vendar so vse zaslišane priče izpovedale, da je bil del kredita, ki ni bil specificiran v kreditnih pogodbah, namenjen spremljajočim stroškom notarjev, odvetnikov, ipd., katerih obsega ni bilo mogoče v celoti predvideti vnaprej, nikakor pa ne osebni rabi kreditojemalcev (D. D. - zdaj D. D., 24. stran prepisa z dne 17.3.2017; I. I., 13. stran prepisa na l. št. 1047). Iz listinske dokumentacije v spisu pa je razvidno, da je bil ta (nezanemarljiv) del kreditov porabljen za osebne namene kreditojemalcev in razpršen celo med družinske člane L. L., kakor je vse pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče v točki 127. izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče tega ne bo ponavljalo. Nenamenske porabe kreditov se je obtoženec, ravno zaradi zgoraj omenjenih povezav in okoliščin, nedvomno ne samo zavedal, temveč jo tudi naklepoma omogočil, kar še dodatno izkazuje njegov obarvani naklep zlorabiti svoj položaj z namenom, da F. F. pridobi premoženjsko korist. 67. Pritožba izpostavlja tudi, da se obtožencu ne očita, da bi sam prejel kakšno premoženjsko korist in se sprašuje, v čem naj bi bil interes oziroma motiv obdolženca pridobiti premoženjsko korist tretji osebi. Pritožbeno sodišče opozarja, da za očitani kaznivi dejanji zadošča pridobitev premoženjske koristi tretji osebi (izrecni zakonski znak) in zato ni relevantno, da obtoženec sam ni pridobil premoženjske koristi z obravnavanima kreditoma. Poleg tega pritožniki ne upoštevajo, da so motiv, namen in naklep ločeni pojmi in da je potrebno za obstoj kaznivega dejanja vselej ugotoviti naklep, včasih tudi poseben namen, medtem ko motivi, interesi oziroma interni razlogi posameznika, zaradi katerih izvrši kaznivo dejanje, pogosto niso jasni in jih ni mogoče ugotoviti, to pa niti ni naloga sodišča. 68. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je obtoženec nedvomno izkoristil hierarhičen, mestoma formalističen ter (nedvomno) nekoliko problematičen sistem odobravanja kreditov v X d.d. in deloval netransparentno ter zlorabil svoj položaj in opustil svoje dolžnosti dobrega gospodarstvenika v nasprotju z interesi X d.d. tako, da je naročil pripravo kreditnih predlogov in odredil, da je bila vanje vpisana fiktivna vrednost nepremičnin, s tem zavedel oba direktorja poslovne mreže, da sta sopodpisala predlog ter nato zavedel še upravo, da je odobrila kredita, saj jim je zamolčal relevantne informacije oziroma predstavil neresnične informacije glede vrednosti nepremičnin in namena (porabe) kredita, nato pa podpisal kreditni pogodbi, vse zato, da je F. F., G. G. pridobil kredit, s tem pa njima ter z njima povezanim pravnim osebam pridobil premoženjsko korist. SODBE DELOVNIH SODIŠČ

69. Obtoženčevi zagovorniki v pritožbi izpostavljajo sodbe delovnih sodišč, ki so ugotovile, da je obtožencu oškodovana družba nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar naj bi dokazovalo, da obtoženec ni ravnal protipravno. Pritožba neutemeljeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da se delovno sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali sta bila kreditna predloga pripravljena transparentno. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da takšno nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

70. Pritožba povzema ugotovitve delovnih sodišč, ki pa so povsem nepomembne. Pritožbeno sodišče se namreč tudi v tem delu pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča iz 179. točke izpodbijane sodbe, da kazensko sodišče ni vezano na ugotovitve drugih sodišč, še zlasti ne glede obstoja kaznivega dejanja, katerega element je tudi protipravnost. Presoja, ali so podani vsi elementi kaznivega dejanja, je namreč v pristojnosti kazenskega sodišča, ki je za to tudi specializirano.

71. Posledično je zmotna tudi pritožbena trditev, da je bilo obtožencu dvakrat sojeno o isti stvari – v kazenskem in v delovnem postopku. Predmet presoje pred delovnim sodiščem namreč ni bila kazenska odgovornost obtoženca, temveč vprašanje, ali je bila obtožencu zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi – ker je šlo za drugo stvar, je bil drugačen tudi dokazni postopek. Kazensko sodišče pa je presojalo obstoj kaznivega dejanja, torej, ali je obtožencu dokazan očitek po obtožnici, in odločalo o krivdoreku.

72. Kot pravilno izpostavlja tudi tožilec v odgovoru na pritožbo, delovno sodišče odloča v okviru tožbenih navedb in nima pristojnosti samo, mimo dokaznih predlogov strank, raziskati dejanskega stanja, zato lahko le-to ostane nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da je kazensko sodišče, za razliko od delovnega, odkrilo nesporne povezave med obtožencem, F. F., A. B. in L. L., ki kot ozadje zarišejo obtoženčev obarvani naklep ter namen pridobiti premoženjsko korist F. F., kot svojemu prijatelju in poslovnemu partnerju. Vse to je podrobneje pojasnilo tudi prvostopenjsko sodišče v točkah 180. in 181. izpodbijane sodbe, ta obrazložitev pa ni suhoparna, kakor neutemeljeno trdi pritožba, temveč je izčrpna, pravilna in se jo tudi da preizkusiti.

73. Pritožba navaja tudi, da naj bi bil obtoženčev zagovor potrjen z izjavo F. F., ki jo je le-ta podal pred policijo. Vendar uradni zaznamek o izjavi osumljenca ni dokaz v kazenskem postopku in se nanj sodba ne sme opreti, poleg tega pa je bil postopek zoper F. F. zaradi njegove smrti ustavljen. Zato F. F. izjava nima dokazne vrednosti.

74. Pritožba skuša nadalje spodkopati prepričljivost priče C. D. z navedbo, da je iz časovnih okoliščin (naznanilo kaznivega dejanja je X d.d. podala 3.10.2012, anonimno prijavo pa je prejela dne 16.5.2011) očitno, da je želel C. D. očrniti obtoženca. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je do zaznave kaznivega dejanja, povezanega s kreditom 1.1 mio EUR, danim F. F., res prišlo na podlagi naznanila X d.d., ki sta ga podpisala takratni član uprave C. D. in I. J. (l. št. 20), vendar je priča C. D. pojasnil (8. stran prepisa z dne 16.5.2017), da je naznanilo sprožila pisna izjava K. L., ki jo je sam zgolj predal v obravnavo interni pravni službi, le-ta pa mu je nato svetovala, da je potrebno naznaniti kaznivo dejanje pristojnim državnim organom. Tako iz izvedenih dokazov prav v ničemer ne izhaja, da bi bilo naznanilo kaznivega dejanja nekakšen mehanizem maščevanja C. D., kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

KAZENSKA SANKCIJA

75. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu izreklo primerno in pravično kazen. Slednjo pritožnik sicer izpodbija povsem nekonkretizirano, saj navaja zgolj, da je tako visoka zaporna kazen neutemeljena, da so dejstva napačno ugotovljena in da je sodba v tem delu neobrazložena, ter da je izrečena kazen nepravična in nezakonita. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti, skladno s 386. členom ZKP.

76. Iz 185. in 186. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, kazen pa ustreza tudi teži kaznivega dejanja in stopnji obtoženčeve krivde. Prvostopenjsko sodišče ni nekritično sledilo predlogu tožilstva, kot mu očita pritožba, saj navsezadnje obtožencu ni izreklo predlaganega varnostnega ukrepa. Z izrečeno kaznijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in glede na pritožbeno sklicevanje na primerljivo sodno prakso (ki pa je pritožniki ne navajajo) dodaja še, da vselej velja načelo individualizacije kazenskih sankcij. Prvostopenjsko sodišče je v 185. točki napadene sodbe prepričljivo pojasnilo (posledično pa je tudi v tem delu sodba vsekakor obrazložena in ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka), da teža kaznivega dejanja (višina premoženjske koristi o upoštevanju vseh okoliščin izvršitve) pretehta nad olajševalnimi okoliščinami, zato ni primeren izrek sankcije opominjevalne narave. Prav tako so povsem irelevantne pritožbene navedbe, da je bila X d.d. delno že poplačana v okviru izvršilnega postopka, saj je šlo za prisilno izterjavo zoper F. F. in G. G. in ne za morebitno prostovoljno poravnavo škode s strani obtoženca, ki bi mu jo bilo moč šteti v dobro.

SKLEPNO

77. Ob upoštevanju zgoraj navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svoje zaključke v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni niti kršilo kazenskega zakona, niti zagrešilo bistvenih kršitev kazenskega postopka, prav tako pa je pravilno odločilo tudi o kazenski sankciji. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena in 386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

78. Tudi v zvezi s stroški pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče sledilo odločitvi prvostopenjskega sodišča in na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obtožencu, skladno s tar. št. 7115 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v plačilo naložilo 1.200,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, ker je glede na obtoženčeve premoženjske razmere (je zaposlen, prejema plačo v višini 280,00 EUR mesečno, je lastnik motornega vozila) zaključilo, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njegovo preživljanje.

1 Sodba VSRS I Ips 45162/2011 z dne 13.11.2014. 2 Sodba VSRS I Ips 111/2006 z dne 15.6.2006; Dežman, Zlatko, Erbežnik, Anže: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 245. 3 Priloga A4, l. št. 2-27. 4 Mag. Horvat, Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 827. 5 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 978. 6 Sodba VSRS I Ips 157/2009 z dne 1.10.2009; Odločba USRS Up-92/16, Up-113/16 z dne 6.12.2007. 7 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 995. 8 Sodba VSRS I Ips 157/2009 z dne 1.10.2009, zlasti 7. tčk. 9 Sodba VSRS I Ips 157/2009 z dne 1.10.2009. 10 Primerjaj sodbo VSK II Kp 674/2009 z dne 27.3.2014. 11 Tako tudi Keršmanc Ciril, Preslepitve na meji in onkraj pregona, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 313; podobno tudi sodba VSK II Kp 674/2009 z dne 27.3.2014. 12 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 995. 13 Sodba VSRS I Ips 141/2006 z dne 24.05.2007. 14 Sodba VSRS I Ips 257/2002 z dne 19.5.2005; sodba VSRS I Ips 236/2001 z dne 19.2.2004; sodba VSRS I Ips 275/2005 z dne 15.12.2005. 15 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 971; sodba VSRS I Ips 74/1997 z dne 6.4.2000. 16 Podobno tudi Keršmanc Ciril, Preslepitve na meji in onkraj pregona, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 314. 17 Priročnik z dne 10.6.2008, priloga A4, l. št. 227, str. 10-11 (3. poglavje). 18 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 1004.