Jedro

Pravilno pritožba opozarja na določbe šestega odstavka 7. člena ZOZP, po kateri je pravica zavarovalnice do regresa omejena na 2.000,000,00 SIT (oz. po 1.1.2007 na 8.345,85 EUR). Ta določba zakona je bila sicer res uveljavljena šele v letu 10.8.2002, do nezgode pa je prišlo že v letu 2001, vendar je tožeča stranka regresni zahtevek prvič uveljavljala šele leta 2003. Za take primere pa po sodni praksi velja, da se že uporabljajo določbe noveliranega 7. člena ZOZP in je torej regres omejen na 2.000,000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR (prej 2.000,000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2001 dalje in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.850,00 EUR (prej 443.334,06 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2005 dalje, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 828,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan od prejema pisnega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženca na plačilo 7.126.494,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov plačil. Ugotovilo je, da je toženec povzročil prometno nesrečo, pri čemer je vozil pod vplivom alkohola (oziroma se je preizkusu alkoholiziranosti izognil, kar ima na podlagi določb splošnih pogojev zavarovanja za posledico domnevo o vožnji pod vplivom alkohola). Ker je izgubil zavarovalne pravice, mora tožeči stranki povrniti zneske odškodnin, ki jih je izplačala oškodovancem v prometni nezgodi v skupni višini 7.126.494,00 SIT. Tožeča stranka je pri izplačilu odškodnin ravnala skrbno, toženec pa ni navajal relevantnih dejstev, zakaj naj bi bila odškodnina neprimerna. Ugovor tožene stranke, da zakon omejuje višino regresa je neutemeljen, ker je do nezgode prišlo v času, ko določbe zakona o omejitvi regresa še niso veljale. Sodišče je še odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 972.896,00 SIT.

Zoper tožbo se toženec pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je neutemeljen zaključek sodišča, da je toženec povzročil prometno nezgodo, nato pa zapustil kraj nezgode. Sodišče v dokaznem postopku ni zaslišalo predlaganih prič V.P., A.B., O.S.in E.S., ki bi lahko izpovedale, da se je toženec v času nezgode nahajal v P.in da je šel šele po sporočilu K.K., da je imela prometno nesrečo,v P. na policijsko postajo. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi dokazov v postopku o prekršku, ki pa je bil zaradi zastaranja ustavljen, ter pri tem slepo sledilo domnevnim ugotovitvam policistov, ki so se pri zaslišanju prič (B., zakonca N.), s katerimi so policisti opravili uradne zaznamke, izkazale za neresnične. Nasprotne dokaze toženca pa je sodišče štelo za neprepričljive in jih sploh ni izvajalo. Priča K.K. je prepričljivo izpovedala, da je bila ona voznica Audija in da je sama povzročila sporno prometno nesrečo. Ob upoštevanju okoliščin prometne nesreče njeno ravnanje ni bilo tako neživljenjsko kot to trdi sodišče. Tudi priča Ž. ni imela razloga, da krivo priča, sodišče mu ni predočilo fotografije avtomobila, v kateri naj bi bil sam, če je menilo, da ne izpoveduje resnice. Zato ni pravilno zavrglo pričanja priče Ž., ne da bi se to pričanje dodatno preizkusilo z zaslišanji ostalih prič. Neprepoznavne fotografije in neprepričljiva izpoved policistov G. in E. ter prirejeni uradni zaznamki ne morejo omajati pričanj toženca, K.K. in Ž., zato bi sodišče moralo izvesti še dodatne dokaze z zaslišanjem predlaganih prič. Dejstvo, da so se priče opravičile, oz. da B. ni prišel na narok, ne more biti razlog, da sodišče od zaslišanja odstopi, saj je toženec na zaslišanju vztrajal. S tem je sodišče tožencu kršilo pravico do poštenega sojenja, toženca ni obravnavalo enakopravno. Kot se je evropsko sodišče že izreklo v zadevi Souminen, bi moralo sodišče zavrnitev dokazov toženca posebej skrbno in tehtno obrazložiti. Pri tem ne gre prezreti tudi dejstva, da je pooblaščenec tožeče stranke dolgoletni pogodbeni odvetnik zavarovalnice S., kjer je službovala sodnica. Tožencu to dejstvo prej ni bilo znano, zato ni mogel pravočasno predlagati izločitve iz razloga po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi v primeru, da bi bile ugotovitve sodišče točne, pa je njegov sklep napačen, saj v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Vzročna zveza za nesrečo tudi po mnenju izvedenca ni bila v alkoholu, ampak v neprevidni vožnji in neprilagojeni hitrosti. Osnovni pogoj za uveljavljanje regresa je tudi, da je toženec prejel splošne pogoje zavarovanja, česar pa tožeča stranka ni zatrjevala, sodišče pa ni ugotavljalo. Napačna je tudi odločitev glede višine, saj je na dan, ko je zavarovalnica pridobila pravico do regresa, že veljala novela Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), objavljena v UL RS, št. 67/2002, s katero je bil regres zavarovalnice omejen največ na 2.000.000,00 SIT.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bil pooblaščenec tožeče stranke pogodbeni sodelavec zavarovalnice S., pri kateri je bila včasih zaposlena prvostopenjska sodnica, so le pavšalne in na njih ni mogoče odgovoriti, saj toženec v zvezi s tem ni postavil nobenega konkretnega predloga in zato tudi ne nobene konkretizirane utemeljitve.

Temeljni ugovor toženca je bil, da v prometni nesreči, v zvezi s katero je tožeča stranka izplačala odškodnino, sploh ni bil udeležen, ker ni bil voznik avtomobila, ki naj bi povzročil nesrečo. Prvostopno sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek. Iz spisa sodnika za prekrške P. je prebralo predlog za izvedbo postopka, uradne zaznamke, zapisnik o ogledu kraja nesreče, zapisnike o preizkusu alkoholiziranosti, zapisnike o zasegu predmetov in strokovno mnenje o primerjavi sledov obuvala, zaseženega tožencu s sledmi obuvala, najdenimi na plastičnem nastavku pedala zavore, s priloženimi fotografiji, ogledalo si je tudi fotografije posnetka vstopov in izstopov vozil na cestninski postaji N. Naštete dokaze je prvostopno sodišče ocenjevalo v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zato ni pomembno, da je bil postopek za prekršek ustavljen zaradi absolutnega zastaranja. Poleg dokazov, ki so jih policisti zbrali v zvezi s predlogom za uvedbo postopka o prekršku, je prvostopno sodišče zaslišalo še toženca ter priče F.M., M.E., M.Š.N., B.N., K.K., A.Ž., M.E., H.B., Z.G. in M.K. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da avtomobila, udeleženega v nesreči, ni vozila K.K. in da je K. na kraj nesreče prišla šele naknadno in policiste skušala zavesti, da je vozila ona. Do takega sklepa je prvostopno sodišče prišlo z analizo fotografij s cestninske postaje, fotografij njene obutve in stanja, v katerem je bila, v primerjavi z njeno izpovedjo, da je ob nesreči doživela šok in da je uro in pol tavala po cesti in travnikih, ne ve kje, da ni bila huje poškodovana, tiste noči pa je deževalo in so bila tla mokra. Nobenega dvoma ni, da je možno, da udeleženec prometne nesreče doživi šok, vendar vsi posredni dokazi kažejo, da ni mogoče, da bi priča v opisanih vremenskih razmerah uro in pol tavala po cesti in travniku in da je očitno na kraj nesreče prispela naknadno (fotografija št. 3 v povezavi s fotografijo št. 4 v albumu fotografij v spisu sodnika za prekrške). Na noben način pa ni mogoče mimo izpovedi priče B.N., ki je takoj po nesreči šel do rumenega Audija in ugotovil, da je bil ob vozilu moški, z njim je govoril in moški mu je povedal, da je bil v vozilu sam. Ostali navzoči sicer s tem moškim niso govorili, so pa vsi že takrat vedeli, da je šlo za moškega (pri tem niti ni pomembno, da dejansko s povzročiteljem nesreče niso govorili, v uradnih zaznamkih pa je zapisano, da so govorili, saj ni dvoma, da ena priča je govorila z voznikom in da je bil to moški)). Da bi priča N. po krajšem razgovoru ne zaznala razlike med moškim in žensko (oziroma konkretno K.K., ki jo lahko vidimo na fotografiji št. 4 v albumu fotografij), je povsem nemogoče. Na podlagi povedanega ne more biti nobenega dvoma, da avtomobila ni vozila K. Prvostopno sodišče zato utemeljeno ni sledilo izpovedi K., ki nikakor ni bila prepričljiva. Odločilno je torej vprašanje, kdo je bil moški, ki je vozil avtomobil. V zvezi s tem ni mogoče mimo naslednjih dejstev: da je bila nesreča povzročena z avtomobilom, ki ga je sicer uporabljal toženec, da je ta avtomobil vozil moški in ne K., ki je s svojo izjavo zavajala policiste (česar gotovo nihče ne stori kar tako za nekega tujca), da je K. izpovedala še, da avtomobila ni posodila nikomur (ker ni bila lastnica, to lahko pomeni le, da ga ni posodila nikomur tretjemu), da sta bila toženec in K. (toženec je izpovedal, da je bila K. njegova "izvenzakonska partnerica") pred dogodki skupaj v P. Iz razlogov sodbe nadalje izhaja, da je sled podplata na gumijastem nastavku pedala zavore identična z vzorcem podplata obuvala, ki ga je policija zasegla tožencu. Vse našteto kaže na to, da je avtomobil v času, ko je prišlo do nesreče, vozil toženec. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo tudi izpoved priče Ž. kot neresnično. Iz razlogov sodbe izhaja, da je na fotografiji št. 5, ki je ob 2.07 zabeležila vstop vozila, za katerega je priča trdila, da ga je vozil on, videti, da je v avtomobilu samo voznik. Navedbe pritožbe, da bi sodišče v zvezi s tem moralo zaslišati še pričo B., ki bi lahko takrat ležal na zadnjem sedežu, ne morejo omajati take ugotovitve. Ž. je namreč izpovedal, da sta potovala skupaj z B. in v takem primeru je običajno, da sopotnik, če že zaspi, zaspi na sopotniškem sedežu in ne gre na zadnji sedež. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, pa bi bil Ž., če bi bila njegova zgodba resnična, gotovo omenjen v uradnih zaznamkih policije. Iz dokaznega materiala je namreč očitno, da se je policija takoj po njegovem prihodu "spravila" na toženca in mu očitala, da je vozil on, saj mu je celo zasegla obleko in obutev. Ves ta čas pa naj bi Ž. čakal zunaj, čeprav bi lahko (če bi njegova izpoved držala) potrdil trditve toženca. Ob dejstvu, da izpovedi K.K. in A.Ž. nista bili resnični je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da ostali dokazi kažejo na to, da je avtomobil v prometni nezgodi vozil toženec. Zato tudi prvostopno sodišče z ničemer ni kršilo pravil postopka (ali celo ustavnih pravic toženca), ker ni zaslišalo še predlaganih prič V.P. (ni dvoma, da o sami nesreči ne bi mogla izpovedati ničesar, saj je omenjena samo kot formalna lastnica avtomobila), A.B. (ta priča bi kvečjemu lahko potrdila, da se je Ž. po telefonu pogovarjal s tožencem, saj zjutraj ni prišel z njima v Po, glede telefonskega razgovora pa velja enako kot v opombi 1 za izpoved Ž.) in tudi O. in E.S. Slednja dva bi po toženčevih trditvah potrdila, da je bil v času nezgode z njima. Gre za njegova prijatelja (enako kot sta njegova prijatelja zaslišana K.K. in A.Ž.). Po določbi 213. člena ZPP sodišče odloči, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Ni torej potrebno izvesti vseh dokazov. Prvostopno sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo (predvsem je bilo dejansko stanje že popolnoma ugotovljeno). Zato s tem, ko ni zaslišalo še predlaganih prič, ni kršilo pravice toženca do poštenega sojenja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je dejansko stanje v tej zadevi zadosti raziskano in iz ugotovljenih dejstev (in indicev, ki tvorijo t.i. zaključeni krog indicev in vsi kažejo na to, da je avtomobil vozil toženec) kot gotovo izhaja, da je avtomobil, s katerim je bila udeležencem prometne nesreče povzročena škoda, vozil toženec. Pritožba je torej v tem delu neutemeljena, neutemeljena pa je tudi glede dokazovanja vzročne zveze med alkoholom in nastalo škodo. Po splošnih pogojih zavarovanja (toženec je ugovorne navedbe, da ni prejel splošnih pogojev, podal šele v pritožbi, torej prepozno in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati) namreč v primeru, da se voznik izogne preizkusu alkoholiziranosti, velja domneva, da je voznik vozil pod vplivom alkohola, enako pa pri ugotovljeni alkoholiziranosti velja domneva, da je škoda v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Dokazno breme, da dokaže, da domneve ne veljajo, je tako na tožencu. Toženec ni dokazal, da vzročne zveze ni (neprevidna vožnja in neprilagojena hitrost imata, kot je splošno znano, velikokrat vzrok ravno v vinjenosti voznika).

Pravilno pa pritožba opozarja na določbe šestega odstavka 7. člena ZOZP, po kateri je pravica zavarovalnice do regresa omejena na 2.000,000,00 SIT (oz. po 1.1.2007 na 8.345,85 EUR). Ta določba zakona je bila sicer res uveljavljena šele v letu 10.8.2002, do nezgode pa je prišlo že v letu 2001 in prva plačila so bila v istem letu tudi že izvedena, vendar je tožeča stranka regresni zahtevek prvič uveljavljala šele leta 2003. Za take primere pa po sodni praksi velja (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2004), da se že uporabljajo določbe noveliranega 7. člena ZOZP in je torej regres omejen na 2.000,000,00 SIT. Ta znesek pa je bil presežen že s prvim plačilom. Na podlagi povedanega (in ker drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo) je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 2.000,000,00 SIT (oziroma 8.345,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2001 dalje (4. točka 358. člena ZZP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je po temelju uspela v celoti po višini pa v 28 %, kar pomeni, da je njen uspeh 64%, uspeh tožene pa 36%. Stroški tožeče stranke so znašali 972.896,00 SIT (zoper višino ugotovljenih stroškov se tožena stranka ni pritožila), kar glede na uspeh pomeni, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 622.653,44 SIT. Stroški tožene stranke pa so znašali 498.109,40 SIT (za sodno takso ter za odvetniške storitve, to je za sestavo odgovora na tožbo in pripravljalne vloge, za zastopanje na treh narokih, s trajanjem, odsotnostjo iz pisarne in potnimi stroški, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve, vse v skladu z Odvetniško tarifo in dejansko porabljenim časom), kar glede na uspeh pomeni, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 179.319,38 SIT. Po opravljenem pobotu in v zvezi z zakonom o uvedbi eura mora torej tožena stranka tožeči povrniti 1.850 EUR (prej 443.334,06 SIT).

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (v 72 %), zato ji mora tožeča stranka povrniti ustrezen delež stroškov pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe - v skladu z odvetniško tarifo, za materialne stroške, za DDV na odvetniške storitve in za sodno takso), to je 778,63 EUR. Glede na uspeh pritožbenega postopka pa mora tožena stranka tožeči povrniti 28 % njenih stroškov z odgovorom na tožbo (za sestavo odgovora, za DDV na odvetniške storitve in za sodno takso), to je 176,58 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 602,05 EUR pritožbenih stroškov.