Jedro

Stališče, da je odločilen trenutek za presojo časovne veljavnosti novele ZOZP-A trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala svoj povračilni zahtevek, je materialnopravno pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. M. P. je 20. 10. 2001 z osebnim vozilom, obvezno zavarovanim pri tožeči stranki, povzročil prometno nesrečo, v kateri je oškodovancem nastala premoženjska in nepremoženjska škoda. Zaradi kršitve pogodbe (vožnje pod vplivom alkohola, katerega vsebnost v organizmu je presegala 1,11 g/kg krvi) je skladno z določbo 3. člena takrat veljavnih Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornost AO 97 izgubil pravice iz zavarovanja. Zavarovalnica, ki je oškodovancem izplačala odškodnino, je s tožbo od njega zahtevala povrnitev vsote izplačanih odškodnin v znesku 7.126.494 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznih zneskov.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zavarovalnice ugodilo, pritožbeno sodišče pa je ob obravnavanju pritožbe toženca, ki se je plačilu protivil v celoti, sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo: toženca je zavezalo le k plačilu zneska 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšna odločitev je posledica presoje, da je treba uporabiti novelo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP-A), ki višino regresa omejuje na pravnomočno prisojeni znesek.

3. Nezadovoljna s pravnomočno zavrnitvijo zahtevka za glavnični znesek, ki presega 8.345,85 EUR, tožeča stranka ta del odločbe pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je upravičena do povrnitve vsote vseh oškodovancem izplačanih odškodnin v celoti. Meni, da pritožbeno sodišče ne bi smelo uporabiti določbe ZOZP-A o omejitvi regresa, ker je zavarovalni primer nastal in so bile nekatere odškodnine plačane že pred njegovo uveljavitvijo.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je v zadevi II Ips 615/2004 odločilo v primeru, v katerem so bila odločilna dejstva enaka kot v konkretni zadevi (zavarovalna pogodba je bila sklenjena in do škodnega dogodka je prišlo pred uveljavitvijo ZOZP-A, oškodovancem pa je bil del odškodnine plačan pred uveljavitvijo navedenega predpisa, del pa po njegovi uveljavitvi). V bistvenem so bila odločilna dejstva enaka tudi v zadevi II Ips 101/2008 (od obravnavane zadeve se razlikujejo le v toliko, da so bile oškodovancem odškodnine izplačane po uveljavitvi ZOZP-A). V obeh primerih je zavarovalnica tožbo zaradi vrnitve izplačanih odškodnin, ker so zavarovanci zaradi kršitve pogodbe izgubili zavarovalne pravice, vložila po uveljavitvi ZOZP-A. Razlogi za odločitev o reviziji v obravnavani zadevi se ne razlikujejo od razlogov v navedenih dveh zadevah in jih revizijsko sodišče le ponavlja.

7. Kadar zaradi krivdnih in protipravnih ravnanj pogodbene stranke, ki sta jih stranki v zavarovalni pogodbi vnaprej prepovedali, zavarovalnici nastane škoda, ji 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l., št. 70/94 in nasl., v nadaljevanju ZOZP) daje pravico izterjati izplačani znesek od povzročitelja. Višina regresa je bila do 10. 8. 2002 v dispoziciji strank zavarovalnega razmerja. Zavarovalnice so regres do leta 1997 s splošnimi pogoji omejevale na deset povprečnih neto plač, po tem pa zavarovalne pogodbe takšne omejitve niso več vsebovale in so lahko zavarovalnice zahtevale povračilo celotnega izplačanega zneska. Po petem odstavku 9. člena ZOZP-A (oziroma šestem odstavku 7. člena ZOZP), ki je pričel veljati 10. 8. 2002, je bila višina regresa, ki ga je lahko zavarovalnica izterjala, omejena na 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT). Zato je v tem primeru odločilno, v katerih primerih je treba z vidika časovne veljavnosti zakonov, uporabiti šesti odstavek 7. člena ZOZP.

8. Novela ZOZP-A v prehodnih določbah ne daje odgovora na to vprašanje. Splošno, toda ne absolutno prepoved povratne veljave splošnih pravnih aktov vsebuje prvi odstavek 155. člena Ustave Republike Slovenije. Za sporno zavarovalno razmerje je značilno, da je izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti, trajne narave (primerjaj z 922. členom Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 946. členom Obligacijskega zakonika). Ker pogodbeni stranki svojo obveznost izpolnjujeta s ponavljajočimi se izpolnitvenimi ravnanji v določenem ali nedoločenem časovnem obdobju po sklenitvi zavarovalne pogodbe (plačilo premij s strani sklenitelja zavarovanja oziroma plačilo odškodnine v primeru nastanka zavarovalnega primera s strani zavarovalnice), je treba čas sklenitve zavarovalne pogodbe kot kriterij za to, kateri predpis je treba uporabiti za presojo spornega pravnega razmerja, odkloniti že iz tega razloga. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pravna doktrina(1) poudarja, da je takšna, neprava ali dejanska retroaktivnost, nedopustna le, če gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo kot bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave).

9. Stališče pritožbenega sodišča, da je odločilen trenutek za presojo časovne veljavnosti novele ZOZP-A trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala svoj povračilni zahtevek, je materialnopravno pravilno. Ni namreč v nasprotju s prepovedjo retroaktivnosti iz prvega odstavka 155. člena Ustave. Načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države nima absolutne veljave in je podvrženo možnim omejitvam. V primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost.(2) Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe. V sistemu prostega opravljanja storitev, ki velja na področju obveznega zavarovanja v prometu, je zakonodajalec višino regresa omejil z namenom varstva šibkejše pogodbene stranke - zavarovanca.(3) Regresiranje odškodnine, pa četudi je nastala katastrofalna škoda, namreč ne sme imeti za posledico finančnega zloma zavarovanca.

10. Po presoji revizijskega sodišča je bila novela 7. člena ZOZP, ki je omejila višino regresa, relativno predvidljiva in je tožnica kot gospodarski subjekt, ki deluje na trgu, z njo mogla in morala računati. Šlo je namreč za uskladitev predpisov s področja obveznega zavarovanja v prometu s pravnim redom EU (z Direktivo premoženjskega zavarovanja 92/49/EEC), zato so zavarovalnice zaradi opustitve nadzora nad zavarovalnimi pogoji, ob dolžni skrbnosti, spremembe, povezane s pravico do regresa, lahko pričakovale in temu z ustrezno višino premij prilagodile svoje poslovanje.

11. Ker je bila torej uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožnice pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

12. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Šturm, Lovro, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, stran 57. Op. št. (2): Glej odločbo U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998. Op. št. (3): Poročevalec Državnega zbora, št. 82/01, 43/02 in 63/02.