Jedro

Ker tožnik ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, enakovreden prejšnji zaposlitvi (na delovnem mestu direktorja za nedoločen čas s štiriletnim mandatom ni sprejel delovnega mesta svetovalca za varovanje premoženja za nedoločen čas s štiriletnim mandatom), in za ustrezno ali primerno delo (za obe delovni mesti je zahtevana najmanj V. stopnja izobrazbe), nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije svoje stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita dokončna odločba toženke z dne 9. 2. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 14. 12. 2004 in ugotovi, da ima pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 15. 11. 2004 dalje, kar mu je toženka dolžna priznati ter izdati ustrezno odločbo. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožnik krije stroške postopka sam.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih zaradi česar je podana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) po 14. točki 2. odstavka 339. člena. Meni, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni zaslišalo predstavnika delodajalca tožnika niti pridobilo splošnih aktov delodajalca iz katerih bi izhajalo, kakšne so bile zahteve za opravljanje dela na delovnem mestu direktor. Pridobilo je le pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter tako ni moglo opraviti objektivne primerjave s prejšnjim delovnim mestom, na podlagi česar bi se ugotovilo, ali se na novem delovnem mestu zahteva enaka vrsta stopnje izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je protispisno povzelo izpovedbo direktorja V.K. d.o.o. M.B. iz spisa opr. št. Pd 162/2004 češ, da pogodba ni bila podpisana zaradi nezainteresiranosti s strani tožnika ter pri tem prezrlo dejstvo, da je tožnik v svojih dopisih z dne 2. 6. 2004 in 16. 7. 2004 podal več pripomb na predlog pogodbe o zaposlitvi. Pravno zmotno je sklicevanje sodišče na sodbi višjega in vrhovnega sodišča, ki naj bi ugotovili, da je bila tožniku ponujena pogodba za drugo ustrezno delo, saj sodišči nista presojali ustreznosti ponujenega delovnega mesta in se je trditev o ustreznem delu „zapisala“ vrhovnemu sodišču, ki se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Sodišče je kršilo tudi določila postopka ZPP, ker se ni opredelilo do bistvenih navedb, ki jih je tožnik podal v tožbi tekom postopka, saj je navedel številne razloge zaradi katerih ni sprejel ponujenega predloga pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je sodišče ugotavljalo le, ali je bila tožniku ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas zgolj s presojo ustreznega delovnega mesta je napačno uporabilo materialno pravo. Pogodba mora biti tudi zakonita in imeti vse bistvene elemente, kot jih predpisuje 29. člen Zakona o delovnih razmerjih in morajo pogodbena določila temeljiti na zakonu ter splošnem aktu delodajalca. Sodišče bi tako moralo presojati celotno vsebino ponujenega predloga pogodbe o zaposlitvi. V ponujeni pogodbi o zaposlitvi je bil nejasno določen kraj opravljanja dela, letni dopust ni bil določen, nezakonita je bila določba 1. odstavku točke 13 pogodbe in opredelitev o datumu izplačila plače in določbe 15. in 16. točke pogodbe. Pogodba ni imela bistvenih sestavin, ki jih določa 29. člen Zakona o delovnih razmerjih. Pravilnik o sistemizaciji, ki ga je predložil tožniku delodajalec za čas trajanja delovnega razmerja tožnika ni bil nikoli sprejet, ni bil nikoli objavljen in torej ni mogel začeti veljati. Tudi v primeru, če bi sodišče upoštevalo veljavnost tega splošnega akta je iz vsebine opisnega lista delovnega mesta svetovalca za varovanja premoženja razvidno, da gre za drugo delovno mesto, kar dokazuje, da delovno mesto svetovalca za varovanje premoženja ni bilo sistemizirano. Delodajalec je tožniku v ponujeni pogodbi o zaposlitvi naložil take obveznosti, ki jih tožnik realno ne bi mogel izpolniti. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni kršilo. Sodbo je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja.

Pritožnik neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj preizkus zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih izvedlo v ponovljenem postopku dodatni dokazni postopek, se opredelilo do izvedenih dokazov in jih dokazno ocenilo in se tako sodba lahko preizkusi. Izrek sodbe je razumljiv in skladen z razlogi sodbe. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh navedb, ki so relevantne za odločitev v predmetni zadevi.

Kakor je pritožbeno sodišče že zapisalo v svojem sklepu opr. št. Psp 634/2006 z dne 20. 6. 2007 je glede na materialno podlago bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi vprašanje, ali je bilo z novo pogodbo o zaposlitvi tožniku ponujeno delo za delovni čas enakovreden prejšnji zaposlitvi in ustrezno ali primerno delo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z dopolnitvijo dokaznega postopka odgovorilo na navedena vprašanja. Iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v družbi V.K. d.o.o. (v prilogi spisa pod C1) je razvidno, da je sistemizirano delovno mesto svetovalec za varovanja premoženja, za katerega je zahtevana najmanj V. stopnja (zaželjena VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe). In s pogodbo o zaposlitvi št. 50256650 z dne 30. 4. 2004 je bilo tožniku ponujeno prav to, v prej navedenemu pravilniku sistemizirano delovno mesto, ki se opravlja na sedežu v Kopru. Pogodba se bi sklenila za čas štirih let z možnostjo podaljšanja s tem, da se sklepa delovno razmerje za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. Predloženi pravilnik s strani delodajalca tožnika je sprejel direktor V.K. d.o.o. M.B., pravilnik je z njegove strani tudi podpisan, na njemu je žig in datum 19. 4. 2004. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave pri Delovnem sodišču v Kopru z dne 22. 3. 2005 opravljen v zadevi pod opr. št. Pd 162/2004, izhaja, da je bil zaslišan tudi M.B., ki je glede sprejema Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest izpovedal, da je bil ta pravilnik sprejet s strani vodstva tožene stranke dne 19. 4. 2004. Navedbe v pritožbi, da pravilnik ni bil nikoli objavljen in torej ni mogel začeti veljati so pritožbena novota, za katero pritožnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave in je tako v skladu s 337. členom ZPP pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče ne mora slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšne so bile zahteve za opravljanje dela na delovnem mestu direktorja. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 12. 10. 2007 izhaja, da je bil zaslišan tožnik kot stranka v postopku in je v zvezi s tem izpovedal tudi to, da so bili pogoji za zasedbo delovnega mesta direktorja V. ali VI. stopnja izobrazbe varnostno - upravne - ekonomske smeri in nekaznovanost. Tožnik je v času opravljanja del direktorja pri V.K. imel V. stopnjo izobrazbe (nadzorni varnostnik). Tako se na podlagi navedenega izkaže, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede pogoja ustreznosti ponujenega dela v zadostni meri razčistilo, da je lahko presodilo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 9. 2. 2005, s katero je toženka zavrnila zahtevo tožnika po pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 15. 11. 2004 dalje.

Materialno pravo je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje bilo pravilno uporabljeno. Toženka je tožniku priznanje pravic do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zavrnila iz razloga po 5. alineji 242. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami - v nadaljevanju: ZDR), ker je tožnik zavrnil predlog za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, enakovreden prejšnji zaposlitvi, ter ustrezno delo. Skladno z omenjeno določbo, pravice do denarnega nadomestila ne more uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi v primeru iz 90. člena ZDR, če ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, enakovreden prejšnji zaposlitvi, ter ustrezno ali primerno delo. Določba 90. člena ZDR ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in v 1. odstavku določa, da se, kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena (razlogi za redno odpoved) tega zakona, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved. Drugi odstavek citiranega člena določa, da se mora delavec o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi izjasniti v roku 30 dni od prejema pisna ponudbe. Nadalje 3. odstavek citiranega člena določa, da če delavec v primerih iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati utemeljenost odpovednega razloga pred pristojnim sodiščem. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/1991 in nasl. - v nadaljevanju: ZZZPB) pa v določbi 3. odstavka 1. člena določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice za primere, ko postane njihovo delo nepotrebno.

Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi edino relevantno za odločitev o zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe tožene stranke in o pravici tožnika do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 15. 11. 2004 dalje. Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 460/2006 se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja z dne 16. 3. 2004, s katero je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 iz razloga nesposobnosti. V citirani sodbi je revizijsko sodišče razsodilo, da je bila tožniku dne 16. 3. 2004 odpovedana pogodba o zaposlitvi v skladu z določbami 2. alineje 1. odstavka ter 2. in 3. odstavka 88. člena ZDR pa tudi v skladu z določbami 2. odstavka 83. člena ZDR in je tako njegov zahtevek iz naslova individualnega delovnega spora zavrnilo.

Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, so ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da bi moralo sodišče prve stopnje izvajati še dodatne dokaze in v celoti presojati ponujeno pogodbo o zaposlitvi z vidika delovnopravnih predpisov in ali je bila ta pogodba v skladu z zakonom in z splošnimi akti delodajalca tožnika v vseh svojih pogodbenih določilih in navedbe, da je delodajalec tožniku naložil take obveznosti, ki jih tožnik realno ne bi mogel izpolniti in bi mu v posledici tega delodajalec lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi, nerelevantne za predmetni socialni spor.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.