Jedro

Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 42153-2110/2022-2 z dne 11. 5. 2022 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-05-120/2022-2 z dne 13. 12. 2023). Prvostopenjski davčni organ je z navedenim sklepom ustavil postopek odmere dohodnine tožnici od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2017.

2.V obrazložitvi sklepa o zavrženju tožbe je sodišče v zvezi s pomanjkanjem tožničinega pravnega interesa za tožbo navedlo, da je v tožbi primarno predlagala, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, ugotovi, da je bil davek že plačan, nato pa postopek ustavi. Upoštevaje navedeno s tožbo zasleduje enak izid postopka kot v izpodbijanem sklepu, s katerim je bil postopek odmere dohodnine od dobička iz kapitala ustavljen iz razloga, ker je bil davek že plačan. Tožnica nima pravnega interesa niti za podredni tožbeni predlog (odprava sklepa in vrnitev zadeve davčnemu organu v ponovni postopek) zaradi možnosti odmere davka tožnici. To pa očitno ni rezultat, za katerega si prizadeva z vloženo tožbo.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in ugotovi, da je njen pravni interes podan in je tožba dopustna, pritožbeno sodišče pa naj s sodbo sámo ugotovi, da je bil davek plačan, in ustavi postopek glede odmere dohodnine za leto 2017. Podrejeno predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča je pravni interes za upravni spor podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom.

7.To pomeni, da je treba obstoj pravnega interesa za sodno varstvo presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje.

8.Obravnavani primer se nanaša na pritožničin položaj davčne zavezanke v postopku odmere dohodnine za leto 2017, to je v postopku, v katerem ji je bilo mogoče naložiti plačilo davčne obveznosti. Ne glede na to, da je pritožnica vložila davčno napoved, gre v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZDavP-2 za postopek, ki ga davčni organ vodi po uradni dolžnosti, torej zaradi varstva javnega interesa, in v katerem lahko na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) postopek odmere dohodnine tudi ustavi. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi, ko je odločalo o zavrženju tožbe zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, ki ga pristojni organ prav tako začne in vodi po uradni dolžnosti, že navedlo, da v teh primerih ustavitev postopka temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje postopka zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Sklep o ustavitvi postopka tako ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Poudarilo je tudi, da ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor (v pritožničinem primeru pa davčni organ) ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.

9.V skladu s temi stališči, ki so zaradi bistvene okoliščine vodenja postopka po uradni dolžnosti uporabljivi tudi v obravnavani zadevi, je zaradi ustavitve davčnega postopka pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati. Pritožnica sicer trdi, da je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala, naj sodišče v sporu polne jurisdikcije ugotovi, da je bil davek že plačan in (nato) postopek ustavi, ter da ima za to pravni interes, saj ji davčni organ ne bi mogel davka še enkrat naložiti v plačilo oziroma je ne bi mogel dodatno obdavčiti. Pri tem prezre, kot že navedeno, da ji davčni organ z izpodbijanim sklepom ni naložil ničesar oziroma da se je davčni postopek sicer začel, končal pa brez pravnih posledic za pritožnico. Za nasprotovanje taki odločitvi pa nima interesa, utemeljenega v pravu. Tako tudi z izražanjem bojazni, da bi lahko v bodoče prišlo do njene (dodatne) obdavčitve v zvezi s prejetim zneskom od odsvojitve poslovnega deleža v družbi A., izraža le dejanski interes, da do teh postopkov ne bi prišlo, ne pa pravnega interesa, neločljivo povezanega s predmetom odločanja v obravnavanem davčnem postopku, to je z odmero dohodnine pritožnici zaradi navedene prodaje. Tudi v procesnem smislu razlog za ustavitev davčnega postopka in njegovo utemeljevanje z (nesporno) ugotovitvijo, da je bil davek od dobička iz kapitala že v celoti plačan (plačala ga je tretja oseba), samo po sebi sodi v obrazložitev sklepa o sprejeti odločitvi in ne v izrek. Posledično niti sodišče v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti sklepa v izreku svoje odločbe tega ne bi moglo "dopolniti" s predlagano ugotovitvijo, kar prav tako kaže na pritožničino pomanjkanje pravnega interesa za zahtevano odločanje sodišča.

10.Presoja sodišča prve stopnje in razlogi, ki jih je za to navedlo, so torej pravilni. Glede na navedeno in ker druge navedbe v pritožbi ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

11.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)Tožnica je bila tiha družbenica v družbi A., d. o. o. V družbi ni imela poslovnega deleža, je pa na podlagi pogodbe sz B. B., sklenjene v letu 2007, pridobila pravico do udeležbe na dobičku družbe. V skladu s tem dogovorom je dedinja po pokojni B. B., potem ko je leta 2017 odsvojila poslovni delež v družbi, po plačilu celotne davčne obveznosti (tudi za del, ki pripada tožnici) del kupnine nakazala pritožnici. V zvezi s tem dohodkom je nato pritožnica vložila davčno napoved za odmero dohodnine za leto 2017.

Op. št. (2)V njem je med drugim določeno, da se davčni postopek začne po uradni dolžnosti, ko davčni organ prejme davčno napoved.

Op. št. (3)Glej sklepa I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, 12. točka obrazložitve, in I Up 118/2023 z dne 4. 10. 2023.