Jedro

V konkretnem primeru ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi. Tožnica torej od sodišča v bistvu zahteva enako odločitev, kot jo je že sprejel davčni organ, tj. ustavitev postopka odmere dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je bil davek že plačan. Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica vlaga tožbo zoper sklep, s katerim je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) ustavila postopek odmere dohodnine od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2017. Pri tem posebni stroški niso nastali.

2.Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnica 28. 2. 2018 vložila davčno napoved za odmero dohodnine od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2017. Tožnica je bila od leta 2007 tiha družbenica družbe A., d. o. o. in je na podlagi pogodbe o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti z dne 22. 2. 2007, sklenjene s pokojno A. A., pridobila zgolj pravico do udeležbe na dobičku. Ni pa bil namen te pogodbe pridobitev poslovnega deleža. Tožnica torej v letu 2017 ni odsvojila vrednostnih papirjev oziroma drugih deležev v smislu 94. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in ni bila dolžna vložiti napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov. Glede na to je davčni organ postopek na podlagi 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustavil.

3.Ministrstvo za finance je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev, da ni zakonske podlage za odmero dohodnine od dobička iz kapitala. Izhajalo je iz namena pogodbe o ustanovitvi tihe družbe in pojasnilo, zakaj odsvojitev poslovnega deleža z vidika tožnice ni obdavčljiva. Skladno s pogodbo z dne 22. 2. 2007 o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti je tožnica pridobila pravico do prenosa dohodka od prodaje poslovnega deleža, od katerega je bi davek na dobiček v celoti (tj. tudi za del, ki pripada tožnici) že plačala odsvojiteljica B. B. kot pravna naslednica A. A. Pri tem se je toženka sklicevala tudi na peti odstavek 16. člena ZDoh-2, po katerem prenos dohodka z zavezanke na tožnico ne zapade pod obdavčitev. Pojasnila je še, da je bil predmetni davčni postopek začet po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 72. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), posledično je davčni organ odločitev o ustavitvi postopka pravilno oprl na četrti odstavek 135. člena ZUP.

4.Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj ga odpravi in s sodbo samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in ustavi postopek. Podredno pa predlaga, naj sklep odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek, vse s stroškovno posledico. V bistvenem nasprotuje stališču davčnega organa glede razumevanja vsebine pogodbe iz leta 2007 in vloge tihega družbenika. A. A. oziroma po njeni smrti B. B. je bila fiduciarni imetnik poslovnega deleža za tožnico. S pogodbo se je zavezala, da bo vse prihodke, povezane s poslovnim deležem, torej tudi prihodke od njegove prodaje, po poplačilu davka na te dohodke prenakazala tožnici, kar je tudi storila. Meni še, da ni bilo podlage za ustavitev postopka, saj ta ni bil začet po uradni dolžnosti, ampak na podlagi njene davčne napovedi.

5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev svojih aktov ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka

6.Tožbo je treba zavreči.

7.Pri preizkusu dopustnosti tožbe po določbi 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje, ali bi si lahko tožnik z uspehom v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj, pri čemer gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8.Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tožnica je bila tiha družbenica družbe A., d. o. o. A. A. se je s pogodbo, ki sta jo leta 2007 sklenili ona in tožnica, zavezala, da bo vse prihodke, povezane s poslovnim deležem v družbi, po poplačilu davka prenakazala na tožnico. Po uveljavitvi novega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) sta se pogodbeni stranki dogovorili, da pogodba iz leta 2007 ostane v veljavi in da bo vložek tihega družbenika izplačan v denarju ob prodaji poslovnega deleža. Do prodaje je prišlo v letu 2017. Dedinja A. A. je odsvojila poslovni delež v navedeni družbi in kupnino po plačilu davčne obveznosti nakazala tožnici, ki je na tej podlagi prejela znesek 511.570,60 EUR ter ga napovedala davčnemu organu.

9.Po presoji sodišča si tožnica v obravnavani zadevi ne more izboljšati pravnega položaja. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev za leto 2017. Tožnica pa s tožbo zasleduje prav tak izid postopka. Primarno zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep in na podlagi 65. člena ZUS-1 samo odloči tako, da ugotovi, da je bil davek že plačan in isti postopek (ponovno) ustavi.

10.Odprava sklepa o ustavitvi postopka in ponovna ustavitev postopka z vidika tožničinega pravnega položaja pomeni popolnoma enak rezultat. Tožničin pravni položaj se torej v primeru ugoditve tožbi ne bi v ničemer izboljšal oziroma spremenil, tudi ne v primeru, da bi bila ugotovitev, da je bil davek že plačan, del izreka odločbe oziroma sodbe. To dejstvo, torej da je zavezanka B. B. v celoti plačala davek od predmetne odsvojitve poslovnega deleža, namreč niti ne sodi obvezno v izrek odločbe po 213. člen ZUP, pa tudi sicer iz odločbe toženke (glej 4. stran drugostopenjske odločbe) povsem jasno izhaja, da je bil davek od dobička od odsvojitve poslovnega deleža v družbi A., d. o. o. v letu 2017 že plačan. To dejstvo torej med strankama postopka sploh ni sporno.

11.Tudi s podrednim tožbenim predlogom, to je odpravo akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek, tožnica ni izkazala pravovarstvene potrebe. Taka odločitev bi pomenila kvečjemu možnost odmere davčne obveznosti, kar pa očitno ni rezultat, za katerega bi si tožnica glede na tožbene navedbe prizadevala.

12.Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da v obravnavani zadevi ni podan pravni interes za vsebinsko odločanje o vloženi tožbi, zaradi česar je moralo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

13.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

K II. točki izreka

14.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.