Jedro

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanih pravicah in obveznostih uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper zavrnjeno zahtevo za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo tožnika zavrglo.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajal je, da je vložil tožbo pravočasno skladno z določili 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, kar potrjuje tudi sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1324/2005. Že v času trajanja delovnega razmerja je tožnik toženo stranko pozval k izročitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, po poteku časa, ko bi morala tožena stranka odgovoriti, pa je vložil tožbo. Tožnik je tudi po prenehanju delovnega uveljavljal nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tako je svoj tožbeni zahtevek uveljavljal pravočasno pred iztekom 30-dnevnega roka po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo je tudi, da tožnik ni mogel vložiti nove tožbe, s katero bi uveljavljal isti zahtevek, saj bi bilo potrebno takšno tožbo iz razloga visečnosti pravde zavreči. V kolikor bi sodišče prve stopnje izdalo sklep o zavrženju tožbe že po predhodnem preizkusu tožbe, bi lahko tožnik pravočasno vložil novo tožbo. Sodišče prve stopnje pa je celo razpisalo in izvedlo glavno obravnavo, na kateri ni izvajalo nikakršnih dokazov oziroma ugotavljalo spornih dejstev, temveč je le-to takoj zaključilo in tožnika prikrajšalo za možnost sodnega varstva, poleg tega pa mu je povzročilo še dodatne stroške. Tudi iz tega razloga je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Navajala je, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala nepravočasnost vložitve tožbe. Tožnik je pri toženi stranki zgolj urgiral realizacijo predhodne svoje zahteve, zato je bila tožba, ki je bila vložena 21. 11. 2007, vložena prepozno po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Sodišče se v okviru procesnega vodenja samostojno odloči, ali bo razpisalo glavno obravnavo ali ne, saj odločitev o zavrženju tožbe med pripravami na glavno obravnavo ni obligatorno vezana na to fazo postopka. Tožena stranka je že na naroku tudi ugovarjala modifikaciji tožbenega zahtevka in navajala, da tožnik ne more kumulirati dveh različnih zahtevkov v eni sami tožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na določilih 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da lahko delavec uveljavlja svoje pravice pri delodajalcu in pod kakšnimi pogoji ima zagotovljeno sodno varstvo. Navedlo je, da je tožnik vložil dne 24. 9. 2007 zahtevo za odpravo kršitve in v roku osem dni in ker tožena stranka ni odpravila kršitve v roku osem delovnih dni, je imel tožnik pravico vložiti tožbo v 30-ih dneh od poteka roka, to je do 5. 11. 2007, tožba pa je bila vložena 20. 11. 2007, torej prepozno.

Poudariti je, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture, kot to določa 28. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK – Ur. l. RS, št. 96/2002 in naslednji), ki velja za toženo stranko kot specialni predpis poleg splošne delovnopravne zakonodaje. Tožena stranka je s tožnikom sklepala sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 2. odstavka 46. člena ZUJIK in pri tem upoštevala tudi, da je lahko s tožnikom sklepala pogodbe o zaposlitvi le za čas veljavnosti delovnega dovoljenja, kot to izhaja iz I. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma kot to izhaja iz zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 za čas prijave zaposlitve delavca iz EU oziroma iz razlogov po določilih 1. odstavka 52. člena ZDR. Pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture, ki izvaja kulturno dejavnost v smislu 4. člena ZUJIK. Četrti člen ZUJIK namreč določa, da so kulturna dejavnost po tem zakonu vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih, intermedijskih in drugih umetnosti, na področju založništva in knjižničarstva, kinematografije in na drugih področjih kulture.

Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi 1. odstavek 45. člena ZUJIK, ki določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Delovna razmerja za javne uslužbence ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki sicer glede načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi napotuje na ZDR (154. člen ZJU), vendar pa je potrebno upoštevaje 45. člen ZUJIK glede varstva pravic delavcev iz delovnega razmerja v javnih zavodih na področju kulture upoštevati določbe 24. člena ZJU. Drugi odstavek 24. člena ZJU določa, da ima javni uslužbenec pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi, oziroma da svojo obveznost izpolni, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je 15 dni. Po 3. odstavku citiranega člena ZJU pa je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Po 25. členu ZJU je potrebno pritožbo zoper pisni sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vložiti v osmih dneh od vročitve pisnega sklepa oziroma v osmih dneh po preteku roka iz 2. odstavka 24. člena ZJU. Po 5. odstavku 24. člena ZJU je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Ob upoštevanju citiranih določb je potrebno ugotoviti, da je varstvo pravic delavcev, za katere se uporablja ZJU, urejeno drugače, kot varstvo pravic delavcev po ZDR. Tožnik bi torej moral svoje zahteve, ki jih uveljavlja s tožbo v tem individualnem delovnem sporu, najprej uveljavljati pri toženi stranki v skladu z že citiranimi določbami ZJU. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik to storil, ni podane procesne predpostavke za vložitev tožbe. Sodno varstvo je v postopkih varstva pravic delavcev, pri katerih se uporablja ZJU, dopustno le pod pogojem, da je takšen delavec predhodno postopal po 24. oziroma 25. členu ZJU. Ker v konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, saj je tožnik najprej dne 19. 10. 2007 podal zahtevo za odpravo kršitve, nato pa dne 23. 10. 2007na direktorja tožene stranke po pooblaščencu poslal „poziv g. maestra G. S. glede njegovega delovnega razmerja“. Ker tožnik ni postopal po določilih ZUJIK, je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo pravilno zavrglo, vendar nepravilno iz razloga, ker je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, pač pa je bilo potrebno tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja (360/1. člen ZPP), saj so za rešitev zadeve brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.