Jedro

Tožnik je uveljavljal varstvo pravic v času trajanja delovnega razmerja. Ker tožena stranka na zahtevo tožnika ni odgovorila v predpisanem roku 15 dni (drugi odstavek 25. člena ZJU), bi moral tožnik v nadaljnjih 8 dneh (in ne 15 kot navaja revizija, prvi odstavek 25. člena ZJU) vložiti pritožbo na pristojni organ. Ta organ je za javne zavode s področja kulture določen že z ZUJIK: po deveti alineji drugega odstavka 42. člena ZUJIK je to svet zavoda. Ker pritožbe ni vložil, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da je dne 5. 1. 2007 s toženo stranko sklenil pogodbo za nedoločen in ne za določen čas. Stranki sta zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenili za določen čas do 31. 12. 2007. Tožnik je 24. 9. 2007 od tožene stranke (njenega direktorja) zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka na zahtevo ni odgovorila, dne 19. 10. 2007 pa je tožnik na direktorja tožene stranke naslovil poziv za pojasnilo glede njegovega delovnega razmerja. Na ta poziv je tožena stranka odgovorila 23. 10. 2007, tožnik pa je 20. 11. 2007 na sodišče vložil tožbo. Sodišče je tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR). Tožbo bi moral vložiti najkasneje do 5. 11. 2007, s pozivom z dne 19. 10. 2007 pa si prekluzivnega roka za vložitev tožbe ni mogel podaljšati.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, čeprav iz drugih razlogov. Ugotovilo je, da je tožena stranka javni zavod na področju kulture in zanj velja Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/2002 in nasl. - ZUJIK), na podlagi katerega je tožena stranka s tožnikom tudi sklepala sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Glede na določbo prvega odstavka 45. člena ZUJIK je glede varstva pravic treba upoštevati določbe 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki ta vprašanja ureja drugače kot ZDR. Tudi ob upoštevanju teh določb je bila tožba pravilno zavržena, vendar zato, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo.

3. Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas vseskozi sklepane na podlagi ZDR. Stranki sta imeli namen, da se vse pravice in obveznosti, ki niso urejene s pogodbo, uporabi ZDR, pri čemer za postopek uveljavljanja pravic in odprave kršitev ni bila dogovorjena nobena izjema. Izrecno je bila dogovorjena le uporaba 46. člena ZUJIK ne pa tudi drugih določb tega zakona in ZJU. Tako je bila pogodba tudi izvrševana in tudi pri odločanju o pravicah in obveznostih tožnika je tožena stranka ravnala po pogodbi in ZDR. Stranki sta se nedvomno dogovorili za pravico tožnika do neposrednega sodnega varstva po ZDR, zaradi česar je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo oziroma bistveno kršilo pravila postopka. Tak dogovor je po 7. členu ZDR dopusten, saj predvideva ugodnejšo ureditev pravnega varstva kot zakon. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo pravila postopka, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožnika. Prvostopno sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožnik pri toženi stranki uvedel predhodni postopek za varstvo pravic. Kljub nepotrebnosti predhodnega postopka je iz spisa mogoče ugotoviti, da je tem formalnim zahtevam za vložitev tožbe tožnik zadostil. Nezakonito ravnanje tožene stranke, s katerim naj bi tožnika namerno zavajala glede možnosti pravnega in sodnega varstva, ne more biti v škodo tožniku, ki bi moral biti kot tujec še posebej poučen o svojih pravicah. Tožnikovo delovno razmerje je že po zakonu prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, zato bi moralo obvestilo delodajalca o prenehanju pogodbe o zaposlitvi vsebovati tudi pravni pouk.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Slovenska zakonodaja, ki ureja delovna razmerja, sklepanje in prenehanje pogodb o zaposlitvi ter varstvo pravic delavcev, velja in se uporablja tudi za tuje delavce (tujce), ki delajo na območju Republike Slovenije na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s slovenskim delodajalcem. To velja tako za ZDR (drugi odstavek 3. člena ZDR), kot za posebne zakone, kot sta ZJU in ZUJIK. To med drugim pomeni tudi to, da morajo tuji delavci pri uveljavljanju in varstvu svojih pravic tako pri delodajalcu kot pred sodiščem, upoštevati ustrezne določbe slovenske zakonodaje. Ne morejo se sklicevati na to, da jo kot tujci ne poznajo, ne glede na to, kako zapletene in razumljive so lahko zakonske določbe. Nenazadnje pa se je tožnik že v svoji vlogi z dne 24. 9. 2007 skliceval na „za pričujoči primer“ dano pooblastilo slovenskemu odvetniku.

8. Tožena stranka je javni zavod na področju kulture. Za delovna razmerja in varstvo pravic delavcev takih zavodov, se uporablja ZJU ter posebnosti, ki jih določa ZUJIK. Izrecno je določeno, da se glede odločanja o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja, uporabljajo določila ZJU (drugi odstavek 45. člena ZUJIK). Določbe ZUJIK in ZJU o pristojnosti, postopkih in (prekluzivnih) rokih za varstvo pravic in sodno varstvo so kogentne zakonske določbe, ki jih pogodbeni stranki s pogodbo o zaposlitvi ne moreta izključiti ali urediti drugače. 9. Tožnik je uveljavljal varstvo pravic v času trajanja delovnega razmerja. Ker tožena stranka na zahtevo tožnika ni odgovorila v predpisanem roku 15 dni (drugi odstavek 25. člena ZJU), bi moral tožnik v nadaljnjih 8 dneh (in ne 15 kot navaja revizija, prvi odstavek 25. člena ZJU) vložiti pritožbo na pristojni organ. Ta organ je za javne zavode s področja kulture določen že z ZUJIK: po deveti alineji drugega odstavka 42. člena ZUJIK je to svet zavoda. Ker pritožbe ni vložil, ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. ZJU v petem odstavku 24. člena izrecno določa, da je sodno varstvo dovoljeno le pod pogojem, da je delavec izkoristil možnost pritožbe. V skladu z drugim odstavkom 42. člena ZDSS-1 sodišče v takem primeru tožbo zavrže. 10. Poziva tožnika z dne 19. 10. 2007 ni mogoče šteti za pritožbo, poleg tega pa je bil vložen tudi že po poteku pritožbenega roka, določenega v prvem odstavku 25. člena ZJU. Zato tudi ni bilo podlage, da bi direktor (na katerega je bil poziv naslovljen) le-tega odstopal svetu zavoda kot pritožbo.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).