Jedro

Ker je bilo sporno zemljišče namenjeno redni rabi stavb, brez katerih te niso mogle funkcionirati (dovozna pot, prostor za igro, počitek), je zaključek sodišča prve stopnje, da navedeno zemljišče predstavlja skupno funkcionalno zemljišče navedenim stavbam, pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. IV. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik, prvi toženec ter četrti toženec in peta toženka krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od toženih strank zahteval opustitev poseganja v njegovo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 538 k. o. X (II. točka izreka). Primarni zahtevek po nasprotni tožbi četrto in petotožene stranke na ugotovitev solastninske pravice na delu parc. št. 538 k. o. X, vsakega do ½, na preostalem delu nepremičnine, kot je opisan v zahtevku, pa ugotovitev skupne lastnine v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin z ID znakom 000, 001, 002 je zavrnilo (III. točka izreka). Ugodilo pa je zahtevku tožencev iz nasprotne tožbe, da je nepremičnina parc. št. 538 k. o. X skupna last vsakokratnih lastnikov nepremičnin z ID znakom 000, 001, 002 (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške v višini 3.154,33 EUR, drugi toženki 884,45 EUR, tretji toženki 1.699,81 EUR ter četrtemu in peti toženki 2.220,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da so pravdne stranke kot imetniki pravice uporabe na sporni nepremičnini pridobile lastninsko pravico v obliki skupne lastnine, napačna, saj ZTLR določa, da lahko skupna lastnina nastane le v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon. Sodišče prve stopnje pa zakona, ki bi dopuščal nastanek skupne lastnine, ni navedlo. Zato v tem delu sodbe ni mogoče preiskusiti. Poleg tega je napačno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da parcela sodi v skupno lastnino vsakokratnih lastnikov nepremičnin parc. št. 501/16, 501/40, 501/39 in 501/38, vse k. o. X, saj lastninska pravica ne more obstajati v korist nepremičnin, temveč le v korist individualno določenih fizičnih ali pravnih oseb. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, kdo so bili imetniki pravice uporabe na sporni nepremičnini (pravni predniki pravdnih strank), zato bi lahko ob pravilni uporabi ZLNDL ugotovilo, da so zgolj te individualno določene osebe ex lege postale lastniki sporne nepremičnine.

Sporna nepremičnina je bila lastnici A. K. leta 1958 nacionalizirana in je z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Šiška 05-2-33-50/4-59 z dne 1. 9. 1959 postala družbena lastnina. Vendar pa s to odločbo A. K. pravica uporabe ni bila odvzeta. Zato je zaključek, da je A. K. pravico uporabe izgubila, napačen. Za prenos pravice uporabe je tudi po tedanji zakonodaji morala obstajati pravna podlaga, ki pa je toženke niso izkazale. Stavbe na nepremičninah, glede katerih po ugotovitvi sodišča prve stopnje sporna parcela predstavlja skupno funkcionalno zemljišče, so bile zgrajene 1957 leta, nacionalizacija je bila izvedena 1958 leta, pravni predniki pravdnih strank pa so si garaže v stavbah uredili šele leta 1960, do katerih sicer nekateri pravni predniki niso mogli dostopati drugače kot preko sporne parcele. Ne glede na to, pa navedena parcela zgolj zato, ker niso imeli drugega dostopa do garaž, ni postala funkcionalno zemljišče, niti niso pravni predniki strank brez vsakršne podlage kar na lepem pridobili pravico uporabe sporne parcele. Drži, da so pravdni predniki strank sporno parcelo po letu 1960 pričeli uporabljati za hojo ter vožnjo in da so jo skupno varovali, med drugim tlakovali, a zgolj dejstvo samovoljne uporabe samo po sebi ne pomeni tudi že pravice uporabe. Uporaba sporne parcele brez pravice uporabe ni mogla pomeniti drugega kot poseg v upravičenja A. K. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v izjavo F. in J. K. z dne 29. 5. 2013 o tem, da je njuna mati takim posegom nasprotovala, česar pa sodišče prve stopnje ni ocenilo in obrazložilo, v kakšnem smislu je navedeno listino pri sojenju upoštevalo. Poleg tega toženci v postopku niso dokazali, da bi bila sporna parcela na podlagi tedaj veljavnih prostorskih aktov in načrtov v sistemu družbene lastnine predvidena za funkcionalno zemljišče njihovih stavb, niti niso izkazali, da je bila A. K. pravica uporabe na njej odvzeta. Tudi morebitne odločbe upravnega organa, s katero bi bila ta parcela odmerjena kot funkcionalno zemljišče, niso predložile, kar sicer ni odločilnega pomena, pa vendar tudi z drugimi dokazi funkcionalnega zemljišča toženci niso dokazali. Poleg tega ni prav, da je sodišče stavbe pravdnih strank (četvorček) obravnavalo kot celoto, saj vsaka od stavb pravdnih strank stoji na svoji parceli in že ima svoje zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe. Zato ni razloga, da bi se zemljišče, namenjeno za redno rabo, raztezalo še na sosednjo parcelo, ki je ne glede na videz poti vselej imela samostojno pravno usodo. Zemljiška parcela vsake od predmetnih stavb zadošča za njeno rabo. Poleg tega četrta in peta tožena stranka zemljišča, ki je bilo določeno za skupno funkcionalno zemljišče, nista potrebovala in sta navedeno parcelo uporabljala le za počitek in igro, torej ne gre za funkcionalno zemljišče. Ker je pojem funkcionalnega zemljišča potrebno razlagati restriktivno, se težave, ko nepremičnina nima povezave z javno cesto, rešujejo s primernejšimi stvarnopravnimi instituti (nujna pot, služnost). Tožnik ima sicer dostop do garaže zagotovljen le preko sporne parcele, vendar bi bilo tudi v njegovem primeru treba dostop zagotoviti z ustreznimi stvarnopravnimi instituti, a si je tožnik ravno z namenom zagotoviti si dostop do garaže kupil sporno parcelo.

Tožnikovo natančno poznavanje dejanskega posestnega stanja parcele 538 je vzrok, zakaj mu ni mogoče očitati opustitve raziskovalne dolžnosti. Tožnik je bil ob nakupu parcele leta 2005 prepričan, da je nepremičnino kupil od lastnikov. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svoje dobre vere ni izkazal, ni utemeljen.

Dokazna predloga z zaslišanjem priče D. A. in M. D. je sodišče prve stopnje neobrazloženo zavrnilo.

Prav tako je sodišče prve stopnje povsem neobrazloženo zavrnilo tudi tožbene zahtevke pod I. točko izreka. Zmotno je presodilo, da tožnik kot skupni lastnik sporne parcele nima pravice do tožbe za varstvo svoje pravice tudi proti ostalim skupnim lastnikom in tožbenih zahtevkov tožnika vsebinsko sploh ni obravnavalo. Pri tem pa ni obrazložilo, zakaj je tožniku njegovo ustavno pravico do sodnega varstva odreklo.

3. Prvi toženec ter četrti in peta toženka so na pritožbo tožnika vložili odgovor, v katerem predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Druga in tretja tožena stranka na pritožbo tožnika nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali parcela 538 k. o. X, ki leži ob parcelah pravdnih strank, predstavlja funkcionalno zemljišče. Tožnik trdi, da je na tej parceli pridobil lastninsko pravico na pravno posloven način od pravnih naslednikov A. K. A. K. je lastninsko pravico na navedeni nepremičnini izgubila z odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Šiška št. 05-2-33-50/59 z dne 1. 9. 1959. Na podlagi ZLNDL je bila na tej nepremičnini, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (A7), ponovno vknjižena lastninska pravica v njeno korist. Tožnik je leta 2005 nepremičnino kupil od dedičev po pokojni A. K. Toženci v postopku ugovarjajo, da sporna nepremičnina predstavlja skupno funkcionalno zemljišče nepremičnin pravdnih strank, saj se je nepremičnina ves čas uporabljala kot skupna dovozna pot k stavbam tožnika, prvega toženca, drugega toženca in tretje toženke (in njihovih pravnih prednikov), pri četrti in peti toženki pa se je uporabljala kot prostor za počitek in vrt. 6. V pravdnem postopku sodišče ni vezano na formalno dokazno oceno, ko bi lahko stranka določeno zatrjevano dejstvo dokazovala le z določenim dokazom. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovitev, da je sporna nepremičnina predstavljala funkcionalno zemljišče, zato ker toženci niso predložili odločbe o odvzemu pravice uporabe A. K., odločbe upravnega organa o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma prostorskih aktov o določitvi funkcionalnega zemljišča. Da je navedeno zemljišče dejansko v naravi predstavljalo dovozno pot ter prostor za vrt, počitek in igro stavbam pravdnih strank in njihovih pravnih prednikov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi zaslišanja pravdnih strank in prič B. B., M. R., D. R. in A. R., S. R., T. V. in A. N., ki so vsi potrdili rabo navedene parcele kot dovozne poti ter prostora za počitek in vrt. Tožnik, prvi toženec, drugi toženec ter tretja toženka in njihovi pravni predniki so lahko do svojih garaž v kletnih prostorih stanovanjskih hiš dostopali le preko sporne parcele 538, vse pravdne stranke oz. njihovi pravni predniki so vsak „svoj del“ sporne parcele tudi urejali, čistili sneg, urejali zelenje in ga tlakovali. Četrti in peta toženka oz. njuni pravni predniki so si garažo uredili na drugi strani svoje parcele in so naveden prostor uporabljali kot prostor za vrt, igro in počitek, ki prav tako predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe, zato navedbe, ki temu oporekajo, niso utemeljene. Tudi pritožnik v pritožbi priznava, da so pravni predniki pravdnih strank sporno parcelo po letu 1960 uporabljali za hojo in vožnjo ter pot tudi skupno tlakovali. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z uporabo sporne nepremičnine pritožbene navedbe o tem, da zemljiška parcela vsake od stavb zadošča za njeno redno rabo in navedbe v zvezi z izgradnjo hiš ter datumom ureditve garaž, za presojo odločitve niso relevantne. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene ugotovilo, da je navedena parcela predstavljala dovozno pot k stavbam, ki stojijo na nepremičninah v lasti pravdnih strank in tvorijo arhitekturno in gradbeno celoto (četvorček), in sicer gre za parc. št. 501/38, 501/39, 501/40 ter 501/16. Glede slednje se je sporno zemljišče uporabljalo kot prostor za vrt, igro in počitek. Ker je bilo sporno zemljišče, parc. št. 538, namenjeno redni rabi stavb, brez katerih te niso mogle funkcionirati (dovozna pot, prostor za igro, počitek), je zaključek sodišča prve stopnje, da navedeno zemljišče predstavlja skupno funkcionalno zemljišče navedenim stavbam, pravilen.

7. Ker tožnik zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem D. A. in M. D. pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno uveljavljal (287. člen ZPP), uveljavljanje te kršitve v pritožbenem postopku ni dovoljeno (286. b člen ZPP).

8. Pojem funkcionalnega zemljišča, ki se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine, je treba razumeti v okviru pravil, ki so veljala v tistem času in je bistveno za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini(1). Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, kdo je imel pravico uporabe na navedenem funkcionalnem zemljišču (pravni predniki pravdnih strank). Pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo pravne podlage prenosa pravice uporabe na pravne prednike pravdnih strank, niso utemeljene. Pravno podlago, na kateri so pravni predniki pravdnih strank pridobili pravico uporabe na spornem zemljišču, predstavlja določilo 12. člen ZTLR(2). Kategorijo funkcionalnega zemljišča pa je poleg 12. člena ZTLR pred tem določal že 37. člen ZNNZGZ(3), kasneje pa ZUN(4) v tretjem odstavku 46. člena, še kasneje pa SZ. ZTLR je v 12. členu določal, da ima lastnik stavbe, ki je zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, poleg pravice uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, tudi pravico uporabe zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo. Ker je dokazni postopek pokazal, da je navedeno zemljišče predstavljalo zemljišče, brez katerega navedene stavbe ne morejo funkcionirati, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so pravni predniki pravdnih strank na omenjenem zemljišču ex lege pridobili pravico uporabe, zaradi česar je posledično A. K. svojo pravico uporabe (tožnik dejanskega izvrševanja pravice uporabe z njene strani v postopku ni izkazal) navedenega zemljišča izgubila. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da so pravdne stranke samovoljno posegle v njeno pravico uporabe. Posledično niti pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi oceniti tudi listino F. in J. K. z dne 29. 5. 2013, da je njuna mati A. K. posegom v svojo pravico uporabe (ki je ni več imela) na parceli nasprotovala, ni relevanten.

9. Ker ob lastninjenju ob uveljavitvi ZLNDL(5) A. K. ni imela več pravice uporabe na navedeni nepremičnini, je vknjižba lastninske pravice v njeno korist nezakonita. Tožnik, ki je bil s stanjem in uporabo navedene parcele kot dovozne poti seznanjen, se na svojo dobro vero pri pridobitvi lastninske pravice neutemeljeno sklicuje. Pritožbeni očitki, ki temu zaključku sodišča prve stopnje oporekajo, niso utemeljeni.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek v I. točki izreka neobrazloženo zavrnilo, ni utemeljen. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, ki ga je kot skupni lastnik uveljavljal zoper druge skupne lastnike, je sodišče prve stopnje navedlo (pomanjkanje tožnikove aktivne legitimacije; 100. člen SPZ) in je pravilen. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče tožniku neobrazloženo odreklo pravico do sodnega varstva, ni utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, ki so ga z nasprotno tožbo uveljavljali prvi toženec, tretji ter četrti toženec in peta toženka ter ugotovilo, da je parc. št. 538 k. o. X, ki predstavlja skupno funkcionalno zemljišče nepremičnin parc. št. 501/16, 501/38, 501/39 in 501/40, skupna last vsakokratnih lastnikov navedenih nepremičnin. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga uveljavlja pritožba, da preiskus pravilnosti odločitve v tem delu ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo zakona, ki predvideva nastanek skupne lastnine, ni utemeljen. Kljub temu, da sodišče prve stopnje v razlogih ni navedlo pravne podlage za nastanek skupne lastnine na skupnem funkcionalnem zemljišču, je bil preiskus sodbe mogoč, saj so razlogi o odločilnih dejstvih jasni in razumljivi. Pravno podlago za ugotovitev skupne lastnine predstavlja določilo petega odstavka 23. člena SZ-1(6), ki določa, da je zemljiška parcela, na kateri je skupni del (kamor skupno funkcionalno zemljišče sodi) skupna lastnina vseh lastnikov nepremičnin, ki jim takšen skupni del služi. Posledično tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava, češ da pravna podlaga za ugotovitev skupne lastnine ne obstaja, niti očitek, da lahko lastninska pravica obstaja zgolj v korist fizične ali pravne osebe, ne pa v korist vsakokratnih lastnikov določenih nepremičnin, nista utemeljena.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožnik s svojo pritožbo ni uspel. Odgovora na pritožbo, ki sta ju vložila prvi toženec ter četrti in peta toženka pa nista prispevala k rešitvi zadeve in zato ne predstavljata potrebnega izdatka (155. člen ZPP). Zato so pritožnik in prvi ter četrti toženec in peta toženka dolžni kriti vsak svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

(1) M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, letnik 2008, št. 3, stran 22

(2) Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih: Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami

(3) Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč: Uradni list FLRJ, št. 52/1958 s spremembami in dopolnitvami

(4) Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor: Uradni list SRS, št. 18/1984 s spremembami in dopolnitvami

(5) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini: Uradni list RS, št. 44/1997

(6) Stanovanjski zakon; Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami