Jedro

Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena, po katerem mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, namreč lahko sodišče vendarle tudi argumentirano zavrne takšen dokazni predlog.

V konkretnem primeru gre namreč za zahtevek stvarnopravne narave - predmet tožbe so vlaganja (denarni in fizični prispevki v času trajanja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti) iz skupnega premoženja zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev (pravdnih strank) v posebno premoženje enega od partnerjev - toženke. Kljub temu pa ne pride v poštev 64. člen ZMZPP, po katerem je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije (po nasprotnem razlogovanju - torej ne tudi v primerih, če je nepremičnina oziroma kakšna nepremičnina na ozemlju druge države). Konkretni spor namreč evidentno ni spor o kakšni stvarni pravici na nepremičnini. Prav tako pa ni mogoče uporabiti cit. določbe drugega odstavka 67. člena ZMZPP, saj je predmet te pravde denarni zahtevek iz naslova realne subrogacije (dejansko gre za civilno delitev skupnega premoženja) zaradi že prodanega premoženja (v tem delu prodane nepremičnine v Republiki Hrvaški) uperjen zoper toženko, ki živi v Sloveniji, torej osredotočen na njena tukajšnja denarna sredstva (genus). Torej sploh ne gre za problematiko nahajanja dela spornega premoženja v tujini in tako ne za spor z mednarodnim elementom.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadeva v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati: - za nepremičnino stoječo na parc. št. 3/1, k.o. ..., na parc. št. 3/2, k.o. ... in parc. št. 3/0, k.o. ... v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje znesek 4.545,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, da ne bo izvršbe; - za nepremičnino stoječo na parc. št. 2/1 k.o. ..., R. Hrvaška v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje znesek 8.962,20 EUR, v primeru zamude s plačilom zneska, pa je dolžna ta znesek poravnati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, da ne bo izvršbe; - za nepremičnino stoječo na parc. št. 2/0 k.o. ... na naslovu R. v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe prve stopnje znesek 41.765,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2006 dalje do plačila, da ne bo izvršbe. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 637,53 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi sodbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženka. Izpodbija del, ki ga označuje z zneskom 55.273,02 EUR. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da s sklepom reviziji ugodi, sodbo sodišča druge in prve stopnje v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje, ter da tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Navaja, da je nepravilno odločeno o ugovoru nepristojnosti sodišča RS, saj gre za spor o ugotovitvi obsega skupnega premoženja, v katerem so se presojala vlaganja obeh pravdnih strank v toženkino posebno premoženje, pri čemer je tožnikov tožbeni zahtevek stvarno pravne narave. Pritožbeno sodišče napačno šteje, da gre za odločanje o tožnikovem obligacijskem denarnem zahtevku in posledično napačno zaključi o pristojnosti sodišča RS. Gre za kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi tretjim odstavkom 18. člena ZPP. Po uradni dolžnosti bi se moralo izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena pravdna dejanja in zavreči tožbo, vsaj v tistem delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek glede nepremičnine na M. v Republiki Hrvaški. Res se je spustila v obravnavanje tudi glede tega premoženja, vendar pa odločitev o tem, ali spada tudi ta del zahtevka v sodno jurisdikcijo Republike Slovenije glede na stvarnopravni temelj tožbenega zahtevka ni mogla biti odvisna od njene privolitve. Zato je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O pravočasnem podanem ugovoru se sodišči nista opredelili oziroma odločili s sklepom. Tudi do tega očitka se sodišče druge stopnje ni opredelilo in je oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. Napačno je tolmačenje, da je glede na razpolaganje strank, ki sta slovenskega državljana s stalnim prebivališčem v RS, pristojno sodišče Republike Slovenije. Zato je podana tudi kršitev iz 6. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede nepremičnine na M. ji sodišče ni sledilo, da tožnik na morju ni delal, čeprav sta njene navedbe skladno potrdili tudi priči A.A. in B.B.. O nakupu in vlaganjih v nepremičnino sta se priči izjavili v pisnih izjavah, dodatno pa je predlagala še njuno neposredno zaslišanje, ki ga je sodišče zavrnilo. Zato ni popolnoma raziskalo dejanskega stanja in je zmotno zaključilo, da je tožnik z delom prispeval k spremembi apartmajev ter z obratovanjem apartmajev ustvarjal dohodek, ki se je lahko uporabljal za investicije. Tudi se ni ukvarjalo z vprašanjem, katero materialno pravo je treba uporabiti. Ni se opredelilo do določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR) ter ustaljene sodne prakse. V skladu z določbo 350. člena ZPP bi moralo po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. S tem so ponovno kršene tudi določbe pravdnega postopka. Dvom o poštenem in neodvisnem sojenju izhaja iz povzetka navedb na strani 3 izpodbijane sodbe, kjer sodišče v točki 6 in 7 tendenciozno brez utemeljitve navaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za neposredno zaslišanje prič, ki se niso odzvale pozivu pooblaščenca za podajo pisne izjave. Sodišče druge stopnje na eni strani ugotavlja, da je na glavni obravnavi 1. 4. 2014 zahtevala zaslišanje 11 prič in razloga, ker niso podale pisne izjave, kljub temu, da so bile k temu pozvane (točka 6), pri čemer pritožbeno sodišče v točki 7 navaja drugi odstavek 236.a člena ZPP, po katerem sodišče, če je stranka, ki je zaslišanje priče predlagala, to pričo pozvala, naj predloži pisno izjavo, pa priča tega ni storila, dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo poizkusila pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. Na drugi strani pa brez utemeljitve in v nasprotju z navedenimi zaključki ugotavlja, da priče, za katere toženka trdi, da niso podale pisnih izjav, čeprav so bile k temu pozvane, ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 236.a člena ZPP in šestega odstavka 236.a člena ZPP. Ne obrazloži pa, katere od imenovanih prič ne ustrezajo pogojem iz drugega in četrtega odstavka 236.a člena ZPP in zakaj, in zgolj pavšalno obrazlaga, da so priče bodisi izjavo podale ali pa jih toženka k podaji izjave ni pozvala, predlog za zaslišanje prič umaknila ali pa pričo predlagala prepozno. Takšna obrazložitev nasprotuje sami sebi, niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so nejasni in med seboj v nasprotju in gre zato za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobenega dokaza torej ne presoja po postopkovnih pravilih o ugotavljanju materialne resnice in zavrnitev toženkinih dokazov ni utemeljena na stvarnih razlogih, temveč zgolj pavšalno z golimi trditvami, tendenciozno in arbitrarno. Podala pa je substancirane dokazne predloge z neposrednim zaslišanjem večjega števila prič, zlasti tudi tistih, ki se niso odzvale pozivom toženkinega pooblaščenca za podajo pisne izjave, in sicer prič C.C., Č.Č., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M.. Vse te dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne, ne da bi pri tem zadostilo standardu obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga. Upoštevaje zadnji odstavek 236.a člena ZPP pa mora sodišče izvesti zaslišanje prič, kadar tako zahteva katera izmed strank. Navedla je tudi okoliščine, o katerih bi vedele izpovedati posamezne priče, in ne gre za priče, katerih pričanje bi bilo nepomembno, tudi zato ker bi izpovedovale iz lastnih zaznavanj. S tem je kršeno načelo kontradiktornosti. Sklicuje se tudi na 14. člen Ustave RS. Sodišči se tudi nista opredelili do njenih zatrjevanj glede dolgov, ki jih je ustvarjal in zapustil tožnik v času trajanja zakonske zveze kot tudi po njej, prometnih prekrškov in plačila glob, ki jih je morala zanj plačevati ter vloma v njeno premoženje. V tem delu se izogibata oceni dokazov, ki jasno kažejo na to, da ji je tožnik načrtno škodoval ter ni doprinesel k ustvarjanju in ohranitvi skupnega premoženja, temveč je zmanjševal njegov obseg. Prav tako ni skrbel za skupne otroke, o samem načinu življenja pa so izpovedovale priče N.N., O.O., F.F., P.P., J.J., in R.R.. Izpostavlja izpovedbo priče S.S., tožnikove bivše žene, ki je povedala, da se je tožnik vdajal pijači in imel druge ženske že v času njene zakonske zveze, da ni nikoli ničesar prispeval k skupnemu življenju, niti k soustvarjanju skupnega premoženja, kot tudi ni skrbel za skupne otroke. O takšnem načinu tožnikovega življenja pa so izpovedovale tudi druge priče, katerim ni mogoče pripisati interesa za izid predmetnega postopka. V zvezi z vlomom je pristojnim organom že podala kazensko ovadbo. Dokazna ocena ima takšne pomanjkljivosti, da gre za izostanek razlogov o odločilnih dejstvih in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisa zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je nekritično v celoti povzemalo ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno sodišča prve stopnje kot popolno in pravilno ter v nasprotju s tem, kar so izpovedovale številne priče, ki jim sodišče prve stopnje ni poklonilo vere. Izpovedbe je tudi ignoriralo ali jih celo ni dopustilo, po drugi strani pa ne da bi skrbno in vestno tehtalo vsak posamezni dokaz posebej v primerjavi z drugimi dokazi ter v luči širše slike oziroma v smeri uspeha celotnega postopka, nepojasnjeno in samovoljno ter v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice kar na slepo in vnaprej poklonilo vero tožnikovim dokazom, predvsem pričam, ki so evidentno imele interes za tožnikov uspeh, saj so bile z njim v sorodstvenem ali prijateljskem odnosu. Vnaprej je bila izdelana dokazna ocena. Dokazni predlog je bil zavrnjen brez ustavno dopustnega razloga. Navedeno je zgolj to, da je upoštevajoč ostale dokaze dejansko stanje že v zadostni meri razčiščeno. Sklicuje se pri tem na sklep VSL I Cp 1192/2014 z dne 9. 7. 2014. Nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov pomeni tudi zaključek, da bi morala navesti, zakaj naj bi priče glede uporabe lokalov izpovedovale drugače, kot izhaja iz predloženih listin. Ker je bila ocenjevana listina, ji je bila odvzeta možnost uveljavljanja pravice do izjave in kontradiktornosti postopka (VSL sodba in sklep II Cpg 198/2010 z dne 4. 3. 2010). Sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (VSL sklep Cp 1063/2008 z dne 19. 5. 2009). Zaslišanje priče je bilo predlagano v zvezi z odločilnim dejstvom, zato opustitev njenega zaslišanja predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev (VSL sklep I Cp 3719/2011 z dne 20. 6. 2012). Tožnik je vseskozi poudarjal, da je razpolagal z večjimi vsotami denarja, njegove navedbe pa so do zaključka glavne obravnave, razen nekaterih pričevanj o občasnem domnevnem delu na črno, ostale v celoti dokazov nepodprte, dejansko pa je dokazni postopek pokazal prav nasprotno, da si je tožnik denar celo izposojal. Celo je zanikal na glavni obravnavi predočena dejstva, da je toženka v določenem obdobju njega in njegovega brata uveljavljala kot vzdrževanega družinskega člana, kar nedvomno izhaja iz zbranega dokaznega gradiva. Sodišče je poklonilo vero pričam Š.Š., T.T. in U.U., navkljub specifičnemu razmerju pravdnih strank do navedenih prič. Po drugi strani pa minimalizira izpovedbe prič R.R. in V.V., ki sta medsebojno razmerje pravdnih strank dobro poznala. Sočasno s to pravdo je namreč potekal sodni spor med Š.Š. in sinom toženke V.V., ki sta bivša zakonska partnerja. To se je odrazilo tudi v splošnem odnosu priče Š.Š. do toženke, na katero je priča pri zaslišanju naslovila večje število očitkov, med drugim, da je tudi njej razbila zakon, povedala pa je tudi, da obdobje med prvo in drugo ločitvijo sicer pravdnih strank niti ni obiskovala. Prav tako se sodišču ni porodil dvom v verodostojnost izpovedbe priče T.T., tožnikove sestre. Slednja je zanikala, da se je tožnik v času zakonske zveze eno leto nahajal na prestajanju zaporne kazni. Priča, ki ali želi hote prikriti obstoj tako pomembne okoliščine, ali pa ji zaradi oddaljenega razmerja ta okoliščina dejansko ni znana, ni primerna za dokazovanje dejstev o medsebojnem intimnem odnosu strank, njunih finančnih ter drugih razmerjih. Brez kritične distance je sodišče ocenilo izpovedbo priče U.U., domnevno tožnikove tedanje ljubice, pa ne le zaradi domnevnega obstoja ljubezenske vezi, temveč tudi večkratnih neskladij v njeni izpovedbi. Na glavni obravnavi je po eni strani zatrjevala, da so tožnika gosti imeli radi, saj jim je pripravljal hrano, pekel na žaru, v nadaljevanju pa, da je gostom dnevno pripravljala od 28 do 30 kosil. Priča R.R. je povedala, da ji je oče v zameno za pričanje v njegovo korist ponujal plačilo, kar zgolj dodatno kaže na tožnikove okoriščevalske vzgibe. Kršeno je tudi načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP, saj je pri izdaji sodbe sodelovala okrožna sodnica mag. Urška Kežmah, ki v pretežni meri ni sodelovala na glavni obravnavi. Zadevo je predhodno vodila okrožna sodnica Martina Kaše, nato pa je bila zadeva v sklepni fazi dokaznega postopka predodeljena imenovani sodnici. Gre za absolutno postopkovno kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-309/04-8 z dne 25. 11. 2005, po katerem je bistvo načela neposrednosti v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri so stranke uveljavljale trditve in dokaze in na kateri je sodišče izvajalo vse dokaze. Še večjo težo ima to v tej zadevi, ker je šlo za diametralna nasprotja med navajanjem pravdnih strank, ker je dokazni postopek temeljil predvsem na zaslišanjih prič. Sodišče mora s svojimi čutili zaznavati dogajanja na glavni obravnavi med drugim tudi vsebino dokaznih sredstev (VSL sklep I Cpg 340/2012 z dne 2. 10. 2013). Stranki in večji del predlaganih prič pa so bile zaslišane pri sodnici, ki je prvotno vodila postopek na prvi stopnji. Poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen pred prvotno sestavo sodišča v senatu, nato pa je bila zadeva predodeljena drugi sodnici, ki je kot sodnica posameznica le nadaljevala že začeto glavno obravnavo. Ker ni povzela poteka prejšnjega naroka, ter ni pozvala strank, naj se izjavijo o spremenjeni sestavi sodišča in že izvedenih dokazih, je bila v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako tudi VDSS sklep Pdp 1374/2008 z dne 29. 1. 2009). Sodišči sta spregledali očitano absolutno bistveno kršitev, na katero bi morali paziti po uradni dolžnosti. Izpostavlja izvedensko mnenje izvedenke M. Š., kjer je revidentka pred sodiščem prve stopnje podala pripombe, mnenje pa je bilo takšno, da bi narekovalo postavitev novega izvedenca. Izvedenka ni izčrpno odgovorila na vse toženkine pripombe in gre zato za dvom v pravilnost mnenja, ki je nekonsistentno in nelogično ter nejasno v določenih delih, kot tudi v medsebojnem nasprotju. Ne ugotavlja vlaganj temveč ceni celotni objekt, vrednost vlaganj pa presega vrednost nabavne cene objekta, pri čemer ne temelji na ogledu nepremičnine, izvedenska ocena pa, kot je ugotovljeno pri dodatnem zaslišanju izvedenke, tudi ni v celoti ustrezno dejanskemu stanju. Primeroma izpostavlja ocenitev strehe in mansarde na nepremičnini v I., katerih v navedeni nepremičnini sploh ni oziroma to v relevantnem obdobju ni bilo zgrajeno, pavšalna pa je ocena glede vrednosti kopalnice v nepremičnini na M. Izvedenka se je tudi spuščala v pravna vprašanja, vlaganja, zlasti za nepremičnino v tujini, pa so znatno presegla dejanska vlaganja. Ocene so napačne, ker izvedenka kot časovni okvir zatrjevanih vlaganj napačno upošteva celotno obdobje, tudi tisto, ko med pravdnima strankama dejansko ni obstajala izvenzakonska skupnost, ter obdobje, ko se je tožnik nahajal na prestajanju zaporne kazni. Izvedenka je pri zaslišanju povedala, da je pri izračunu ocene vlaganj upoštevala dela, kot če bi bila opravljena pri mojstrih obrtnikih, skupaj z izdanim računom, torej upoštevaje tudi davek na dodano vrednost. Takšen izračun pa tudi ne more ustrezati dejanskemu stanju. Kot izhaja iz poslovne dokumentacije, je bil določen del opravljen v lastni režiji, s plačilom na roke in zato ne gre slediti izvedenkinim izračunom. Glede zmotne ugotovitve višine skupnih vlaganj se sklicuje tudi na pripravljalno vlogo z dne 21. 1. 2013. Zmotno je uporabljen ZZZDR predvsem glede obstoja izvenzakonske skupnosti med 16. 4. 1988 in 15. 1. 1996. Do zaključka, da je pravdni stranki okolica dojemala kot zakonca in da sta navzven delovala kot mož in žena ter da je toženka tožnika in njegovega brata uveljavljala kot vzdrževana družinska člana, pa je sodišče zmotno prišlo zgolj ob ugotovitvi zunanjih znakov, ki so običajno povezani z obstojem izvenzakonske skupnosti. Kljub temu ni mogoče govoriti o čustveni navezanosti ter drugih notranjih znakih, ki so kot konstitutiven element nujno potrebni za obstoj izvenzakonske skupnosti. Med njima ni obstajala volja, da živita skupaj kot izvenzakonska partnerja temveč sta na istem naslovu bivala, ker se tožnik ni imel kam odseliti ter tudi ni razpolagal s finančnimi sredstvi, nenazadnje pa sta s toženko imela tudi skupnega otroka R.R., ki si je prizadevala za to, da bi bila v njenem življenju prisotna oba starša, kar pa še ni pomenilo, da sta pravdni stranki gojili potrebna pozitivna čustva, predvsem pa med njima ni bilo medsebojnega spoštovanja, pomoči, razumevanja in zaupanja ter navezanosti. Toženkine navedbe o nevzdržnosti zakonske zveze so v dokaznem postopku potrdile predvsem skladne izpovedbe prič V.V. in R.R., ki sta kot otroka bila s pravdnima strankama v pogostih in bližnjih odnosih ter sta vse okoliščine neposredno zaznavala. Smiselno pa to izhaja tudi iz izpovedb preostalih prič, ki so izpovedovale o načinu tožnikovega življenja, nedela in vdajanja pijači. Zgolj obstoj skupnosti, ki se navzven manifestira s podobnimi znaki kot izvenzakonska skupnost, pa ob odsotnosti drugih bistvenih elementov še ne pomeni tudi dejanskega obstoja izvenzakonske skupnosti in zato ni mogoče govoriti o posledicah, ki jih predpisuje ZZZDR v 13. členu, po katerem je zakonska zveza smiselno pa tudi izvenzakonska skupnost inštitut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Čim vsi ti elementi niso vzajemno podani, je njena nevzdržnost le še nujna posledica, pa četudi jo kot tako doživlja le eden od partnerjev. Sklicuje se na sodno prakso in sicer: sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 348/2008, sklep VSL II Cp 779/99 z dne 27. 1. 2000, sklep VSK Cp 725/94 z dne 28. 9. 1994, sodbo VSSD Psp 257/2001 z dne 5. 12. 2002 in sodbo VSL I Cp 2577/2011 z dne 31. 8. 2011. Dokazno breme je bilo na tožniku, kateremu ni zadostil, sodišče prve stopnje pa je posledično napačno ocenilo izvedene dokaze oziroma z nekritičnim vrednotenjem dokazov in apriornim, nepojasnjenim in nelogičnim zaključkom ter celo z vnaprejšnjim oblikovanjem ocene posameznih dokazov prišlo do napačnega zaključka, da je v spornem obdobju med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost. Noben dokaz ni potrdil obstoja subjektivnih elementov, pri čemer je prvostopenjsko sodišče sprejelo zmotno dokazno oceno in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja tudi na izpovedbo priče U.U., ki je povedala, da je tožniku rekla, naj si dobi še eno ljubico, da bo še ona kaj počela, saj je bilo dela zanjo preveč. Opozarja tudi na kronološko sosledje dogodkov, ko sta se pravdni stranki razvezali v letu 1988 zaradi toženkine matere, ki je umrla leto kasneje, ponovno pa sta sklenili zakonsko zvezo šele sedem let po njeni smrti, kar ovrže tožnikove navedbe o formalnem razlogu za prvotno razvezo strank. Tožnik je pri zaslišanju prikazoval, da sta se stranki ponovno poročili takoj po njeni smrti, in gre za bistveno okoliščino, do katere se sodišče ni opredelilo. S tem je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izpovedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami zapisniki oziroma prepisi. Prezrta so tudi zapletanja v tožnikovi izpovedbi, ko je poudarjal, da je razpolagal z večjo vsoto denarja, njegove navedbe pa so glede dela na črno dokazno nepodprte, prav nasprotno iz dokaznega postopka izhaja, da si je denar celo izposojal. Celo je zanikal, da je v določenem obdobju tako njega kot njegovega brata uveljavljala kot vzdrževanega družinskega člana, kot izhaja iz zbranega dokaznega gradiva. Podano je tudi nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih oziroma njihova nejasnost, ko sodišče po eni strani pod 21. točko ugotavlja, da pri samem delu na hiši v R. tožnika nobena priča ni videla, v 24. točki pa navaja, da je delal na nepremičnini, saj so ga nekatere priče videle in je tudi organiziral delavce. Nelogičen je zaključek, da je s svojim delom pomagal ustvariti dohodek iz oddajanja apartmajev na morju. Denar je namreč preko drugih oseb pošiljala tožniku za nakup stvari za picerijo, kar dokazuje, da se na M. večino časa tudi med poletno sezono ni nahajal in da sta pravdni stranki živeli eden mimo drugega. Dokazni postopek je potrdil, da je ustvarjal in zapustil zgolj dolgove, kar sta potrdili priči Z.Z. in V.V. ter rubežni in cenilni zapisnik iz leta 2003 in sklep DURS, spregledati pa tudi ne gre, da je po razvezi zakonske zveze tožnik zase ohranil kupnino iz naslova igralnih avtomatov, do česar se sodišče ni opredelilo. Imel je picerijo ... od 1986 prijavljeno zgolj med letoma 2001 in 2002 zaradi slabega upravljanja oziroma poslovanja. Ni predložil dokaza, da je razpolagal s kakršnimikoli sredstvi bodisi prihranki bodisi dohodka iz dela, saj bi ga sicer uveljavljala kot vzdrževanega družinskega člana. Zato je sodišče neutemeljeno prisodilo plačilo 1/4 deleža kot vrednosti vlaganj na nepremičninah. V času zakonske zveze ga je finančno vzdrževala in zanj skrbela, mu prala, likala, kar 13 let pa je skrbela tudi za tožnikovega brata. Računi se glasijo na toženko, razen računov iz Avstrije zaradi odpisa davka, je pa tudi te poravnala toženka. Neresnične so tožnikove navedbe, da naj bi z lastnimi sredstvi kupil gradbeni material pri obrtni zbornici, ker je nakup opravila toženka, kar je listinsko izkazano. Ker tožnik k ustvarjanju skupnega premoženja ni prispeval s svojim delom, je njegov delež neutemeljeno previsoko prisojen. Izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena v smislu skrbi za družino, skrbi in ustrezne vzgoje skupnega otroka in drugih družinskih članov (večletna skrb toženke za tožnikovega bolnega in nezaposlenega brata), pomoč zakoncu v času bolezni (pomoč po tožnikovi nesreči). Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Glede kršitev sodišča druge stopnje iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 339. člena ZPP poudarja, da drugostopna sodba zgolj povzema razloge iz prvostopne sodbe, razlogi pa so sami s seboj v nasprotju oziroma nejasni, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neobrazloženih in pomanjkljivih razlogov je kršena tudi ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS. Sklicuje se na arbitrarnost in samovoljnost in citira odločbe Ustavnega sodišča RS - Up-405/03, Up 123/02 in Up 1267/08. Gre tudi za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Za presojo je bistveno ali je sodišče pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek in ali je upoštevalo načelo kontradiktornosti in se opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so za odločitev o sporu bistvenega pomena (odločba US Up-94/95 in Up-2/00). Opozarja tudi na napačno vrednost spornega predmeta v višini 153.093,26 EUR, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje pri odločanju navkljub po višini že izpodbitem delu po odločitvi v sodbi opr. št. I P 53/2009 z dne 20. 5. 2014, iz katere izhaja, da je tožnik v sporu uspel z 36,10 % (zahteval je 153.093,26 EUR, sodišče pa je prisodilo 55.973,02 EUR), toženka pa z 63,90 %. Sodišče druge stopnje bi torej moralo odločati zgolj o višini neizpodbite vrednosti spornega predmeta, saj se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožila zgolj toženka, to pa je po višini znatno manjša vrednost spornega predmeta (namesto 153.093,26 EUR bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati vrednost 55.273,02 EUR). Zato je dejansko prekoračen tožbeni zahtevek in poseženo v temeljno načelo pravdnega postopka iz 2. člena ZPP, ki pravdnim strankam zagotavlja učinkovito obrambo in enakopraven položaj v postopku (sklep US RS, Up 408/00). Kot vrednost spornega predmeta se po 39. členu ZPP vzame le vrednost spornega predmeta zahtevka na ugotovitev neobstoja terjatve iz naslova glavnice (tako tudi sklep III Ips 143/2007 z dne 13. 11. 2007). Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe iz pritožbe z dne 7. 7. 2014. S tem je kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, s čimer je bila storjena tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršen 22. člen Ustave RS pa tudi 25. člen Ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Zato sodba sodišča druge stopnje nima takšnih razlogov, da bi se lahko preizkusila, razlogi so nejasni ter v medsebojnem nasprotju. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do navedb sodišča prve stopnje, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez vsake stvarne utemeljitve odreklo verodostojnost izpovedi tožene stranke. Dokazna ocena je izdelana vnaprej zgolj na podlagi posrednih prič. Ni zaslišalo vseh predlaganih toženkinih prič. Ocena pritožbenega sodišča glede prič, ki da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 236.a člena ZPP, pomeni kršitev 8. člena ZPP, posledično pa tudi kršitev materialnega prava. Upoštevaje, da so vse priče, na katere sodišče opira dokazno oceno, tožnikovi sorodniki, prijatelji ali dolgoletni znanci tožnika, zgolj skladnost izjav ne more biti edini argument o prepričljivosti še manj ne o dokazljivosti materialne resnice. Sodišče bi moralo v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Nekritično se povzema odločitev sodišča prve stopnje. Materialnopravno in procesno je zgrešen zaključek glede predloženih prevodov toženke. Sodišče druge stopnje nadalje napačno in samovoljno presoja, kaj je toženka z navedenimi prevodi listin (kupoprodajne pogodbe za nepremičnino SU 52/2002, pogodbe z dne 23. 8. 1978, darilne pogodbe z dne 8. 1. 1981) želela dokazovati oziroma samovoljno ugotavlja, da bi z izvedbo teh dokazov ugotavljalo nesporno dejstvo, kar pa je v nasprotju z navedbami in preostalimi toženkinimi dokazi. Ni ji bila dana možnost, da se izjavi oziroma zavzame stališče o naziranjih pritožbenega sodišča glede namena dokazovanja citiranih listin. Pritožbeno sodišče ni razpisalo obravnave, kar bi moralo storiti za pravilno presojo predlaganih dokazov - prevodov listin. Pravilno tolmačenje in namen dokazovanja citiranih listin sta bistveni za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ta pa je neživljenjski, nesmiseln, nejasen, pomanjkljivo obrazložen in arbitraren. Sodišče druge stopnje bi moralo po uradni dolžnosti paziti na v pritožbi grajano kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa čeprav je stranka ni grajala že na prvi stopnji. Ne gre za to, da bi morala toženka zahtevati izločitev sodnice, ki ni sodelovala v pretežnem delu sojenja, saj ne gre za uporabo inštituta izločitve, ki je opredeljen v III. poglavju ZPP, temveč za kršitev temeljnega načela pravdnega postopka (načelo neposrednosti), saj sodnica, ki je izdala sodbo v predhodnem postopku v pretežni meri ni sodelovala. Nadalje poudarja, da iz objektivnih znakov, ki bi kazali na obstoj izvenzakonske skupnosti ne gre sklepati na subjektivne znake navedene skupnosti. Sploh pa ne v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom oziroma v nasprotju z izpovedbami številnih prič, ki so ovrgle domnevo o takšni izvenzakonski skupnosti, katerim pa sodišče kljub večji dokazni vrednosti glede na samo neobremenjenost navedenih prič z izidom postopka, ni poklonilo vere. Razlogovanje sodišča druge stopnje, da ne sledi toženkinemu zatrjevanju, da tožnik ni imel kam iti, saj bi se tako kot se je odselil po drugi razvezi, lahko odselil že po prvi, če ga ne bi s toženko vezalo nekaj, kar je kasneje tudi pripeljalo do druge poroke, je glede na druge dokaze, ki jim sodišče ni sledilo in se do njih ni opredelilo, napačno in pristransko. Termin „nekaj“ ni konkretiziran in obrazložen v smislu dokazne ocene o čustveni navezanosti, medsebojnem spoštovanju in pomoči med strankama in zato je odločitev sodišča druge stopnje v tem delu pomanjkljiva in nejasna, razlogi pa tudi v medsebojnem nasprotju. Odločitev pa je materialnopravno in procesno zgrešena, samovoljna, arbitrarna, s pridihom pristranskosti sojenja tudi zato, ker je sodišče druge stopnje samovoljno spremenilo toženkine trditve ter ignoriralo izvedene dokaze z izpovedbami številnih prič. Gre za kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi nadalje moralo ugotoviti kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje. Ni izvajalo dokaznega postopka, temveč je zgolj nekritično sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ponovno je kršena tožencu pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Posledično je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči sta na več mestih kršili tudi pravilo o dokaznem bremenu. V nasprotju s toženkinimi listinskimi dokazi tem pripisujeta manjšo dokazno vrednost kot izpovedbam tožnikovih prič, dokazna ocena pa je ostala tudi po sodbi sodišča druge stopnje nedodelana oziroma pomanjkljiva. Toženka je trditvenemu in dokaznemu bremenu v celoti zadostila, kar pa ne velja za tožnika, ki za svoje trditve ni predložil ustreznih dokazil, iz katerih bi izhajala resničnost njegovih trditev. Bistveno je kršena tudi določba 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj sodišče ni opravilo presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Glede kršitev sodišča prve stopnje iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP navaja, da je sodišče izvedlo številne listinske dokaze ter zaslišalo nekatere izmed predlaganih prič, v razlogih pa je ocenjevalo le nekatere izmed teh dokazov. S tem je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter načelo proste presoje dokazov, kot to nalaga 8. člen ZPP. Nekritično je sledilo izpovedbama pričama S.S. in U.U., ki sta v interesnem konfliktu s toženko, saj je priča S.S. v sporu s sinom toženke, ki se sedaj vodi pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. II P 898/2014, pri čemer je tožnik v navedenem postopku predlagana priča v korist S.S., zaradi česar je nedvomno le ta zainteresirana za tožnikov uspeh v postopku in kot takšna ne dosega potrebne stopnje verodostojnosti. Prav tako je v interesnem konfliktu tudi priča U.U., saj je bila slednja tudi tožnikova ljubica in je tožnik s toženkinim denarjem uredil hišo na Hrvaškem, zaradi česar ta priča vsekakor čuti pripadnost do tožnika. Ocenjevanje prič je v diametralnem nasprotju, sodišče je pri ocenjevanju prič nasprotovalo samemu sebi in ravnalo v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi 22. člen Ustave. Dokazi so pristransko izvedeni, številni od njih niso ocenjevani, sploh pa ni izvedena sinteza dokaznega postopka. Sodišče je s tem kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba očitne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti, ker izrek nasprotuje razlogom sodbe, ker so odločilna dejstva med seboj v nasprotju, nejasna, očitno arbitrarna in samovoljna. Gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Dokazna ocena je nevestna, površna, brez analize in sinteze, brez logičnih zaključkov, izrazito enosmerna in samovoljna. Zato je očitno arbitrarna in v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-203/04).

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revidentka utemeljeno opozarja na okoliščino, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do procesnega očitka, da je sodišče prve stopnje brez ustreznih razlogov obrazložilo zavrnitev zaslišanja tistih prič, ki so podale pisne izjave. Tako v pritožbi kot tudi v reviziji očita tudi pomanjkljivost v obrazložitvi zavrnitve tega dokaznega predloga, in sicer - da je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo izvedbo neposrednih zaslišanj prič s prazno oziroma izvotljeno obrazložitvijo, in sicer - da glede na vse izvedene dokaze njihovo neposredno zaslišanje ne bi moglo pripomoči k razjasnitvi dejanskih okoliščin primera, sodišče druge stopnje pa te pomanjkljivosti ni odpravilo. S tem očita storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, storjeno pred sodiščem druge stopnje, ob neodzivnosti sodišča druge stopnje na ta očitek pa v revizijskem postopku še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba sodišča druge stopnje v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje sicer dovolj jasno ugotavlja, da sta bili priči C.C. in Č.Č. predlagani na zadnjem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa ni obrazložila, zakaj ju ni mogla predlagati do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP), dokazni predlog z zaslišanjem M.M. je tožena stranka umaknila z vlogo z dne 30. 3. 2012, glede prič E.E. in H.H. toženka ni izkazala, da bi ju pozvala k predložitvi pisne izjave, so pa v spisu pisne izjave prič H.H., O.O., D.D., F.F., G.G., I.I., K.K. in L.L. Sodišče druge stopnje ob teh ugotovitvah zaključuje: „da priče, za katere tožena stranka trdi, da niso podale pisne izjave, čeprav so bile k temu pozvane, ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 236.a in šestega odstavka 236.a člena ZPP, saj so bodisi izjavo podale, ali pa jih tožena stranka k podaji izjave ni pozvala, predlog za zaslišanje priče umaknila ali pa pričo predlagala prepozno.“. Na ta način pa ni odgovorjeno na bistveni del obravnavanega procesnega očitka, da že sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj ni zaslišalo pravočasno predlagane priče, ki so podale pisne izjave ali jih niso podale, vendar pri zaslišanju katerih je toženka vztrajala. Odgovorjeno torej ni na vprašanje, kakšno dokazno diskrecijo ima sodišče na podlagi določbe šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki kot - izhaja iz jezikovne razlage - kategorično zahteva zaslišanje prič, ki so pred tem podale pisno izjavo, če stranka to predlaga. Iz dosedanjih razlogov sodišča prve stopnje je razvidno zgolj to, da sodišče teh prič ni zaslišalo, ker je glede na njihove pisne izjave, katere je tudi dokazno ocenjevalo in druge izvedene dokaze, štelo dokazni predlog za njihovo zaslišanje za nepotreben, pri čemer se je zadovoljilo z vsebinsko izvotljeno oziroma pavšalno formulacijo, da „izvedba z neposrednim zaslišanjem ne bi dodatno pripomogla k razjasnitvi dejanskih okoliščin konkretnega primera.“. Načelno je torej procesno napačno ravnalo vsaj zato, ker - kot je toženka pravilno opozorila že v pritožbi, takšne svoje obrazložitve ni substancirano obrazložilo („ni zadostilo standardu obrazložitve dokaznega predloga“).(1) Kljub določbi šestega odstavka 236.a člena, po katerem mora sodišče zaslišati priče, ki so pravilno podale pisne izjave, če stranka to predlaga, namreč lahko sodišče vendarle tudi argumentirano zavrne takšen dokazni predlog. Na takšen zaključek namreč kaže predvsem sistemska razlaga. Namreč tudi povsem jasna - kategorična procesna določba lahko terja poleg jezikovne razlage še dopolnilne razlage, torej dodatne utemeljevalne in razlagalne prvine pravne argumentacije, predvsem tudi v primerih, ko bi zgolj gramatikalen pristop pri razlagi pravne norme omogočal nepravičen rezultat, kot tudi če bi lahko formalistična razlaga nasprotovala namenu zakonodajalca ali celo posegla v temeljna zakonska načela. Takšno načelo pa je v spornem primeru načelo proste presoje dokazov, ki izhaja iz temeljnih določb ZPP in sicer iz 8. člena(2); še bolj evidentno pa se to načelo izvedbeno razkriva v cit. določbi drugega odstavka 287. člena ZPP.(3) Tudi glede takšnih dokaznih predlogov je sodišče, ki je v postopku edini pooblaščeni subjekt ugotavljanja „procesno spoznane resnice“, v vsaj enakem procesnem položaju (epistemološko še suverenejšem, saj je vendarle bilo v določeni smeri in obsegu že dokazno aktivno), kot če zavrne predlog za zaslišanje prič, ki niso podale pisnih izjav in niso podvržene pravilom iz 236.a člena ZPP, če seveda oceni, in substancirano obrazloži, da niso izkazane potrebe za dopolnjevanje dokazne ocene še z izvedbo dodatnih dokazov - neposrednim zaslišanjem prič. Nobeno obvezno dokazno pravilo torej ne veže sodišča, ki na ta način ohranja v sicer kontradiktornem pravdnem postopku tudi položaj dominus litis, kot izhaja iz temeljnih določb zakona. Kategoričnost navedene določbe ob povedanem relativizira omenjeno procesno načelo proste presoje dokazov, ki sodišču dopušča zavrnitev tistih dokaznih predlogov, za katere oceni, da so na primer pravno nepomembni, nepotrebni (zaradi že dokazanosti določenega dejstva), nedovoljeni, nemogoči ali nesubstancirani. Tudi teorija in sodna praksa sta se nagnili v smer, da tudi tu ne velja paradigma vezane dokazne ocene, ki bi temeljila na obveznem dokaznem pravilu oziroma obvezni izbiri dokaznega sredstva (formalna dokazna teorija)(4). Po drugi strani pa mora sodišče vselej paziti, da zagotavlja tudi enakost orožij pravdnih strank. Tako je lahko kršen ustavno zahtevani uravnoteženi položaj pravdnih strank (primerjaj predvsem določbo 22. člen Ustave RS, ki zahteva enako obravnavanje strank v sodnem postopku, oziroma vzpostavlja pravico do izjave vsake od strank), če, kot v spornem primeru, sodišče izvede dokaze z neposrednim zaslišanjem prič ene pravdne stranke, po drugi strani pa se zadovolji zgolj s pisnimi izjavami prič, ki jih je predlagala druga pravdna stranka (takšen je v grobem tudi sporni primer). S tem lahko vsaj eni od pravdnih strank odreče možnost, da ta tudi z dodatnim postavljanjem vprašanj na obravnavi omaje verodostojnost pričine pisne izjave, ali pa priči omogoči, da pisno izjavo razjasni, dopolni ali celo spremeni glede pravno odločilnih okoliščin, na katere morda ni pomislila ob pisanju izjave. Po drugi strani pa se sodišče na ta način lahko v škodo stranke odreče lastni možnosti, da na podlagi neposrednega zaslišanja pridobi drugačen - neposredno empiričen - vtis o verodostojnosti pričinega opisa pravno relevantnih okoliščin, kot si ga je „kabinetno“ ustvarilo na podlagi vpogleda v njeno pisno izjavo. Ali še drugače povedano: načelo proste presoje dokazov tu lahko trči ob drugo temeljno procesno načelo - načelo neposrednosti iz prvega odstavka 4. člena ZPP,(5) ki mora biti uravnoteženo zagotovljeno obema pravdnima strankama. Ob takšni kršitvi načela neposrednosti pa je posledično lahko kršeno tudi načelo kontradiktornosti, na katerega se prav tako sklicuje ves čas toženka z vsebinsko uveljavljanim očitkom storitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ki je lahko porušeno v škodo tiste pravdne stranke, ki je vztrajala pri izvedbi dokaznega predloga za neposredno zaslišanje prič.

7. Ker se sodišče druge stopnje do obravnavanega procesnega očitka o pomanjkanju vsebinskih razlogov za zavrnitev zaslišanja prič, ki so podale pisno izjavo, in pri zaslišanju katerih je toženka vztrajala, torej ni opredelilo, so v tem delu razlogi sodišča pomanjkljivi in nejasni, tako, da sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, kot pravilno poudarja toženka v reviziji, kar pomeni očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je treba reviziji iz tega razloga ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in mu jo vrniti v novo sojenje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče druge stopnje najprej zavzeti celovito stališče do obravnavanega procesnega očitka in nato tudi oceniti ali je pavšalna zavrnitev oz. neizvedba obravnavanih dokaznih predlogov vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe.

8. V preostalem pa revizijski očitki niso utemeljeni:

9. Revidentka ima sicer prav, ko opozarja, da je pritožbeno sodišče druge stopnje spregledalo, da ni zahtevala izločitve sodnice, temveč je opozorila na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v zadevi odločila sodnica, ki se ni udeleževala predhodnih glavnih obravnav, na katerih so se izvajali dokazi. V zvezi s tem v reviziji opozarja tudi na kršitev načela neposrednosti v smislu prvega odstavka 4. člena ZPP (torej uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP), vsebinsko celo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 302. členom ZPP, po katerem v primeru, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa lahko po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se prič, izvedencev in strank ne zasliši in da se ne opravi ogled, temveč da se prebere zapisnik o izvedbi teh dokazov. V konkretnem primeru pa je sodnica prve stopnje sodelovala vsaj na zadnji glavni obravnavi, kar sicer navaja že sama revidentka (na tem naroku je tudi povzela vse dotedanje dokazne sklepe). Torej ni izdala sodbe, ne da bi sodelovala na glavni obravnavi. To pa pomeni, da že zgolj iz tega razloga - na prvi pogled izhajajočega iz samih revizijskih navedb - ne obstoji očitana procesna kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ne omenjena relativna procesna kršitev. Če pa so bile storjene kakšne kršitve v smislu izvedbe dokazovanja nove sodnice na podlagi 302. člena ZPP, pa bi morala revidentka to relativno procesno kršitev zatrjevati že pred sodiščem prve stopnje ali iz opravičljivih razlogov vsaj v pritožbi, pa je ni. Tako sedaj v tem delu celo nedopustno širi obseg procesne presoje, kar posledično pomeni, da se v smeri očitkov relativnih procesnih kršitev pritožbeno sodišče niti ni smelo opredeljevati. V tem delu gre torej tudi za nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“. Le to obstoji, če pravdna stranka ne opozori na pravno pomanjkljivost prvostopne sodbe, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, s čimer onemogoči temu sodišču, da se opredeli do trditev o kršitvah, ki jih predoči šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom - revizijo, s katero se izpodbija drugostopenjska odločba ter zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa (350. člen ZPP).(6)

10. Glede „premoženja v Republiki Hrvaški“ (vikenda na M.) se je sodišče druge stopnje formalno pravilno opredelilo do ugovora jurisdikcije sodišča Republike Slovenije oziroma domače sodne pristojnosti, pri čemer so zadostovali razlogi in poseben sklep ni bil potreben, kot zmotno meni revidentka (29. člen ZPP). V skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) se pristojnost sodišč in drugih organov Republike Sloveniji v zadevah z mednarodnim elementom primarno določa na podlagi prvega odstavka 48. člena, po katerem je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru imata sicer obe pravdni stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa gre v tej zadevi za spor o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki se v tem delu na prvi pogled nanaša tudi na prejšnje toženkino premoženje v tujini, v katerega je vlagal tožnik in zato v delu tožbenega zahtevka terja tudi povračilo vloženih denarnih sredstev v navedeno premoženje. Specialno določilo drugega odstavka 67. člena ZMZPP nadalje določa, da v primeru, če je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme sodišče Republike Slovenije odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Republiki Sloveniji in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče Republike Slovenije. To pa pomeni, da je za tovrstno sojenje potrebna izpolnitev dveh predpostavk, in sicer: da je toženec privolil v sojenje pred domačim sodiščem in da je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji. Ne z enim ne drugim vprašanjem se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, ker je zaključilo, da gre za obligacijski zahtevek in ne za stvarnopravni zahtevek (rei sitae) in da je zato avtomatično pristojno za odločanje o vsem spornem premoženju domače sodišče. Revizijsko sodišče sicer ne soglaša, da je predmetna tožba oziroma v tem delu tožbeni zahtevek obligacijsko pravne narave. V konkretnem primeru gre namreč za zahtevek stvarnopravne narave - predmet tožbe so vlaganja (denarni in fizični prispevki v času trajanja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti) iz skupnega premoženja zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev (pravdnih strank) v posebno premoženje enega od partnerjev - toženke.(7) Kljub temu pa ne pride v poštev 64. člen ZMZPP, po katerem je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije (po nasprotnem razlogovanju - torej ne tudi v primerih, če je nepremičnina oziroma kakšna nepremičnina na ozemlju druge države). Konkretni spor namreč evidentno ni spor o kakšni stvarni pravici na nepremičnini. Prav tako pa ni mogoče uporabiti cit. določbe drugega odstavka 67. člena ZMZPP, saj je predmet te pravde denarni zahtevek iz naslova realne subrogacije (dejansko gre za civilno delitev skupnega premoženja) zaradi že prodanega premoženja (v tem delu prodane nepremičnine v Republiki Hrvaški) uperjen zoper toženko, ki živi v Sloveniji, torej osredotočen na njena tukajšnja denarna sredstva (genus). Torej sploh ne gre za problematiko nahajanja dela spornega premoženja v tujini in tako ne za spor z mednarodnim elementom.

11. Že ti razlogi pa nadalje zadostujejo, da je v spornem primeru mogoče uporabiti le domače pravo. Le to bi bilo edino veljavno za presojo sporne zadeve celo v primeru, če bi šlo za zadevo z mednarodnimi elementi, upoštevaje določbo 38. člena ZMZPP, po katerem se za osebna in zakonska premoženja zakoncev uporabi pravo države, katere državljana sta. Torej revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava v tem delu prav tako ni utemeljen.

12. V zvezi z očitkom, da je sodišče druge stopnje napačno ocenilo oziroma ovrednotilo v pritožbenem postopku še sporni del predmeta, ne more predstavljati prav nobene procesne kršitve, še najmanj tiste očitane - o prekoračitvi tožbenega zahtevka. Očitek meri dejansko zgolj na napačno oceno sodišča druge stopnje o vrednosti še izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku (ta zatrjevana napaka bi sicer lahko načelno vplivala na odmero stroškov oziroma sodnih taks, kar pa ne more biti revizijski razlog).

13. Obe sodbi imata, razen v že obravnavanem delu - vse potrebne razloge ki so jasni in neprotislovni, sodišče druge stopnje se je seznanilo z vsemi ostalimi pritožbenimi očitki in se do njih opredelilo v zadostni meri, upoštevaje vsebino pritožbenih očitkov tudi z zadostnim sklicevanjem na - v preostalem delu - pravilne in zadostne razloge sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta se opredelili tudi do očitkov glede nepopolnosti in nepravilnosti izvedenkinega mnenja in ga pravilno ocenili kot popolnega in strokovnega, novega izvedenca pa tožena stranka ni predlagala, kot poskuša zavajati v reviziji. Niso torej podani večkrat ponovljeni očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob povedanem tudi ni kršeno načelo kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in 14., 22. ter 25. člen Ustave RS). Toženka pri obravnavanju izven že zgoraj obrazloženih okvirov ni bila v ničemer procesno prikrajšana.

14. Revidentka očita neizvajanje oziroma pomanjkljivo upoštevanje in izvajanje predvsem njenih dokaznih predlogov, pri čemer je večina teh očitkov celo posplošena oz. pavšalna, delno pa tudi celo prvič uveljavljanih šele v reviziji. Vendar pa je sodišče prve stopnje - razen v že zgoraj obrazloženih okvirih - dokazno oceno tudi v procesnem pogledu izvedlo tako, kot terja določba 8. člena ZPP, in sicer je izvedlo vse odločilne dokaze, ocenilo vsakega posebej in vse skupaj, njegova ocena pa je v preostalem delu dovolj vestna in skrbna ter analitično sintetična. Takšni dokazni oceni je lahko v okviru pritožbenih očitkov tudi v procesnem smislu pritrdilo sodišče druge stopnje. Tudi ni nobenih nasprotij med vsebino zapisnikov o zaslišanju prič, njihovih pisnih izjav ter listin ne eni strani in na drugi strani povzemanjem (citiranjem) teh vsebin v razlogih sodb. Zato niso utemeljeni obširni in večkrat ponovljeni očitki procesnih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, kot tudi ne tisti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitki v zvezi s pomanjkanjem kontradiktornosti), in ne tisti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov v zvezi z izvedenimi oziroma neizvedenimi dokazi kot tudi ne v zvezi z očitkom o nepravilnem povzemanju zapisnikov o zaslišanju prič in listin v razloge sodb).

15. Glede neizvedbe zaslišanj prič A.A. in B.B. (ti priči sta podali pisni izjavi, vendar pa nista med naštetimi pričami, kjer se revidentka sklicuje na kršitev 236.a člena ZPP ter pri zaslišanju katerih je vztrajala), revidentka v pritožbi prav tako ni uveljavljala procesnih kršitev, temveč je substancirano uveljavljala le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in gre zato ponovno za primer „preskakovanja pravnih sredstev“, ko prvič v reviziji - sicer tudi tu le pavšalno - očita tudi procesne kršitve, na katere sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti. Enako velja za očitek, da se sodišči nista opredelili do okoliščine, da naj bi tožnik ustvarjal le dolgove, ki jih je toženka odplačevala celo še po razvezi zakonske zveze. Nedopustno „preskakovanje pravnih sredstev“ predstavlja tudi očitek o vnaprejšnji dokazni oceni, česar toženka prav tako ni uveljavljala že v pritožbi.

16. Kar zadeva očitke, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju sodišči nista upoštevali toženkine skrbi za tožnika, njegovega brata ter skupnega otroka, je treba poudariti, da skrb za brata ni pravno upoštevna glede na določbo drugega odstavka 59. člena ZZZDR, da skrbi za skupnega otroka v postopku pred sodiščem prve stopnje toženka sploh ni zatrjevala kot dejansko okoliščino in se sodiščema do tega ni bilo treba opredeljevati. Skrb za tožnika pa je zatrjevala le pavšalno ves čas, ne da bi torej zadosti substancirano opredelila, v čem konkretno se je ta skrb izkazovala in kakšen vpliv bi ta lahko imela na obseg spornih vlaganj obeh zakoncev v njeno posebno premoženje. Razen tega pa je glede skrbi za skupnega otroka in za tožnika v pritožbi uveljavljala kot razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje pa je tudi v tem delu potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zato se v reviziji ne more sklicevati na procesne kršitev (tudi tu gre torej za že obrazloženo procesno situacijo „preskakovanje pravnih sredstev“) posledično pa tudi ne na zmotno uporabo materialnega prava upoštevaje ugotovitve sodišč o spodnji premisi sodniškega silogizma.

17. Sodišče druge stopnje se je sicer res prvič in brez pritožbene obravnave opredelilo do kupoprodajne pogodbe za nepremičnino Su 52/2002, kupoprodajne pogodbe z dne 23. 8. 1978 in darilne pogodbe z dne 8. 1. 1981, vendar pa jih ni dokazno ocenjevalo v škodo toženke, razen tega pa gre že na prvi pogled za nepotrebne dokaze; s prvo navedeno pogodbo je želela toženka dokazati, da je bila lastnica nepremičnine in inventarja na M. že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom, vendar pa tega dejstva tožnik ni prerekal, predmet te pravde pa so bila le vlaganja v to nepremičnino v času trajanja zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in bi zato z izvedbo tega dokaza sodišče ugotavljalo nesporno dejstvo; z drugo navedeno pogodbo je želela toženka dokazati prodajo nepremičnine na M. za ceno 350.000,00 EUR, kar pa v tej pravdi ni pomembno, saj tožnik vtožuje le povrnitev vlaganj v to nepremičnino, kar je bistveno manj kot vrednost nepremičnine; s tretje navedeno pogodbo pa je toženka želela dokazati, da je pred sklenitvijo prve zakonske zveze dobila podarjeno nepremičnino v R., kar pa med strankama ni sporno in je to sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Takšno procesno stanje (nepotreben oziroma odvečen dokaz ter sklicevanje na dokaze, glede dokazovanja nespornih in pravno neodločilnih dejstev) od sodišča druge stopnje torej ni terjalo nobene takšne dopolnilne dokazne aktivnosti, ki bi jo moralo opraviti na pritožbeni obravnavi ali celo posega v izpodbijano prvostopno sodbo z njeno razveljavitvijo (347. člen ZPP). Opisanim zadostnim in procesno pravilnim razlogom sodišča druge stopnje pa revidentka v reviziji konkretizirano niti ne nasprotuje. Tudi tu očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej prav tako ne obstoji.

18. Kolikor pa se revizijske trditve nanašajo na zgoraj povzete obširne očitke o napačni ter celo protislovni oceni prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanj posameznih prič in v zvezi s tem storjeno napačno presojo verodostojnosti, logičnosti in skladnosti izpovedovanja teh prič, napačne dejanske ugotovitve izvedenke kot tudi napačne dokazne presoje listin, pa gre v teh delih za v revizijskem postopku nedopustno uveljavljan razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prikazovan sicer kot očitek številnih procesnih kršitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za očitek o napačnem porazdeljevanju trditvenega in dokaznega bremena med obe pravdni stranki, ki je na podlagi revizijskih trditev izkazan le kot očitek dejanske narave (nezadostne dokazanosti določenih dejanskih okoliščin s strani tožnika) in dejansko ne kot očitek procesne ali materialnopravne narave, kot poskuša prikazati revidentka.

19. Tudi ni zagrešena zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo pravnega standarda izvenzakonske skupnosti. Sodišči sta na ugotovljeno dejansko stanje o skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu in medsebojni čustveni povezanosti obeh partnerjev pravno pravilno ugotovili obstoj izvenzakonske skupnosti, pri čemer sta ugotovili tako subjektivne kot objektivne elemente takšne skupnosti. Revizijsko sodišče se, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju zgolj sklicuje na popolne dejanske ugotovitve obeh sodišč ter na takšno spodnjo premiso tudi pravilno uporabljeno zgornjo premiso sodniškega silogizma oziroma pravno pravilno vrednotenje ugotovljenih dejstev. Kolikor pa revidentka poskuša prikazati, da so napačno ugotovljeni dejanski elementi, ki predstavljajo pravni standard izvenzakonske skupnosti, pa gre ponovno za uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga - zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

20. Na svoje prispevke iz drugih naslovov k ustvarjanju skupnega premoženja, toženka v okviru očitka zmotne uporabe materialnega prava opozarja zgolj pavšalno, nesubstancirano, premalo jasno in natančno, delno pa so ti revizijski očitki tudi nedopustno poseganje v dejanske ugotovitve obeh sodišč, prikrito uveljavljani tudi skozi procesni očitek o storitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

(1) Tudi zavrnitev dokaznega predloga mora biti razumno - vsebinsko obrazložena. Primerjaj v sodni praksi Vrhovnega sodišča na primer: sklep II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Podobno tudi: sklep VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014. (2) Ta določa: „Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“.

(3) Ta določa: „Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil.“.

(4) Glej o navedeni teoriji več v J. Zobec: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, (1. - 150. člen)“, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 84 in naslednje. V teoriji pa je že zavzeto stališče:„Odločilno besedo glede vprašanja, ali bo pričo zaslišalo ustno ali pa se bo zadovoljilo s pisno izjavo, ima subjekt, ki vodi postopek, to je sodišče.“; glej o tem v N. Betetto: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga (1 - 305. člen)“, GV Založba, Ljubljana 2010, stran 182. Stališče, da neizvedba dokaza z neposrednim zaslišanjem prič v tovrstnem primeru ne pomeni nujno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč je zgolj lahko storjena relativna bistvena kršitev, izraža sodba Vrhovnega sodišča II Ips 61/2013 z dne 15. 3. 2014, kjer je zavzeto stališče: „Po določbi šestega odstavka 236. a člena ZPP sodišče lahko odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki istega člena. Mora pa zaslišanje priče izvesti, če tako zahteva katera od strank. Če ne ravna tako, lahko zagreši relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP.“ (jedro odločbe, objavljene v elektronski bazi).

(5) „Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja“. O pisno izvedenih pravdnih dejanjih lahko sodišče odloči le subsidiarno in izjemoma, če zakon tako določi (primerjaj drugi odstavek istega člena).

(6) Primerjaj na primer sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 21/2014 z dne 10. 9. 2015. (7) Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 269/2014 z dne 10. 3. 2016; glej še v delu teorije in tam citirano sodno prakso Vrhovnega sodišča: Hudej J. in Ščernjavič I: „Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11-12, Ljubljana 2010.