Jedro

V sodni praksi je zavzeto stališče, da navedbe stranke lahko nadomestijo navedbe druge stranke, vendar v primeru, ko se je tožnica trditvam o zavarovanju kredita povsem izognila, to stališče ne pride v poštev. Ni namreč mogoče šteti, da tožbeni zahtevek s svojimi trditvami v celoti utemeljuje tožena stranka. S tožbo, kot je bila podana, namreč toženi stranki ni bilo omogočeno, da se brani zoper zahtevek za plačilo zaradi neprimernega zavarovanja kredita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka N. banka, d.d., je dolžna tožeči stranki E. Š. plačati 275.900,00 EUR in zakonske procesne obresti od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške, ki jih mora plačati v zakonitem izpolnitvenem roku, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 3.840,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo in toženi stranki naložilo obveznost plačila 275.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2011 dalje ter pravdnih stroškov v višini 8.136,00 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da svojih navedb ni spreminjala. Pojasnjuje, da ni zatrjevala, da se je 20.1.2009 poplačala iz zavarovanja za neplačani kredit. Zgolj zaradi lažjega razumevanja je pojasnila, da je šele po prenehanju navedene depozitne pogodbe poplačala neplačane kreditne obveznosti z zastavljenimi depozitnimi sredstvi. Opozarja na nepravilno navedbo sodišča, da je depozit znašal 255.000,00 EUR, kajti tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je bila Pogodba o vezavi depozita št. 000 z dne 20.1.2009 sklenjena za 250.000,00 EUR. Depozitna pogodba v vrednosti 255.000,00 EUR je bila še istega dne (20.1.2009) nadomeščena z zgoraj navedeno pogodbo. Meni, da spornega razmerja sodišče ni pravilno okarakteriziralo in z nalogo, ki si jo je zastavilo, prekoračilo trditveno podlago. Opozarja, da tožeča stranka uveljavlja zahtevek zaradi razpolaganja z njenimi denarnimi sredstvi dne 20.1.2009 v znesku 250.000,00 EUR in ne zaradi kateregakoli koli drugega (kasnejšega ali prejšnjega) razpolaganja na transakcijskem računu (npr. poplačilu iz iz zastavljenega depozita). Sklicuje se na 2. in 7. čl. ZPP ter opozarja, da je predmet obravnavanja: ali je tožena stranka dne 20.1.2009 (ne)upravičeno razpolagala z denarnimi sredstvi v znesku 250.000,00 EUR na transakcijskem računu tožeče stranke št. 001. Meni, da je izven trditvene podlage in postavljenega zahtevka sodišče presojalo veljavnost zastavne pravice na depozitu za zavarovanje kredita. Ne soglaša z ugotovitvijo, da depozitna pogodba št. 000 z dne 20.1.2009 ni bila sklenjena. Tožnica je bila stranka t.i. privatnega bančništva, zato je tožeča stranka naročilo za sklenitev pogodbe dala po telefonu, kar je razvidno iz aplikacije na dan 20.1.2009. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. S tem sta stranki soglasno izjavili voljo za sklenitev depozitne pogodbe in je bila depozitna pogodba sklenjena, nato pa je tožena stranka dogovorjeno pripravila še v pisni obliki in to posredovala tožeči stranki. Tak način sklepanja depozitnih pogodb je bil ustaljen. Tožena stranka je ustaljeno poslovno prakso dokazovala z depozitnimi pogodbami, sklenjenimi v obdobju od 2.7.2008 do 17.12.2008, vendar je sodišče predlagani dokaz kot nepotreben zavrnilo že na naroku za glavno obravnavo, čemur je tožena stranka nasprotovala. Ustnega sklepanja pogodbe in dejstva, da sta stranki 9. čl. depozitne pogodbe, ki predvideva pisno sklenitev pogodbe, spremenili, tožena stranka ni mogla dokazati, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Opozarja, da je bila na enak način (brez podpisa tožnice) sklenjena depozitna pogodba 002, kateri tožeča stranka ne odreka veljavnosti. Sodišče je to pogodbo vpogledalo. Na enak način sta stranki sklenili tudi Pogodbi o vezavi depozitov št. 003 in 004, pa tožeča stranka sklenitve teh pogodb ne problematizira. Slednja depozita nista bila zastavljena in je lahko tožeča stranka po prenehanju depozita s temi sredstvi prosto razpolagala. Tudi navedeni pogodbi o vezavi depozitov je tožena stranka predlagala kot dokaz, vendar je sodišče tudi ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. Graja, da se sodišče ni izjavilo o dopisu tožeče stranke z dne 19.3.2010, v katerem se omenja kreditna pogodba št. 4003-LD/09020/00203/MN z dne 20.1.2009, v zavarovanje katere sta pravdni stranki istega dne sklenili sporno depozitno pogodbo. V tem dopisu tožeča stranka priznava, da je tožnica nastopala kot depozitar z depozitom 250.000,00 EUR za kredit družbe K., d.o.o., po kreditni pogodbi št. 4003-LD/09020/00203/MN z dne 20.1.2009. S tem tožeča stranka potrjuje, da je tožena stranka dne 20.1.2009 upravičeno prenesla 250.000,00 EUR iz računa tožeče stranke na depozit št. 000. Podredno opozarja, da tožeča stranka ni izkazala višine zakonskih zamudnih obresti, ki jih uveljavlja. Opozarja, da tožeča stranka dokazov, ki bi izkazovali višino obresti, ni predložila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je tožena stranka tekom postopka spreminjala trditve o tem, zakaj zavrača tožbeni zahtevek in meni, da je sodišče to pravilno ocenilo. Ustno sklepanje pogodb označuje za nesprejemljivo. Trdi, da tožena stranka takó ne posluje. Trditev, da se je med strankama razvila praksa sklepanja ustnih pogodb, označuje za nevzdržno. Opozarja, da dokaz s pogodbami, ki jih je tožena stranka priložila pritožbi, ni dopusten. Trdi, da so bile podpisane vse pogodbe, razen pogodbe z dne 20.1.2009. Take pogodbe tožeča stranka s toženo stranko ni sklenila. Opozarja, da je tožena stranka vtoževani znesek brez kakršnegakoli pooblastila in brez kakršnekoli pogodbene osnove odvzela iz tožničinega transakcijskega računa. Trdi, da je bil za vsak depozit, ki je bil dogovorjen s toženo stranko, odprt poseben depozitni račun, za katerega je depozitar dal pooblastilo in dovoljenje, da se ga uporablja za strogo določen namen. V tožbi uveljavljani znesek pa ni bil na depozitnem računu, pač pa na posebnem transakcijskem računu tožnice in je od tam nenadoma brez obvestila, brez kakršnegakoli „telefonskega dogovora ali razgovora“ izginil. Tako poslovanje, kot ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi, označuje za nasprotujoče bančnim pravilom in navodilom, ki jih za poslovanje s strankami dobivajo referenti. Opozarja, da tožena stranka za razpolaganje s sredstvi tožeče stranke na njenem osebnem transakcijskem računu nima pooblastila. Če bi tak dokaz obstajal, bi ga tožena stranka že zdavnaj predložila. Navaja, da se ji zaradi sklicevanja na druge nepodpisane pogodbe postavlja vprašanje, zakaj so bile predložene pogodbe pripravljene v pisni obliki, če je obstajala praksa ustnega sklepanja pogodb. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica neutemeljeno očita, da niso bili izvedeni listinski dokazi, ki jih je predložila. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku, je razvidno, da so bile vpogledane vse listine, ki jih je predložila tožeča stranka (označene so kot dokazi A1 – A15) in vse listine, ki jih je predložila tožena stranka (označene so kot dokazi B1 do B12). Listine, ki so v spisu označene kot dokazi B13 – B25, je tožena stranka priložila šele pritožbi in jih prvostopenjsko sodišče ni moglo upoštevati. Pritožbeno sodišče pa jih ne sme upoštevati, ker dopolnjevanje dokaznega gradiva v pritožbenem postopku ni predvideno. Tožena stranka ni izkazala, da pritožbi priloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. čl. ZPP). Na nekatere od teh listin (pogodbe) se je tožena stranka na naroku sklicevala, ni pa jih predložila, ker ni razpolagala z zadostnim številom izvodov teh listin. Prosila je za rok, da jih predloži, vendar skladno z načelom ekonomičnosti in koncentracije postopka njeni prošnji ni bilo ugodeno.

6. Pri povzemanju navedb tožene stranke v 2. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ni bilo natančno in omenja depozit v višini 255.000,00 EUR, ne pa tudi nadaljnje toženkine trditve, da je bil ta depozit storniran in nadomeščen z novo depozitno pogodbo. Ta kršitev na odločitev ni vplivala, saj je iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje toženkine navedbe natančno proučilo.

7. Utemeljeno pa pritožnica opozarja, da si je v 7. točki obrazložitve sodišče prve stopnje izven trditvene podlage zastavilo nalogo ugotoviti, kakšna je bila kasnejša usoda iz transakcijskega računa na depozitni račun preusmerjenih sredstev. Razmerje v letu 2010, ko so bila sproščena sredstva iz vezanega depozita 000, ni predmet obravnave v tem postopku. Tožeča stranka zatrjuje, da ji je tožena stranka denarna sredstva v višini 250.000,00 EUR odtujila 20.1.2009. Trdi, da so ji bila sredstva odtujena z odtegnitvijo iz transakcijskega računa 20.1.2009 in ne 20.1.2010. Tej trditvi ustrezen je obseg njenih navedb (ne opredeljuje se do zavarovanja, ki ga je nudila za kredite družbe K., d.o.o.) pa tudi postavljeni zahtevek. Obrestovanje zneska 250.000,00 EUR zahteva od 20.1.2009 dalje (navedba na naroku, list. št. 36). Pritožba zato utemeljeno opozarja na razpravno načelo (7. čl. ZPP). To načelo in 212. čl. ZPP izključujeta možnost obravnavanja materije, ki je stranki ne zatrjujeta. Opozoriti pa velja še na načelo dispozitivnosti, vsebovano v 2. čl. ZPP. To načelo sodišče obvezuje, da odloča v mejah postavljenih zahtevkov; da tožniku ne prisodi kaj več ali kaj drugega, kot je zahteval. Ker je tožnica zahtevala vrnitev dne 20.1.2009 odtujenega ji zneska, je predmet obravnavanja ta historični dogodek in ne nek drug dogodek oz. drugo razmerje in drugo ravnanje tožene stranke. Pravna teorija zahteva, da mora biti v tožbi vsebina zahtevanega sodnega varstva natančno in konkretno opredeljena. S tožbo tožnik zahteva od sodišča, naj mu proti določenemu tožencu nudi varstvo določene vsebine (1). Sporno razmerje tožnik individualizira in za obravnavanje drugega razmerja, četudi med istima strankama, sodišče nima pooblastila (2).

8. Da bi bil znesek 250.000,00 EUR tožnici dne 20.1.2009 odvzet, torej da ga tožnica ne bi več imela v lasti, tožeča stranka ni izkazala. Iz obvestila o prometu (dokaz A2) je razvidno, da je bil znesek 250.000,00 EUR dne 20.1.2009 knjižen v breme tožničinega transakcijskega računa št. 000 zaradi odobritve depozita. Iz Pogodbe o vezavi N. Depozita z dne 20.1.2009 (dokaz B10) je razvidno, da so bila denarna sredstva 250.000,00 EUR za čas od 20.1.2009 do 20.1.2010, za dobo 365 dni, vezna kot depozit št. 000; dogovorjeno je bilo obrestovanje depozita po nominalni obrestni meri 4,50%. Kot deponentka, ki ta sredstva veže, je navedena tožnica. Z navedenima dokazoma – listinama A2 in B10 – skladno je Potrdilo o opravljenih storitvah (dokaz B12). To potrdilo izkazuje, da je bil dne 20.1.2009 na podlagi naročila P. odprt depozit E. Š. in sicer Super depozit 1 št. 000 v višini 250.000,00 EUR. Potrdilo izkazuje, da so bila sredstva na ta tožničin (komitentkin) depozit prenesena iz tožničinega (komitentkinega) računa št. 001. Numerično je to prikazano kot knjiženje zneska 250.000,00 EUR v breme tožničinega transakcijskega računa št. 001(- 250.000,00 EUR) in knjiženje istega zneska v dobro tožničinega depozitnega računa št. 000 (+ 250.000,00 EUR).

9. Ti dokazi potrjujejo, da dne 20.1.2009 tožena stranka sredstev 250.000,00 EUR ni odtujila tožnici, ampak jih je zgolj prenesla iz enega tožničinega računa na drug tožničin račun – iz transakcijskega računa št. 001 na depozitni račun 000. Ta denar od dne 20.1.2009 dalje ni bil več na transakcijskem računu – platinastem računu št. 001, ampak na depozitnem računu št. 000, oba pa sta v tožničini lasti. Ker sredstva v višini 250.000,00 EUR tožnici niso bila odtujena, le-ta zaradi toženkine dne 20.1.2009 izvršene transakcije neutemeljeno zahteva, da ji toženka plača 250.000,00 EUR z obrestmi. Ker tožnica ne zatrjuje kakšnega drugega prikrajšanja zaradi te operacije (npr. slabše obrestovanje …), za odločitev o zahtevku ni odločilno, ali je tožnica ta prenos naročila in z vezavo denarnih sredstev soglašala. Je pa očitno, da je takó bilo, saj tožnica s toženo stranko ni začela komunicirati po odtujitvi sredstev iz transakcijskega računa (po 20.1.2009), ampak šele po izteku roka vezave (po 20.1.2010). Prvi dopis, ki ga omenja, je dopis njenega pooblaščenca z dne 19.3.2010 (dokaz A4). Pogodbe o vezavi tožnica ni podpisala, kar pa ne pomeni, da z njo ni soglašala. Pogodbe o vezavi depozitov so se očitno sklepale tako, kot navaja toženka – po tožničinem telefonskem naročilu, s sodelovanjem tožničinega bančnega skrbnika (iz listine B12 je razvidno ime P.). Tudi pogodbe o vezavi depozita št. 002 (dokaz A3 in B7) tožnica ni podpisala, pa ne zanika sklenitve te pogodbe, ampak se nanjo, kot pravno veljavno sklenjeno pogodbo, sklicuje (II. točka tožbe).

10. Ker znesek 250.000,00 EUR dne 20.1.2009 tožnici ni bil odtujen, je zahtevek za plačilo zneska 250.000,00 EUR z obrestmi treba zavrniti. Ker je sodišče prve stopnje listine, na katerih odločba temelji, nepravilno presodilo, je odločitev spremenjena (druga alineja 358. čl. ZPP).

11. Ni pa mogoče spregledati, da sta obe pravdni stranki omenjali tudi kreditne posle, sklenjene med družbo K., d.o.o., in toženo stranko ter zavarovanje kreditov: - V vlogi z dne 6.5.2013 je tožena stranka omenila kreditno pogodbo št. 4003-LD/08205/00026/MN z dne 23.7.2008 - družbi K., d.o.o., odobren kredit 250.000,00 EUR z rokom vračila 20.1.2009 (dokaz B5). Predložila je tudi s tožnico sklenjeno Zastavno pogodbo o zastavi vezanega depozita št. 4003-44/08-MN z dne 22.7.2008 (dokaz B6), iz katere je razvidno, da zastavnica zaradi zavarovanja zgoraj navedenega kredita zastavlja sredstva depozita št. 004 v višini 671.042,34 EUR. Te pogodbe o depozitu nobena od strank sodišču prve stopnje ni predložila (priložena je bila pritožbi, v spisu je označena kot dokaz B16). V prvem delu 4. točke vloge z dne 6.5.2013, list. št 33, tožena stranka navaja, da se je tožnica z zastavno pogodbo zavezala, da bo po zapadlosti depozita, s katerim je plačilo kredita zavarovano, sklenila nov depozit, najmanj v višini neodplačanih terjatev iz kreditne pogodbe in depozite podaljševala do dokončnega poplačila kredita. Za tak, na osnovi te zaveze sklenjen depozit, je navedla depozit št. 002 z dne 30.7.2008, sproščen 20.1.2009 (dokaz B7 in A3).

- Do teh trditev se tožnica z vlogo z dne 16.5.2013 ni opredelila; navedla je le, da se ta stališča ne tičejo spornega zneska. V II. točki tožbe pa je tudi ona navajala, da je bil dne 20.1.2009 v višini 256.158,40 EUR sproščen depozit 002 (dokaz B7 in A3) zavarovanje za kredit. - V drugem delu 4. točke vloge z dne 6.5.2013, list. št. 33, je tožena stranka omenila še drugo kreditno pogodbo, ki jo je pod št. 4003-LD/09020/00203/MN dne 20.1.2009 sklenila s K., d.o.o., - kredit 250.000,00 EUR z rokom vračila 19.1.2010 (dokaz B8). Opozorila je na III. čl. te kreditne pogodbe, v katerem se kot zavarovanje tega kredita navaja: „Denarna varščina v skladu s pogodbo o namenskem depozitu za zavarovanje terjatev št. 005 z dne 20.1.2009“. Zaradi realizacije zavarovanja je bila dne 20.1.2009 sklenjena pogodba o depozitu št. 005 – depozit v višini 255.000,00 EUR (dokaz B9). V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila, da je bila ta depozitna pogodba še istega dne (20.1.2009) nadomeščena z novo pogodbo o depozitu št. 000, s katero je tožeča stranka depozit 250.000,00 EUR vezala za čas od 20.1.2009 do 20.1.2010. - Na to trditev je tožeča stranka z vlogo z dne 16.5.2013 odgovorila, da z vezavo depozita 005 (potrditvah tožene stranke neveljavno oz. nadomeščeno pogodbo) ni seznanjena in da take pogodbe ni sklenila. Glede druge pogodbe o vezavi (depozit št. 000) pa se ni opredelila. Navedla je le, da je bilo sodelovanje v zvezi z zastavami zaključeno.

12. Iz gornjega povzetka trditev je razvidno, da tožena stranka zavrnitev izplačila vezane vloge 250.000,00 EUR, ki se je iztekla 20.1.2010 (št. 000 – dokaz B10), utemeljuje z zavarovanjem kredita po kreditni pogodbi 4003-LD/09020/00203/MN (dokaz B8). Tožeča stranka se do tožničinega zavarovanja kreditov družbe K., d.o.o., ni opredelila (razen v II. točki tožbe, kot je navedeno v drugi alineji 11 točke te sodbe). Dokazovanje tožničinega zavarovanja za kreditne obveznosti družbe K., d.o.o., je stvar tožene stranke, ki zatrjuje, da dne 20.1.2010, po izteku depozita 000, vezanih sredstev ni vrnila na tožničin transakcijski račun. Vendar pa ni mogoče spregledati, da se je tožnica izmikala kakršnimkoli trditvam v zvezi z zavarovalnim razmerjem (razen v tožbi, kot je navedeno v drugi alineji 11 točke te sodbe). Poleg tega, da tožeča stranka izrecno uveljavlja dne 20.1.2009 iz transakcijskega računa prenesena sredstva, je tudi takó skopa trditvena podlaga tožeče stranke razlog, da obravnavanja ni mogoče razširiti na toženkino upravičenost do razpolaganja z depozitom 000 v letu 2010. V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da navedbe stranke nadomestijo navedbe druge stranke, vendar v obravnavanem primeru, ko se je tožnica trditvam o zavarovanju povsem izognila, to stališče ne pride v poštev. S tožbo, kot je bila podana, namreč toženi stranki ni bilo omogočeno, da se brani zoper zahtevek za plačilo zaradi neprimernega zavarovanja kredita. Ni namreč mogoče šteti, da tožbeni zahtevek s svojimi trditvami v celoti utemeljuje tožena stranka. Le v primeru, da bi se tožeča stranka izjasnila tudi o zavarovanju kreditov, bi bilo mogoče sklepati, da želi pravno varstvo (vračilo zneska 250.000,00 EUR s pripadki) uveljaviti tudi kot svojo pravico iz historičnega dogodka z dne 20.1.2010 (po izteku pogodbe o depozitu) in ne samo pravno varstvo zaradi dne 20.1.2009 izvedene preusmeritve zneska 250.000,00 EUR iz tožničinega transakcijskega računa na tožničin vezan depozit. 13. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, določi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Merilo oz. podlaga za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožnica, ki z zahtevkom ni uspela, do povrnitve pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ni upravičena. Njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je zato zavrnjen. Tožena stranka, ki bi bila, glede na uspeh v postopku, do povrnitve pravdnih stroškov upravičena, pravdnih stroškov ni zaznamovala.

14. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Tožeči stranki so v pritožbenem postopku nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sodna taksa za pritožbo 3.825,00 EUR in 15,00 EUR materialnih stroškov.

(1) A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS: GV Založba 2005, 2006, stran 117. (2) A. Galič, navedeno delo, 1. knjiga, stran 30: S tožbenim zahtevkom tožnik konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi opredeli meje sodnega preizkusa. Sodišče mora namreč pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka. Načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov in da tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (ne eat iudex ultra et extra petita partium). … Z uveljavljanjem zahtevka po sodni poti odloči stranka ne samo obseg in meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe.