Jedro

Če ni dogovorjeno drugače, je vsak bančni račun samostojen. Materialnopravno je namreč urejen s samostojno pogodbo, ki samostojno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti) med pogodbenikoma.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica trdi, da je tožena stranka 20. 1. 2009 brez pravne podlage razpolagala z njenimi sredstvi na njenem platinastem računu. Ker je brez pravne podlage prenakazala 250.000,00 EUR, jih toženka zahteva nazaj. Odločitev je pravno odvisna od vprašanja, ali je za to prenakazilo obstajala veljavna pravna podlaga ali ne. Tožena stranka se sklicuje na tožničin telefonski nalog, tožnica to zanika.

2. Sodišče prve stopnje je tožničinemu denarnemu zahtevku ugodilo. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi s tožnico 20. 1. 2009 ponovno sklenila ustno pogodbo (katere sestavni del bi bil tudi tožničin nalog za polog denarnih sredstev na depozitni račun).

3. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Najprej sodišču prve stopnje očita, da je prekršilo razpravno načelo. To naj bi storilo, ker si je zadalo nalogo ugotoviti, kaj se je z denarnimi sredstvi zgodilo po tem, ko so bila prenakazana s tožničinega platinastega računa. Po stališču pritožbenega sodišča je glede na trditveno podlago predmet obravnave zgolj odtegnitev denarnih sredstev 20. 1. 2009, ne pa vprašanje, kaj se je s temi sredstvi zgodilo kasneje (konkretno: da leto kasneje, po poteku depozita, tožnici niso bila vrnjena).

Pritožbeno sodišče dalje razloguje, da 20. 1. 2009 tožnici sredstva sploh niso bila odtujena, marveč so bila le prenesena s tožničinega transakcijskega računa na depozitni račun, ki je prav tako v tožničini lasti. Sledi sklep, da zato ?za odločitev o zahtevku ni odločilno, ali je tožnica ta prenos naročila in z vezavo denarnih sredstev soglašala.? Ne glede na prej povedano je pritožbeno sodišče nazadnje spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o tožničinem telefonskem naročilu glede prenakazila denarja.

4. Proti drugostopenjski sodbi vlaga revizijo tožnica. V njej se sklicuje na obstoj revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo obveljala sodba sodišča prve stopnje.

Trdi, da je svoj zahtevek utemeljevala s tem, da je tožena stranka brez pooblastila 20. 1. 2009 z njenega transakcijskega računa samovoljno prenesla znesek 250.000,00 EUR. Ta prenos ni imel nobene pravne podlage. Zato je celotna zgodba višjega sodišča v nasprotju z zakonskimi predpisi.

?Ob očitni zavesti, da brez naloga lastnika sredstev iz transakcijskega računa, prenosa banka ne bi smela opraviti, se je sodišče spustilo v razlago prakse, ki naj bi se med tožečo in toženo stranko razvila, češ da so bile predhodne pogodbe izvajane samo s telefonskim nalogom. Glede telefonskega naloga sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, zato je ta zaključek Višjega sodišča v nasprotju z dokaznim gradivom in tudi s trditvami strank. Tožeča stranka nikoli ni izjavila, da je dajala telefonska naročila, ki bi nadomeščala pisno pogodbo. Gre za ogromen znesek, ki predstavlja življenjski prihranek tožnice in denar iz dediščine po pokojnem možu.? Dalje napada očitke pritožbenega sodišča, da se ni opredelila do zavarovanja, ki ga je nudila za kredit družbe K. d. o. o. Ob tem poudarja, da tožnica uveljavlja denarno terjatev zato, ker je denar brez njene volje izginil z njenega računa. Kakšna je razlaga tožene stranke glede temelja te nedopustne poteze, se je sploh ne tiče. Zahteva le to, da pride znesek nazaj na njen transakcijski račun.

Zoperstavlja se razlogom pritožbenega sodišča, češ da ji denarna sredstva sploh niso bila odtujena. V zvezi s tem opozarja, da depozitni račun stranki ustanovita z določenim namenom. Kakšni so ti nameni seveda določa pogodba. Gre za takšne relacije, ki se jih ni mogoče dogovoriti ustno: obračun obresti, določen namen, časovna komponentna itd. Razlogi višjega sodišča o nekem domnevnem telefonskem dogovoru, glede katerega ne obstaja noben dokaz, so le trditev tožene stranke.

Nazadnje pritožbenemu sodišču še očita, da se je mimo razlogov spustilo v obravnavanje razmerij, ki se tičejo družbe K., d. o. o. 5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Razlogi pritožbenega sodišča, da ?za odločitev o zahtevku ni odločilno, ali je tožnica ta prenos naročila in z vezavo denarnih sredstev soglašala?, ker naj bi toženka denarna sredstva zgolj prenesla s tožničinega transakcijskega računa na depozitni račun, ki je prav tako v tožničini lasti, so materialnopravno napačni. Če ni dogovorjeno drugače, je vsak bančni račun samostojen. Materialnopravno je namreč urejen s samostojno pogodbo, ki samostojno ureja pravna razmerja (pravice in obveznosti) med pogodbenikoma(1). Bistveno vprašanje zato je, ali je tožena stranka ravnala preko pravno dopustnih mej pogodbenega razmerja o vodenju transakcijskega računa.

8. Ker je tako, je za rešitev obravnavane zadeve nosilnega pomena odločitev o osrednji in jedrnati trditveni podlagi tožbe, ki se glasi: banka je z mojega transakcijskega računa prenakazala 250.000,00 EUR, čeprav za to ni imela nobene pravne in dejanske podlage. Na strani tožene stranke je, da torej dokaže obstoj ustrezne dejanske in pravne podlage.

9. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je takšna dejanska in pravna podlaga obstajala. Predstavljal naj bi jo telefonski nalog tožnice. To dejstvo (telefonski nalog) je pritožbeno sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) ugotovilo indično: (a) ker se tožnica vse do 20. 1. 2010 na to ni odzvala in (b) ker so se pogodbe o vezavi depozitov med strankama očitno sklepale na tak način (glej razloge v 9. točki sodbe pritožbenega sodišča).

10. Če bi šlo v resnici le za ?prelahkotno? indično sklepanje pritožbenega sodišča, potem bi revidentka to lahko napadla le prek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, prek napačne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena ali prek uporabe prenizkega dokaznega standarda, takšnega, ki je tožnico prizadel v enakem varstvu pravic oziroma, ki je nedopustno favoriziral toženo stranko glede njenega trditvenega in dokaznega bremena (22. člen Ustave).

11. A ne gre le za to. O kakšnem dejstvu je pravzaprav indično sklepalo pritožbeno sodišče? Odgovor je, da o nekem nekonkretiziranem telefonskem pogovoru. Ali takšna dejanska ugotovitev ustreza materialnopravni podlagi za prenakazilo (visokih) denarnih sredstev?

12. Zatrjevana pogodbena kršitev naj bi nastala v okviru samostojnega pogodbenega razmerja. To je pogodbeno razmerje med banko in tožnico o vodenju transakcijskega računa. Ta pogodba je zakonsko urejena v Zakonu o plačilnem prometu (v nadaljevanju ZPlaP). V zakonu je med drugim določeno, kaj mora vsebovati pogodba o vodenju transakcijskega računa (8., 10. in 11. člen ZPlaP-UPB2), kaj morajo vsebovati splošni pogoji za vodenje transakcijskega računa (9. člen ZplaP-UPB2), opredeljen pa je tudi pojem nalog za plačilo (13. člen ZplaP-UPB2).

13. Slednji institut je razmeroma natančno urejen in med drugim res predvideva celo telefonski nalog za plačilo. Vendar morajo biti zagotovljena posebna varovala. Tretji odstavek 13. člena ZPlaP-UPB2 se glasi: ?Kadar po splošnih pogojih vodenja transakcijskega računa imetnik transakcijskega računa lahko izda elektronski oziroma telefonski nalog za plačilo, mora izvajalec plačilnega prometa zagotoviti, da je mogoče na zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca, in sicer bodisi z uporabo enolične identifikacijske kode, ki jo dodeli imetniku transakcijskega računa, bodisi z uporabo drugega podobnega postopka preverjanja identitete.?

14. Tako se izkaže, da je odgovor na vprašanje, zastavljeno v 11. točki tega sklepa, negativen. Očitno namreč je, da dejstvo, ugotovljeno na pritožbeni stopnji, ne ustreza materialnopravnemu pojmu iz citirane zakonske določbe. To pomeni, da dejansko stanje v izpodbijani sodbi zaradi napačne uporabe materialnega prava (oziroma zaradi njegove neuporabe) ni popolno ugotovljeno.

15. V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških temelji na pooblastilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): V zvezi z depozitnimi računi 1041. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tudi izrecno določa: ?Če ima kdo pri eni banki ali pri več njenih poslovnih enotah več računov, je vsak izmed teh računov samostojen. ?