Jedro

Če starša v času razveznega postopka še živita skupaj s svojimi otroci ter tisti izmed njiju, ki je s sodbo kasneje določen kot preživninski zavezanec, ob tihem ali izrecnem soglasju prispeva za preživljanje otrok na način, kakor so živeli poprej, je preživninsko obveznost za ta čas izpolnil ter je zahtevek v tem delu neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prisojena preživnina (točka 3 izreka) za čas od 1.9.1999 do 1.5.2000 razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo 1.) razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 15.11.1986 v Ljubljani; 2.) ml. S. in A. B. je dodelilo v vzgojo in oskrbo materi V. B.; 3.) tožencu je naložilo, da je dolžan od 1.9.1999 dalje prispevati k preživljanju mld. S. in A. za vsakega po 22.000,00 SIT mesečne preživnine, skupaj torej 44.000,00 SIT, materi V. B. kot zakoniti zastopnici do vsakega 5. v mesecu, v primeru zamude z zakonitmi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila, pod izvršbo. 4.) višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter 5.) odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Proti tretji točki izreka (določitev preživnine) se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožencu naloži plačevanje preživnine za mld. S. in A. za vsakega po 18.000,00 SIT mesečno od 1.5.2000 dalje. Pritožnik navaja, da bi bila primerna preživnina 18.000,00 SIT za vsakega otroka. Ob tem napada razloge prvega sodišča, ker je ob ugotavljanju njegovih možnosti upoštevalo tudi dnevnice in kilometrino, ki pa nista niti njegova redna prejemka niti to ni dohodek, marveč prejemek, ki je namenjen pokrivanju večjih stroškov. Druga pritožbena ost pa opozarja, da je toženec preživnino poravnal vse do meseca maja in bi moralo zato sodišče zahtevku ugoditi le od 1.5.2000 dalje. Dejstvo utemeljuje s tem, da je že samo sodišče v sodbi ugotovilo, da je toženec tekom razveznega postopka prispeval približno 40.000,00 SIT mesečno (stroški stanovanja, kosilo in malica ter pouk kitare za sina S.). Tako naj bi izpovedal on sam, tožnica pa to tudi potrdila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da določitev višine prispevka za preživljanje povsem ustreza dejanskemu stanju v obravnavani zadevi. Prvo sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva (možnosti obeh staršev in potrebe obeh otrok) ter nato v skladu s 79. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR tudi določilo višino prispevka za preživljanje. Navedeno materialnopravno določbo je prvo sodišče uporabilo pravilno, to pomeni, da je upoštevaje ugotovljena odločilna dejstva določilo višino preživnine upoštevaje sorazmerje med možnostmi obeh staršev in potrebami obeh mladoletnih otrok. Pritožbene navedbe, ki napadajo sodbo prvega sodišča, češ da sodišče ne bi smelo upoštevati terenskega dodatka, dnevnic in kilometrine, ki jih toženec prejema, so neutemeljene. Prvo sodišče je v sodbo namreč res povzelo tudi navedene ugotovitve, vendar pa to na odločitev ni vplivalo. Ob tem velja opozoriti, da tovrstni prejemki nujno res ne povečujejo materialnih možnosti preživninskega zavezanca, ni pa to izključeno, v kolikor dejansko presegajo dodatne stroške, ki jih delavec na terenu ali službeni poti ima. Vendar pa se pritožbeno sodišče s tem vprašanjem niti ni ukvarjalo, saj se tožeča stranka zoper sodbo ni pritožila, dosojena preživnina pa ne presega niti sorazmerja med možnostmi tožnice, potrebami otrok ter možnostmi pritožnika (četudi se navedenih prejemkov sploh ne upošteva in predstavlja njegove preživninske možnosti zgolj njegov osebni dohodek oziroma plača). Pritožnik torej zase ugodnejše rešitve s tovrstmimi navedbami in upoštevaje odločitev sodišča prve stopnje niti ne bi mogel doseči. V delu, ko pritožnik napada določitev preživnine za obdobje od vložitve tožbe do meseca maja ter navaja, da je za to obdobje svojo obveznost izpolnil, pa je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče v razlogih res ugotovilo, da je toženec v času od vložitve tožbe dalje plačeval stroške stanovanja, šolsko prehrano sina S. ter pouk kitare, prav iste stroške pa je obenem ugotovilo kot potrebe otrok. Res je sicer, da morajo starši v skladu s 131.členom ZZZDR preživninsko obveznost izpolniti v denarju, vendar pa se tisti, kateremu so otroci dodeljeni in preživninski zavezanec lahko dogovorita tudi drugače. Tem bolj torej velja, da za časa trajanja ekonomske skupnosti, četudi je tožba že vložena, lahko toženec v razvezni pravdi prispeva za preživljanje tudi drugače. Navedeno sicer ne izključuje, možnosti, da bi sodišče ugotovilo, da ti prispevki niso predstavljali izpolnitve preživninske obveznosti ali le delno izpolnitev. Odgovor na to vprašanje pa je odvisen od več okoliščin. Pomembno je tako, kakšen je bil dogovor med staršema. Glede na položaj, ko sta le-ta še vedno zakonca, čeprav že v razveznem postopku, ter še vedno živita skupaj z otroci in še nadalje ohranjata način prispevanja v skupno gospodinjstvo kot pred vložitvijo tožbe, je moč takšno ohranjanje načina življenja šteti tudi kot tih pristanek, da je preživninska obveznost na ta način izpolnjena. Dejanske ugotovitve prve sodbe navajajo, da gre v obravnavani zadevi lahko prav za tak primer. Slednje zatrjuje tudi pritožnik. Vendar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo pretresano, ali plačila, ki jih je toženec nesporno opravil, predstavljajo izpolnitev preživninske obveznosti ali pa je bila volja pravdnih strank nemara drugačna, marveč je bilo zgolj ugotovljeno, da je toženec ta plačila izvrševal. Ob takšnem stanju zadeve pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu (določitev preživninske obveznosti za čas od 1.9.1999 do 1.5.2000) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem pa je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, saj je pritožba neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zgolj zaradi jasnosti pritožbeno sodišče dodaja, da izrek pod točkami 1,2,4 in 5 ni bil izpodbijan ter je tako že postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali je med strankama veljalo (izrecno ali molče), da plačani zneski predstavljajo izpolnjevanje preživninske obveznosti ali pa je bila njuna voljna podlaga morebiti drugačna. Navedeno je odvisno tudi od drugih okoliščin primera, t.j. kako sta si tudi sicer delila breme skupnega - družinskega gospodinjstva.