Jedro

Ugotovljena vsebina v okviru upravnega postopka doseženega dogovora in za potrebe gradenj določen (dogovorjen) status zemljišča (dovozna pot) ne daje podlage za sklepanje o časovno nedoločenem razmerju med strankama in posledično podlage za odpoved na način iz 333. člena OZ.

Čeprav z dogovorom, s katerim sta tožnica in prva toženka uredili dostop do objektov na svojih nepremičninah, nista pridobili stvarne pravice, pa vseh posledic, ki iz njega izhajajo, ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti iz 125. člena OZ. Kljub nesporni obligacijski naravi dogovora namreč že njegova vsebina in predmet predpostavljata dejanske učinke za tretje. Dogovorjen in zgrajen skupni dovoz do njunih nepremičnin ne more pomeniti drugega, kot da po tej poti do njih dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni. Tretji, ki po sporni poti dostopajo do objektov tožnice in prve toženke, ne izvršujejo svojih pravic kot (njuni morebitni) pravni nasledniki, temveč le upravičenje, ki sta si ga medsebojno izgovorili tožnica in prva toženka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.305,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala prenehanje vznemirjanj lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 609/4 k. o. ..., zavrnilo z utemeljitvijo, da ravnanja tožencev niso protipravna, saj so izvedena v okviru in na podlagi ustnega sporazuma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo, tožencem pa naložilo opustitev poseganj v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini, zlasti opustitev hoje in vožnje. Svojo odločitev je utemeljilo na določbah 333. in 125. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 82/2010 z dne 9. 9. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali obligacijski dogovor o načinu uporabe nepremičnine stranke zavezuje tudi v razmerjih do singularnih pravnih naslednikov.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženci vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlagajo, da reviziji ugodi, sodbo pritožbenega sodišča pa spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Grajajo sklep pritožbenega sodišča, da dogovor med tožnico in prvo toženko ni bil časovno določen in da je dolžniško razmerje prenehalo z odpovedjo, vročeno tožencem. Dogovori, ki se tičejo skupne dovozne poti, namreč po svojem bistvu ne morejo biti časovno omejeni, pač pa trajni. Časovno omejenost dogovora ne potrjujejo niti dejanske ugotovitve sodišč, zaradi česar je materialnopravni sklep pritožbenega sodišča napačen. Druga toženka in tretji toženec sta pravico pridobila kot kupca nepremičnine prve toženke in sta jo izvrševala znotraj dogovora, sklenjenega med tožnico in prvo toženko, zaradi česar njuna uporaba ne more biti protipravna. Ob singularnem nasledstvu dogovorjena in realizirana razmerja, ki se tičejo uporabe nepremičnin, namreč ostanejo nespremenjena. Tožnica ni izkazala prepovedi prodaje prvo toženki niti prenehanja veljavnosti sklenjenega dogovora o skupni uporabi poti. Navajajo še, da odločitev sodišča nasprotuje odločitvam v zadevah II Ips 532/92 z dne 22. 4. 1993, II Ips 472/97 z dne 28. 10. 1998 in II Ips 178/94 z dne 28. 9. 1995. 5. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da naj bi skupni dovoz služil dvema objektoma tožnice in enemu prve toženke ter da je slednja s prodajo dela svoje nepremičnine onemogočila njegovo realizacijo oziroma povzročila bistveno spremembo okoliščin. Zaradi izjalovljenega namena je hojo in vožnjo prepovedala. Navaja še, da dogovor med tožnico in prvo toženko ni postal sestavni del upravnih odločb. Gre za obligacijsko razmerje, ki učinkuje le med strankama, ki sta ga sklenili.

6. Revizija je utemeljena.

7. O reviziji tožencev je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbo II Ips 440/2010 z dne 2. 6. 2013. Ker pa revizija ni bila vročena tožnici, je Ustavno sodišče z odločbo Up-819/13 z dne 15. 7. 2015 ugodilo pritožbi tožnice in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

8. Relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so sledeče: - tožnica in prva toženka sta sklenili dogovor o izgradnji skupnega dovoza, za katerega sta odstopili vsaka približno enak del svoje nepremičnine, skupaj pa sta prevzeli tudi stroške izdelave poti; - skupna dovozna pot na javno cesto je bila pogoj za gradnjo treh stanovanjskih hiš na nepremičninah parc. št. 609 in parc. št. 691, obe (in v nadaljevanju tudi vse ostale) k. o. ..., saj je O. R. pogojevala izdajo soglasja h gradnji s skupno dovozno potjo in skupno izdelano lokacijsko dokumentacijo; - glede uporabe skupne dovozne poti ni bila ustanovljena nobena stvarna pravica v korist toženke; - prva toženka je svojo nepremičnino parc. št. 691 po sklenjenem dogovoru glede skupne dovozne poti razparcelirala ter drugi toženki in tretjemu tožencu prodala nepremičnino parc. št. 691/3 in solastniški delež na nepremičnini parc. št. 691/4 (slednja predstavlja polovico sporne poti); - prva toženka sporno pot uporablja za dostop do svoje nepremičnine (hiša), druga toženka in tretji toženec pa se po sporni poti pripeljeta na obisk k prvi toženki in za potrebe dostopa do svoje nepremičnine (planirana gradnja).

9. Tožnica s tožbo zahteva zaščito pred vznemirjanjem. Takšno tožbo ima na voljo lastnik oziroma domnevni lastnik zoper tistega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari (prvi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Predpostavka utemeljenosti zahtevka (domnevnega) lastnika je, da je vznemirjanje protipravno; tisti, ki vznemirja, torej do tega nima pravice. Vznemirjanje ima lahko podlago v stvarni ali obligacijski pravici.

10. Za presojo v obravnavani zadevi je odločilna ugotovitev, da sta tožnica in prva toženka v upravnem postopku pridobivanja gradbene dokumentacije za gradnjo hiš sklenili dogovor o izgradnji skupnega dovoza, za katerega sta odstopili vsaka približno enak del svoje nepremičnine, skupaj pa sta prevzeli tudi stroške izdelave poti. Dogovor o skupni dovozni poti do predvidenih treh novogradenj (dveh tožničinih na parceli št. 609 in ene prvotoženkine na parceli št. 691 k. o. ...) je bil pogoj za pridobitev skupne lokacijske dokumentacije in soglasja h gradnji s strani občine. Navedene okoliščine, v katerih je bil dogovor sklenjen, in njegov predmet (dovozna pot do predvidenih objektov) opredeljujejo tudi trajanje razmerja: dokler te gradnje stojijo oziroma dokler se okoliščine ne spremenijo tako, da je dostop do njih mogoč na drugačen način od dogovorjenega. Čim je tako, pa ni mogoče slediti stališču tožnice in izpodbijane sodbe, da je bilo soglasje oziroma v upravnem postopku dosežen dogovor strank časovno neomejen in ga je zato mogoče odpovedati na način iz 333. člena OZ. Ugotovljena vsebina v okviru upravnega postopka doseženega dogovora in za potrebe gradenj določen (dogovorjen) status zemljišča (dovozna pot) namreč ne daje podlage za sklepanje o časovno nedoločenem razmerju med strankama. Navedenega sklepa ne morejo omajati niti tožničine trditve, da je zaradi naknadne parcelacije zemljišča prve toženke in prodaje novo nastale parcele drugi toženki in tretjemu tožencu onemogočena realizacija dogovora o skupnem dovozu. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora strank, ki je bil dosežen v upravnem postopku kot pogoj za pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj za gradnjo, in bi bila tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki od udeležencev zahtevajo ne le, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti prizadevajo zgolj za uresničitev lastnih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke.

11. Čeprav z dogovorom, s katerim sta tožnica in prva toženka uredili dostop do objektov na svojih nepremičninah, nista pridobili stvarne pravice, pa vseh posledic, ki iz njega izhajajo, ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti iz 125. člena OZ. Kljub nesporni obligacijski naravi dogovora namreč že njegova vsebina in predmet predpostavljata dejanske učinke za tretje. Dogovorjen in zgrajen skupni dovoz do njunih nepremičnin (zgrajenih ali predvidenih objektov) ne more pomeniti drugega, kot da po tej poti do njih dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni. Neživljenjsko bi bilo pričakovati, da bi lahko po takem dovozu do svojih objektov dostopali izključno tožnica in prva toženka, ne pa tudi drugi uporabniki njunih objektov ali njuni obiskovalci. Tretji, ki po sporni poti dostopajo do objektov tožnice in prve toženke, tako ne izvršujejo svojih pravic kot (njuni morebitni) pravni nasledniki, temveč le upravičenje, ki sta si ga medsebojno izgovorili tožnica in prva toženka. Zato ravnanje druge toženke in tretjega toženca v obsegu dostopov do objekta prve toženke ne (more) prestavlja(ti) protipravnega vznemirjanja. Upoštevaje navedene specifične okoliščine konkretnega primera v tem primeru tudi vožnje druge toženke in tretjega toženca do svoje nepremičnine v obsegu, kot jih je na 4. strani svoje sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo lastnosti vznemirjanja v smislu 99. člena SPZ. Tožničine trditve v odgovoru na revizijo, da imata druga toženka in tretji toženec dostop do svoje nepremičnine neposredno z javne ceste ter da imata zanj (tudi) v gradbenem dovoljenju izkazano soglasje ustreznega upravnega organa, ki se nanašajo na nadaljnjih dostopov do njune (morebitne) bodoče gradnje, pa presegajo dejanski okvir konkretne pravde.

12. Po določbi drugega odstavka 371. člena v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. V 3. točki obrazložitve opredeljeno materialnopravno vprašanje tako začrtuje meje dovoljenosti revizije (tretji odstavek 374. člen ZPP). Vrhovno sodišče pa pri odločanju o reviziji vendarle ni vezano strogo na besedni pomen dopuščenega vprašanja, pač pa je njegovo vsebino in domet treba presojati v luči konkretnega primera tako, da stranke z rešitvijo vprašanja (vendarle) dobijo odgovor, ki pomeni rešitev problema (pravnega vprašanja) v njihovem sporu. Razlog za takšen pristop je v dvofaznem sistemu odločanja o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu. V prvi fazi sodišče odloča, ali jo bo (sploh) dopustilo in glede katerih pravnih vprašanj, pri čemer je omejeno zgolj na navedbe v predlogu za dopustitev revizije in gradivo, ki ga vlagatelj temu predlogu priloži (obvezna priloga po zakonu je samo sodba sodišča druge stopnje - tretji odstavek 367.b člena ZPP). V drugi fazi, ko sodišče odloča o reviziji in razpolaga s celotnim spisom, pa se lahko dopuščeno pravno vprašanje pokaže v drugačni luči. Tako upoštevajoč relevantne okoliščine konkretnega primera tudi v tej zadevi na zastavljeno vprašanje ni bilo mogoče odgovoriti enostavno in zgolj s sklicevanjem na 125. člen OZ in domet uveljavljenega načela relativnosti pogodbenih razmerij.

13. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je revizija utemeljena, zato ji je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Sodišče, ki odloči o pravnem sredstvu in odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pred postopkom sodišča prve stopnje je vsebovana v (sedaj potrjeni) sodbi prve stopnje. Nadaljnji pravdni stroški tožene stranke pa so stroški pritožbenega postopka v znesku 325,89 EUR (500 odvetniških točk za odgovor na tožbo, 20 % dodatek zaradi za zastopanje treh oseb, 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov) in stroški revizijskega postopka v znesku 979,99 EUR (odmerjeni po isti tarifi, t.j. po Odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2003 in naslednji, saj se je postopek začel pred 1. 1. 2009, ki je relevanten datum za uporabo Zakona o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 in naslednji; ti stroški glede na stroškovnik obsegajo 750 odvetniških točk za revizijo, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV ter 560 EUR plačanih sodnih taks za postopek o reviziji). Skupno je tako dolžna tožeča stranka toženi povrniti še 1.305,88 EUR pravdnih stroškov.