Jedro

Tožeča stranka je vsem toženim strankam poslala pisno prepoved uporabe njene nepremičnine, dela skupne dovozne poti. Obligacijsko razmerje med tožečo in prvotoženo stranko je tako prenehalo in prvotožena stranka ni več upravičena uporabljati skupne dovozne poti, pri čemer je primeren odpovedni rok nedvomno potekel do zaključka glavne obravnave.

Ob pravilni ugotovitvi, da tožene stranke niso pridobile nobene stvarne pravice na tuji stvari, je materialnopravno zmotno razlogovanje prvostopnega sodišča, da se ob delitvi nepremičnine obligacijske pravice prenesejo na pravnega naslednika dela nepremičnine (pravilno imetnika lastninske pravice na z delitvijo nastali novi nepremičnini), na način kot to za služnosti sicer določa 1. odstavek 225. člena SPZ.

Hoja in vožnja po tuji nepremičnini nedvomno predstavljata vznemirjanje lastninske pravice, tudi če imetnik lastninske pravice pri tem ni fizično oviran in lahko še vseeno tudi sam uporablja stvar. Niti ni potrebno, da bi bil lastnik kot imetnik lastninske pravice psihično vznemirjen zaradi uporabe predmeta lastninske pravice s strani tretje osebe, kajti stvarna pravica je absolutna pravica, ki kot rečeno daje imetniku pravico, da vse ostale izključi od uporabe stvari.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: 1. Toženci M. R., M. Ra. in D. L., so dolžni opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na nepremičnini parc. št. 609/4 ekstenzivni sadovnjak v izmeri 101 m2, pot v izmeri 82 m2, vpisani pri vi. št. ... k.o. x, še posebej pa so dolžni opustiti hojo in vožnjo po tej nepremičnini, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.989,96 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 423,18 EUR pravdnih stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala opustitev vznemirjanja lastninske pravice na nepremičnini pare. št. 609/4 k.o. X ter naložilo tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Tožeča stranka meni, da prvostopno sodišče predhodnim dogovorom med tožnico in prvo toženko glede skupnega dovoza pripisuje drugačno vsebino, kot so jo imeli in jim napačno priznava stvarnopravni učinek, čeprav ga nimajo in to sodišče na drugem mestu tudi samo ugotavlja. Tožeča stranka navaja, da je bil dogovor drugačen kot izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi na kraju samem z dne 27.9.2001. Dogovorili naj bi se zgolj za dostop do dveh hiš, do hiše tožnice in hiše prvotožene in za nikogar drugega. Do dokončnega dogovora ni prišlo, ker je prvotoženka s svojim ravnanjem onemogočila realizacijo predhodnih odgovorov s tem, ko je svoje zemljišče pare. št. 691/4 k.o. x prodala drugo- in tretjetoženi stranki in s tem od dogovora odstopila. Predhodni dogovori so postali tako brezpredmetni in ne zavezujejo tožnice, sploh pa nimajo stvarnopravnih učinkov. Tožeča stranka navaja, da prvostopno sodišče neenako tretira upravičenja tožeče in prvotožene stranke, saj naj bi predhodna dogovarjanja imela stvarnopravne posledice, ki gredo tudi v korist drugo- in tretjetožene stranke, medtem ko predhodni dogovor prvotožene stranke ne zavezuje in ima ta absolutno lastninsko pravico, ki jo lahko tudi odsvoji. Predhodna dogovarjanja med tožnico in prvotoženo stranko toženim strankam niso dala potrebnega soglasja, zato je nesprejemljivo stališče prvostopnega sodišča, da bi tožnica s prepovedjo tako soglasje preklicala, saj ga ni nikoli dala, zato je bila tožnica upravičena prepovedati hojo in vožnjo po njenem zemljišču vsem toženim strankam. Ker je tožeča stranka tožencem prepovedala hojo in vožnjo po njenem zemljišču, je njihovo ravnanje protipravno in nedopustno. Dejstvo, da tožene stranke vozijo po tožničinem zemljišču proti njeni volji, nedvomno predstavlja vznemirjanje tožnice in poseg v njeno lastninsko pravico. Po vložitvi tožbe so občasne vožnje drugo- in tretjetožene stranke postale bistveno pogostejše, ker sta začeli graditi hišo, še večja pa bo frekvenca hoje in voženj v bodoče. Z dopustitvijo vznemirjanj toženih strank se ni trajno definiral namen uporabe toženkinega zemljišča v korist tožencev, tožnica želi sedaj drugače uporabljati lastninsko pravico. Tožene stranke si lahko dovoz do stavb uredijo izključno po svojem, na tožničinem zemljišču pa nimajo nobene služnostne pravice hoje ali vožnje, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Nepravilna pa so razlogovanja prvostopnega sodišča o stvarnopravnih zavezah, ki jih sodišče niti nedefinira, saj jih SPZ ne pozna.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožeči stranki.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o vsebini dogovora o skupni dostopni poti, saj je vsebina dogovora razvidna iz več listinskih dokazov (npr. priloga B12 ~ lokacijska dokumentacija, B15 - lokacijsko dovoljenje za G. M., B14 - soglasje k izvedbi priključka na občinsko cesto) med drugim tudi iz zapisnika z dne 27.9.2001 izhaja, da se skupna dostopna pot nanaša na 3 objekte (priloga B il) . Zgolj navedbe tožeče stranke o drugačni vsebini dogovora ne morejo zamajati logične in smiselne dokazne ocene prvostopnega sodišča, zato pritožbeno sodišče v tem delu sprejema ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega sodišča. Zmotna pa je materialno pravna presoja prvostopnega sodišča glede učinkov sklenjenega dogovora med tožečo stranko in prvotoženo stranko. Prvostopno sodišče je, kot pravilno opozarja pritožba, temu dogovoru nepravilno pripisalo stvarnopravne učinke, kajti pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre le za obligacijskopravno razmerje z obligacijskopravnimi učinki. V slovenskem pravnem redu namreč obstoji numerus clausus stvarnih pravic, ki so taksativno naštete v 2. členu SPZ, natančno so določeni tudi pogoji in načini pridobitve stvarne pravica. Ta se pridobi na podlagi zakona, pravnega posla ali odločbe državnega organa. V kolikor poseben zakon ne določa drugih stvarnih pravic ali drugačnega načina njihovega nastanka, obstaja le ta krog stvarnih pravic in načinov pridobitve. Prvostopno sodišče pa je v izpodbijani sodbi tudi že samo pravilno ugotovilo, da tožene stranke niso pridobile stvarne služnosti ne s pravnim poslom, ne s priposestvovanjem in niti z odločbo državnega organa.

Pravno podlago tožbenega zahtevka na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice predstavlja 99. člen SPZ, ki določa, da lahko lastnik zahteva prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika, in sicer kako drugače, ne z odvzemom stvari. Tožeča stranka mora za utemeljenost zahtevka dokazati vznemirjanje lastninske pravice drugače kot z odvzemom stvari, protipravnost tega ravnanja in da je tožeča stranka lastnik ali domnevni lastnik te stvari.

Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc. št. 609/4 k.o. x. Glede protipravnosti vznemirjanja prvotožene stranke Prvotožena stranka zaradi odpovedi obligacijskega razmerja, ki ji je sicer dovoljeval hojo in vožnjo po skupni dostopni poti, nima pravice vožnje in hoje po delu nepremičnine tožnice. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je v upravnem postopku sklenjen dogovor med tožečo stranko in prvotoženo stranko predstavljal upravičenje prvotožene stranke, da je uporabljala skupni dovoz in s tem tudi del nepremičnine tožeče stranke, in se zato v tem okviru v izogib ponavljanja glede prvotožene stranke pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvostopne sodbe. Protipravnost vznemirjanja lastninske pravice namreč lahko izključuje zakon, obligacijska pravica ali stvarna pravica. V nadaljevanju je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka vsem toženim strankam poslala pisno prepoved uporabe njene nepremičnine, dela skupne dovozne poti, vendar je zmotno pravno razlogovalo posledice pisne prepovedi vožnje. Skladno z določbo 333. člena OZ lahko vsaka stranka prekine dolžniško razmerje, katerega trajanje ni določeno, z odpovedjo, ki se vroči nasprotni stranki. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določeni odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je obligacijsko razmerje med tožečo in prvotoženo stranko prenehalo in prvotožena stranka ni več upravičena uporabljati skupne dovozne poti, pri čemer je primeren odpovedni rok nedvomno potekel do zaključka glavne obravnave.

Glede protipravnosti vznemirjanja drugo- in tretjetožene stranke Zmoten je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da je pravica uporabe skupne poti prešla tudi na drugo- in tretjetožene stranko kot pravna naslednika tistega dela nepremičnine prvotožene stranke, ki ga je odsvojila, pa tudi vsem nadaljnjim pravnim naslednikom, ker se je dogovor skupne poti nanašal na celotno nepremičnino, ki jo je nato prvotožena stranka delila in prodala drugo- in tretjetoženi stranki (prvostopno sodišče pojasni, da ne gre za osebno upravičenje, pač pa za upravičenje vezano na nepremičnino). Prvostopno sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da tožene stranke niso pridobile stvarne služnosti, tega niso niti zatrjevale ali dokazovale. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je po pravilni ugotovitvi, da tožene stranke niso pridobile nobene stvarne pravice na tuji stvari, materialnopravno zmotno razlogovanje prvostopnega sodišča, da se ob delitvi nepremičnine obligacijske pravice prenesejo na pravnega naslednika dela nepremičnine (pravilno imetnika lastninske pravice na z delitvijo nastali novi nepremičnini), na način kot to za služnosti sicer določa 1. odstavek 225. člena SPZ. Določila SPZ se namreč uporabljajo le za stvarne pravice - v tem primeru stvarne služnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja omenjeni sporazum o skupni dostopni poti dvostransko obligacijsko-pravno razmerje. V nasprotju z razlogovanjem prvostopnega sodišča se učinki obligacijskopravnega razmerja oziroma obligacijske pravice in obveznosti nanašajo le na stranke obligacijskega razmerja (125. člen OZ), torej je pravica hoje in vožnje po skupni poti veljala do odpovedi obligacijskega razmerja le za tožečo in prvotoženo stranko, nikakor pa ne za drugo- in tretjetožene stranko. Razširitev obligacijskega razmerja na nove stranke je mogoče le ob soglasju vseh udeležencev obligacijskega razmerja.

Takega soglasja pa stranke ne zatrjujejo.

Glede obstoja vznemirjanja Prvostopno sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so vse tožene stranke uporabljale pot v delu, ki sega na tožničino nepremičnino, za hojo in vožnjo do svojih nepremičnin. Glede drugo- in tretje tožene stranke prvostopno sodišče v nadaljevanju ugotovi še, da sta občasno prihajali na obisk k prvotoženi stranki ter na svojo parcelo. Glede ugotovljenega dejanskega stanja se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, pa tudi sicer ugotovljeno dejansko stane ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Zmoten je materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da občasna vožnja ne pomeni vznemirjanja. Negatorna tožbe je neutemeljena le v primeru, če gre za enkratno motenje ali če je tožena stranka svoje trajno ali ponavljajoče se motenje že opustila (Juhart, M.: Stvarno pravo, 2007, str. 305), občasna vožnja po skupni dovozni poti pa nikakor ni enkratna vožnja, ampak gre za ponavljajoče vznemirjanje lastninske pravice drugače kot z odvzemom stvari. Materialnopravno zmotni so tudi nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča, da hoja in vožnja po skupni dostopni poti ni vznemirjala tožnice v uživanju njene nepremičnine. Pritožbeno sodišče poudarja, da lastninska pravica daje lastniku pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati (37. člen SPZ). Lastninska pravica se lahko omeji z zakonom ali pravnim poslom imetnika (38. člen SPZ). Lastninska pravica kot izključna pravica imetniku na drugi strani omogoča, da od uporabe stvari izključi vse ostale. Hoja in vožnja po tuji nepremičnini nedvomno predstavljata vznemirjanje lastninske pravice, tudi če imetnik lastninske pravice pri tem ni fizično oviran in lahko še vseeno tudi sam uporablja stvar, niti ni potrebno, da bi bil lastnik kot imetnik lastninske pravice psihično vznemirjen zaradi uporabe predmeta lastninske pravice s strani tretje osebe, kajti stvarna pravica je absolutna pravica, ki kot rečeno daje imetniku pravico, da vse ostale izključi od uporabe stvari.

Materialnopravna naziranja sodišča prve stopnje so v opisanem delu, kot pravilno opozarja tožeča stranka, zmotna. Ker je prvostopno sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka te sodbe. Z pravilno uporabo materialnega prava je odpadel tudi pritožbeni očitek nejasnosti ali nasprotja med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je bila v tem, da je prvostopno sodišče dogovoru o skupni poti pripisovalo stvarnopravne učinke, medtem ko je hkrati ugotovilo, da tožene stranke nimajo stvarne služnosti na nepremičnini tožeče stranke.

Odločitev o stroških temelji na 2. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 161. členom ZPP. Ker je tožeča stranka po pritožbi s tožbenim zahtevkom uspela, ji mora tožena stranka v celoti povrniti pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in pravdne stroške obeh pritožbenih postopkov. Tožene stranke krijejo stroške po enakih delih, saj ni bistvene razlike njihovih deležev pri spornem predmetu (161. člen ZPP). Potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 1.989,96 EUR in sicer 142,74 EUR sodne takse (71,37 EUR za tožbo in za za sodbo z dne 8.5.2008) in 1.275,32 EUR stroškov odvetnika (400 točk OT za tožbo po tar. 18/1; 400 točk OT za prvo pripravljalno vlogo po tar. 19/1; za narok dne 6.3.2008: 300 točk OT za zastopanje po tar. 20/1, 100 točk OT za trajanje naroka po čl. 7/1; 300 točk OT za 2. pripravljalno vlogo po tar. 19/2; 200 točk OT za 3. pripravljalno vlogo po tar. 19/3; za narok dne 8.5.2008: 200 točk OT za zastopanje po tar. 20/2, 350 točk OT za trajanje naroka po čl. 7/1, 20 točk OT za materialne stroške, vse z 20% DDV, strošek končnega poročila stranki je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je že zajeto v ostalih priznanih storitvah, priča M. G. pa v 8 dneh ni priglasila stroškov izpada dohodka). Pravdni stroški prvega pritožbenega postopka znašajo 423,18 EUR, in sicer 147,78 EUR sodne takse za pritožbo ter 275,4 EUR stroškov odvetnika (500 točk OT za pritožbo vloženo dne 7.7.2008 po tar. 21/1 in 20% DDV). Pravdni stroški ponovljenega pravdnega postopka tožeče stranke obsegajo stroške odvetnika v znesku 148,72 EUR (za narok dne 6.4.2009: 200 točk za zastopanje po tar. 20/2, 50 točk OT za trajanje naroka po čl. 7/1; 20 točk OT za materialne stroške, vse z 20% DDV, pritožbeno sodišče pa je zavrnilo strošek končnega poročila stranki, ker je zajeto v že priznanih storitvah).

Pritožbeni stroški zadevnega pritožbenega postopka tožeče stranke, ki je s pritožbo uspela znašajo 423,18 EUR, in sicer 147,78 EUR sodne takse za pritožbo ter 275,4 EUR stroškov odvetnika (500 točk OT za pritožbo vloženo dne 10.7.2009 po tar. 21/1 in 20% DDV) in jih je dolžna povrniti tožena stranka.