Jedro

Odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO. Ima pa Vrhovno državno tožilstvo prav, da je glede na ugotovljene okoliščine trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice in ni utemeljena prisoja denarne odškodnine.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki spremeni tako, da se ugotovi, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zahtevek za plačilo denarne odškodnine pa se v celoti zavrne; sicer se pritožba zavrne.

II. Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik je odvetnik in je bil v nepravdnem postopku za nujni sprejem na psihiatrično zdravljenje brez privolitve (po 31. in drugem odstavku 42. člena Zakona o duševnem zdravju, v nadaljevanju ZDZdr) s strani sodišča postavljen za zastopanje pridržane osebe. Po koncu postopka je 21. 5. 2020 po tretjem odstavku 14. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) predlagal sodišču, naj mu prizna in odmeri stroške zastopanja, sodišče pa tega ni storilo v predpisanem roku tridesetih dni, niti po njegovem zaprosilu dne 22. 7. 2020. Zato je na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) 26. 8. 2020 vložil nadzorstveno pritožbo, kateri je predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru 31. 8. 2020 ugodila, v vmesnem času 27. 8. 2020 pa je bila tudi že izdana odločba o priznanju in odmeri stroškov. Po obveznem predhodnem poravnalnem postopku (19. člen ZVPSBNO) je tožnik na podlagi 15. člena ZVPSBNO s tožbo od sodišča zahteval, naj toženi državi naloži plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja v znesku 500,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo. Prisodilo mu je 300,00 EUR odškodnine, v presežku pa je njegov zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je treba odvetnika v delu, ki se nanaša na odločitev o njegovih priglašenih stroških za zastopanje na podlagi odločbe sodišča in ne po pooblastilu, obravnavati kot stranko. Opozorilo je, da se po 68. členu ZDZdr ti stroški krijejo iz sredstev sodišča in jih odvetnik lahko priglasi le v svojem imenu in za svoj račun.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Zahteva za varstvo zakonitosti**

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi Vrhovno sodišče odgovorilo na vprašanje, _ali je odvetnik, ki je v nepravdnem postopku postavljen po uradni dolžnosti na podlagi 31. člena ZDZdr, aktivno legitimiran za vložitev tožbe za povrnitev škode po ZVPSBNO_. Poudarja, da je izpostavljeno vprašanje sistemskega pomena, saj se bo na tak način preprečila napačna sodna praksa. Stališče, ki sta ga zavzeli sodišči v obravnavani zadevi, namreč odpira možnost za nedoločeno število enakih primerov v prihodnje, saj je pričakovati, da se bo tak pristop odvetnikov razširil, sodišča pa bodo zelo verjetno sprejemala enake odločitve, zlasti glede na to, da je v četrtem odstavku 20. člena ZVPSBNO določena izključna krajevna pristojnost. 5. Vrhovno državno tožilstvo meni, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo 2. člena, prvega odstavka 15. člena v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena ZVPSBNO in 21. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZPN-1) v zvezi z 78. in 79. členom ZPP ter 151. in 163. členom ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 6. Navaja, da je bil tožnik v postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve postavljen kot pooblaščeni odvetnik po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDZdr. Ker gre za nepravdni postopek, je po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva treba upoštevati, koga ZNP-1 določa kot udeleženca postopka. Opozarja, da po teh določbah odvetnik ni udeleženec postopka ampak zakoniti zastopnik prisilno pridržane osebe in dejanja opravlja v imenu zastopanega. Enako velja tudi glede stroškov postopka. Opozarja, da tako iz 2. člena ZVPSBNO kot tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1232/2008 z dne 23. 9. 2010 izhaja, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena le strankam postopka oziroma tistim, o čigar pravicah ali obveznostih se v postopku odloča. Ker tožnik ni imel položaja udeleženca v nepravdnem postopku, tudi nima aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov po ZVPSBNO. To bi morala upoštevati tudi predsednica sodišča, ko je odločala o tožnikovi nadzorstveni pritožbi.

7. Vrhovno državno tožilstvo poudarja tudi, da je treba upoštevati, da se sporni del odločitve nanaša zgolj na stroške postopka, ki pa so vselej akcesorni. V primeru, ko sodišče ne odloči o stroških postopka, ima stranka na voljo predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ne pa nadzorstvene pritožbe. Nadzorstvena pritožba ni primerno sredstvo za dosego izdaje sklepa o stroških, kar potrjuje stališče, da odvetnik ni udeleženec postopka in posledično stranka po ZVPSBNO. Kadar je sodišče v zamudi z odločitvijo, lahko stranka zahteva še zakonske zamudne obresti v skladu z drugim odstavkom 18. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Posebnost primerov, ko je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti, je le ta, da je naročnik in plačnik storitve sodišče in je zato odvetnik in ne stranka upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Med sodiščem in odvetnikom se vzpostavi tipično naročniško razmerje in v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti je odvetnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti. Če bi mu poleg glavnice in zamudnih obresti priznali še odškodnino, bi bil v privilegiranem položaju. Odvetnik je vselej ponudnik storitve, ki jo opravi za določeno stranko, ne glede na to, ali je podlaga pooblastilo, zakon ali sklep sodišča (2. člen OT).

8. Vrhovno državno tožilstvo opozarja, da ni utemeljeno sklicevanje sodišča na sklep VSM I Cp 586/2020 z dne 27. 8. 2020 (A 10), ki se je nanašal zgolj na vprašanje, v čigavem imenu je treba vložiti pritožbo zoper sklep o stroških v primeru obveznega zastopanja po ZDZdr. Logično je, da je to odvetnik, saj se stroški, ki nastanejo z obveznim zastopanjem, nasprotnega udeleženca ne tičejo. To pa še ne pomeni, da ima odvetnik pravico vložiti nadzorstveno pritožbo po ZVPSBNO. Dodaja, da tudi vrsta postopka, torej nujnost in velik pomen zastopanja v postopku za nujni sprejem na psihiatrično zdravljenje brez privolitve, ne upravičujejo odločitve, da se odvetniku, glede odločanja o povrnitvi stroškov postopka, prizna položaj stranke.

9. Vrhovno državno tožilstvo opozarja še, da je sodišče tožniku za zastopanje v nepravdnem postopku priznalo 95,16 EUR stroškov, v tem pravdnem postopku pa mu je bila po ZVPSBNO prisojena odškodnina v znesku 300,00 EUR, kar je nesorazmerno. Res je, da je po ZVPSBNO 300,00 EUR najnižja možna odškodnina, kar pa le dodatno kaže, da je ZVPSBNO predviden za hujše kršitve. Zamuda z odločitvijo o stroških postopka, še posebej če so ti nizki, pa to zagotovo ni. Tožniku bi za zamudo pripadlo 1,37 EUR zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni, da mu je sodišče prisodilo 219-kratnik tega zneska.

10. Vrhovno državno tožilstvo tako predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odločitev sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi toženke ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

**Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti**

11. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo pravdnima strankama in tožnik je nanjo odgovoril. Navaja, da se, kadar odvetnik zastopa stranko na podlagi pooblastila, stranka zaveže odvetniku plačati stroške zastopanja. Sodišče v tem primeru stroške postopka prisodi stranki in ne njenemu pooblaščencu. Za to vrsto zastopanja je značilno, da v okviru postavljenega tožbenega zahtevka stranka zahteva tudi, da ji je nasprotna stranka dolžna plačati njene stroške postopka. Pri zastopanju po uradni dolžnosti pa odvetnik zastopa stranko na podlagi naročila sodišča, zato je v postopku plačila stroškov on stranka postopka in ima tudi pravico, da sodišče o tem odloči v razumnem roku. Pogoje plačila stroškov določi naročnik zastopanja in mu jih nato tudi odmeri v postopku odmere stroškov zastopanja, kar je razvidno tudi iz sklepa VSM I Cp 586/2020 z dne 27. 8. 2020. 12. Tožnik opozarja, da v primeru zastopanja na podlagi pooblastilnega razmerja, lahko odvetnik na podlagi izstavljenega računa izterja plačilo stroškov od stranke. V primeru zastopanja po uradni dolžnosti, pa lahko odvetnik izstavi račun za stroške zastopanja sodišču šele po tem, ko prejme sklep sodišča o odmeri stroškov zastopanja. Če pa sodišče sklepa o odmeri stroškov ne izda, je upravičen do pravnih sredstev, predvidenih v ZVPSBNO.

13. Tožnik poudarja, da ni pravilno stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da imajo odvetniki pri zastopanju po nalogu sodišča privilegiran status. To najbolje kaže določba petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu, po kateri so za te storitve plačani le s 50 % veljavne OT. Tožnik opozarja, da mu je bilo tako odmerjeno za stroške zastopanja 95,16 EUR, na katere je moral čakati tri mesece. Poudarja, da Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi šlo za sistemski problem. Tožnik meni, da to nikakor ne drži in da sodišča praviloma odločajo v 30-dnevnem roku. Za vložitev nadzorstvene pritožbe se je odločil zato, ker se sodišče ni odzvalo na njegovo vljudno prošnjo v dopisu z dne 22. 7. 2020, kljub temu da je napovedal uporabo pravnih sredstev po ZVPSBNO. Potem, ko je vložil nadzorstveno pritožbo, pa je bilo o stroških postopka odločeno že 27. 8. 2020. Meni, da ni utemeljeno obremenjevanje Vrhovnega sodišča z zahtevo za varstvo zakonitosti v tako bagatelni zadevi in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov odgovora nanjo.

**O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

14. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP, torej pogoji za dopustitev revizije. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je zahteva za varstvo zakonitosti nedovoljena in jo Vrhovno sodišče zavrže (in ne zavrne, kot predlaga tožnik v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti).

15. Vrhovno sodišče po 367.a členu ZPP tako dopusti zahtevo za varstvo zakonitosti, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Ta pogoj je v konkretnem primeru izpolnjen. Vrhovno sodišče do vložitve obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti še ni odločilo o postavljenem vprašanju, ki je pomembno z vidika enotne uporabe materialnega prava.

16. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo vsebinsko in odločilo, da je delno utemeljena.

**O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

17. Vprašanje, na katerega mora odgovoriti Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, je, ali ima odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO.1

18. ZVPSBNO v 2. členu določa: "Stranka v sodnem postopku, udeleženec po zakonu, ki ureja nepravdni postopek, in oškodovanec v kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: stranka) ima pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njej v njeni zadevi pred sodiščem odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja." Če je v tej določbi naštetim osebam ta pravica kršena, imajo tudi pravna sredstva po ZVPSBNO.

19. Podobno določbo kot tretji odstavek 14. člena OT vsebuje Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v 6. odstavku 40. člena.2 Vrhovno sodišče je v zvezi z določbo 6. odstavka 40. člena ZBPP že zavzelo stališče, da je v postopku odločanja o priznanju in odmeri stroškov stranka tega postopka odvetnik in ne oseba, ki jo ta odvetnik zastopa, saj s tem sklepom ni odločeno o pravici ali obveznosti stranke, temveč o pravici izvajalca brezplačne pravne pomoči.3 V obeh primerih gre za enako vsebino odločanja in tudi v postopku po tretjem odstavku 14. člena OT je stranka postopka izvajalec zastopanja po uradni dolžnosti. Vrhovno državno tožilstvo tako nima prav, da tožnik nima aktivne legitimacije za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO zato, ker ni stranka postopka.

20. Vrhovno sodišče pa je v nadaljevanju presojalo tudi, ali postopek odločanja o stroških zastopanja po uradni dolžnosti spada med sodne postopke, ki so zajeti z 2. členom ZVPSBNO.

21. Pri zastopanju po uradni dolžnosti po specialnih zakonih in pri zastopanju po ZBPP uradni pooblaščenec svoje pravice izvaja iz sklepa o postavitvi, zato je njegov položaj bolj javnopravne narave. Z določbami o zastopanju po uradni dolžnosti se namreč v javnem interesu fizičnim osebam zagotavljajo storitve.4 Vendar je pravna ureditev odločanja o stroških zastopanja po specialnih zakonih in po ZBPP urejena različno. ZBPP v drugem odstavku 34. člena izrecno določa, da če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Če sodišče v roku ne izda odločbe, ali se odvetnik ne strinja z odmero stroškov, ima pravno varstvo v upravnem sporu.5 Na tak način se v upravnem postopku zagotavlja sojenje v razumnem roku. Šele v upravnem sporu pa lahko stranka za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja uporabi pravna sredstva, ki jih omogoča ZVPSBNO.6

22. Kadar pa sodišče odloči o zastopanju po uradni dolžnosti po določbah specialnih zakonov, na primer Zakona o kazenskem postopku ali ZDZdr, pa ni določeno, da se o tem odloča po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Po uveljavljeni sodni praksi se tudi ne uporabljajo določbe ZBPP.7 V primeru nestrinjanja z odmero stroškov za zastopanje po uradni dolžnosti odvetnik odmero izpodbija z rednimi pravnimi sredstvi v kazenskem ali civilnem postopku in ne s tožbo pred upravnim sodiščem.8 Podobno velja tudi pri odločanju o stroških priče (242. člen ZPP) ali izvedenca (249. člen ZPP). Pravno varstvo je zagotovljeno v okviru matičnega glavnega postopka.

23. ZVPSBNO je bil sprejet potem, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da v Republiki Sloveniji ni posebnih zakonskih določb, ki bi prizadeti osebi omogočale uveljavljati pravico do pravičnega zadoščenja v smislu Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).9 Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) varuje pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v okviru 6. člena EKČP. Po ustaljeni sodni praksi ESČP je uporabnost prvega odstavka 6. člena v civilnih zadevah omejena na pristne in resne spore o civilnih pravicah in obveznostih.10 Vendar ZVPSBNO v 2. členu ne vsebuje tovrstnih omejitev. Po tej določbi zadošča, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena stranki v sodnem postopku. Glede na to, da se o odmeri in plačilu stroškov zastopanja po uradni dolžnosti vselej odloča v okviru matičnega sodnega postopka, strank teh postopkov ni mogoče izključiti iz varstva, ki ga nudi ZVPSBNO.

24. Odgovor na zastavljeno vprašanje, se tako glasi: odvetnik, ki je po tretjem odstavku 14. člena OT podal predlog za priznanje in odmero stroškov zastopanja po uradni dolžnosti, ima v primeru, ko sodišče ne odloči v tridesetih dneh, aktivno legitimacijo za uveljavljanje pravnih sredstev po ZVPSBNO.

25. Vrhovno državno tožilstvo pa ima prav, da glede na ugotovljene okoliščine (trimesečna zamuda z izdajo odločbe o priznanju in odmeri stroškov v znesku 95,16 EUR) ni utemeljena prisoja denarne odškodnine. ZVPSBNO v prvem odstavku 18. člena določa, da lahko sodišče, kadar stranka zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem iz 20. člena tega zakona uveljavlja izplačilo denarne odškodnine, upoštevaje vse okoliščine zadeve in merila iz 4. člena tega zakona, še posebej pa ravnanje same stranke v postopku, in ob oceni, da je pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo mogoče zagotoviti že z ugotovitvijo kršitve pravice, izjemoma ne določi denarne odškodnine, temveč s sodbo ugotovi le kršitev pravice. Vrhovno sodišče je odločilo, da so okoliščine iz prvega odstavka 18. člena ZVPSBNO podane. Tako je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zahtevek tožnika za plačilo denarne odškodnine pa je zavrnilo. Sicer je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

**O stroških postopka**

26. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

27. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da tožnik ima aktivno legitimacijo po ZVPSBNO in da mu je bila kršena njegova pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Vrhovno sodišče ni posegalo v odločitev o povrnitvi stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Upoštevajoč delni uspeh Vrhovnega državnega tožilstva v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.

28. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tretji odstavek 14. člena OT določa: O predlogu odvetnika za priznanje in odmero stroškov zastopanja, opravljenega za določeno osebo na zahtevo pristojnega organa ali v primeru, če je zastopana oseba po veljavnih predpisih upravičena do povrnitve stroškov zastopanja, mora sodišče ali drug pristojni organ odločiti v tridesetih dneh od prejema predloga. 2 Šesti odstavek 40. člena ZBPP določa: Pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu storitev brezplačne pravne pomoči s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice. Sklep se pošlje izvajalcu brezplačne pravne pomoči in upravičencu do brezplačne pravne pomoči. Plačilo na podlagi sklepa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna za tekoče leto. 3 Tako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi I Up 71/2009 z dne 15.04.2009, točka 6: "Stranka v postopku je zato lahko le izvajalec brezplačne pravne pomoči, saj je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o njegovem upravičenju. V upravičenje upravičenca do brezplačne pravne pomoči, to je tožnika, z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo." 4 O tem kdaj gre za javnopravno zadevo več E. Kerševan v: E. Kerševan v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 81. 5 V primeru, ko pristojni organ v upravnem postopku ne spoštuje instrukcijskega roka, v katerem bi moral izdati odločbo, je zakonodajalec v četrtem odstavku 222. člena ZUP stranki zagotovil pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen. Če pa prvostopenjski organ ne izda in vroči odločbe, zoper katero ni pritožbe, kar je tudi v primeru odločanja po ZBPP, določbe četrtega odstavka 222. člena ZUP ni mogoče uporabiti. V takem primeru ima stranka možnost, da neposredno vloži tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa (tretji odstavek 28. člena ZUS-1). 6 B. Žuber, v P. Kovač, E. Kerševan (ur.), nav. delo, 2. knjiga, str. 484. 7 I U 701/2015 z dne 10.06.2015: "Ker je ZKP v razmerju do ZBPP posebni zakon in ker lahko tudi v tem primeru obdolženec pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika (prvi odstavek 97. člen ZKP), to pomeni, da je obvezna obramba po ZKP v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP po svoji vsebini enaka kot dodelitev BPP, zato je uporaba ZBPP izključena. Tako tudi sodna praksa (sodbi Upravnega sodišča, I U 842/2010 z dne 18. 8. 2010, I U 913/2013 z dne 18. 6. 2013, sodbi Vrhovnega sodišča RS, X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010 in, I Up 333/2002 z dne 10. 10. 2002)." 8 Na primer odločba VSL II Cp 4793/2010 z dne 28. 1. 2011. 9 A. Galič, Komentar 23. člena Ustave RS, 2019, točka 71 https://e-kurs.si.ezproxy.izum.si:2050/komentar/pravica-do-sojenja-brez-nepotrebnega-odlasanja-2019-01/<6. 4. 2022> in Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005. 10 Guide on Article 6 of the European Convention on Human Rights, Updated to 31 December 2021, str. 7 in nasl.https://www.echr.coe.int/documents/guide_art_6_eng.pdf <6. 4. 2022>