Jedro

Kriteriji za določitev zadoščenja so opredeljeni v 4. členu ZVPSBNO.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 324/2020 z dne 22. marca 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2020 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana skladno z 2. členom ZVPSBNO, kar je tožnik izkazal tudi z uspelo nadzorstveno pritožbo. Denarni znesek za zadoščenje pa je sodišče zaradi ugotovljene kršitve določilo po prosti presoji, na podlagi meril za določanje iz 4. člena ZVPSBNO, zlasti pa meril iz drugega odstavka 16. člena istega zakona. Sodišče je ugotovilo, da zadeva za tožnika ni bila obremenjujoča in zanj ni bila pomembna. Sodišče je o stroških postopka, v upravni zadevi kot o nezahtevni stvari odločilo tako, da ker je zamudilo dva meseca, to pomeni kršenje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Šlo je za manj pomembno zadevo in je upoštevalo dejstvo, da procesni roki do 31. 5. 2020 niso tekli. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper obsodilni del podaja pritožbo tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje z napačno uporabo materialnega prava napačno ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana v tem sporu. Mnenja je, da temu ni tako, kajti Republika Slovenija je tožečo stranko angažirala, da zanjo opravi delo in se mu je za to delo tudi zavezala plačati. Odvetnik nima položaja stranke, temveč le položaj izvajalca odvetniških storitev v razmerju do Republike Slovenije. Odločilo je o nagradi, ki gre izvajalcu storitev, to pa ni sojenje v postopku, temveč po svoji naravi pomeni le avtorizacijo računa, ki se izvede v postopku, zato tožnik ni aktivno legitimiran. Odvetnik pri izvajanju storitev po svoji pravni naravi glede plačila za storitve, ki jih je izvedel, ni v ničemer v drugačnem položaju kot drugi izvajalci storitev. Če odvetniku račun ne bi bil pravočasno plačan, bi toženo stranko zadele sankcije iz obligacijskega razmerja, nikakor pa ne plačilo odškodnine. Odškodnina pa je tudi po njenem mnenju prisojena v previsokem znesku glede na vrednost terjatve. Mnenja pa je tudi, da ni mogoče govoriti o nerazumnem odlašanju. Bilo je odločeno v roku dveh mesecev od izteka roka za odločitev o računu. Priznana odškodnina je izrazito nesorazmerna z višino odvetnikove nagrade. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba se spremeni tako, da se zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Mnenja je, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Navaja, da skuša tožena stranka neutemeljeno prikazati njuno razmerje kot pogodbeno razmerje, sicer med tožnikom in Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je odvetnika, pacientu določilo po uradni dolžnosti, ter zato v zvezi z zagovorom pacienta odvetniških storitev ni mogoče dobiti plačanih v okviru, s toženo stranko svobodno sklenjene pogodbe, ampak zgolj na podlagi številnih omejitev, ki jih je tožena stranka sama določila z zakonom v zvezi z nagrajevanjem odvetnikov. Tožnik je lahko tako zaračunal opravljeno storitev le v okviru zakonskih omejitev, torej ne na podlagi pogodbe. Tožeči stranki ni izstavil računa, temveč je o tem odločilo sodišče prve stopnje s sklepom. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se najprej strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku nudilo pravno varstvo kot takšnemu, ki je aktivno legitimiran po 2. členu ZVPSBNO, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu, brez nepotrebnega odlašanja odloči nepristransko, neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče. Tožnik ima tako kot stranka v sodnem postopku, položaj udeleženca po zakonu, ki ureja nepravdni postopek zato mora o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njem odločiti sodišče, brez nepotrebnega odlašanja, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Neutemeljeno tožena stranka ponovno v pritožbi izpostavlja, da v nepravdnem postopku o duševnem zdravju tožnik ni bil stranka v smislu 2. člena ZVPSBNO in da zato nima pravnega interesa za uveljavitev predmetnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tudi predsednik prvostopnega sodišča odločal o nadzorstveni pritožbi tožnika in mu s tem dal položaj stranke v smislu 2. člena ZVPSBNO, to je dejstvo, ki mu daje položaj stranke po zakonu. Ključno za odločitev v tem postopku pa je, po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, specifičnost in nujnost obravnavanega nepravdnega postopka, ki se kaže v dvojnosti strank in posebna hitrost (takojšnje reagiranje) ter skrbnost, ki se v tovrstnih zadevah zahteva od obveznega zastopnika. Zaradi teh zahtevnejših in strožjih pričakovanj je pošteno, da enako dosledno in skrbno ravna sodišče pri opravljanju svojih nalog tako glede osebe, o kateri se odloča, kakor tudi glede zastopnika, ki je postavljen na podlagi zakona1. Zakon o duševnem zdravju zahteva zastopanje pacientov po odvetniku in sodišče postopka brez udeležbe odvetnika ne more opraviti, zato mu tudi Zakon o duševnem zdravju daje poseben procesni položaj zakonitega zastopnika stranke in se nepravdni postopek, brez navzočnosti odvetnika ne more izvajati. Po 68. členu pa se stroški krijejo iz sredstev sodišča. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo pravilo, da je skrbnost pri obravnavanju zadeve potrebna tako glede pacienta, kakor glede njegovega zastopnika in da se sme obvezni zastopnik upravičeno zanesti na to, da bo sodišče opravilo svoje delo v skladu s pravili in standardi, v predpisanem (razumnem) roku, ne glede na to, ali ima samo v kritičnem času sodne zaostanke ali pomanjkanje kadra. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sklenilo, da je utemeljeno v tem primeru, zamudo pri odločanju o stroških šteti za poseg v tožnikovo pravico do sojenja v razumnem roku, ob predpisani, že s strani sodišča prve stopnje pojasnjeni objektivni odgovornosti RS, kar vse skupaj predstavlja temelj za pravično zadoščenje po ZVPSBNO.

6. Tožena stranka izpodbija tudi samo višino prisojene odškodnine. Tudi v tej zvezi pritožba ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino na samem minimumu, kajti tovrstna odškodnina je opredeljena v razponu od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče pa je v tem primeru pravilno zaključilo, da je tožnik zaradi podane manjše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v zanj manj pomembni zadevi, upoštevaje veljavne odredbe Vrhovnega sodišča RS, kakor tudi glede vmesnih sodnih počitnic, upravičen do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku, v določeni višini 300,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tako upoštevalo vse kriterije, katere ponovno v pritožbi izpostavlja tožena stranka, pritožba tudi glede višine odškodnine ni utemeljena. Kot že obrazloženo, ker je sodišče ugotovilo odgovornost tožene stranke po temelju, nato na podlagi zakonskih določb ZVPSBNO, ni moglo določiti nižjo denarno odškodnino od zneska 300,00 EUR.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa izpostavlja pravilno gledanje na odločitev o pritožbi. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sodišče ni storilo tistih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo kot jih le-ta priglasila in sicer po odvetniški tarifi 250 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z odvetniško točko in 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje.

1 Po 31. členu ZDZdr je v vseh postopkih pred sodiščem obvezno zastopanje osebe po pooblaščencu, ki je odvetnik.