Jedro

V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ni primer v tej zadevi.

Spremembe Letnega razporeda dela med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena).

Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 3.260,08 EUR od 2. 2. 2017 dalje do plačila, v presežku za zakonske zamudne obresti od zneska 3.260,08 EUR za čas od 4. 1. 2017 do vključno 1. 2. 2017 se tožbeni zahtevek še zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 229,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnice) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 3.417,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.260,08 EUR od 4. 1. 2017 dalje do plačila, od zneska 45,26 EUR od 3. 2. 2017 dalje do plačila in od zneska 112,00 EUR od 3. 7. 2017 dalje do plačila. V presežku je zahtevek za zakonske zamudne obresti, kot so opredeljene v II. točki izreka sodbe, zavrnilo. Toženi stranki je v III. točki izreka naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrne 2.361,81 EUR pravdnih stroškov, za primer zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (točki I. in III. sodbenega izreka) se tožena stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje in uvodoma kot pritožbene razloge uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitev pravice do izjave in poštenega sojenja (iz 22. člena Ustave in člena 6 (1) EKČP) in kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in člena 6 (1) EKČP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter krši ustavne in konvencijske pravice tožene stranke. Uvodoma navaja še, da povsod v pritožbi, kjer se sklicuje na kršitev pravice do izjave (oziroma načela kontradiktornosti), uveljavlja kršitev 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave ter člena 6 (1) EKČP. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) in tudi 217. člen ZPP, kar ima za posledico nepravilno in nezakonito izpodbijano sodbo. Kršitev sodišča prve stopnje je primerljiva s položajem iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko pri izdaji sodbe sodeluje sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, saj sodnica, ki je izdala sodbo, ni sodelovala na glavni obravnavi, na kateri so se neposredno izvajala zaslišanja. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1.točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave in iz 6. člena EKČP, saj je načelo neposrednosti bistven del te pravice. Navaja, da je tožena stranka 13. 12. 2019 prejela poziv sodišča z dne 10. 12. 2019, da se izjavi, ali soglaša, da se že izvedeni dokazni ne izvajajo ponovno, ampak se strinja z že izvedenimi dokazi, s pojasnilom, da bo sodišče razpisalo narok in ponovno izvajalo dokaze, v kolikor tožena stranka ne bo podala izrecnega soglasja. Tožena stranka nikoli ni podala izrecnega soglasja, ampak je že v vlogi 16. 12. 2019 navedla, da zahteva najmanj predvajanje oz. poslušanje zvočnih posnetkov o zaslišanju prič in strank na naroku za glavno obravnavo, tak njen predlog ″najmanj″ pa pomeni, da dopušča možnost, da sodišče izvede tudi ponovno zaslišanje prič in strank, kot je to napovedalo v že navedenem pozivu. Sodišče je glavno obravnavo na naroku z dne 20. 8. 2020 začelo znova, tožena stranka pa je navedla, da vztraja kot doslej, pri tem pa še pojasnila, da je potrebno vsaj ponovno poslušanje zvočnih zapisov o zaslišanjih, ker se sicer sodišče ne more prepričati o verodostojnosti izpovedi (kršitev načela neposrednosti). Sodišče je na naroku sprejelo sklep, s katerim je zavrnilo ponovno izvajanje dokazov z zaslišanjem prič in strank, kar je tožena stranka na naroku grajala. Poudarja, da tožena stranka nikoli ni soglašala z branjem zapisov zvočnih posnetkov in se odpovedala neposrednemu izvajanju dokazov pred novo sodnico. Jasno je nasprotovala, da bi se sodišče oprlo zgolj na že izdelane prepise zvočnih posnetkov. Sodišče je v izpodbijani sodbi v 6. točki obrazložitve navedlo, da je prepise zvočnih posnetkov zaslišanj prič in strank prebralo le v soglasju s tožečo stranko, kar pa ni dovolj, da bi bila izpodbijana sodba lahko zakonita. Le soglasje obeh pravdnih strank bi izpodbijani sodbi, ki temelji na dokazni oceni prepisov zvočnih posnetkov zaslišanj pred prejšnjo sodnico, lahko dalo zakonitost. Sodnica je na naroku 20. 8. 2020 strankam povedala, da posnetkov ni poslušala in jih tudi ne namerava poslušati, ker so dovolj prepisi zvočnih posnetkov. Tega sicer ni zapisala v zapisnik, se pa da njeno zavrnitev poslušanja posnetkov razumeti iz sklepa na 3.strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2020. Sodišče bi šele s poslušanjem (način govora, premori, uporaba mašil ipd.) ali z neposredno izvedbo zaslišanj (poleg prej navedenega tudi pogled, obrazna in telesna mimika, govorica rok ipd.) lahko ocenilo, da tožeča stranka, (tožnikov) zakonski partner in njen oče niso govorili resnice, saj prepisi zvočnih posnetkov ne morejo premostiti neposrednosti izvajanja dokazov in ne obsegajo vsega, kar je sodniku dostopno tekom neposrednega zaslišanja in mu omogoča dokazno oceniti izpovedbe. Nekaj tega je razbrati že iz zvočnih posnetkov, celovito pa to omogoča šele neposredno zaslišanje. S tem, ko sodišče ni preposlušalo zvočnih posnetkov, je storilo kršitev in pokazalo, da ne ravna skladno s temeljnimi načeli postopka in ne zagotavlja konvencijskih in ustavnih pravic toženi stranki. Dokazno ocenjevanje prepisov zvočnih posnetkov, ki jih je pripravila prejšnja sodnica, ki je neposredno izvajala zaslišanja, je povsem primerljivo s primerom branja zapisnikov o zaslišanjih, ki jih je napravil sodnik, ki ni izdal sodne odločbe. Tako postopanje ne zadošča, ampak je potreben neposreden stik sodečega sodnika z zaslišanim. Pritožba ob tem izpostavlja tudi del odločbe Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 11/2013 z dne 22. 1. 2015 in del odločbe Ustavnega sodišča RS Up-309/04 z dne 25. 11. 2005. Poudarja, da je neposrednost pri izvajanju zaslišanj strank in prič zlasti pomembno zaradi proste presoje dokazov skladno z 8. členom ZPP. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazov le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Te možnosti pa sodnica, ki je izdala izpodbijano sodbo, ni imela in že zato izpodbijana sodba ni pravilna in je zaradi že navedenih kršitev tudi nezakonita. Izpodbijana sodba namreč temelji prav na izpovedbah tožnice, njenega moža in očeta kot prič, saj z njimi sodišče utemeljuje za toženo stranko sporno ugotovitev, da je vozilo Škoda Yeti 1,8 TSI 4 x 4 porabilo preveč motornega olja, kar je nosilni razlog izpodbijane sodbe. Pritožba očita kršitev pravice do poštenega postopka in pravice do sodnega varstva, ker da je bila od odreditve dopolnitve izvedenskega mnenja zadeva kar dvakrat predodeljena drugemu sodniku v nasprotju s členi 15 -17 Zakona o sodiščih (ZS), s čimer je bila toženi stranki kršena pravica do naravnega sodnika oziroma pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in 22. člena Ustave ter pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, kršitev postopka pa je uveljavljala že v vlogi 16. 12. 2019. O prvi predodelitvi zadeve sodnici A. A. je bila obveščena s sklepom 29. 11. 2019. Iz odredbe Su 60/2019 je bilo razvidno, da se je konkretno določena zadeva (navedba opravilne številke) predodelila novi poimensko določeni sodnici, čeprav je na pravdni oddelek Okrajnega sodišča v Celju bilo razporejenih več sodnic in bi bilo potrebno razporejanje naravnemu sodniku. Prerazporejanje konkretno določene zadeve konkretni poimensko določeni novi sodnici gotovo ni skladno s členi 23 Ustave in 15 - 17 ZS in ne predstavlja dodelitve zadeve naravnemu sodniku in zanj tudi ni podlage v Sodnem redu. Poleg tega je bila zadeva tik pred zaključkom, zato skladno z besedilom odredbe Su 60/2019 predsednice Okrožnega sodišča pred navajanjem konkretnih opravilnih številk ni bilo podlage, saj do predodelitve zadev, ki so tik pred zaključkom, naj ne bi prišlo. Odredbo je potrebno brati na način, da predodelitve ne bo za zadeve tik pred zaključkom in za zadeve, v katerih je potrebno izdati sodbo - nenazadnje pa je predmetna zadeva ustrezala obema kriterijema: bila je pred zaključkom in v njej je bilo potrebno izdati sodbo. Odredba Su 60/2019 namreč ne določa, da se naj ne bi predodelile le tiste zadeve, v katerih je potrebno zgolj še izdati sodbo. O drugi predodelitvi zadeve je bila tožena stranka obveščena s sodnim pisanjem z dne 14. 2. 2020, sodnemu pisanju je bila priložena dopolnitev odredbe Su 60/2020 predsednice Okrožnega sodišča v Celju, s katero je bilo določeno, da se sodnici B. B. predodeli vsaka druga zadeva sodnice A. A., razen zadev, v katerih je postopek zaključen in je sodna odločba še v izdelavi, in zadeve, ki so tik pred zaključkom, je pa še potrebno opraviti že razpisano obravnavo. Tudi predodelitev na način, da se točno poimensko določeni sodnici predodeli vsaka druga zadeva, ni skladen s členi 15- 17 ZS in zanj ni podlage v Sodnem redu. Predmetna zadeva je bila dne 6. 2. 2020 tik pred zaključkom, saj je bilo na kasnejšem naroku potrebno le še zaslišati izvedenca in skleniti obravnavo, ki se je začela že v letu 2018. Nadalje pritožba očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vključno s kršitvami pravdnega postopka in kršitvami materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejstva v zvezi z navedbami tožene stranke, ki so ji v korist, raziskalo nepopolno oziroma jih sploh ni raziskalo, jih povzelo v nasprotju z listinami v spisu ali pa jih je izpustilo pri dokazni oceni ali jih relativiziralo do te mere, da je menilo, da lahko napravi za toženo stranko neugodne dejanske zaključke. Tožena stranka meni, da na prvi stopnji ni bila deležna poštenega sojenja in da je kršena tudi njena pravica do izjave. Sodišče pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je vozilo Škoda Yeti 1,8 TSI 4 x 4 prekomerno porabljajo olje že ob nakupu 16. 11. 2016, ni upoštevalo vseh pomembnih okoliščin in je dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. V odstavku 19 in 23 obrazložitve je pravilno povzelo mnenje izvedenca C. C., da je prekomerna poraba olja pri obravnavanem vozilu, če vozilo porabi več kot 0,5 litra na 1000 prevoženih kilometrov. Poraba olja pri uporabi vozila sama po sebi ne pomeni, da vozilo nima lastnosti, ki je potrebna za njegovo običajno rabo ali za promet (točka 1 prvega odstavka 459. člena OZ). Sodišče bi moralo ugotavljati ali je obravnavo vozilo porabilo več kot 0,5 litra motornega olja na 1000 prevoženih kilometrov, tega pa ni storilo, pač pa je v 23. odstavku obrazložitve navrglo zgolj goli dejanski zaključek, da naj bi vozilo tožeče stranke porabilo več kot 0,5 litrov motornega olja na 1000 kilometrov. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in si nasprotujejo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi dejanskega stanja sodišče ni ugotovilo popolno in pravilno. Navaja, da je izvedenec na zaslišanju 20. 8. 2020 povedal, da so bistvene za ugotavljanje prekomerne porabe olje meritve in tudi pojasnil, da je zapisnik o meritvah z dne 16. 1. 2017 neuporaben in z njim ni dokazana prekomerna poraba olja. Na ta zapisnik se je sklicevala tožeča stranka in na njem utemeljevala svoje vedenje o prekomerni porabi olja. Zaključek sodišča prve stopnje v 19. odstavku obrazložitve, da je vozilo brez dvoma porabljalo prekomerno količino olja oziroma v 25. točki obrazložitve, da je vozilo porabljajo več kot je predpisano oziroma normalno za takšna vozila ter podoben zaključek v 21. in 33. odstavku obrazložitve, ni obrazložen oziroma so razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Pritožba nato obširno graja posamezne dokazne zaključke sodišča prve stopnje in izpostavlja, da izpovedbe tožnice, njenega moža D. D. in njenega očeta E. E. ne morejo biti zanesljive že iz razloga, ker so utemeljene na neuporabnem zapisniku o meritvah z dne 16. 1. 2017, izvedensko mnenje, ki ga sodišče tudi izpostavlja kot podlago za svoj zaključek o domnevno prekomerni porabi olja, pa nima nobenih navedb o tem, da je bila poraba motornega olja pri tožeči stranki res prekomerna. Izpostavlja, da tožnica ni znala nič povedati o tem, koliko olja so dobavili in je tudi pavšalno izpovedala, da so ga dolivali ves čas in velikih količinah, njeno izpoved ocenjuje kot nezanesljivo. Navaja, da tudi D. D. o domnevni pogostosti in količini dolivanja olja ni povedal nič konkretnega, priča E. E. pa je o tem vedel povedati samo to, kar naj bi mu ustno povedal D. D., izvedenec pa je še ugotovil, da je D. D. nalival v predmetno vozilo napačno motorno olje. Navaja, da se je sodišče v 19. odstavku obrazložitve oprlo tudi na račune za dodatne nakupe motornega olja, tak račun pa je dejansko samo eden, to je račun J. z dne 17. 12. 2016 (A 18), za en liter motornega olja, za katerega je izvedenec povedal, da za predmetno vozilo ni bilo ustrezno, sodišče pa je tudi v nasprotju z izvedenskim mnenjem v obrazložitve zapisalo, da je J. uporabil olje VW 504 00, kar pa ni res in taka navedba pomeni kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V predmetni zadevi tudi ni bilo raziskano, ali je na rednem servisu pri J. dne 12. 12. 2016 bila v vozilo pri zamenjavi olja nalita zadostna količina olja. Zaključki sodišča v 19. odstavku obrazložitve so neobrazloženi oziroma so razlogi nejasni. Sodišče sicer v 16. odstavku navaja, da naj bi D. D. izpovedal, da so nivo olja prekontrolirali pri J. in ga 0,5 litra dolili, vendar pa iz računa ne izhaja, da bi bila opravljena kakršnakoli storitev s strani J., zato je taka ugotovitev nepopolna in zmotna. Pritožba še navaja, da je glede nakupa olja z dne 17. 12. 2016 možnih več različnih scenarijev in izpostavlja da če bi bila poraba olja tako visoka, da naj bi ga bilo potrebno doliti že 17. 12. 2016, potem je nenavadno, da tožeča stranka ni trdila ali izpovedala, da ga je morala naliti tudi v istem takem obdobju po nakupu vozila z dne 16. 11. 2016, pa je tožeča stranka česa takega ni nikoli zatrjevala, poleg tega pa je izpovedala, da se je iz domnevne poti na Gorenjsko vrnila 17. 12. 2016, njen mož. Račun J. z dne 14. 12. 2016 (priloga A 17 v spisu), ki ga sodišče prav tako navaja v 19. odstavku obrazložitve, pa se sploh ne nanaša na olje, ki bi ga tožeča stranka kupovala zaradi domnevne prekomerne porabe olja, niti ni jasno, od kod sodišču podlaga za takšen zaključek, zato so razlogi sodbe tudi v tem delu nejasni in nerazumljivi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjeni račun se nedvomno nanaša na redni servis na vozilu, pri katerem se je v celoti zamenjalo tudi motorno olje. Tožeča stranka tudi ni trdila, da se na računu pod A 17 navaja olje, ki ga je kupovala zaradi domnevne prekomerne porabe motornega olja, ampak je trdila, da gre za olje, ki je bilo del storitve rednega servisa obravnavanega vozila in je sodišče tu preseglo trditveno podlago in s tem kršilo drugi odstavek 7. člena ZPP. Sodišče je tudi v nasprotju s prilogo A 17 povzelo, da se v njem navaja 4,6 litrov motornega olja, dejansko pa se v njem navaja 4,8 litrov motornega olja in gre za nasprotje med listino in povzemanjem te listine v razlogih sodbe, kar je kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nejasni so razlogi sodbe v 19. odstavku, kjer je zapisano najprej, da naj bi izvedenec hipotetično upošteval trditve o porabi 1,1 litra motornega olja na prevoženih 1000 kilometrov, izračunal pa 2,097 l olja na prevoženih 1000 km. Kako naj bi pri takšni hipotetični porabi izračunal navedeno porabo, ni jasno. Izpodbijana sodba ima zato v tem delu nejasne razloge in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor naj se ista navedba v odstavku 19 izpodbijane sodbe razume kot ugotovitev, da naj bi bila poraba motornega olja v vozilu Škoda Yeti 1,8 TSI 4 x 4 kar 2,097 litrov na 1000 prevoženih kilometrov, pa takšna ugotovitev ni z ničemer utemeljena in je ni izkazala in je mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj je izvedenec namreč na 9. strani dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 24. 11. 2019 opravil le hipotetični izračun za obdobje med 3. 1. 2017 in 21. 2. 2017 in sam pojasnil, da v konkretnem primeru sploh ne more ugotoviti, koliko olja naj bi vozilo dejansko porabilo ter da so njegovi izračuni le hipotetični. Navaja, da iz ugotovitev v sodbi sploh ni mogoče ugotoviti, koliko olja je predmetno vozilo dejansko porabilo oziroma ali je porabilo več kot 0,5 litrov na 1000 prevoženih kilometrov, zato ugotovljena dejstva sploh ne omogočajo zaključka, da je bila poraba motornega olja res prekomerna. Sodba zato nima razlogov o ključnem dejstvu oziroma so razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba očita, da je sodišče odločalo arbitrarno v zvezi z domnevno porabo motornega olja ter izpostavlja, da je obravnavano vozilo imelo ob prodaji dne 16. 11. 2016 na števcu 103.710 km, ob servisu dne 12. 12. 2016 pa 104.923 km, pred izvedbo spornega popravila 21. 2. 2017 pa 108.232 km. Med 16. 11. 2016 in 21. 2. 2017 je tako prevozilo 4.522 km oziroma med 12. 12. 2016 in 21. 2. 2017 3.309 km, če bi poraba znašala 1,1 liter na 1000 km, bi morala tožeča stranka doliti 4,97 litrov oziroma 3,64 litrov motornega olja, to pomeni, da bi tožeča stranka morala kupiti in doliti 2-3 litrski steklenici motornega olja vsak mesec. Tožeča stranka pa razen enega računa za en liter motornega olja ni predložila nobenega dokaza, da je kupovala motorno olje za dolivanje, kot ga je v tožbi in kasneje zatrjevala, izpovedi tožnice in prič D. D. in E. E., ki jih sodišče omenja kot ključne za dokazovanje dejstev, o tem niso vedeli nič konkretnega in prepričljivega. Sodišče je v 20. in 21.odstavku obrazložitve po navedbah pritožbe tudi zmotno zaključilo, da naj bi se pri prejšnji lastnici obravnavanega vozila pokazala povečana poraba olja. Pritožba ob tem izpostavlja izpovedbo kot priče zaslišane F. F. in mnenje izvedenca in graja dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Sklep sodišča, da je dolivanje olja in prižiganje lučk pri prejšnji lastnici dovolj za sklep, da se je pri njej kazala povečana poraba motornega olja, ni obrazložen, razlogi so nejasni in zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še navaja, da F. F. ni izpovedala, da naj bi se ″večkrat, zadnji mesec pred letnim servisom in kolikor se spomnila tudi enkrat vmes, prižgale lučke za olje″ in sodišču očita ob tem kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je takšen zapis po navedbi pritožbe v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka z dne 7. 12. 2018. Nepravilna in neobrazložena je zato tudi ugotovitev, da naj bi domnevna stvarna napaka obstajala že pred nakupom obravnavanega vozila. Nadalje pritožba izpostavlja, da sodišče nikjer ne navede, da je izvedenec govoril o možnih vzrokih za porabo olja, nikjer pa se ni opredelil, kaj je bil dejanski vzrok za domnevno prekomerno porabo motornega olja v predmetnem vozilu. Ugotovitve sodišča v 23. odstavku obrazložitve, da naj bi bilo v obravnavano vozilo ob nakupu staro 6 let in imelo več kot 100.000 prevoženih kilometrov ter zato motor obrabljen in njegova zgodovina neznana v celoti, ne morejo toženi stranki naložiti večjo in strožjo obveznost kot sicer. Izpostavlja, da obravnavano vozilo ni bilo oglaševano in prodano kot vozilo z novim ali obnovljenim motorjem, pač pa kot rabljeno vozilo in da morebitna prekomerna poraba olja sploh ne bi smela biti sporna pri nakupu takšnega rabljenega vozila, da je izvedenec povedal, da vozilo zaradi prekomerne porabe olja ni neizpravno in se še vedno lahko udeležuje prometa (stran 5 prepisa zvočnega zapisa z dne 20. 8. 2020). Kot zmotne pritožba izpostavlja zaključke v 25. in 33. odstavku o tem, da naj bi obravnavano vozilo ne imelo lastnosti za običajno rabo. V 23. in 25. odstavku obrazložitve je tudi zmotno navedlo, da naj bi bila domnevna povečana poraba motornega olja vzrok za obrabo batnih obročkov na motorju vozila, posledično pa za nastanek stroškov popravila po računu Avtohiše I. z dne 21. 2. 2017. Taki razlogi so v nasprotju z razlogi pod 22. točko obrazložitve sodbe, kjer je sodišče navedlo obrabo batnih obročkov kot enega možnih vzrokov za nastanek domnevne prekomerne porabe olja in ne obratno. Iz računa Avto hiše I. z dne 21. 2. 2017 tudi ni logično možen sklep, kaj naj bi bil razlog za nastanek domnevno prekomerno porabe olja, saj iz njega izhaja zgolj dejstvo, da so bili tam navedeni deli zamenjani, kaj je bil razlog za zamenjavo pa ne. Tudi izvedenec se v izvedenskem mnenju in izpovedi ni mogel izjaviti, kaj je bil razlog za domnevno povečano porabo olja, ampak je navedel, da tega potem, ko so že bila izvedena dela, iz računa Avtohiše I. z dne 21. 2. 2017 ni več mogoče ugotoviti. Tožeča stranka namreč ni zavarovala dokazov (ni predlagala zavarovanja dokazov s postavitvijo izvedenca pred popravilom vozila) in bi morala nositi posledice take opustitve. Kot zmotno pritožba izpostavlja tudi ugotovitev sodišča v 28. odstavku obrazložitve, da je tožnica vozilo odpeljala k toženi stranki, pa tam ni bilo nikogar, s komer bi lahko govorila. Navaja, da podlage za tako ugotovitev ni in izpostavlja izpoved tožnice in izpoved zakonitega zastopnika. Sodišče po navedbi pritožbe tudi zmotno ni obravnavalo izpovedb strank in prič v zvezi s postopanjem pri prodaji vozila, kot je pojasnilo v 11. točki obrazložitve, saj so te pomembne za oceno verodostojnosti izpovedb. Pritožba kot zmotno izpostavlja tudi obrazložitev sodišča v 36. odstavku, ko navaja, da je pod predpostavko prekomerne porabe motornega olja izvedenec povedal, da so vse postavke na računu Avto I. z dne 21. 2. 2017 utemeljene, kar je tudi v nasprotju s prepisom zvočnega zapisa (str.15) z dne 20. 8. 2020. Izpodbija tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka in navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od ugotovljene stvarne napake. Zmotno je priznalo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od trenutka, ko ji stroški popravila sploh še niso nastali, takrat stroški še sploh niso bili znani niti tožeči stranki, zato tožena stranka že od 4. 1. 2017 nikakor ni mogla biti v zamudi za po višini neizkazano obveznost. Tožeča stranka namreč sodno ni uveljavljala nobenega od zahtevkov iz prvega odstavka 468. člena OZ, ampak zahtevek iz drugega odstavka 468. člena OZ. Tožena stranka je v zamudo lahko prišla šele, ko je bila višina domnevne škode skladno s 299. členom OZ znana, tj. šele 24. 1. 2017 za znesek 45,26 EUR in 28. 2. 2017 za znesek 3.260,08 EUR kot je navedla že v odgovoru na tožbo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je spregledalo, da tožeča stranka v dopisu pooblaščenke tožeče stranke z dne 22. 12. 2016 sploh ni uveljavljala povračila stroškov popravila in tudi ni navajala zneska 3.260,08 EUR, znesek ocene stroškov popravila v višini 3.569,63 EUR je prvič navedla šele v dopisu z dne 23. 1. 2017 in dala toženi stranki rok 8 dni za izpolnitev. Dejansko zahtevo za povračilo stroškov je tožeča stranka po pooblaščenki poslala toženi stranki šele z dopisom 27. 2. 2017 in ji dala rok za plačilo do 2. 3. 2017. Sodišče v 43. odstavku obrazložitve ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je ta navedla v nasprotju z listinami, kar predstavlja kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev. Navaja, da je sodišče tožeči stranki neupravičeno priznalo 5 x po 150 točk za tretjo do sedmo pripravljalno vlogo. Tožeča stranka je označila pripravljalne vloge kot 3., 5., 6. in 7., nobene vloge pa ni označila kot 4. pripravljalno vlogo, pač pa je vložila med 3. in 5. pripravljalno vlogo le še vlogo z dne 10. 12. 2018, ki pa je po vsebini dokazni predlog in bi tožeči stranki za to vlogo šlo namesto 150 točk le 50 točk. Tožeči stranki je neutemeljeno priznalo tudi 20 točk za poročilo stranki, kar je storitev, ki je že vključena v drugih storitvah. Posledično je previsoko priznan tudi pavšalni znesek za materialne stroške. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in pri tem predlaga tudi, da skladno s 356. členom ZPP odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred novim sodnikom. Tožena stranka priglaša in zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim, se zavzema za zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora za pritožbo, za primer zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je vložila tudi repliko na odgovor na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev načela neposrednosti (4. in tudi 217. člena ZPP), ker na glavni obravnavi, ki se je začela pred novo sodnico (ki je o zadevi tudi razsodila), v dokaznem postopku niso bili poslušani tudi zvočni posnetki zaslišanih prič in strank (kar je predlagala tožena stranka), ampak so bili v soglasju s tožečo stranko prebrani prepisi zvočnih posnetkov zaslišanj tožnice, zakonitega zastopnika tožene stranke in prič ter zapisnika o soočenju1, predlog tožene stranke pa je bil zavrnjen2, pri čemer očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Določba tretjega odstavka 302. člena ZPP določa, da se mora glavna obravnava v primeru, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Pri slednjem gre za kompromis med načeloma neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka3. Pritožba zmotno meni, da je za to potrebno soglasje obeh strank, saj tega navedena zakonska določba ne zahteva, morajo pa se imeti stranke o tem možnost predhodno izjaviti4. Procesne pomanjkljivosti v tej smeri pritožba ne očita, tudi sicer pa že iz samih navedb v pritožbi in tudi iz spisovnega gradiva izhaja, da je bila ta možnost strankama dana. Pritrditi je pritožbi, da je bistvo načela neposrednosti v tem, da sodno odločbo izda sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, kjer so se izvajali dokazi, vendar pa načelo ekonomičnosti, ki se izraža tudi v zahtevi, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek tudi s čim manjšimi stroški, narekuje tudi izjeme od tega načela. Ena od zakonsko predvidenih in dopustnih izjem je tako opredeljena v že povzeti določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP.5 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se mu ni porajal noben dvom v pravilnost prepisov zvočnih posnetkov, pritožba jih tudi ne uveljavlja. Glede na določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP ni kršilo načela neposrednosti6. V predmetni zadevi je sodnica, ki je o zadevi razsodila, dne 20. 8. 2020 glavno obravnavo opravila in se je ta tudi začela znova7. Kršitev načela neposrednosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tedaj, kadar sprejme odločbo sodnik, ki na glavni obravnavi sploh ni sodeloval, kar pa ob obrazloženem ni primer v tej zadevi8. Zato je kot neutemeljen zavrniti pritožbeni očitek o navedeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Ob obrazloženem, ko ni podana niti očitana absolutna bistvena kršitev postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativna bistvena kršitev postopka s kršitvijo načela neposrednosti (4. in tudi 217. člena ZPP, ki ju ob tem navaja pritožba), so tudi neutemeljene pritožbene navedbe o ob tem očitani kršitvi ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja.

8. Pritožba očita tudi kršitev pravice do zakonitega (naravnega) sodnika in pri tem pravice do sodnega varstva in pravice do poštenega sojenja .

9. Pravico do poštenega sojenja ureja Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu, zagotavljajo pa jo tudi z Ustavo določene človekove pravice, med njimi zlasti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Po drugem odstavku 23. člena Ustave lahko o pravicah in obveznostih posameznika in o obtožbah proti njemu sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Sodnik, ki bo odločal v posamezni zadevi, mora biti izbran na način, ki ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti, torej na vnaprej določen in objektiven način. Pravila dodeljevanja sodnikom morajo biti zato določena vnaprej in morajo dodelitev zadeve vezati na naključne lastnosti zadeve, da se s tem prepreči diskrecija kateregakoli organa pri izbiri sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru Po 14. členu Zakona o sodiščih (ZS) sodnik izvaja sodno oblast na enem ali več pravnih področjih, na katero oziroma katera je pred začetkom koledarskega leta razporejen z Letnim razporedom dela (LRD). ZS vsebuje le splošna pravila o dodeljevanju zadev (15. in 16. člen) za podrobnejša pa napotuje na sodni red (17. člen ZS), ta pa vsebuje pravila o dodeljevanju zadev sodnikom (156 - 166. člen). Spremembe LRD med letom so dovoljene, če se pri sodišču izprazni ali zasede eno ali več sodniških mest, če jih narekujejo spremembe v pripadu zadev in drugih primerih, ki jih določi zakon ali jih predvidi sodni red (osmi odstavek 71. člena ZS), sodni red pa tem razlogom dodaja tudi daljšo sodnikovo odsotnost (tretji odstavek 154. člena ).9

10. Glede na pritožbene navedbe in za potrebe odločanja o pritožbi je bilo (na podlagi določb drugega odstavka 345. in tudi tretjega odstavka 346. člena ZPP) pri sodišču prve stopnje pridobljeno pojasnilo predsednice Okrožnega sodišča v Celju glede predodeljevanja predmetne zadeve, ki je bilo na podlagi določbe 346.a člena ZPP posredovano v izjavo tudi pravdnima strankama, ki se o pojasnilu nista izjavili.

11. Iz spisa izhaja, da je bila predmetna zadeva tekom postopka dvakrat predodeljena novi sodnici. Glede na spisovne podatke (odredbo predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 60/2019 z dne 5. 11. 2019 in odredbo predsednice Okrožnega sodišča v Celju z dopolnitvijo pod opr. št. Su 60/2020 z dne 6. 2. 2020 - glede na pojasnilo predsednice sicer podpisana 3. 2. 2020 in dopolnitev z dne 4. 2. 2020) in glede na pridobljeno pojasnilo predsednice Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 2. 202110, vključno s pregledom sprememb LRD, na kateri se ta v pojasnilu sklicuje, objavljenih tudi na spletni strani sodišča, je pritožbeno očitana kršitev pravice do zakonitega sodnika neutemeljena. V pojasnilu je predsednica opisala in pojasnila, da so bile predodelitve spisov posledica spremembe LRD, oziroma razporejanja sodnic bodisi zaradi njihovih razporeditev na okrožno sodišče bodisi zaradi njihove vrnitve (zaradi poteka treh let razporeditve po 74. členu ZS) nazaj na okrajno sodišče, LRD in njegove spremembe pa so bile v skladu z določilom 17.a člena ZS objavljene tudi na sodni deski in tudi na spletni strani sodišča, ob predodelitvah pa je bila spoštovana tudi pravica strank do sojenja v razumnem roku, enakomerna obremenitev primerljivih sodnic znotraj oddelka in naključnost dodelitve. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je iz odredbe Su 60/2019 z dne 5. 11. 2019 (prva predodelitev) razvidno, da se je konkretno določena zadeva (navedba opr.št.) predodelila konkretni poimensko določeni novi sodnici. V odredbi opredeljene opravilne številke pravdnih zadev (op. med katerimi pa tudi sicer ni opravilne številke obravnavane zadeve) namreč niso opravilne številke zadev, ki so bile dodeljene v delo novi sodnici, ampak so, kot izhaja iz pojasnila predsednice, to zadeve, za katere je bilo v času izdaje odredbe 5. 11. 2019 že znano, da so bile na dan 31. 10. 2019 že zaključene in je bilo le še potrebno izdati sodno odločbo ali pa zadevo po le še enem že razpisanem naroku zaključiti in niso bile predodeljene. Ob pojasnilu predsednice in glede na vsebino, ki izhaja iz dopolnitve odredbe Su 60/202011 (druga predodelitev), da se poimensko določeni sodnici predodeli vsaka druga zadeva, je po oceni pritožbenega sodišča zadoščeno zgoraj že izpostavljenemu objektivnemu kriteriju pri dodeljevanju zadev. Ob obeh predodelitvah pa glede na stanje predmetne zadeve tudi ni šlo za primer, kjer bi bil ob predodelitvi že razpisan (zadnji) narok za glavno obravnavo.

12. Ob obrazloženem so tako neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je bila toženi stranki kršena pravica do naravnega sodnika (zakonitega) sodnika in s tem tudi pravica do poštenega sojenja in pravica do sodnega varstva.

13. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe12, ob izvedenih dokazih13, utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke iz naslova jamčevanja za stvarne napake, ki je kot kupec pri toženi stranki kot prodajalcu kupila rabljeno vozilo Škoda Yeti 1.8 TSI 4 x 4 exsperience, letnik 2010. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe14. Pravilno je poudarilo, da v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in prvega odstavka 37. člena ZVPot (Zakon o varstvu potrošnikov) prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne, in da prodajalec odgovarja tudi za tiste stvarne napake, ki se pokažejo po tem, ko je nevarnost prešla na kupca, če so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem (drugi odstavek 458. člena OZ). Pravilno je opredelilo tudi, kdaj gre za stvarno napako (459. člen OZ in drugi odstavek 37. člena ZVPot) in tudi pravilno obrazložilo, da OZ kot jamčevalnega zahtevka izrecno ne ureja pravice kupca odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec napake ne odpravi sam (kar je tudi vsebina tožbenega zahtevka), vendar pravna teorija in sodna praksa to pravico kupcu ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ priznavata.15

14. Sodišče prve stopnje je pravilno in utemeljeno zaključilo, da je vozilo ob nakupu imelo skrito stvarno napako (prevelika poraba olja in obraba batov in batnih obročkov), za katero tožnici kot kupcu odgovarja tožena stranka kot prodajalec.

15. Pritožba dokazni zaključek o skriti napaki na vozilu ob nakupu obširno, a po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno izpodbija. Ob pritožbenih navedbah je najprej pojasniti, da sodišče ni zagrešilo v pritožbi ob tem tudi večkrat očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta postopkovna kršitev je podana takrat, če ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Bistvo te kršitve je torej v tem, da se sodbe zaradi zgoraj navedenih formalnih napak in pomankljivosti sploh ne da preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, do bistvenih navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov pa se je sodišče prve stopnje tudi obrazloženo opredelilo. Sodba ima tudi jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in zato nedvomno omogoča pritožbeni preizkus. Zato očitki o navedeni absolutni bistveni kršitvi postopka niso utemeljeni. Prav tako ni utemeljena v pritožbi ob graji dokaznih zaključkov tudi uveljavljena postopkovna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (takoimenovana protispisnost). Ta postopkovna kršitev je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za napako tehnične narave (napačen prenos podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo), ki se nanaša na odločilna dejstva. Te kršitve ne gre enačiti ali je zamenjevati s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se odraža v pritožbeni kritiki dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, v katerih sodišče vrednoti in ocenjuje izvedene dokaze. Pritrditi je sicer pritožbi, da je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve ob zapisu, da iz računa R0 + S0 z dne 14. 12. 2016 izhaja, da je bilo dne 14. 12. 2016 kupljeno 4,6 kos olja, namesto prav in kot izhaja iz priloge A 17, 4,800 kos. Vendar pa napaka le v decimalki ni bistvena in na dokazni zaključek o prekomerni porabi olja ne vpliva. Zato ta očitana postopkovna kršitev ni podana. Prav tako ta postopkovna kršitev ni podana glede izpovedbe v dokaznem postopku zaslišane prejšnje lastnice vozila, kot tudi ne tožnice, ker gre za dokazno oceno izpovedb, v pritožbi očitana postopkovna kršitev pa po vsebini predstavlja kritiko dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Zaključka, da je bila poraba motornega olja na vozilu ob nakupu prekomerna, več kot 0,5 litra olja na 1000 km, sodišče prve stopnje ni le navrglo, kot neutemeljeno očita pritožba, ampak ga je obrazložilo in ga oprlo ne le na izpovedi v postopku zaslišane tožnice in kot priče zaslišanega njenega moža in njenega očeta, temveč tudi na listinske dokaze in predvsem tudi na izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke, ki ga je v dokaznem postopku tudi neposredno zaslišalo. Izvedensko mnenje (pisno mnenje z dopolnitvijo in zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi) je tudi pravilno upoštevalo in dokazno vrednotilo16. Tudi če je slediti pritožbi, da račun R0+S0 z dne 14. 12. 2016 izkazuje količino olja, zamenjanega na servisu, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, to ob še drugih izvedenih dokazih ne omaje zgoraj navedenega dejanskega zaključka sodišča prve stopnje o preveliki porabi motornega olja, ki je prepričljivo obrazložen in ga pritožba z obširno v pritožbi predstavljeno lastno dokazno oceno po oceni pritožbenega sodišča ne more uspešno izpodbiti. Da meritve porabe olja na Avtoservisu I. (16. 1. 2017- priloga A 16), ki jih je naročila tožeča stranka, niso bile ustrezne in da tožnica s tem listinskim dokazom (niti z izpovedbama zaslišanih prič G. G. in H. H., kot je zaključilo sodišče prve stopnje), ni dokazala svojih trditev o prekomerni porabi olja, je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo17. Vendar so dokazni zaključki in dokazna ocena18 kljub temu po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo in dokazno podprto obrazloženi, dokazna ocena pa pravilna in celovita ter ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in jih pritožba s sicer obširno pritožbeno kritiko, v kateri pa predvsem ponuja svojo oceno izvedenih dokazov in lastne dokazne zaključke, ob zgoraj obrazloženem ne more uspešno izpodbiti .

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in prepričljivo zaključilo, da je tožnica toženo stranko pravilno in pravočasno obvestila in grajala skrito napako, kar je predpostavka za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov kupca za napako (prvi odstavek 462. člena, 464. člen OZ, 37a člen ZVPot)) in jo tudi pozvala, da jo odpravi. Tudi v tem delu je dokazna ocena prepričljiva, dokazno podprta in jo zato sprejema tudi pritožbeno sodišče19 .

17. Zaključkov sodišča prve stopnje, da je vozilo, ki ga je tožnica kupila pri toženi stranki, imelo ob nakupu (skrito) stvarno napako, to je preveliko in neobičajno porabo olja, zaradi česar vozilo ni imelo lastnosti za njegovo običajno rabo, ta napaka pa je obstajala že pred nakupom, saj tožnica z nobenim svojim ravnanjem pri upravljanju vozila (predvsem neustrezno dolivano olje), v tako kratkem času, mesecu dni od nakupa do odkritja stvarne napake, te napake ni mogla povzročiti, in tudi zaključka, da zanjo odgovarja tožena stranka kot prodajalec, pritožba tako ob obrazloženem ni uspela izpodbiti.

18. Tudi utemeljenost zahtevka po višini je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo20. V točkah 34, 35 in 36 obrazložitve se je tudi utemeljeno oprlo in pravilno upoštevalo in dokazno ovrednotilo ugotovitve in pojasnila izvedenca in tako tožeči stranki utemeljeno priznalo stroške odprave stvarne napake.

19. Delno utemeljena pa je pritožba glede priznanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.260,08 EUR.

Sodišče prve stopnje je prisojo zakonskih zamudnih obresti obrazložilo v točkah od 41 do 44 obrazložitve. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je zahtevek za plačilo stroškov za odpravo stvarne napake jamčevalni zahtevek in da je zapadlost zahtevka vezana na obstoj stvarne napake in ne na obstoj konkretnega finančnega primanjkljaja po opravi popravila motorja, saj ne gre za povrnitev škode zaradi popravila, ampak za izpolnitev obveznosti po prodajni pogodbi21. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti tožeči stranki od zneska 3.260,08 EUR priznalo od 4. 1. 2017, pri čemer je upoštevalo, da je tožnica toženo stranko pozvala k odpravi napake v dopisu z dne 22. 12. 2016 in ji dala 8-dnevni rok za odpravo napake, pri čemer je ta dopis tožena stranka prejela 27. 12. 2016, 8-dnevni rok pa se je iztekel 4. 1. 2017. Pritožba ob tem utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljala, sodišče pa je (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) ugodilo zahtevku za povrnitev stroškov odprave stvarne napake in utemeljeno opozarja, da je zahtevek kot predviden znesek popravila (po predračunu 3.569,63 EUR) tožeča stranka toženi stranki prvič sporočila v dopisu pooblaščenke z dne 23. 1. 2017 (priloga A 5 v spisu) in dala toženi stranki 8-dnevni rok za odpravo napake ali povrnitev navedenega zneska. Ker kupec lahko zahteva povrnitev stroškov odprave napake, čeprav napake še ni odpravil22, je ob zgoraj obrazloženem in upoštevaje tudi določbo 299. člena OZ, ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.260,08 EUR delno spremeniti tako, da zakonske zamudne obresti od navedenega zneska teko od 2. 2. 2017 dalje do plačila, to je od prvega dne, ko je toženi stranki potekel 8 dnevni rok za plačilo iz prejetega obvestila 23. 1. 2017 tožeče stranke, ki ga je tožena stranka prejela 24. 1. 201723, za zakonske zamudne obresti od zneska 3.260,08 EUR za čas od 4. 1. 2017 do vključno 1. 2. 2017 pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen še zavrniti.Od zneska 45,26 EUR pa je sodišče prve stopnje pravilno priznalo zakonske zamudne obresti prvega dne od izteka 8. dnevnega roka po prejetem pozivu tožeče stranke z dne 23.1.201724 in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno.

20. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka, ki jo je sodišče prve stopnje obrazložilo in pravilno oprlo na prvi odstavek 155. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče tožeči stranki kot potrebne pravdne stroške neutemeljeno priznalo stroške za 4. pripravljalno vlogo, ker da je v spisu ni. Taka pritožbena trditev je protispisna, saj je 4. pripravljalna vloga tožeče stranke v spisu25, gre za pripravljeno vlogo z dne 4.1.2019, ki je bila toženi stranki po pooblaščencu, kot izhaja iz vročilnice v spisu, tudi vročena 11. 1. 2019. Sodišče prve stopnje je tudi vlogo z dne 10. 12. 2018 v skladu s tar. št. 19/3 OT pravilno ovrednotilo s 150 točkami, ravno tako pa je utemeljeno priznalo tožeči stranki tudi strošek 20 točk za poročilo stranki (tar. št. 39/2 OT), pri čemer pritožba v pritožbenih navedbah ne pojasni, v katero storitev bi naj bil ta strošek že vključen. Ob obrazloženem se tako tudi pritožba zoper stroškovno odločitev pokaže za neutemeljeno.

21. Ob obrazloženem se pokažejo pritožbene navedbe in pritožbeni razlogi, razen delno glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti, kot je zgoraj že obrazloženo in je bilo pritožbi tudi delno ugodeno ter sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena, za neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, očitanih kršitev postopka pa ob obrazloženem tudi ni storilo. Ker pri pritožbenem preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zato pritožbo v ostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni bila uspešna. Zato mora na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki pa mora na podlagi iz istih zakonskih določb povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (1. točka tar. št. 21) priglašeni stroški odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk, skupaj z materialnimi stroški (2 %) 382,5 točk, kar (ob vrednosti točke 0,60 EUR) predstavlja 229,50 EUR. To pa je tudi znesek stroškov odgovora na pritožbo, ki ga mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku navedenega izpolnitvenega roka.26 1 Primerjaj točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in zapisnik o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2020. 3 Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, N. Betetto, komentar k čl. 302, stran 645; tudi sodba VS RS II Ips 420/92 z dne 28. 1. 1993. 4 Prim. npr. tudi odločbo VSL II Cp 3172/2008. 5 Prim. npr. tudi odločbo VS RS II Ips 290/2009. 6 Odločba VS RS II Ips 11/2013 in odločba Ustavnega sodišča Up-309/2004, na kateri se sklicuje pritožba, obravnavata drugačna procesna položaja. 7 Primerjaj Zapisnik o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2020 - list. št. 232 v spisu. 8 Primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, N. Betetto, komentar k čl. 302, stran 646. 9 Primerjaj tako VS RS, II Ips 51/2020 II Ips 227/2018 - točke 24, 25, 26 obrazložitve. 10 Prim. listovna številka 288 v spisu. 11 Prim. listovna številka 207 v spisu. 12 Primerjaj točke od 1 do 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Primerjaj 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Primerjaj točke 12, 13, 14, 26, 27, 39 obrazložitve izpodbijane sodbe. 15 Primerjaj tudi: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, 2004, dr. Nina Plavšak, stran 171 in 172; npr. sodba VSL II Cp 76/2017 in še druge. 16 V 23 točki obrazložitve je ob tem sicer napačno zapisalo znamko olja, ki so ga po ugotovitvah izvedenca uporabili na servisu pri J. (VW 504 00 namesto prav Shell 5W40 - pisno mnenje izvedenca z dne 28.5.2019, stran 12, kar izpostavlja pritožba, vendar sodišče prve stopnje kljub temu skladno z izvedenskim mnenjem zaključilo, da nobeno olje ni ustrezalo zahtevam izvajalca, čemur pritožba ne nasprotuje. 17 Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 17 in 18. 18 Primerjaj obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah od 19 do 25 izpodbijane sodbe. 19 Primerjaj točko 26 in točke od 28 do 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. 20 Primerjaj točke od 34 do 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Podobno tudi sodba VSL I Cp 1905/2013, ki jo je navedlo tudi sodišče prve stopnje. 22 Tako npr. tudi VSL II Cp 76/2017. 23 Povratnica k prilogi A 5 v spisu. 24 Prim. obrazložitev v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 25 Primerjaj list. št. 122 v spisu. 26 Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS,13. 12. 2006.