Jedro

Sodišče prve stopnje je dokaz s sodnim izvedencem opravilo na predlog oziroma s soglasjem obeh strank. Po zaslišanju izvedenca tožnica na mnenje ni imela pripomb, pa tudi drugih dokaznih predlogov ni podala. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje mnenje utemeljeno upoštevalo in na njegovi podlagi zaključilo, da tožničine zdravstvene težave niso bile take, da bi opravičevale začasno zadržanost od dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločba toženca, št. ... z dne 27. 12. 2007 odpravi, odločba toženca iste opravilne številke z dne 3. 12. 2007 pa se delno odpravi glede datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo in se ugotovi, da je bila za delo zaradi bolezni v celoti nesposobna za čas do vključno 28. 12. 2007 in od 29. 12. 2007 do 29. 1. 2008 sposobna za delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, od 30. 1. 2008 pa sposobna za delo s polnim delovnim časom. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz zadnje strani pisnega izvedenskega mnenja je jasno razvidno, da je oktobra 2007 prišlo do akutnega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja in da je ginekolog utemeljeno odobril bolniški stalež, izvedenec je pojasnil, čemu predlog za skrajšan delovni čas. Pojasnil je tudi, da se tožničine težave zaradi spremenjenih anatomskih razmer medeničnega dna ob povečanju pritiska v trebušni votlini tako izrazijo v polni meri in da pri tem pride do motenj v uhajanju urina in občasno blata, kar predstavlja za tožnico hudo psihosocialno obremenitev. Izvedenec sklepa, da je zaradi teh dejstev izbrani ginekolog predlagal podaljšanje bolniškega staleža. Izvedenec je tudi pojasnil, da izbrani zdravnik ni dovolj upošteval kroničnih sprememb statike medeničnega dna in da bi lahko upošteval psihosocialno komponento teh sprememb. V ustnem zaslišanju je izvedenec v nasprotju s pisnim mnenjem, naenkrat zanikal obstoj medicinskih razlogov za podaljšanje staleža, očitno zgolj na podlagi možnosti, da so z nastopom bolniškega staleža konec oktobra 2007 negativni vplivi prenehali. Izvedenec je hkrati pojasnil, da stopnja inkontinence v spornem obdobju ni razvidna, sodišče pa ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožničinega ginekologa, ki je bil edini neposredno seznanjen z njenim zdravstvenim stanjem. Sodišče je tožbeni zahtevek nerazumljivo zavrnilo s pojasnilom, da iz medicinskih razlogov bolniški stalež ni bil več potreben in da kršitev delodajalca, ko je tožnici nalagal delo preko omejitev, ni mogoče sanirati v tem postopku. Sklicuje se na Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in na Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, iz katerih izhaja, da se bolniški stalež odobri za čas zavarovančeve zadržanosti z dela, to je za čas, v katerem po ugotovitvah osebnega zdravnika zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Veljavni predpisi torej ne ločijo bolniškega staleža oziroma začasne zadržanosti z dela glede na medicinske, psihosocialne ali kake druge razloge. V konkretnem primeru je bistveno, ali se je tožničino zdravstveno stanje oziroma ali so se vse komponente njenega zdravstvenega stanja v času trajanja bolniškega staleža do 15. 12. 2007 toliko normalizirale, da bi tožnica ponovno lahko začela opravljati svoje delo, ali ne. Nepomembno je, ali je razlog socialni, psihičen ali medicinski. Ker iz pisnega in ustnega dela izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da je pri tožnici podan vsaj psihosocialni predlog za neopravljanje dela, je to že zadosten razlog za ugoditev zahtevku. Če pa je sodišče že sprejelo cepitev nezmožnosti opravljanja dela na posamezne komponente oziroma razloge, je nedopustno, da je zahtevek zavrnilo, ne da bi v okviru predlaganih dokazov ugotovilo stopnjo jakosti inkontinence oziroma pomen le-tega na tožničino opravljanje dela. Sodišče bi moralo zaslišati vsaj še ginekologa V.V., ki je bil najbolje seznanjen s tožničinim stanjem na dan 13. 12. 2007, torej tik pred koncem bolniškega staleža. Še posebej, ker je zaslišani izvedenec sam pojasnil, da se bolniški stalež odobri zaradi akutnih poslabšanj kroničnih težav do nadaljnjega zdravljenja. Sodišče je v svoji obrazložitvi zanemarilo ugotovitve izvedenca o psihosocialni komponenti in ugotovitvi, da iz medicinske dokumentacije intenzivnost inkontinence ni razvidna in samovoljno dodalo še ugotovitev, da če bi bila izrazito močna in moteča, potem bi bilo to v dokumentaciji navedeno. Če je izbrani ginekolog predlagal podaljšanje staleža, je utemeljeno stališče, da je bila inkontinenca zelo intenzivna in moteča. Tožnica poudarja, da je izvedenec v izvidu povzel tožničine ginekološke zdravstvene težave od leta 1990. Izvedenec do leta 2007 ne omenja nobenega bolniškega staleža, ker tožnica zaradi svojih težav, razen v času operativnega posega v letu 2000, nikoli ni bila v bolniškem staležu. To očitno pomeni, da so morale biti njene težave oktobra 2007 precej hude, da ji je specialist ginekolog sploh predlagal bolniški stalež in da je njena lečeča zdravnica ta predlog sprejela. Zgrešeno je zato sklepanje izvedenca, kdaj so vzroki oziroma negativni vplivi kot vir tožničinih težav minili, ko pa hkrati priznava, da se težave, kot jih ima tožnica, pojavljajo običajno pri starejših ženskah in da se je tožničino zdravstveno stanje tudi po prvi operaciji hitro poslabšalo, ker tožničin delodajalec ni upošteval omejitev iz odločbe ZPIZ. Tožnica je na prvem naroku in tudi v pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje svojega ginekologa dr. V.V., njene osebne zdravnice dr. A.A. in dr. R.R. iz Splošne bolnice .... To so vse osebe, ki so se s tožničinim stanjem neposredno seznanile na podlagi pregledov, zato so brez njihovega zaslišanja domneve in sklepanja izvedenca in na koncu tudi stališče sodišča, ki je mnenje izvedenca dobesedno povzelo, najmanj preuranjena, če že ne očitno napačna. Tožnica poudarja, da se sodišče v svoji sodbi sploh ni opredelilo do ostalih tožničinih predlaganih dokazov in sploh ni jasno, zakaj predlagane osebe niso bile zaslišane. Da izpodbijana stališča izvedenca in razlaga sodišča nista pravilni potrjuje tudi odločba komisije ZPIZ, ki je tožničino zahtevo za priznanje novih pravic zavrnila s pojasnilom, da zdravljenje še ni končano, pri čemer je razvidno, da je glavna tožničina težava stresna inkontinenca. Odločba ZPIZ je bila izdana 8. 12. 2008, torej po izdaji prvostopenjske sodbe, zato jo tožnica predlaga k tej pritožbi kot nov dokaz. V zvezi z odpravo posledic delodajalčevih delovnopravnih kršitev v socialnem sporu pa tožnica pripominja, da gre res za dva ločena postopka, a da tožničin namen ni bil tak, kot skuša prikazati sodišče. Dejstvo je, da so se pri tožnici pojavile težave in dejstvo je, da za priznanje bolniškega staleža ni bistveno, ali se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo zaradi kršitev delodajalca ali zaradi drugih razlogov. Važno je le, ali bi tožnica svoje delo lahko opravljala. Če je kriv delodajalec, bo tožena stranka proti njemu lahko uveljavljala regresni zahtevek, a to na odločitev v tej zadevi ne sme vplivati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da tudi na podlagi priložene odločbe ZPIZ pritožbi ugodi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču z napotilom, da z zaslišanjem predlaganih prič in ali z drugimi dokazi, popolno ugotovi dejansko stanje glede stopnje tožničine inkontinence tik pred 15. 12. 2007. Tožnica priglaša nadaljnje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 27. 12. 2007 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 3. 12. 2007, s katero je imenovani zdravnik odločil, da je tožnica od 24. 11. 2007 do 14. 12. 2007 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni in od 15. 12. 2007 dalje zmožna za delo in odločalo o tem, ali je bila tožnica za delo zaradi bolezni v celoti nesposobna za čas do vključno 28. 12. 2007 in od 29. 12. 2007 do 29. 1. 2008 sposobna za delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

Pravna podlaga v sporni zadevi je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZPZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003, prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju pravila). Začasna nezmožnost za delo je posledica zdravstvenega stanja posameznika, ki nastane zaradi bolezni ali poškodbe izven dela oziroma poklicne bolezni ali poškodbe pri delu.

V zvezi z vprašanjem, ali je odločitev toženca o tožničini začasni nezmožnosti za delo pravilna in ali je bila začasno nezmožna tudi od 15. 12. 2007 dalje, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje specialista ginekologa in na mnenje tudi oprlo svojo odločitev. V mnenju izvedenca, zlasti potem, ko ga je še zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovne in prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

V izvedenskem mnenju je izvedenec sicer menil, da imenovani zdravnik ni dovolj upošteval kroničnih sprememb statike medeničnega dna in da bi lahko upošteval psihosocialno komponento. Vendar pa je potem zaslišan na glavni obravnavi izrecno izpovedal, da po 15. 12. 2007 pri tožnici ni bilo medicinskih razlogov za začasno zadržanost od dela. Pojasnil je, da je tožnica že od leta 2000 dalje v kroničnem bolezenskem stanju zaradi motnje statike medeničnega dna. Do leta 2006 je bila motnja korigirana z ustreznim načinom življenja. Iz zdravstvene dokumentacije pa je sklepal, da je prišlo v oktobru 2007 do sprememb v načinu življenja in da se je motnja, ki se je tudi sicer slabšala, zaradi povečanja fizičnih naporov, ki jim je bila tožnica izpostavljena v zvezi z otvoritvijo nove trgovine, poslabšala. Pojasnil je, da imajo dodaten vpliv na poslabšanje motenj statike stanja, ki povzročajo daljše ali kronično povečanje pritiska v trebušni votlini, razni dejavniki, med drugim tudi dvigovanje težkih bremen oziroma težje fizično delo. Po mnenju izvedenca se na to poslabšanje lahko odgovori z ustrezno odstranitvijo dejavnikov, ki motnjo slabšajo ali z ustrezno kirurško korekcijo. Po njegovem je bila odločitev izbranega ginekologa za omejitev negativnega vpliva pravilna, ker je glede na naravo vpliva in sicer večje fizične obremenitve, bolniški stalež predstavljal najugodnejšo obliko omejitve. Novo nastale spremenjene anatomske razmere medeničnega dna ostanejo trajno. Ob mirovanju so manj izrazite, ob ponovnem povečanju pritiska v trebušni votlini pa se izrazijo v polni meri. Ob spremembah medeničnega dna, so se poslabšale tudi motnje v uhajanju urina in občasno blata. Ponovitev oziroma poslabšanje anatomskih razmer in pojav SUI v večini primerov zahtevata ponovno kirurško korekcijo in problem, ki ga je reševal izbrani ginekolog, po njegovem ne more trajati v nedogled. V pismenem delu izvedenskega mnenja je izvedenec dopustil možnost, da je bil z nastopom staleža 25. 10. 2007 negativni vpliv ustavljen in je bila tako po dveh mesecih tožnica spet zmožna za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti, torej za delo, pri katerem ne bi smela dvigovati bremen, težjih od 5 kg in bi morala delati v ugodnih klimatskih pogojih.

Na podlagi takšnega mnenja sodnega izvedenca, sodišče prve stopnje tudi ob dejstvu, da so ugotovljene težave za tožnico psihosocialne narave, ni moglo priti do drugačnega zaključka. Izvedenec se je opredelil ne samo do tožničinega bolezenskega stanja in do razlogov za začasno nezmožnost za delo, ampak tudi do vloge lečečega ginekologa pri reševanju tožničinih težav in odstranjevanju oziroma omejitev negativnih dejavnikov. Dokaz z izvedencem je sodišče opravilo na predlog oziroma s soglasjem obeh strank in potem, ko ga je še zaslišalo, tožnica novih dokaznih predlogov ni imela in tudi ni vztrajala pri zaslišanju lečečega ginekologa.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 8. člena ZPP o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem je lahko upoštevalo le dokumentacijo, ki se nanaša na sporno obdobje in enako na podlagi takšne dokumentacije lahko pravilnost izpodbijane sodbe presoja tudi pritožbeno sodišče, ne pa na podlagi dokumentacije, ki jo predlaga pritožba in ki se nanaša na invalidski postopek, v katerem je po navedbah pritožbe, bilo ugotovljeno, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno, ne pa, da tožnica v spornem obdobju ni bila zmožna za delo kot invalid III. kategorije invalidnosti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.