Jedro

Sklicevanje na prosto presojo dokazov pri zavrnitvi dokaznega predloga ni utemeljeno. Prosta presoja se nanaša na oceno izvedenih dokazov, ne sme pa pomeniti vnaprejšnje ocene uspeha nekega dokaza. Tožnica je na prvem naroku glavne obravnave predlagala tako postavitev izvedenca kot zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je na tem naroku zaslišalo tožnico in sprejelo sklep o postavitvi izvedenca, ki ga je na naslednjem naroku še zaslišalo. Zakaj ni izvedlo drugih predlaganih dokazov oziroma zakaj jih je zavrnilo, ne izhaja ne iz zapisnikov o glavni obravnavi ne iz prvostopne sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke glede datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo in za ugotovitev, da je bila tožnica za delo v celoti nezmožna do vključno 28. 12. 2007, od 29. 12. 2007 do 29. 1. 2008 sposobna za delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, od 30. 1. 2008 dalje pa sposobna za delo. Sledilo je mnenju sodnega izvedenca, da pri tožnici po 15. 12. 2007 bolniški stalež iz medicinskih razlogov ni bil več potreben. Pri tožnici, ki je invalid III. kategorije invalidnosti, je v oktobru 2007 prišlo do akutnega poslabšanja njenih siceršnjih kroničnih težav izključno zaradi ravnanja delodajalca, ki ni upošteval omejitev pri delu, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ. Delodajalčevih kršitev predpisov se ne more sanirati z odobravanjem bolniškega staleža, brez da bi bili za to utemeljeni medicinski razlogi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodni izvedenec se je opredelil ne samo do tožničinega bolezenskega stanja in razlogov za začasno nezmožnost za delo, ampak tudi do vloge lečečega ginekologa pri reševanju tožničinih težav. Sodišče je pri odločitvi lahko upoštevalo le dokumentacijo, ki se nanaša na sporno obdobje, ne pa dokumentacijo, ki jo je predložila pritožba in se nanaša na invalidski postopek.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo „iz vseh zakonskih razlogov“. Tožnica je na naroku 18. 4. 2008 predlagala zaslišanje ginekologov dr. V. in dr. R., ki sta bila neposredno natančno seznanjena z njenimi težavami in zdravljenjem ter osebne zdravnice. O teh dokaznih predlogih se sodišče prve stopnje ni izreklo, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe glede te kršitve odpravilo s tem, da tožnica na zadnjem naroku ni imela dodatnih dokaznih predlogov in ni vztrajala pri zaslišanju lečečega zdravnika. Tožnica pa je svoje dokazne predloge že podala in jih ni umaknila. Ne gre za vprašanje dvoma v strokovnost in nepristranost izvedenca, temveč za to, da ta ni imel zadostne podlage za oceno tožničine zmožnosti za delo. Na to je opozoril tudi sam izvedenec, sodišči pa se do vseh pomislekov tožnice nista opredelili in jih s tehtno dokazno oceno ovrgli. S tem sta storili bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je jasno navedel, da je do akutnega poslabšanja stanja dejansko prišlo, da določenih podatkov pri izdelavi mnenja ni imel in da so bili podani psihosocialni razlogi, ki jih imenovani zdravnik ni zadostno ali sploh ni upošteval. Izvedenec je tudi navedel, da gre pri tožnici za širši in ne zgolj za medicinski problem, zato je opiranje sodišča na njegovo izjavo, da niso obstajali medicinski razlogi za bolniški stalež, še toliko bolj sporno in pomeni kršitev iz 14. (pravilno 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 130. člena ZPP-D). Razloga zmotne uporabe materialnega prava tožnica niti smiselno ne obrazloži oziroma utemelji. Ker revizija v tem delu nima nobenih razlogov, izpodbijane sodbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Sodišče je vezano na dokazne predloge strank, a v njegovi sferi je, da oceni, katere dokaze bo izvedlo. Če določene dokaze oceni za nepotrebne mora takšno svojo odločitev razumno obrazložiti.

8. Poglaviten element pravice do kontradiktornega postopka je pravice stranke do izjave v postopku (5. člen ZPP). Stranka ima pravico, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku ter da se izjavi o rezultatih dokazovanja. Pravici strank, da navajajo dokaze, odgovarja dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede. Dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, seveda ni absolutna. Predlaganega dokaza npr. ni potrebno izvesti, kadar naj bi dokaz služil ugotovitvi dejstva, ki po pravni presoji sodišča ni pravno relevantno, ali dejstva, ki je že dokazano, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ali za dokaz, ki je podan z namenom zavlačevanja postopka ali prepozno. Sodišče torej lahko zavrne le izvedbo nerelevantnih dokazov.

9. Sklicevanje na prosto presojo dokazov pri zavrnitvi dokaznega predloga ni utemeljeno. Prosta presoja se nanaša na oceno izvedenih dokazov, ne sme pa pomeniti vnaprejšnje ocene uspeha nekega dokaza. Revizija utemeljeno opozarja, da je na prvem naroku glavne obravnave predlagala tako postavitev izvedenca kot zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je na tem naroku zaslišalo tožnico in sprejelo sklep o postavitvi izvedenca, ki ga je na naslednjem naroku še zaslišalo. Zakaj ni izvedlo drugih predlaganih dokazov oziroma zakaj jih je zavrnilo ne izhaja ne iz zapisnikov o glavni obravnavi ne iz prvostopne sodbe. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem navede, da „tožnica novih dokaznih predlogov ni imela in tudi ni vztrajala pri zaslišanju lečečega ginekologa“. Četudi je res, da tožnica ni imela novih dokaznih predlogov, to ne pomeni, da je umaknila že na prvem naroku podane predloge. Predvsem pa ne drži, da tožnica ni vztrajala na zaslišanju lečečega ginekologa. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2008 v zvezi z mnenjem sodnega izvedenca izrecno predlagala zaslišanje dr. V..

10. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico tožnice do izjave v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe zavrnilo z razlogi, ki so v nasprotju z listinami v spisu, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.