Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal dalj časa in bi moral glede na dolgoletne izkušnje tudi sam oceniti, ali je njegov položaj pri odmerjanju hlodovine dovolj varen, ne utemeljujejo zaključka o tožnikovem 10% soprispevku k nastanku škode. Res je, da ima delavec tudi dolžnost, da sam poskrbi za čim bolj varno delo (33. člen ZDR), vendar tožniku zlasti glede na ugotovitev, da navodil za delo s strani tožene stranke ni bilo in glede na to, da je tožnik delal po praksi, ki je bila pri toženi stranki ustaljena, ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škode. Očitek, da je tožnik, ko je prišlo do nezgode, slabo ocenil položaj oziroma je nepravilno ocenil položaj, ne zadošča za ugotovitev deležev soodgovornosti za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: izpodbijani zavrnilni del sodbe (2. točka izreka sodbe) delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 17.485,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 80.112,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila, se zavrne:“ in izpodbijani del sklepa (2. točka izreka sklepa) delno spremeni tako, da se 2. točka na novo glasi: „ 2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.372,53 EUR, tožena stranka pa krije stroške izvedenca s področja za varstvo pri delu v znesku 852,46 EUR, stroške izvedenca medicinske stroke v znesku 1405,44 EUR ter priče v znesku 110,40 EUR, vse v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Svoje stroške postopka tožnik krije sam.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 50,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 12.485,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila, v roku osmih dni, pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 85.112,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da se postopek v delu zahtevka za plačilo zneska 118.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje do plačila ustavi (1. točka izreka sklepa) in da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 6.163,45 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo ter da tožnik svoje stroške postopka krije sam (2. točka izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo in sklep spremeni, podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede 10% prispevka tožnika k nastanku škode in navaja, da pri obrazložitvi objektivne odgovornosti tožene stranke manjka obrazložitev o tem, s čim in na kakšen način se je tožena stranka ekskulpirala. Glede na mnenje postavljenega izvedenca za varnost in zdravje pri delu je nerazumljivo in neobrazloženo, od kod 10% prispevek tožnika. Samo s seboj v nasprotju je razlogovanje sodišča, da tožnik dobre prakse ni poznal, kljub temu pa bi moral glede na dolgoletne izkušnje svoj položaj, v smislu varnosti, bolje oceniti. Glede višine prisojene odškodnine navaja, da le-ta ni v skladu s sodno prakso, saj se judikati, na katere se sklicuje sodišče, nanašajo na drugačne zadeve. Poudarja, da je tožnik utrpel v nezgodi obsežne poškodbe, kar je potrdil tudi izvedenec travmatolog. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je bistveno, da odškodnina odraža vsaj približek pravične satisfakcije za vse, kar oškodovanec pretrpi, nanašati se mora na konkretnega oškodovanca. Sodišče se je z lastno zaznavo prepričalo o tem, da tožnikove navedbe niso pretiravanje, ampak da odražajo dejansko stanje. Meni, da je dosojena odškodnina v vseh postavkah prenizka. Znesek 14.000,00 EUR kot odškodnina za prestane bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni pravična odškodnina, še manj pa primerljiva z odškodninami priznanimi za podobne škode. Povsem enako velja za odškodnino za strah in za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je glede odstotka razmejitve škode glede na poprejšnje zdravstveno stanje tožnika izvedencu travmatologu povsem sledilo, čeprav glede vprašanja odgovornosti izvedencu za varnost in zdravje pri delu ni povsem sledilo. Po nobeni od navedenih razmejitev pa sodišče svojega stališča ni ustrezno argumentiralo. Ne strinja se, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti le v 60% posledica obravnavane nesreče. Tožnik je na zaslišanju in v pisnih vlogah navedel, na kakšen način je živel in delal pred obravnavano poškodbo. Sodišče bi moralo svojo odločitev obrazložiti drugače, kot jo je. Opredeliti bi se moralo do navedb tožnika, da je pred poškodbo ne glede na siceršnje težave s hrbtenico, normalno delal vsa dela in ni bil nič v bolniškem staležu. Izpodbija odločitev o stroških in navaja, da bi moralo sodišče stroške odmeriti ob upoštevanju uspeha glede na temelj in posebej glede na višino. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP) in 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. Z vmesno sodbo in sklepom opr. št. Pd 451/2008 z dne 22. 4. 2010 je razsodilo, da je tožena stranka za nesrečo pri delu tožnika z dne 13. 6. 2005 po temelju odgovorna v višini 50% (1. točka izreka sodbe) tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka odgovorna v višjem odstotku (2. točka izreka), je zavrnilo ter odločilo, da se predlogu za izločitev izvedenca A.A. in postavitvi novega izvedenca ne ugodi. Po podani pritožbi tožnika zoper 2. točko izreka sodbe in sklep je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. 806/2010 z dne 20. 1. 2011 navedeno odločitev v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo zoper sklep je zavrglo. Slednje je v novem postopku o tožbenem zahtevku odločilo s sedaj izpodbijano sodbo in sklepom.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Dne 13. 6. 2005 se je kot delavec tožene stranke poškodoval, ko so se pri merjenju hlodovine sprožili hlodi in ga stisnili. Utrpel je večkosovni zlom kirurškega vratu leve nadlahtnice, kompresijske zlome 11. in 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca, udarnino in odrgnino desne rame, zlom od II. in V. rebra desno, pnevmotoraks (vdor zraka v prosto prsno votlino) desno. Vtožuje odškodnino v znesku 97.598,29 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 43.000,00 EUR, za strah 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 45.000,00 EUR ter za premoženjsko škodo v višini 598,29 EUR.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 171. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek odgovarja po pravilih o objektivni in krivdni odgovornosti. Tožena stranka za škodo odgovarja objektivno, saj že iz določb Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu izhaja, da se dela, ki jih je opravljal tožnik štejejo med dela z večjo nevarnostjo in pri delu, kot ga je opravljal tožnik, obstaja velika možnost zrušitve zložaja. Krivdna odgovornost tožene stranke pa je podana, ker le-ta tožniku ni omogočila varnih pogojev dela. Sodišče prve stopnje je poleg krivdne odgovornosti tožene stranke skladno z določbo 185. člena OZ v povezavi z določbo 171. člena OZ ugotovilo tudi tožnikov soprispevek k nastanku škode. Tožnik je to delo opravljal že dalj časa in v kolikor je menil, da so pogoji takšni, da delovne razmere niso varne, bi moral od tožene stranke zahtevati tudi zagotovitev ustrezne varnosti ter bi moral glede na dolgoletne izkušnje tudi sam oceniti, ali je njegov položaj pri odmerjanju hlodovine dovolj varen. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta za škodni dogodek odgovorna tako tožena stranka kot tudi tožnik, in sicer tožena stranka v deležu 90% in tožnik v deležu 10%.

Glede na to, da se pritožuje samo tožnik, ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodo odgovarja po pravilih o objektivni in krivdni odgovornosti, ni predmet pritožbe. Sporno v pritožbenem postopku pa je, ali je (oziroma v kakšnem obsegu) tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka.

Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik v pritožbi ne izpodbija, narekuje drugačen zaključek glede porazdelitve odškodninske odgovornosti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delo opravljal dalj časa in bi moral glede na dolgoletne izkušnje tudi sam oceniti, ali je njegov položaj pri odmerjanju hlodovine dovolj varen, po stališču pritožbenega sodišča ne utemeljujejo zaključka o tožnikovem 10% soprispevku k nastanku škode. Res je, da ima delavec tudi dolžnost, da sam poskrbi za čim bolj varno delo (33. člen ZDR), vendar tožniku zlasti glede na ugotovitev, da navodil za delo s strani tožene stranke ni bilo in glede na to, da je tožnik delal po praksi, ki je bila pri toženi stranki ustaljena, ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škode. Očitek, da je tožnik, ko je prišlo do nezgode, slabo ocenil položaj oziroma je nepravilno ocenil položaj, ne zadošča za razmejitev soodgovornosti za nastalo škodo. Glede na navedeno ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o 10% soprispevku tožnika k nastanku škode, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava presojo o 100% odgovornosti tožene stranke k nastanku škode.

V zvezi s presojo višine odmerjene odškodnine tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino (po vseh postavkah) odmerilo prenizko in da tako odmerjena odškodnina ne predstavlja pravičnega zadoščanja za utrpljene poškodbe. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali so v izpodbijani sodbi ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojo zahtevane odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. V izpodbijani sodbi so namreč v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, iz naslova prestanega strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti, ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja upoštevalo intenzivnost bolečin ter mu je glede na vse okoliščine primera, predvsem, da je bil prvi dan hospitalizacije v CIT—u med najhuje poškodovanimi in bolnimi, da je bil najprej 2 dni hospitaliziran v Enoti intenzivne nege in 10 dni na navadnem oddelku, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in povezano s številnimi pregledi, posegi (2x operacija), fizioterapijami, bolnišničnim in zdraviliškim zdravljenjem, da je bil tožnik zaradi poškodb v obravnavani nezgod nezmožen za delo skupno 7 mesecev, zmanjšano sposoben pa še 2 meseca, prisodilo odškodnino v znesku 14.000,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča tako dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja ne odstopa glede na prisojene odškodnine iz navedenega naslova v podobnih primerih.

Odškodnina za strah se dosodi, če je strah intenziven in traja dalj časa. V zvezi s prisojeno odškodnino za strah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil primarni strah, to je strah ob samem škodnem dogodku intenziven in je trajal vsaj do prihoda zdravnice, in sicer intenzivno zaradi dušenja, nato še ves čas prevoza in med diagnostičnimi posegi, dokler ga niso uspavali. Sekundarni strah, to je strah pred uvajanjem cevi v prsno votlino ter strah pred narkozo in operacijo, je bil zelo intenziven, prav tako tudi strah prvi dan hospitalizacije v CIT-u. Srednje intenziven je bil strah za izid zdravljenja vse do odstranitve plošče in vijakov, nakar je v naslednjem mesecu kot manj intenziven izzvenel. Glede na navedeno je zato prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR (kot je bil postavljen tožbeni zahtevek) iz tega naslova primerna in primerljiva z odškodninami, kot so bile prisojene v podobnih primerih.

Tudi pri odmeri nepremoženjske škode in naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic, je sodišče prve stopnje sledilo tožnikovi izpovedi, da roka ni več takšna kot pred poškodbo in so vsi gibi z njo boleči in izvedenskemu mnenju, da so poškodbe pri tožniku pustile funkcionalne posledice. Funkcionalna posledica zloma nadlahtnice je mejno zavrta gibljivost leve rame in nakazano zmanjšana moč mišičevja leve nadlahti, ki ob obremenitvi hitreje popusti. Posledica prirastlin med pljučno in rebrno mreno po zlomu reber in pnevmororaksu so lažje restriktivne motnje – nekoliko zmanjšana vitalna kapaciteta. To ga ovira pri hoji v klanec in tudi sicer se pri težjih delih bolj zadiha. Posledica zloma treh vretenc je dodatno zavrta gibljivost hrbtenice in boleča občutljivost na vreme. V zvezi z vplivom poprejšnjih tožnikovih zdravstvenih težav na zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti je izvedenec travmatolog v izvedenskem mnenju navedel, da je splošna življenjska aktivnost tožnika v 60% zmanjšana zaradi poškodb hrbtenice in leve rame in 40% zaradi poprejšnje degenerativne bolezni hrbtenice. Tožnik je bil namreč že pred obravnavano nesrečo pri delu spoznan za invalida III. kategorije (mnenje invalidske komisije z dne 4. 8. 1997). Navedenemu jasnemu in obrazloženemu zaključku je sodišče prve stopnje tudi sledilo in po presoji pritožbenega sodišča argumentirano obrazložilo, zakaj sprejema navedeno izvedensko mnenje. Pritožbeni očitki, da je sodba v tem delu neustrezno obrazložena, so neutemeljeni. Glede na navedeno je zato prisojena odškodnina v višini 25.000,00 EUR iz tega naslova primerna in primerljiva z odškodninami, kot so bile prisojene v podobnih primerih, kar ob upoštevanju navedene razmejitve znaša 15.000,00 EUR.

Pravilno je po presoji pritožbenega sodišča prisojena tudi odškodnina za skaženost in ne odstopa od odškodnin, kot so bile prisojene v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine upoštevalo tožnikovo izpoved, da ima na levi roki in rebri brazgotino in izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da ima tožnik že od daleč dobro vidno brazgotino na levi nadlakti spredaj, ki je široka 1 cm in dolga 14 cm in tožnika moti, če je razgaljen, manj moteča, vendar pri opazovanju od blizu prav tako vidna, pa je brazgotina na levi strani prsnega koša. Izvedenec jih ocenjuje kot skaženost lažje stopnje. Glede na navedeno je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v višini 2.500,00 EUR primerno prisojena.

Skupni odmerjeni znesek odškodnine torej znaša 37.500,00 EUR, kar pomeni 38 takratnih povprečnih neto plač. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tako odmerjena odškodnina predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih (prim. sodbo II Ips 467/2002), zaradi česar je pritožbeni očitek o nepravično odmerjeni odškodnini neutemeljen.

Ob upoštevanju 100% odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo je tožnik upravičen do skupnega zneska 37.500,00 EUR (iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti je upravičen do zneska 14.000,00 EUR, za prestani strah 6.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR in zaradi skaženosti 2.500,00 EUR).

Tožnikov odškodninski zahtevek je tako iz naslova vtoževane nepremoženjske škode utemeljen v višini 37.500,00 EUR. V presežku (do zahtevanega zneska 97.000,00 EUR) pa je sodišča prve stopnje njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe (2. točko izreka sodbe) na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še del vtoževane odškodnine v višini 5.000,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar je znesek prisojene odškodnine, ki jo je tožena stranka po sodbi sodišča prve stopnje dolžna plačati tožniku (12.485,38 EUR – 1. točka izreka sodbe), zvišalo na znesek 17.485,38 EUR. V prestalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo zavrnilni izpodbijani del sodbe (za plačilo 80.112,91 EUR), saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uspela v višini 18 %, tožena stranka pa v višini 82 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti odmerjene pravdne stroške. Skupni potrebni stroški pooblaščenke tožeče stranke po izračunu sodišča prve stopnje znašajo 11.236,78 EUR, od tega 18 % teh stroškov znaša 2.022,62 EUR. Skupni potrebni stroški sodnega postopka tožene stranke znašajo 6.395,15 EUR, od tega 82 % znaša 5.244,02 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti del njenih stroškov sodnega postopka v višini 4.372,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZDSS-1) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Pri pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu in medicinske stroke ter priče naložilo delodajalcu, toženi stranki, kakor izhaja iz izreka sodbe.

Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Princip ugotavljanja uspeha strank v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Sicer pa tožniku tudi zaradi uporabe določbe 38. člena ZDSS-1 v zvezi z dokazovanjem niso nastali posebni stroški.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožeča stranka delno uspela v višini 6%. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožniku ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 839,97 EUR (za sestavo pritožbe 1500 točk, 25 točk za administrativne stroške, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20% DDV). Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo priglašenega stroška takse za sodbo, saj iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik oproščen plačila stroškov postopka po odločbi BPP .... Ob upoštevanju 6% uspeha je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 50,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka tega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tožena stranka sama, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).