Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je dne 13. 6. 2005 poškodoval na delu. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 12.485,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 85.112,91 EUR je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da je odgovornost tožene stranke tako objektivna kot krivdna, za 10 % pa je odgovoren tožnik. Tožniku je za nematerialno škodo odmerilo odškodnino v skupnem znesku 37.500,00 EUR, kar glede na odgovornost tožene stranke za škodo (90 %) pomeni, da bi bila dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 33.750,00 EUR Zavarovalnica A je tožniku 30. 9. 2008 že plačala odškodnino v znesku 20.014,94 EUR. Ob valorizaciji že izplačane odškodnine na dan sojenja je tako odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati še znesek 12.485,38 EUR. Tožniku je naložilo tudi plačilo stroškov tožene stranke, glede na to, da je uspel le s 13 % zahtevka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo. Presodilo je, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo. Po višini je bila tožniku odmerjena primerna odškodnina, zato je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremenilo le tako, da jo je zvišalo za 10 % in ustrezno temu spremenilo tudi izrek o stroških.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo „iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZPP“. Navaja, da je pritožbeno sodišče v celoti potrdilo prisojene zneske odškodnine po posameznih postavkah, pri čemer je v svoji obrazložitvi v glavnem povzelo obrazložitev prvostopne sodbe. Ni pa posebej utemeljevalo svoje odločitve, zato izpodbijana sodba „ni skladna s standardi, ki jih je po določbah ZPP oblikovala sodna praksa.“ Napačna je tudi odločitev o stroških. Ne strinja se z odmero odškodnine glede na poškodbe, ki jih je utrpel in glede na mnenje izvedenca. Načeli individualizacije in enakosti pred zakonom pri odmeri nista bili dejansko in v zadostni meri upoštevani. V potrditev navedb, da prisojena odškodnina ni pravična, tožnik našteva nekaj primerov iz sodne prakse, ob tem, da zadeva (ki jo navaja izpodbijana sodba) ni primerljiva s tožnikovo zadevo.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

6. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), vendar to ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena (374. člen ZPP). V tem delu je revizijsko sodišče zato revizijo zavrglo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik sicer našteje vse revizijske razloge iz 370. člena ZPP, vendar to ne omogoča revizijske presoje glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena uveljavlja, iz revizijskih navedb pa kaj takega tudi ne izhaja dovolj jasno in nedvoumno. Glede kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP je iz revizijskih navedb smiselno mogoče povzeti le, da naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika, da višina odškodnine ni ustrezna in primerna glede na podobne primere, v celoti odgovorilo. Pri tem je presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato obrazložitev niti ni mogla biti bistveno („v glavnem“) drugačna, kot je bila obrazložitev sodišča prve stopnje.

9. Okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo kot podlago za odmero odškodnine, pomenijo dejansko podlago sodbe. Tožnik ne zatrjuje, da sodišče kakšne od pomembnih okoliščin pri tem ne bi upoštevalo. Zatrjuje le, da je bila presoja sodišča o odmeri odškodnine na ugotovljeno dejansko stanje napačna – torej, da je sodišče s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ne navede, da bi bila odškodnina napačno odmerjena po posameznih oblikah škode, temveč le, da je odmerjena odškodnina v skupnem znesku prenizka glede na primerljive odškodnine. Zato ni podlage za presojo izpodbijane sodbe glede odmere odškodnine po posameznih oblikah. Tožnik na primer ne navede, zakaj mu je bila odškodnina za telesne bolečine prenizko odmerjena: tako glede ugotovljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot ob primerjavi s tistimi primeri, kjer bi to lahko bilo primerljivo.

10. Pavšalni očitek o tem, da naj bi tožniku odmerjena odškodnina odstopala od odškodnin, ki se v sodni praksi dosojajo v podobnih primerih, je neutemeljen. Tožniku je bila odmerjena odškodnina v skupnem znesku 37.500,00 EUR. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja upoštevalo, da so zaradi obravnavane nesreče te zmanjšane le za 60 %, v preostalem delu pa gre za posledice že prej ugotovljene invalidnosti. Odškodnina zaradi strahu je bila tožniku dosojena v celotni zahtevani višini.

11. Upoštevajoč ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, skaženosti in pa duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o višini odškodnine. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179. členu OZ (prej 200. člen ZOR) določil izhodišče za uporabo tega standarda. Sodišče mora upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine - zadoščenje in da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tudi primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, pokaže, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in v okviru odškodnin, ki jih sodišče prisoja v podobnih primerih. Pri tem, kateri primeri se upoštevajo za primerjavo, pa je treba upoštevati ne samo deloma podobne poškodbe, temveč celoto vseh poškodb in osebnih okoliščin posameznih primerov: starost, spol in poklic poškodovanca, vpliv prejšnjih poškodb in bolezni, ter podobno. Zgolj sklicevanje na primere, kjer je bila odškodnina odmerjena v višjem znesku, ne zadošča za presojo.

12. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

13. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.