Jedro

Na podobna vprašanja, kot naj bi se zastavljala v tem postopku, je SEU že odgovorilo.

Glede na to, da se nacionalno sodišče lahko zanese na avtoritativnost interpretacij, ki jih je SEU opravilo v kakšnem prejšnjem postopku, kjer se je ukvarjalo s primerljivim (ne nujno torej enakim) vprašanjem, zato predhodnega vprašanja ni treba postavljati v vsakem primeru, ampak se lahko uporabi interpretacija v takem primerljivem primeru.

Ustavno sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na odločitve SEU, na podlagi katerih je poleg temeljnega zakonsko opredeljenega cilja, upoštevalo tudi cilja, ki izhajata iz zakonodajnega gradiva in ju je v svojem mnenju navedla vlada. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da predložitev zadeve v predhodno odločanje ni potrebna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 nezakonit in tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 2012, ampak je trajalo do 31. 8. 2012. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice traja od 1. 9. 2012 dalje, zahtevek za reitegracijo in reparacijo po 31. 8. 2012 ter posebni zahtevek za povračilo stroškov vključitve v obvezno zavarovanje za mesec avgust 2012. Toženi stranki je naložilo prijavo tožnice v obvezno zavarovanje za čas od 1. 8. 2012 do 31. 8. 2012 in obračun plače za mesec avgust 2012. Tožena stranka je tožnici dne 1. 8. 2012 izdala sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012). Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica na dan 31. 5. 2012 dopolnila starost 58 let, 11 mesecev in 3 dni ter 39 let in 9 mesecev pokojninske dobe. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju: odločba Ustavnega sodišča) je sodišče presodilo, da je sklep tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi delno neustaven in nezakonit. Zato ga je razveljavilo in ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 31. 8. 2012. Tega dne je tožnica dopolnila 40 let delovne dobe in izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki veljajo za moške zavarovance. Glede zahtevka, ki se je nanašal na plačilo regresa za letni dopust, je postopek ustavilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo sklep, s katerim je bil ustavljen postopek glede dela zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za plačilo regresa za leto 2012. Sicer je pritožbo zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v pritožbi izpodbijala dejstvo, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo. S tem je stranki onemogočeno, da se opredeli do razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Pravilo o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek sodišču nalaga, da v prekoračenem delu zahtevek zavrne. Tožnica nasprotuje stališču, da ocena delodajalca o nemotenem zagotavljanju delovnega procesa tudi brez javnega uslužbenca ne more biti podvržena sodnemu preizkusu. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da delovni proces pri toženi stranki zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice ni bil moten. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da potreba po njenem delu ostaja. Zadeve Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, niso primerljive, saj gre za bistveno drugačno ureditev kot v obravnavani zadevi. Zato je stališče, da je SEU o predmetnem vprašanju že odločalo, napačno. Po prepričanju tožnice je edini cilj ZUJF, kot izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, javnofinančni, čeprav proračunski razlogi ne morejo biti legitimen cilj obveznega upokojevanja v smislu prvega odstavka 6. člena Direktive 2000/78/ES in prakse SEU. Glede na to, da ZUJF zaposlovanje celo omejuje oziroma otežuje, ni mogoče trditi, da zasleduje ustavno dopusten cilj, ki bi bil v vzpostavitvi uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev. Tudi cilj preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, iz zakonodajnega gradiva, niti iz samega zakona ni razviden in izhaja iz predpostavke o nesposobnosti starejših za opravljanje dela. Nedopustno je, da sta sodišči izpeljali dodatne cilje iz navedb Vlade, čeprav je po praksi SEU iskanje ciljev zakona dopustno le, če v zakonu niso jasno definirani. Poleg tega ukrep, ki naj bi bil le začasne narave, bistveno in trajno spremeni delovnopravni in socialni položaj teh javnih uslužbencev. Določbi 188. člena in 246. člena ZUJF posegata tudi na področje določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) in sta v nasprotju z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami), ki predvideva postopno upokojevanje. Na ta način so javni uslužbenci manj ugodno obravnavani v primerjavi z zaposlenimi v zasebnem sektorju, saj ZDR ne predvideva takšnega načina prenehanja delovnega razmerja. Ukrep prisilnega upokojevanja javnih uslužbencev je tudi povsem neprimerno sredstvo za uravnoteženje javnih financ glede na zanemarljive varčevalne učinke, ki niti niso izkazani z ustreznimi podatki. Predlaga postavitev vprašanja v predhodno odločanje SEU: "Kako razlagati pojem legitimnega cilja v okoliščinah, ko varčevanje pri plačni masi za javne uslužbence ni zgolj ena izmed (možnih) politik, temveč je izraz nujnega odziva na potrebo po finančnem ravnovesju javnih financ?" Ureditev namreč ne prestane testa legitimnega cilja, niti pogojev strogega testa sorazmernosti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Iz uvoda in predloga revizije izhaja, da tožnica sklepa sodišča druge stopnje ne izpodbija. Ker tožnica vlaga revizijo samo zoper sodbo sodišča druge stopnje, je revizijsko sodišče opravilo revizijski preizkus samo v tem delu, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji navaja, da sodišče prve stopnje ni izrecno zapisalo, katere dokazne predloge je zavrnilo, sodišče druge stopnje pa tega pritožbenega ugovora ni razumelo na ta način in nanj ni odgovorilo. Očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP ni utemeljen. Iz formulacije sodišča prve stopnje "ostale dokaze zavrnilo", jasno izhaja, da je zavrnilo vse preostale predlagane dokaze. Ob takšni formulaciji bi tožnica lahko zaključila, katerega izmed predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo in se do tega opredelila. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej naštevati vsakega dokaza, ki ga ni izvedlo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče je tudi vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov s tem, ko je navedlo, da gre v obravnavani zadevi zgolj za pravno vprašanje.

8. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da odločitev delodajalca po tretjem odstavku 246. člena ZUJF ne more biti podvržena sodnemu preizkusu. Po prepričanju tožnice to stališče ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Tretji odstavek 246. člena ZUJF predstavlja izjemo in omogoča dogovor med delodajalcem in javnim uslužbencem o nadaljevanju delovnega razmerja zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa. Presoja okoliščin delovnega procesa v konkretnem primeru je v izključni pristojnosti delodajalca in slednjemu ni mogoče naložiti obveznosti, da mora z javnim uslužbencem skleniti dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, če oceni, da zaposlitev javnega uslužbenca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev, za zagotovitev nemotenega delovnega procesa ni nujna. Ocena tožnice, da potreba po delu ostaja, na presojo delodajalca nima vpliva in navedbe v tej smeri za odločitev niso pomembne (1).

9. Po prepričanju tožnice je edini cilj ZUJF vzdržnost javnih financ. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev. Dodatna cilja, ki ju je zasledoval ZUJF – vzpostavitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, nista v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2000/78/ES in sodno prakso SEU. Pri tem je Ustavno sodišče izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3.a člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. Zato je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti – ob določenih pogojih – pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Zato ocena tožnice o neobstoju dopustnih ciljev (tudi z vidika prava EU) ne zadošča, da bi s tem revizijskim ugovorom lahko uspela.

10. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Zato sta nižji sodišči s tem, ko sta pri odločanju upoštevali odločbo Ustavnega sodišča, ravnali pravilno.

11. Po taki presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča. 12. Vrhovno sodišče tudi zavrača predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Vrhovno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 113a. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 19/94 in naslednji) dolžno sprejeti sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, kadar je odločba Vrhovnega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti. Vendar le, če SEU o takem ali podobnem vprašanju še ni odločalo. Na podobna vprašanja, kot naj bi se zastavljala v tem postopku, je SEU že odgovorilo (npr. v zadevah C-341/08, C-45/09, C-388/07, C-250/09, C-268/09 in drugih). Glede na to, da se nacionalno sodišče lahko zanese na avtoritativnost interpretacij, ki jih je SEU opravilo v kakšnem prejšnjem postopku, kjer se je ukvarjalo s primerljivim (ne nujno torej enakim) vprašanjem, zato predhodnega vprašanja ni treba postavljati v vsakem primeru, ampak se lahko uporabi interpretacija v takem primerljivem primeru (2). Tudi zadevi C 411/05 in C 45/09 sta primerljivi obravnavani zadevi, pri čemer predpisana starost za upokojitev ni bistvena. Kot že rečeno, se je tudi Ustavno sodišče pri svoji odločitvi oprlo na odločitve SEU (citirane v točkah 48, 50 in 547 obrazložitve odločbe), na podlagi katerih je poleg temeljnega zakonsko opredeljenega cilja, upoštevalo tudi cilja, ki izhajata iz zakonodajnega gradiva in ju je v svojem mnenju navedla vlada. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da predložitev zadeve v predhodno odločanje ni potrebna (3).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VIII Ips 188/2014 z dne 24. 11. 2014. Op. št. (2): Zadevi Da Costa – C 28/62 in Cilfit – C-283/81. Op. št. (3): Primerjaj sodbo VIII Ips 174/2014 z dne 18. 11. 2014.