Jedro

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Sklep tožene stranke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonit v delu, ki določa, da tožnici pogodba preneha že z dnem, ko je sicer že izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so bili določeni za ženske, ni pa še izpolnjevala enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot so veljali za moške zavarovance. Glede določbe 246. člena ZUJF je namreč Ustavno sodišče z odločb U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnici je tako lahko zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi z dnem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za moške zavarovance (in ne že z dnem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za ženske zavarovanke). Zato tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem datumu ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi zoper izpodbijana dela sodbe sodišča prve stopnje in sklepa o popravi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdita sodba in sklep o popravi.

Pritožbi zoper izpodbijani sklep se delno ugodi in se ga razveljavi v delu, s katerim je bil ustavljen postopek glede tistega dela zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za plačilo regresa za leto 2012. V preostalem se pritožba zoper izpodbijani sklep zavrne in se v nerazveljavljenem delu (torej glede ustavitve postopka v zvezi z zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012) potrdi izpodbijani sklep.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep z dne 1. 8. 2012 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi nezakonit, ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31. 7. 2012, temveč 21. 8. 2012 (pravilno: 31. 8. 2012) (točka I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je ugotovitev, da delovno razmerje traja z vsemi pravicami od 1. 9. 2012 dalje (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od 1. 8. 2012 do 31. 8. 2012 prijavi v obvezno zavarovanje (točka III izreka), zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več in sicer reintegracijo in prijavo v zavarovanje za čas po 31. 8. 2012 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna plačo za avgust 2012 v bruto znesku za 29. plačni razred povečan za dodatek za delovno dobo ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2012 (točka V izreka). Zavrnilo je kar je tožnica zahtevala več in sicer obračun bruto plače za 29. plačni razred skupaj z minulim delom po 31. 8. 2012 in izplačilo v bruto znesku v višini 1.528,84 EUR oziroma v kolikor ne bi bilo zmanjšanja po ZUJF 1.578,37 EUR mesečno ter izplačilo jubilejne nagrade (točka VI izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača stroške vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje in v invalidsko zavarovanje v ožjem obsegu pravic ter obvezno zdravstveno zavarovanje v višini 57,89 EUR za avgust 2012, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek glede tožbe, ki se nanaša na regres za letni dopust. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje točki I in VI izreka izpodbijane sodbe popravilo tako, da je v točki I izreka datum "21. 8. 2012" nadomestilo z "31. 8. 2012". V točki VI izreka pa tako, da se je ta v celoti glasila: "Kar zahteva tožeča stranka več in sicer obračun bruto plače za 29. plačni razred oziroma višji razred, skupaj z minulim delom po 31. 8. 2012 oziroma izplačilo v bruto znesku v višini vsaj 1.528,84 EUR oziroma v kolikor naj bi bilo zmanjšanje po ZUJF vsaj 1.578,37 EUR mesečno ter izplačilo jubilejne nagrade, se zavrne".

Zoper izpodbijano sodbo in sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo katere dokazne predloge je zavrnilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek glede celotnega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, čeprav je tožnica zahtevek umaknila le za leto 2012. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da s prenehanjem tožničine pogodbe o zaposlitvi delovni proces pri toženi stranki ni bil moten. Iz določb 188. in 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) izhaja, da je pogoj za zakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi, da delovni proces ne sme biti moten. Razloge za takšno stališče sodišča prve stopnje tožnica lahko le ugiba, zato je zaradi ravnanja sodišča prve stopnje prikrajšana za učinkovito pravno sredstvo. Iz primerjave med tožbenim zahtevkom in odločitvijo sodišča prve stopnje v točki VI izreka je razvidno, da je sodišče odločilo o zahtevku, ki ni bil postavljen. Tožnica je v tožbi navedla, zakaj je bilo prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi protizakonito in protiustavno ter v nasprotju s pravom EU, sodišče prve stopnje pa se je do nekaterih navedb opredelilo le s pavšalnim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-146/2012 z dne 14. 11. 2013, do drugih navedba pa se sploh ni opredelilo. Sicer pa se je Ustavno sodišče v odločbi na katero se sklicuje sodišče prve stopnje opredelilo le glede presoje o ustavni dopustnosti cilja, glede primernosti in nujnosti ukrepa ter o njegovi sorazmernosti v ožjem pomenu pa ni bil opravljen preizkus spoštovanja ali zanikanja pogojev za predložitev zadeve SEU. Opustitev dolžnosti predložitve zadeve SEU mora biti skladna s sodno prakso tega sodišča. Vprašanje mora biti neupoštevno, pri čemer je nacionalno sodišče tisto, ki presodi o upoštevanosti vprašanja. Če nacionalno sodišče sprejme arbitrarno odločitev, da zadeve ne bo predložilo SEU, gre tudi za kršitev 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo preizkusa spoštovanja ali zanikanja pogojev za predložitve zadeve SEU po 267. členu PDEU, tega pa v takšnem obsegu ni opravilo niti Ustavno sodišče, je bila že s tem kršena tožničina pravica do zakonitega sodišča v smislu določbe 23. člena Ustave RS. Zastavlja se resen pomislek, da bi proračunske razloge lahko upoštevali kot legitimen cilj, poleg drugih legitimnih ciljev in to na podlagi sodb SEU navedenih v nadaljevanju pritožbe, da bi imeli torej v tem pogledu opravka z acte éclarié. V kolikor bi hoteli priti do takšnega stališča, bi morali poprej postaviti predhodno vprašanje SEU glede dopustnosti takšne razlage 1. odstavka 6. člena Direktive sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Poseben argument pri tem bi lahko pomenilo dejstvo, da je Republika Slovenija v postopku čezmernega javnofinančnega primanjkljaja po 126. členu PDEU. Vendar pa ta razlog v sodbah SEU doslej še ni bil spoznan kot legitimen cilj, ki bi presegal razloge, ki jih SEU uvršča v proračunske, kar je še en razlog več za postavitev vprašanja za predhodno odločanje. Glede na vztrajno ponavljanje SEU, da proračunski razlogi sami po sebi ne morejo biti legitimni cilj za razlikovanje na podlagi starosti, ni možno šteti, da gre za acte clair. Tožnica je v nadaljevanju podala še nekoliko dopolnjen in spremenjen predlog za postavitev vprašanja v predhodno odločanje. Pri tem se je tožnica tudi sklicevala na odklonilna ločena mnenja treh sodnic Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-146/12. Tožnica nacionalnemu sodišču na podlagi 267. člena PDEU predlaga, da postavi naslednje vprašanje v predhodno odločanje: "Kako razlagati pojem legitimnega cilja, ko varčevanje pri plačni masi za javne uslužbence ni zgolj ena izmed (možnih) politik, temveč je izraz nujnega odziva na potrebo po finančnem ravnovesju javnih financ, ki omogoča (med drugim) preprečevanje ogrožanja pokrivanja dajatev socialne varnosti?".

Zoper tisti del popravnega sklepa, ki se nanaša na točko VI izreka sodbe sodišča prve stopnje z dne 18. 3. 2013 se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je v predlogu za popravo sodbe sicer res predlagala popravo tega dela izpodbijane sodbe. Vendar pa je tožnica med proučevanjem izpodbijane sodbe ugotovila, da ni šlo za očitno pisno pomoto, temveč za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar sedaj tudi uveljavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in sklep. Sodišče prve stopnje niti v popravnem sklepu besedila ni popravilo tako, kot izhaja iz tožbenega zahtevka. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ni bil postavljen. Sodišče prve stopnje je odločalo o nekem več kot pa je tožnica zahtevala.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlagala, da tožbo v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust zavrže, podredno pa da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da postopek ustavi le glede tožbe za regres za letni dopust za leto 2011, sicer pa tožbeni zahtevek na plačilo regresa zavrne. V preostalem pa pritožbo tožnice zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa o popravi nista utemeljeni, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep ter izpodbijani del sklepa o popravi preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper izpodbijano sodbo: Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po mnenju tožnice je sodišče prve stopnje to kršitev storilo, ker ni navedlo katere dokazne predloge je zavrnilo. Navedeno bi lahko predstavljalo kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je to storilo in v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je v dokaznem postopku vpogledalo zgolj v listinsko dokumentacijo, vloženo v spisu kot priloge od A1 do A10, ostale dokaze pa zavrnilo, češ, da gre zgolj za pravno vprašanje.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala tožnica, razen povsem neustrezno predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnice. Tožnica je v tožbi namreč predlagala, da se ta dokaz izvede po potrebi. Razen tega bi moralo biti tožnici najkasneje ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 18. 3. 2013 jasno, da sodišče prve stopnje tega (pogojno predlaganega) dokaza ne bo izvedlo in bi zato, glede na določbo 1. odstavka 286.b. člena ZPP, najkasneje takrat morala uveljavljati kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga. Vendar tožnica tega takrat ni storila. Dejansko je sodišče prve stopnje zavrnilo le dokazni predlog tožene stranke za poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje glede izpolnjevanja pogojev tožnice za upokojitev. Tudi ta dokazni predlog je nepotreben, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica 31. 8. 2012 dopolnila 40 let delovne dobe in da bi se takrat lahko upokojila pod enakimi pogoji kot moški. Vse navedeno pomeni, da zaradi neizvedbe tega dokaza tudi dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj, zlasti pa do vprašanja ali izpodbijani sklep o prenehanju tožničine pogodbe o zaposlitvi izdan, ker je tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pomeni nedopustno diskriminacijo na podlagi starosti. Izpodbijana sodba ima glede tega vprašanja povsem jasne razloge. Tožnica se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da s prenehanjem tožničine pogodbe o zaposlitvi delovni proces pri toženi stranki ni bil moten. Vendar pa vprašanje motenosti delovnega procesa ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu in že zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica povsem zmotno razlaga pomen določb 188. oz. 246. člena ZUJF. V skladu s 3. odstavkom 188. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku 2 mesecev od izpolnitve pogojev iz 1. odstavka tega člena dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. Povsem identična je tudi določba 3. odstavka 246. člena ZUJF, ki se nanaša na javnega uslužbenca, ki je na dan uveljavitve tega zakona že izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz takšne določbe pa nikakor ne izhaja zaključek, za kakršnega se zavzema pritožba, to je, da je ugotovitev, da delovno proces ne bo moten, pogoj za zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

V 3. odstavku 188. člena ZUJF oziroma 3. odstavku 246. člena ZUJF je določena le možnost, da se delodajalec in javni uslužbenec dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja, če je to potrebno za zagotovitev nemotenega delovnega procesa. Ne more pa biti predmet individualnega delovnega spora ugotavljanje, ali bo moten delovni proces zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostno pokojnine. V pritožbi vsebovano implicitno stališče, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, izdan na podlagi 188. oz. 246. člena ZUJF nezakonit, če delodajalec ne dokaže, da delovni proces zaradi prenehanja pogodbe ni bil moten, nima nobene podlage v veljavni zakonodaji. Ugotavljanje, ali bi bil delovni proces lahko moten ni niti procesna, niti materialnopravna predpostavka pri presoji zakonitosti dokončnega sklepa, izdanega na podlagi 2. odstavka 246. člena ZUJF oziroma 2. odstavka 188. člena ZUJF.

Pritožbeno sodišče je v sodbi in sklepu Pdp 415/2014 z dne 8. 5. 2014 že zavzelo stališče, da ocena delodajalca, da tudi brez javnega uslužbenca, ki je že izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko nemoteno zagotavlja delovni proces, ne more biti podvržena sodnemu preizkusu in da sodišče nima pravice, da bi delodajalcu nalagalo sklenitev dogovora iz 3. odstavka 246. člena ZUJF.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje odločilo o drugačnem tožbenem zahtevku, kot pa je bil postavljen, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP. Pravilo o vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek prepričuje, da bi se tožniku dosodilo kaj več ali kaj drugega, kot pa je zahteval. Pri tem pa sodišče ni vezano na dobesedni zapis zahtevka, temveč je bistveno, da ugodilni in zavrnilni del sodbe zajemata vse, kar je tožnik zahteval. Navedeno še toliko bolj velja v takšnem primeru, kot je konkretni, ko je tožnika pri dajatvenem delu tožbenega zahtevka pred navedbo konkretne višine mesečne plače vsakič dodala še prislov "vsaj". Zgolj zato ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpustilo prislov "vsaj" pred navedbo višine plače in ker je za omembo 29. plačnega razreda izpustilo besede "oziroma višji razred tako, kot bi napredovala" ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje za čas po 1. 9. 2012 v celoti zavrnilo tožničin reparacijski zahtevek. Za avgust 2012 pa je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo kar je zahtevala in ni mogoče trditi, da ji je bilo dosojeno nekaj drugega kot je zahtevala, zgolj zato ker je sodišče prve stopnje v skladu s tožbenim zahtevkom toženi stranki naložilo, da ji obračuna plačo v bruto znesku za 29. plačni razred, povečano za dodatke za delovno dobo in da ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek, pri tem pa ni sledilo tudi po višini opredeljenemu zahtevku, saj je v tožnica zahtevku sama navedla, da zahteva obračun pripadajoče plače vsaj v višini 1.528,84 EUR mesečno, za čas trajanja določb ZUJF, oziroma glede na 29. plačni razred. Očitno je, da oboje ne gre skupaj in ker je tudi tožena stranka nasprotovala temu, da bi bila plača tožnice v času veljavnosti ZUJF v resnici 1.528,84 EUR, temveč je uveljavljala, da je tožničina bruto plača znašala 1.509,03 EUR, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnici v skladu s tožbenim zahtevkom plačo za avgust 2012 dosodilo v bruto znesku za 29. plačni razred. Sicer pa je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožnice in izdalo popravni sklep, s katerim je odločitev o zavrnitvi dela reparacijskega zahtevka popravilo tako, da je sledilo dikciji tožbenega zahtevka in je vanj vključilo tudi sklicevanje na besedo "vsaj".

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu tožnice, da na SEU naslovi vprašanje za predhodno odločanje. Na podlagi člena 267/1 PDEU je SEU pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage Pogodbe in glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov in agencij unije. Med akte iz citirane določbe PDEU sodijo tudi direktive. V kolikor se sodišču postavi vprašanje razlage ene od norm iz 267/1 PDEU lahko v zvezi s takšno razlago sproži postopek za predhodno odločanje po 267. členu PDEU. V skladu s to ureditvijo nacionalnemu sodišču ni potrebno postaviti vprašanja za predhodno odločanje, če vprašanje ni pomembno za sprejem odločitve, če je bilo vprašanje že predmet postopka za predhodno odločanje, ali če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobenega dvoma za odločitev.

Tožnica izhaja iz predpostavke da SEU še ni odločalo o takšnem vprašanju, kakršno se glede razlage Direktive Sveta 2000/78/ES odpira v zvezi z uporabo 246. člena ZUJF. Vendar pa se tožnica v zvezi s tem zmotno sklicuje na to, da naj bi bila zagotovitev vzdržnih javnih financ, zaradi čezmernega javnofinančnega primanjkljaja edini legitimni cilj, ki ga zasleduje ZUJF z določbami o prenehanju pogodb o zaposlitvi delavcev, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Res je sicer, da sta v 1. odstavku 1. člena ZUJF kot cilja tega zakona navedena le zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračunov, vendar pa je potrebno upoštevati, da je že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-146/2012 dne 14. 11. 2013, ko je presojalo skladnost določbe 246. člena ZUJF z Ustavo RS, ob zakonsko opredeljenem cilju (zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje izdatkov proračunov) upoštevalo tudi cilj, ki izhaja iz zakonodajnega gradiva in ki ga je v svojem mnenju navedla vlada, to je vzpostavitev ugodne starostne strukture javnih uslužbencev. Ta cilj pa brez dvoma sodi v okvir legitimnih ciljev zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, kakor so opredeljeni v 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES.

Vprašanje ali so bili fiskalni razlogi edini cilji, ki jih je zasledoval ZUJF, je pomembno pri presoji, ali je sporna določba 246. člena oziroma 188. člena ZUJF v skladu z določili Direktive 2000/78/ES. V 1. odstavku 6. člena Direktive 2000/78/ES je določeno, da lahko države članice, ne glede na člen 2 (2) predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnimi cilji, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Navedeni trije cilji v določbi člena 6/1 Direktive 2000/78/ES niso našteti taksativno, vendar pa je tudi iz sodb SEU razvidno, da gre za legitimne cilje, če se ob javnofinančnih razlogih, kot cilj uveljavlja tudi eden od primeroma naštetih ciljev v členu 6 (1) Direktive. Navedeno npr. izhaja iz sodbe SEU v združenih zadevah C-159/10 in C-160/10. V tej sodbi se je obravnavalo vprašanje, ali določbe Zakona o javnih uslužbencev dežele Hessen, o obvezni starostni meji za upokojitev uradnikov, nasprotujejo Direktivi 2000/78/ES. Zavzeto je bilo stališče, da Direktiva 2000/78/ES ne nasprotuje zakonu, kakršen je zakon o javnih uslužbencih deleže Hessen, če je cilj tega zakona vzpostaviti ugodno starostno strukturo, da bi bilo olajšano zaposlovanje mladih in da bi se spodbujalo njihovo napredovanje, da bi bilo upravljanje osebja optimalno in da bi se tako preprečili morebitni spori o sposobnosti zaposlenega za opravljanje dela po določeni starosti.

Ustavno sodišče RS je v že citirani odločbi U-I-146/12 izrecno ugotovilo, da je ustavno dopusten cilj za prenehanje pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, tudi preprečitev sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opravljati delo po določeni starosti, kar je povsem primerljivo z dopustnim ciljem, ki ga je ugotavljalo SEU v odločbi C-159/10 in C-160/10. Prav tako je Ustavno sodišče ocenilo, da je kot ključno pri presoji nujnosti izpodbijanega ukrepa potrebno upoštevati, da je cilj izpodbijane ureditve zaposlovalna politika, katere namen je trajno zmanjšati sredstva za plače v javnem sektorju in obenem dolgoročno vzpostaviti ustrezno starostno strukturo zaposlenih. Tudi to v celoti ustreza legitimnim ciljem, kot jih opredeljuje več sodb SEU. Glede na navedeno je neutemeljeni pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti legitimnega cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom, saj je iz vsebine odločbe Ustavnega sodišča RS razvidno, da je to storilo.

Tudi v zadevah o katerih je SEU odločalo s sodbama C-411/05 in C-45/09 je šlo za problem obvezne upokojitve delavcev, ki so izpolnili pogoje za upokojitev. Tako je SEU v sodbi C-411/05 v zadevi Félix Palacios de la Villa proti Cortefiel Servicios SA zavzelo stališče, da navedenega ukrepa (obvezne upokojitve) ni mogoče obravnavati kot da čezmerno ogroža legitimno upravičenje delavec, ki se morajo obvezno upokojiti, ker so dopolnili za upokojitev določeno starost, saj upoštevna nacionalna zakonodaja ne temelji le na določeni starosti, temveč upošteva tudi dejstvo, da so zadevne osebe na koncu poklicne kariere upravičene do finančnega nadomestila v okviru starostne pokojnine, kot jo predvideva nacionalni sistem v postopku v glavni stvari in katere ravni ne moremo šteti za nerazumno. Tudi v tej zadevi je SEU razsodilo, da je prepoved vsake diskriminacije zaradi starosti, kot jo ureja Direktiva 2000/78/ES potrebno razlagati v smislu, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere so veljavne klavzule o obvezni upokojitvi, ki jih vsebujejo kolektivne pogodbe in ki zahteva zgolj to, da delavci dopolnijo upokojitveno starost 65 let, če je navedeni ukrep, ki temelji na starosti, v okviru nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljen z legitimnim ciljem v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom in načini uresničevanja tega cilja v splošnem interesu za ta namen niso nerazumni in nepotrebni.

V sodbi C-45/09, v postopku Gisele Rosenbladt proti Oellerking Gebäudereinigungsges. mbH je SEU v razlogih sodbe zapisalo, da je avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaposlenih, ki izpolnjujejo pogoje glede starosti in vplačanih prispevkov za pridobitev pravice do pokojnine, že dolgo časa del delovnega prava številnih držav članic in da je njegova uporaba zelo razširjena. Opozorilo je, da ta mehanizem temelji na ravnoteženju med političnimi, ekonomskimi, socialnimi, demografskimi in/ali proračunskimi okviri in je odvisen od izbire, ali podaljšati poklicno življenje delavcev ali pa nasprotno, določiti njihovo zgodnejšo upokojitev. Tudi tukaj je sodišče zavzelo stališče, da je člen 6 (1) Direktive 2000/78/ES potrebno razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je določba 5. točke 10. člena AGG, na podlagi katere se klavzule o avtomatičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi štejejo za veljavne, ker je zaposleni dosegel starost za upokojitev, če je navedena določba po eni strani objektivno in razumno utemeljena z legitimnim ciljem v zvezi z zaposlovalno politiko in politiko trga dela in če so po drugi strani načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Sodišče prve stopnje se glede skladnosti Direktive 2000/78/ES in določb ZUJF utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013. V tej odločbi se je Ustavno sodišče opredelilo do obeh vprašanj, ki ju v citiranih sodbah izpostavlja tudi SEU, to je do vprašanja: - ali je ukrep (v konkretnem primeru ukrep prenehanja pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne upokojitve) objektivno in razumno utemeljen z legitimnim ciljem, v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom; - ali načini uresničevanja tega cilja v splošnem interesu za ta namen niso nerazumni in nepotrebni.

Ustavno sodišče je cilj vzpostavitve uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in cilj preprečitve sporov o tem, ali je zaposleni sposoben opraviti delo po določeni starosti, ocenilo kot ustavno dopustna cilja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre za legitimna cilja v zvezi z zaposlovalno politiko in delovnim trgom v smislu sodb SEU.

Ustavno sodišče pa se je obsežno opredelilo tudi do vprašanja primernosti in nujnosti izpodbijanega ukrepa prenehanja pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ustavno sodišče se je pri tem sklicevalo na prakso SEU, po kateri izpodbijani ukrep, da bi bili dokazani njegova primernost in nujnost, ne sme biti nerazumljiv glede na zasledovani cilj in mora temeljiti na dokazih, katerih dokazno vrednost presodi nacionalno sodišče v skladu s pravili nacionalnega prava. Ocena Ustavnega sodišča, da izpodbijana ureditev pomeni primeren ukrep za dosego cilja vzdržnosti javnih financ oziroma omejitve obsega sredstev za maso plač v javnem sektorju in da je ta ureditev tudi primeren ukrep za dosego cilja vzpostavitve ugodne starostne strukture javnih uslužbencev, v celoti ustreza testu, ki ga zahtevajo judikati SEU. V zvezi s tem je tudi bistvena ugotovitev Ustavnega sodišča, da je zasledovana cilja (zmanjšanje sredstev za maso plač v javnem sektorju in vzpostavitev uravnotežene kadrovske strukture) mogoče doseči le z ukrepi, ki učinkujejo daljše časovno obdobje in da gre pri izpodbijanem ukrepu glede na ekonomske kazalnike, za dolgotrajnejši ukrep, čeprav ga je zakonodajalec uvrstil med začasne ukrepe. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je ukrep iz 188. oz. 246. člena ZUJF primeren tudi za dosego cilja preprečevanja morebitnih sporov o sposobnosti javnega uslužbenca za opravljanje dela preko določene starosti. Vse navedeno pomeni, da ukrep prenehanja pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni nerazumen in tudi ne nepotreben.

Ni možno slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je opustitev predložitve predlaganega predhodnega vprašanja SEU v nasprotju s prakso tega sodišče. Nasprotno, v vseh citiranih sodbah se je SEU že opredelilo do vprašanj, kakršna se odpirajo v zvezi z določbo 188. oz. 246. člena ZUJF v razmerju do 6 (1) člena Direktive 2000/78/ES. Gre torej za vprašanja na katera je SEU že odgovorilo. Predlagano vprašanje SEU bi bilo v resnici potrebno postaviti, če bi držala predpostavka iz katere izhaja tožnica in sicer, da so proračunski razlogi edini zaradi katerih je v ZUJF določeno prenehanje pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Vendar pa je že zgoraj razloženo, da je ta ukrep zasledoval tudi druge cilje s področja politike zaposlovanja (vzpostavitev uravnotežene kadrovske strukture, preprečevanje morebitnih sporov o sposobnosti javnega uslužbenca za trajanje dela po določeni starosti).

Na zakonu utemeljeno prenehanje tožničine pogodbe o zaposlitvi, zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, po tistem, ko je tožnica izpolnila enake pogoje, kot so določeni za moške zavarovance, ni nezakonita zgolj zato, ker je bil tožnici zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Sodba SEU C-411/05 govori o obveznem upokojevanju delavcev, ki so dopolnili za upokojitev določeno starost, pri čemer takšno upokojevanje ni bilo ocenjeno kot nedopustno oz. v neskladju z Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča štelo, da je bil sklep tožene stranke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi nezakonit v delu, ki je določal, da tožnici pogodba preneha že z dnem, ko je sicer že izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so bili določeni za ženske, ni pa še izpolnjevala enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot so veljali za moške zavarovance. Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti tožničine pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče z odločb U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 31. 8. 2012 in ne že 31. 7. 2012, kot je nepravilno odločila tožena stranka. Obenem navedeno pomeni, da je tožnici pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala 31. 8. 2012, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas po 1. 9. 2012, kakor tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek za isto obdobje. S prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z dnem, ko je tožnica izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za moške zavarovance, ni bila kršena prepoved diskriminacije zaradi starosti in tudi ne prepoved diskriminacije zaradi spola.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zoper izpodbijani sklep: Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnica na naroku za glavno obravnavo 18. 3. 2014 tožbo umaknila le glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za odločitev, da ustavi postopek glede celotnega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust. V primeru delnega umika tožbe lahko sodišče izda sklep o ustavitvi postopka samo glede tistega dela tožbe, ki ga je tožeča stranka dejansko umaknila.

Sicer pa je k nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka prispevala tudi tožnica sama z neustrezno postavljenim tožbenim zahtevkom. Navedeno pomanjkljivost bi sodišče prve stopnje moralo odpraviti s pravilnim materialnoprocesnim vodstvom. Tožnici ne bi smelo pustiti, da vztraja pri zgolj opisnem zahtevku (izplačati vse prejemke iz delovnega razmerja - regres za letni dopust), temveč bi tožnico moralo pozvati, da zapadle zahtevke opredeli tako po višini kot po datumu zapadlosti ali pa da navede vsaj za katera leta zahteva regres za letni dopust. Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka glede tožbenega zahtevka, ki se nanaša na regres za letni dopust tako zajema odločitev o ustavitvi postopka glede zahtevka za plačilo regresa za leto 2012 (v tem delu je tožnica tožbeni zahtevek v resnici umaknila), kakor tudi o širše postavljenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust, ki očitno zajema nekaj več, česar pa tožnica niti ni specificirala.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo v delu, s katerim je bil ustavljen postopek glede tistega dela tožbenega zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za leto 2012, ki ga je tožnica dejansko umaknila.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je pravilna odločitev o ustavitvi postopka glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. V odločitvi o ustavitvi postopka glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust je namreč vsebovana tudi odločitev o ustavitvi postopka glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. V tem delu in samo v tem delu pa je izpodbijani sklep pravilen.

V novem postopku bo morala tožnica bolj konkretno opredeliti kaj še zahteva v okviru zahtevka za plačilo regresa za letni dopust (zapadla sta že zahtevka za regres za leti 2013 in 2014), nakar bo sodišče prve stopnje lahko odločilo še o preostalem tožbenem zahtevku.

- K pritožbi zoper popravni sklep: Izpodbijani del sklepa o popravi sodbe se nanaša le na zavrnili del reparacijskega zahtevka, o katerem je sicer bilo odločeno v točki VI izreka izpodbijane sodbe. Enotni reparacijski zahtevek, ki ga je tožnica postavila v V. točki je namreč sodišče prve stopnje moralo razločiti, saj je zahtevku delno ugodilo v točki V izreka izpodbijane sodbe, kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo v točki VI izreka. Že zgoraj je razloženo, da ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če sodišče zahtevka ne povzema dobesedno, temveč ga delno preoblikuje. Nikakor pa s VI. točko izreka izpodbijane sodbe, ob upoštevanju sklepa o popravi, ni bilo zavrnjeno nekaj povsem drugega, kot pa je tožnica zahtevala.

Predsednik senata je sklep o popravi izdal v okviru pooblastil, ki mu jih daje 328. člen ZPP. Šlo je za popravo očitne pisne pomote, ko je sodišče pri povzemanju tožbenega zahtevka izpustilo besedice "vsaj" in "oziroma višjega".

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Glede na to, da še vedno ni odločeno o celotnem tožbenem zahtevku (razveljavljen je sklep v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka glede tistega dela zahtevka za plačilo regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za plačilo regresa za leto 2012), je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.